četrtek, 17. maj 2012

Vnebohod - milosti in odgovornost za kristjane

V prizoru vnebohoda se izkaže končni smisel in cilj Vélike noči, ki je pravzaprav dopolnitev, protiutež učlovéčenju. S tem, ko človek Jezus iz Nazareta premaga smrt in vstopi v večnost in neskončnost – to namreč predstavlja pojem "neba" – razkriva svojo globoko identiteto Božjega Sina, pokaže, kdo je v resnici, da je ta človek tudi Bog. Končan je čas vidne navzočnosti Jezusa kot človeka "iz mesa in kosti" med ljudmi, začenja pa se njegovo drugačno delovanje – njegovo odrešenje se nadaljuje v Cerkvi, izvršuje se po življenju tistih, ki verujejo vanj. Za učence vseh časov torej to ni čas žalovanja in joka, temveč čas veselega prepevanja. Življenje je izbrisalo smrt, slava zamenja križ, namesto bolečine je tu upanje. Naše bivanje pridobi novo dimenzijo. Nismo več v življenju kot v nekakšni slepi ulici, temveč se ob smrti znajdemo pred pragom, prehodom, ki ga je treba prestopiti. 

Marko nam o vnebovhodu poroča zelo na kratko - praktično samo z dvema glagola: "Bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico." Kolikokrat to slišimo pri maši, ko duhovniki zaključimo katero od t.i. predstojniških molitev s: »... ki živiš in kraljuješ vekomaj.« V tem je izredno globoka vsebina, pa tako malo besed zanjo! 

Jezus živi, ni samo namišljen, ampak res živi. Je oseba, s katero se lahko sreča vsak izmed nas. Res je sicer, da je v Božji slavi, pa vendar ga lahko srečamo, saj deluje po in v svoji Cerkvi. Po zakramentih. Živi in deluje, pa tudi kraljuje - je pravični in mogočni kralj. Njegovi učenci imamo čudovito, a tudi zahtevno in odgovorno poslanstvo. Tega nas ne sme biti strah, saj nam Jezus daje Svetega Duha, po katerem nas spremlja na nov in čudovit način – Sveti Duh je namreč vez ljubezni med Očetom in Sinom. Tudi mi smo torej ljubljeni s prav takšno ljubeznijo. Po drugi strani pa nosimo veliko odgovornost, saj imamo nad seboj kralja, ki bo tudi razsodnik tega, kako smo delovali v času našega zemeljskega življenja. Torej ljubezen, katere pa ni brez pravičnosti, a tiste od zgoraj.

Poslani smo po celem svetu oznanjat evangelij. Kaj je to evangelij? To je oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk. Najprej je torej srečanje z Božjim Sinom, z vstalim Gospodom kot z osebo, potem sprejmem tudi njegov nauk. V ljubečem in zaupljivem odnosu so namreč vse zahteve in zapovedi prijetna dolžnost, sicer so prisila. Evangelij pa nam pove, da se ne smemo preveč obremenjevati s tem, kako vse to ljudje sprejmejo - vselej se bodo našli takšni, ki bodo Kristusa in njegov nauk sprejeli, pa drugi, ki bodo vse to zavračali. Vse to pa moramo delati z jasno perspektivo večnosti, saj v nasprotnem primeru nismo boljši od kake humanitarne organizacije, sindikata ali politične stranke.  

V življenju kristjana pa so vselej prisotna znamenja Jezusovega gospostva:

- "V mojem imenu bodo izganjali demone": Zlo je premagano, kristjan ni več njegov suženj, temveč ima vse potrebno orožje, da se bori proti zlu. Pri tem velja povedati, da skrivnosti zla nikdar ne bomo prišli do dna, z njim se je treba le boriti.
- "Govorili (bodo) nove jezike": Sveti Duh se s svojimi darovi razliva na vse ljudi, vsak ga lahko prejme. Vendar pa velja, da smo kot tisti Marijin naziv v litanijah, duhovne posode - Bogu se je treba odpreti, sicer ne prejmemo ničesar, ker spoštuje našo svobodo. Če s posode ne snamemo pokrovke, ne moremo vanjo vliti ničesar, kajne?
- Kače, simbol skušnjav, so onesposobljene. Proti njim se lahko borimo in jih premagamo, če smo z Jezusom Kristusom povezani, nam nič ne morejo.
- Strup, ki predstavlja vse tisto, kar ogroža onemogoča življenje, je izničen, nevtraliziran. Ko sprejmemo vero v Jezusa Kristusa, na novo zaživimo.
- Bolniki prejmejo pomoč in tolažbo - posebej opozarjam na zakrament bolniškega maziljenja, ki bolnemu podeli notranji mir in tolažbo, ni "poslednje maziljenje", temveč Božja pomoč v bolezni in moč, da se z njo spopademo ter v njej ne obupamo.

Čeprav je torej Jezus sedaj v Božji slavi, nam je na nek drugačen način vseeno blizu - v svoji Cerkvi, po kateri prejemamo zakramente. Resnične so torej njegove besede s konca Matejevega evangelija: "Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta" (Mt 28,20).

nedelja, 13. maj 2012

Ostati v Jezusovi ljubezni

Prilika o trti in šparonih (mladikah) se sedaj nadaljuje v tem Jezusovem govoru, ki smo ga slišali. Tu je sedaj vsebina tistega odnosa, ki bi ga naj imeli z Jezusom – kaj pomeni biti v Kristusu? Pomeni ostati v ljubezni, kakor smo slišali. Toda, ta zadeva utegne biti zelo oddaljena, zelo abstraktna. Kaj je namreč za današnjega človeka ljubezen? O njej imamo precej zmotnih prepričanj.

Eno od teh prepričanj je bila ljubezen, ki je bila samo nekaj, kar je »v glavi«, ki je torej bila samo stvar volje in odločitve. Da ne bo pomote – tudi to mora vsebovati ljubezen, a to ne sme biti vsa njena vsebina, saj potem od tiste iznajdljivosti in igrivosti, ki naj bi zanjo bili tako značilni, ne ostane več nič. V krščanskem pridiganju še vedno najdemo določeno ostalino te miselnosti, ki pravi le, kako je nekaj treba, kako nekaj »moramo«. V naših odnosih to vidimo takrat, ko bi nekoga radi s silo spremenili. Toda, na ta način ne vidimo pred seboj človeka. Prav mogoče je, da imamo v danem položaju tudi prav, a če nekoga ljubimo, bomo tudi potrpežljivi, dobrotljivi in obzirni, kakor pravi apostol Pavel v tako znanem 13. poglavju 1. pisma Korinčanom.

Od takšnega pojmovanja ljubezni smo prešli v drugo zmotno pojmovanje, ki ga zlasti poznamo od šestdesetih let 20. stoletja naprej, ko je ljubezen nekaj svobodnega, spontanega, nekaj čutnega in čustvenega. Ljubezen je nek »feeling«, neko občutje, ki seveda tudi traja toliko časa, dokler ta »feeling« ali občutje traja. Takšna ljubezen seveda ni zahtevna, ni obvezujoča... Kadar zadeva neha, pač neha, nato pa imam pravico, da spet najdem nekoga, s komer se bo zopet vzpostavilo tisto čustvo, tisti »feeling«.

Ljubezen, o kateri govori Jezus, je seveda drugačne narave. Že res, da zapoveduje, naj ostanemo v njegovi ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on, a vseeno tega modela – ki je edini pravi, da ne bo pomote – nikomur ne vsiljuje. Prej bi lahko rekli, da svoje učence roti, naj ostanejo v njegovi ljubezni, ker ve, da je vsak drug način mlatenje prazne slame, kot lepo ljudsko pravimo. Brez Kristusa in njegovega načina ljubezni, nismo nič. Se še spomnite: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Vrnimo se torej k temu vinogradniškemu modelu. Jezus je dejal: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni.« Kako bi si lahko to bolj slikovito predstavili? Kakšen vinogradnik bi to bil, ki bi ne ljubil svojega vinograda, svojih trt?

Naobrnimo podobo na družino, v kateri je vinogradnik oče, trta mati, mladike pa otroci. Otroci se vendarle hranijo iz odnosa med njihovim očetom in njihovo mamo. Hranijo se iz njihove ljubezni. V tem odnosu je torej vinogradnik dolžan skrbeti po svojih najboljših močeh za svojo trto, trta pa se tudi mora prepustiti vinogradniku, se mu popolnoma izročiti. Če je ta odnos pravi, bodo tudi mladike črpale iz njega pravo življenjsko hrano, bodo zares živele. V tem odnosu ima vsakdo svojo vlogo in svojo dolžnost. Noben se temu ne more in ne sme odreči, ampak mora živeti v tem, se truditi po svojih najboljših močeh.

In ni le stvar glave, razuma, temveč celega človeka. Gotovo, da mora biti zraven tudi glava, ampak ni vse zgolj v njej. Po drugi strani tudi ne smemo reči, da je takšen odnos zgolj stvar srca, ampak tudi stvar srca. Zadeve morajo biti uravnovešene – razum in srce.

Zelo podobno je z našo vero, saj »ostati v ljubezni« pomeni ravno to – ostati v Bogu, verovati v Jezusa Kristusa, posledično tudi v Očeta. Kakor mora biti vsak ljubezenski odnos stvar razuma in srca, mora biti takšna tudi naša vera. Kakor se trta zaupljivo prepusti svojemu vinogradniku, tako se moramo tudi mi prepustiti Jezusu Kristusu, a moramo to storiti tako na ravni razuma in volje, kakor tudi na ravni srca, torej našega čutenja in čustvovanja. Na ta način res lahko vsak kristjan, zlasti pa vsaka krščanska družina resnično ljubi, kakor nas Jezus ljubi. Na ta način res odsevamo v svetu to Božjo podobo.

Prava podoba ljubezni se izkaže na križu – tu ni nobenega filozofiranja in dolgovezenja, tu je dejstvo. Tu gredo zaupanje, darovanje in izročitev res do skrajnosti. Jezusova ljubezen tu zares »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), temveč se popolnoma zanese na tistega, ki ga neskončno ljubi, pa četudi se mu zdi celo, da ga je zapustil. Šele na križu, v stiski torej spoznamo, kdo nas zares ljubi. Tukaj padejo vse maske.

Ljubiti tako, kakor je ljubil Jezus, je torej do skrajnosti zahtevno, pa vendar tudi zares osvobajajoče, očiščujoče in odrešujoče. Ogenj prave ljubezni včasih tudi zelo zapeče, pa vendar po njem na novo zaživimo. Škarje obrezovalca so za mladike in trto nekaj bolečega, ranijo, pa vendar le tako lahko rastlina resnično zaživi in obrodi pravi sad.