nedelja, 27. december 2015

Družina kot zemeljska in nebeška stvarnost

Praznovanje Svete družine kmalu po Božiču je za nas pomenljivo. Gre sicer za edinstveno in neponovljivo družino tu na zemlji, pa vendar nam tudi v svoji edinstvenosti sporoča marsikaj pomembnega - zlasti za naše družine, pa ne samo, saj podobna načela veljajo tudi za naša prijateljstva, naše skupnosti, delovne, župnijske in podobne, na koncu pa tudi za vsakega od nas. Ko govorim o družini, naj bo jasno, da gre za skupnost moža in žene, ki je sklenjena tudi pred Bogom, in je odprta za roditev in vzgojo otrok.Gre za precej globljo vez, saj ni sklenjena le pogodba med dvema strankama, temveč kar zaveza, in sicer je tu še tretji, Bog. Pogodba je izmenjava volje in stvari, zaveza je popolna izročitev, podaritev oseb. Tudi sama vera je zaveza, zato pa je tudi jasno, da kjer vere ni, se zelo težko ljudje odločijo za poroko. Tudi, kdor ni krščen, mora imeti neke vrste vero v tisto, kar dela in v ljudi, s katerimi je - mnogi so mi to tudi potrdili. Lahko, da ne priznavamo skupnih izhodišč v Bogu, imamo pa druga skupna izhodišča v naravi oz. stvarstvu, kot mu mi pravimo.

Lahko se v življenju zgodi marsikaj, zato lahko pride do razbitja, ranjnosti in še česa družin, ne moremo pa pojmovati kot družin tistih, ki živijo skupaj, so krščeni, lahko imajo tudi otroke, pa niso cerkveno poročeni, kakor tudi ne moremo imeti za družine tistih, ki se, četudi bi se lahko poročili v cerkvi, poročijo le civilno, pred državo. Četudi bi bil v paru samo eden krščen, je dolžan poskrbeti, da se cerkveno poroči in delati, zlasti seveda molitveno, v smeri, da bi tudi drugi nekoč prejel milost vere, kakor je njegova dolžnost tudi poskrbeti za versko vzgojo otrok. Prav beseda dolžnost je tu pomembna, saj je cerkvena poroka tudi dolžnost. Ko to dolžnost izpolnimo, dobimo dostop tudi do s tem povezanih pravic, vse drugo je manipuliranje in izsiljevanje, pa ne nas duhovnikov, temveč v končni fazi Gospoda samega. Jožef in Marija, Elizabeta in Zaharija, kakor tudi mnogi drugi, so živeli pravično, so torej bili v Božji pravičnosti, so bili Bogu poslušni. Zato so tudi prejeli številne milosti. Podobno velja tudi za nas - če smo Gospodu poslušni, se naredi prostor za njegove milostne darove, za darove njegove neskončne ljubezni in usmiljenja. 

Tudi, ko govorim o skupnosti, ne mislim na razno razne partnerske skupnosti, da ne bo pomote, temveč na župnije, samostane, delovne time... Zadnje čase, že kar nekaj časa, pravzaprav, se tudi v Cerkvi žal popušča določenim težnjam tega sveta in se nekaj razširja pojme, a to ni prav. Prav sveta družina nam namreč govori o družini kot tisti, ki ima ne le zemeljsko, temveč tudi nadzemeljsko, duhovno razsežnost, ki bi ji lahko rekli tudi, da je nebeška razsežnost. Kot križ ima tudi družina potemtakem vodoravno in navpično razsežnost. Ker pa duhovna razsežnost, povezava z nebeškimi stvarnostmi, šepa nasploh v našem življenju, ni nič čudnega, da šepa tudi po skupnostih, ki jih sklepamo ljudje, zlasti je seveda to pogubno za naše družine. Ker družina ni le zemeljska, temveč tudi nebeška skupnost, je duhovna razsežnost izrednega pomena, je tista hrana, ki jo tako potrebuje za trdnost, enotnost in obstojnost, kakor tudi za zdrave in dobre medsebojne odnose. 

Cerkveni očetje in svetniki so namreč govorili o sveti družini kot o Sveti Trojici na zemlji - sv. Jožef je podoba nebeškega Očeta, Jezus je seveda sam Božji Sin, Marija pa je najčistejši odsev Sv. Duha. Ko je Božji Sin prišel na svet, je v zemeljske družine prinešel nekaj nebeškega, tako da so družine, sklenjene pred Bogom in z njim, odsev Boga samega, ki je Troedini Bog. Družina, človeška skupnost, pa tudi posameznik, ki na Boga pozabi, ne more niti odsevati nič nebeškega, ne more kazati na Boga, kakor tudi ne dejstva, da nas je ustvaril po svoji podobi.  Jožef, ki ni telesni oče Jezusa, kaže na to, kako je še bolj pomembno duhovno očetovstvo, pa tudi Marija nam kaže podobno, kako pomembno je duhovno materinstvo s svojim zgledom. Ne gre le za to, da imamo otroke, temveč tudi, da vemo, kaj je njihov končni cilj, ki je konec koncev skupni cilj vseh nas - zveličanje. 

Sveta družina je tako družina, človeška družina, je pa seveda tudi sveta, da bi kazala družinam, našim skupnostim in vsem nam pot navzgor. Kaže nam, da se moramo truditi hoditi po poti svetosti. Neprestano smo v Božji navzočnosti in v občestvu svetih, kar se je izražalo v nazareškem življenju svete družine, v njihovem vsakdanu, pomembno pa je tudi, da gremo v Božjo hišo. Ne potrebujemo namreč le duhovne navzočnosti, temveč še bolj resnično navzočnost, po naših cerkvah pa je Jezus Kristus v pod podeobo kruha resnično navzoč, kakor je tudi resnično navzoč v vseh zakramentih - še več, on sam jih deli, v najčudovitejšem pa se nam celo on sam izroča v hrano. Zato je pomembna ena in druga duhovna hrana. Pomembna je družinska molitev in trud za življenje po Božji volji v vsakdanu družine, tako skupaj kot tudi posamič. Potrebujemo pa tudi tisto najvišjo, največjo in najboljšo duhovno hrano, ki pa jo dobimo v cerkvi. Spet velja, da ne moremo pričakovati darov od Boga, če nismo izpolnili dolžnosti, kakor tudi nimamo določenih pravic, si jih pa lahko izsilimo, kar se dogaja. Zlasti je tu mišljeno sveto obhajilo. Velikokrat bi bila Očetova volja to, da v času obhajila obsedimo na svojem mestu. Nimamo nobenih večjih grehov, pravimo, potem pa ne gremo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši. Neki svetnik je dejal, da preklinjanje in opuščanje nedeljske svete maše čedalje bolj oddaljujeta Božji blagoslov od družin. Tu se pravzaprav začne vse skupaj. 

Potrudimo se in se odločimo za očiščenje in posvečevanje sebe ter družin, da bo lepo odsevala Božja luč ljudem: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).

četrtek, 24. december 2015

Luč sveti v naše temine... če jo sprejmemo!

Evangelist Janez nam v uvodu v svoj evangelij, ki ga prebiramo pri dnevni božični maši, sam pa tudi vsak dan po maši, pravi, da na svet prihaja “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”. Ta luč je takrat prišla enkrat za vselej na svet, vendar pa hkrati tudi vedno znova prihaja na svet, k vsakemu človeku, da ga razsvetli. Da je ta luč prišla v neki nepomembni kraj prav tako nepomembne rimske province, je pomemben podatek. Lahko bi dejali, da je prišla ta luč v temačno pokrajino, prišla je torej v temo. Pomembno zato, ker ima vsak od nas v sebi določeno temo, vsak od nas v bistvu, kot pravi v svoji hvalnici Zaharija, “sedi v temi in smrtni senci”. Želimo si sreče, izpolnitve, želimo si luči.

Toda, očitno je, da največkrat te luči ne sprejmemo, prav kakor pravi Janez za Odrešenika: “V svojo
lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.” Zakaj ne sprejmemo te luči, te nebeške pomoči, odrešenja? Na to odgovarja zanimivo nekdo, ki je dejal svojemu prijatelju duhovniku: “Oznani edino stvar, ki nas dela res srečne. Povej vsem, da samo Kristus osrečuje, ne dela nas veselih ali brezskrbnih, temveč srečne.” Tu človek pomisli, če si ljudje zares želimo prave sreče ali bi radi le malo tistega površnega veselja in brezskrbnosti, torej užitka brez skrbi, brez odgovornosti. Gojimo neke nerealne fantazije o življenju brez nobene bolečine, skrbi, odgovornosti, kjer bi vsi bili samo srečni, veseli, zadovoljni. Čeprav vemo, da takšnega sveta ni in ga tudi nikdar ne bo, ker ga tudi biti ne more, o njem fantaziramo. Morda pa je to vendarle še tisto seme nostalgije po večnem, tista drobna lučka, ki tli pod kupom pepela, ki jo duši, pa vendarle vztraja. Zato, ker čaka človeka, da ugotovi, kako se zanke, ki mu jo zatiska okoli vratu življenje, ne more rešiti sam.

Psalmist pravi: “Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in te bo podpiral” (Ps 37(36),5). Sprejeti Gospoda pomeni prav to, da mu zares iz srca izročimo svojo življenjsko pot v vseh ozirih. Za to, da pa to res storimo, se moramo odločiti, da stopimo na duhovno pot, ki je pot molitve in zakramentov. Zlasti ob večerih zato priporočam, da se ustavimo in pomislimo, za kaj se zahvaljujemo, ker je bilo dobro, kaj Bogu izročamo, ker je bilo in je težko ali slabo, v čem sami nismo bili najboljši, nazadnje pa še izrazimo svojo srčno prošnjo. K isti vaji smo povabljeni vselej pred sveto mašo, zlasti nedeljsko, ne le kot pripravo, temveč je to naš osebni dar, ki ga damo na oltar. Ne gre le za simboliko, temveč gre za pravo darovanje in izročanje, le da ni na materialni ravni, temveč na duhovni. V letu usmiljenja je pa še posebej aktualen “zakrament usmiljenja”, kjer se edino zares znebimo naših bremen, to je, z domačimi besedami, sveta spoved. Duhovniki smo pri zakramentih le “prevodniki”, kot pravi Solovjov, zato tam svoja bremena v resnici izročamo Jezusu samemu. Spet je zadeva resnična, ne le simbolična. Ne gre niti za neki psihološki pogovor, temveč za duhovni očiščenje. Zato spoved vzhodni kristjani imenujejo tudi “drugi krst”, saj se, če zares gledamo polni vere, upanja in ljubezni, tam zares prerodimo in v globini očistimo.

Tako smo šele zares pripravljeni na tisto “resnično luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”, sicer ne. To resnično luč pa dobimo v svetem obhajilu, ki ga dandanes, priznajmo si, prejemamo vse preveč nepripravljeni, brez prave vere, ljubezni in ponižnosti. Zato sveto obhajilo ne doseže pravih duhovnih učinkov, potem pa iščemo prave potešitve drugod, je pa ne najdemo. Svojo temo moramo izročiti Kristusu, torej vse zlo svojega življenja. Tako bomo srečni. Če nadaljujemo s prej omenjenim duhovnikovim prijateljem: “Srečni tudi v vseh naših težavah. Srečni zato, ker se naše srce naslanja na tisto Dete, ki nam edino lahko nakloni življenje, ki ne mine. Kristus je moja luč in moja rešitev – kako lep je Božič, ki prepoznava Kristusa! Praznujmo Kristusa, ki se je rodil in nas spremlja v nežnosti in usmiljenju.” Naj bo resnično Slava Bogu ne le na višavah, temveč tudi tu na zemlji, ker imamo luč, ki razsvetljuje naše temine. Sprejmimo jo z odprtim srcem.


Blagoslovljen Božič! 

sobota, 19. december 2015

K kot KLERIKALIZEM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (12b)

Nadaljujemo s klerikalizmom, smrtno boleznijo ali “rak rano” Cerkve po zadnjič omenjenem blogerju, pa ne samo, saj dodajam tudi kako svojo misel. Kaj je pomenilo to, da so bili navadni verniki, laiki, torej neposvečeni verniki praktično izključeni? Vse bolj so se “posvétili”, torej so postali posvetni oz. se vse bolj sekularizirali, če uporabimo tujko. Tu je bila zadeva močno podobna protestantskemu svetu - tam so seveda želeli vernike karseda vključiti, s tem pa so sekularizirali Cerkev, saj so se tudi duhovniki spustili na raven laikov in v bistvu sploh ne govorimo več o službenem duhovništvu, temveč le o vernikih, ki imajo znotraj cerkvene skupnosti posebne naloge in službe. 

Dokler jim je uspelo, so katoliški duhovniki vzdrževali določeno izročilo (tradicijo, s tujko - tradere = izročiti), pogosto je šlo za vse bolj formalno ohranjanje tega izročila, zato pa se je le-to na koncu moralo podvreči uporabniški, funkcionalistični logiki, plodu racionalizma, ki je vse bolj obvladal katoliški svet. Izročilo je bilo potrebno zato spremeniti, ga reformirati, se prilagoditi svetu. S tem Cerkev ni bila več in ni več živa resničnost in uresničevanje Božje skrivnosti, kjer se dejavno in stvarno živi življenje v Duhu, ta pa vodi življenjski stil Cerkve, kakor tudi njene odločitve in izbire. Morda se jo še vedno kot tako pojmuje, se tako govori in uči, v resnici pa je prav lepa pravljica za lahko noč. Bog je le še neka oddaljena ideja, morda še to ne več, ne pa stvarna resničnost. 

Svet Cerkve danes je svet duhovnikov, ki s(m)o vase zaprti in, če rečemo s papežem, avtoreferentni. V bistvu gre za Cerkev znotraj Cerkve, kar pa se v resničnosti odraža pogosto kot ubijanje Cerkve kot “skrivnost Duha”, kakor so jo pojmovali v antični dobi cerkvenih očetov in v visokem srednjem veku, upoštevajoč vse meje, ki so jih ta obdobja imela. Bloger Pietro pravi, da se tudi pravoslavni (kar je tudi sam) ozirajo na katoliške in protestantske brate pri določenih cerkvenih strukturah, saj občudujejo njihove organizacijske in razumske sposobnosti. 

Razumeti moramo, da že nekaj stoletij stvari niso prave. Že dolgo traja ta klerikalizem, kjer določeni posvečeni vsiljujejo svoje osebne ideje in prepričanje drugim, misleč, da ne obstaja nobena drugačna možnost. Po tem prepričanju seveda po eni strani drug duhovnik, ki je na tej klerikalni lestvici nižje postavljen, nima v nobenem primeru prav, kakor bi se tudi moral obnašati tako, kot oni mislijo, da bi se moral. Tudi misliti in govoriti bi moral prav tako, delati vse po tistem vzorcu, gledati na vse tako kot oni. Laiki so seveda vredni še manj, saj so samo vir zaslužka, zastonjskih uslug in novih duhovniških moči. Tako ni bistvene razlike med, če tako rečemo, “tridentinskim” in sodobnim klerikalizmom, ki sta pravzaprav v tesnem sorodu. Prej namreč ni bilo tako pomembno izročilo Cerkve, kolikor bolj vse tisto, kar daje moč svoji lastni “stranki”, zavračali pa so vse tisto, kar je tisto “njihovo stvar” zasenčevalo, pa četudi bi prihajalo z vrha. V vsakem primeru imamo popolnoma uporabniško, utilitaristično, koristoljubno idejo upravljanja Cerkve, nemalokrat je mišljena seveda lastna korist. Če pa je še do včeraj obstajalo vsaj neko izročilo, so se tega izročila brez težav znebili takoj, ko se je izkazalo, da je tako bolj koristno, kar je znamenje, da izročilo kot razodevanje nadzemeljskih danosti, ki pa se izražajo v življenju Cerkve, še zlasti v njenem bogoslužju, sploh ni bilo pomembno, temveč so bile pomembne zgolj človeške kalkulacije. 

To je tako “rak rana” Cerkve, ki bi se je morali zavedati na eni in na drugi strani. Nima smisla se pritoževati nad tem, kako je svet sekulariziran, kako je Cerkvi obrnil hrbet, kako ga je potrebno, zlasti na Zahodu, spet evangelizirati. To je sicer že morda vse res, a kako lahko prenovi Cerkev cerkveni ambient, ki tudi takrat, ko govori o duhovnosti, v resnici sledi temu sekulariziranemu svetu, nad katerim se pritožuje, prava duhovnost pa mu je deveta briga? V pravi duhovnosti bogoslužje ni nekje tam daleč zadaj, kot zadnja in najbolj nepomembna stvar, na prvem mestu pa je vedno neka “pastorala” in je vse “pastoralno”, kar pomeni hkrati vse in nič. Na katerem mestu je v resnici tu Gospod?

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 13. december 2015

Zvestoba v vsakdanjih rečeh

Potem ko so od Janeza Krstnika ljudje slišali povabilo k spreobrnjenju, povabilo k temu, naj pripravijo odrešenju in Odrešeniku pot, so ga vprašali, kaj naj storijo - vsaka skupina posebej. Ker torej kar trikrat slišimo eno in isto, ne moremo kar tako mimo tega vprašanja in razmišljanja o njem in ob njem.

Priznajmo si, da tudi sami velikokrat sprašujemo, kaj naj storimo. Niso to samo posebne življenjske
okoliščine, temveč se to kar vsak dan sprašujemo, in to večkrat. To so tista standardna vprašanja: "Kaj pa sedaj?", "Kako naprej?"... Odgovori Janeza Krstnika so enostavni in konkretni, saj opozori sogovornike, da naj naredijo, kar so njihove stanovske dolžnosti - nič več in nič manj. Kot tista študentka, ki je rekla profesorju na izpitu, potem ko se je provokativno oblekla, da bi naredila karkoli, da bi naredila izpit. Tisti profesor ji je rekel: "Karkoli? Bi se torej za izpit učila?" Nobeno izumljanje tople vode ali odkrivanje Amerike, temveč to, da naredimo svojo dolžnost, smo pošteni in pravični. To je naročilo Kristusovega glasnika, največjega med preroki, to je naročilo tudi nam. 

Kot se namreč rado zgodi, tiste najbolj očitne in enostavne rešitve ne vidimo, ne le, da se je ne poslužimo - kot tisto, da je treba skriti Črnogorcu denar pod lopato, da ga ne zapravi. Mi enostavno ne vidimo, prevečkrat ne vidimo, kaj moramo storiti, pa če je še tako banalno, enostavno in še kaj. Zato potrebujemo nekoga, ki nam pove prav te očitne, banalne in enostavne reči, ki jih moramo storiti. Tudi zato, ker sicer vemo, da bi jih bilo treba storiti, pa se nam zdijo preveč enostavne, da bi jih naredili, saj je lepše, če je zadeva bolj komplicirana, kompleksna, umetelna... 

Pa še nekaj - vidimo že, da bi bilo nekaj treba, a čakamo druge, ali pa se nanje zgovarjamo, zvračamo krivdo. Zase sicer iščemo pravice, ne bi pa naredili dolžnosti, pošteni, pravični, širokosrčni pa bi morali biti drugi, in sicer zlasti do nas, do mene samega. Nihče se ne sme dotikati mojih pravic, to ja, a hkrati tudi nihče ne sme terjati mojih dolžnosti. Nasprotno, drugi imajo dolžnosti do mene. Janez pravi poslušalcem, da morajo oni konkretno storiti to in to, vsak od njih. Vsaka družba in institucija ima svoj človeški faktor in bo moralna toliko, kolikor bo v njej moralnih ljudi. To velja tudi za človeški del Cerkve. Vendar moram najprej jaz, sam pri sebi kaj narediti, da bom bolj moralen, potem bom lahko kaj zahteval od sebe. 

Danes je nedelja radosti, kar pomeni njeno latinsko ime, "Gaudete". Začenjamo tudi jubilejno leto usmiljenja. Sprašujemo se, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja. Spet se sprapujemo, kot bi ne vedeli, kaj je treba. Odgovor je zelo enostaven - potrebna so dela ljubezni oz. usmiljenja. In ne, niso drugi, ki jih morajo delati meni, temveč najprej jaz drugim. "Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku?" Seveda pa ne gre le za dela naših rok, temveč širše. Krščanstvo ni neka filozofija, skupek lepih misli, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved. 

Pri rožnem vencu, ko in če ga molimo, pri častitljivem delu, ki ga molimo ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravasmarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam torej odnos, če nanj in o njem mislim, če z njim in onjem govorim (seveda dobro, ne slabo!) in če mu dobro delam. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Danes je, ko govorimo o Bogu, Jezusu Kristusu, krščanstvu, dobrodelnosti, dobrih odnosih veliko preveč teoretiziranja, veliko preveč idej, kaj naj bi vse skupaj bilo, posledično seveda morje pričakovanj, kaj bodo drugi naredili, premalo pa osebnih konkretnih dejanj. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Jezus sam pravi: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? »Molitev, post in usmiljenje naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna.

V tem adventu se zato potrudimo, da bomo glede Boga in bližnjega, začenši s tistimi, ki so vsak dan ob nas, dobro mislili, dobro govorili in dobro delali. Potrudimo se in ne bo nam žal. z majhnimi koraki v tej smeri pripravljamo pot in delamo prostor, da lahko nekdo pride k nam. Veliko je v tej smeri odvisno konkretno od mene samega, ne od sosedovega Franca, sitnega šefa, moža ali tečnega župnika.

nedelja, 6. december 2015

Vsi samo pridni?

Letos 2. advetna nedelja lepo sovpada z godom sv. Miklavža, kar nam lahko koristi tudi pri tem razmišljanju. Včeraj sem bil namreč na dveh "miklavževanjih" za otroke - v naši in sosednji župniji. Potegnem lahko nekaj vzporednic iz tistega, kar je bilo. V sosednji župniji je Miklavž otroke vprašal, če so pridni. Ko je množica otrok, bodo seveda rekli, da so pridni, kar tudi so storili. A Miklavž z odgovorom ni bil zadovoljen. V drugo so še glasneje zavpili, da so bili pridni, eden izmed fantov pa je razumel, kaj želi dobri mož, pa je priznal, da je bilo "tako-tako". Zakaj nam lahko to služi? Ker si tudi sami precej prizanašamo in nismo iskreni do sebe, posledično pa tudi do drugih, pa tudi do Boga. Pred časom je na to opozoril tudi sveti oče Frančišek. Govorimo, da je že v redu tako, kot je, da smo že dobri taki, kakršni smo. To ni dobro za našo življenjsko rast, zlasti ne za duhovno. 

Pozor, Miklavž ni rekel, da pa ti otroci niso bili TUDI pridni, temveč da niso bili SAMO pridni. Razlika je velika, kot je pri določenih trditvah pomembno, kam postavimo vejico. Spomnim se pokojnega strica iz zamejstva, ki je dejal, kako bi bila stoodstotno pravilna tista parola: "Trst je naš!", če bi ji dodali samo besedico tudi (to je sicer besedica, ki jo sam kar preveč razkošno uporabljam v svojih zapisih, tako pomembna se mi zdi). Govorimo torej o tem, da znamo biti odkriti in iskreni, ko se presojamo. To je prvi korak k poboljšanju, do katerega je sicer potem še dolga in zahtevna pot. 

Povezava z današnjimi svetopisemskimi berili, še zlasti z evangelijem je pa ta, da si potemtakem nočemo priznati, kako naša življenjska pot ni prav ravna, gladka, položna, lepa in še kaj. Vedno gremo v skrajnosti - ali govorimo tako, kot bi sploh ne bilo nobene poti oz. bi ta bila tako nemogoča, da ni mogoče nič storiti, ali pa si sami sebi lažemo v drugo skrajnost, da pa ni treba nič storiti, kakor smo prej dejali. Oboje je zgrešeno in v obeh primerih nič ne potrebujemo, tudi nikogar pravzaprav. Kaj bi počeli z odrešenjem in odrešenikom, če pa se ne da bodisi nič storiti bodisi ni treba nič storiti, ker je že dobro, kakor je. 

Izkušnja našega življenja kaže, da ta življenjska pot seveda ni enostavna, da je težka, zahtevna. V našem življenju delujejo sile zla. Imamo bolezni, bolečino, trpljenje in smrt. Tu imamo spet dve možnosti, ko lahko te sile absolutiziramo in rečemo, da proti njim pač nič ne moremo storiti, po drugi strani pa se lahko za te sile popolnoma nič ne zmenimo. Danes se tako iz skupne zavesti in spomina odstranjuje zlo, smrt, minljivost, krhkost, po drugi strani a smo z vsem tem bombardirani na vsakem koraku. Iz naše govorice se je tako vse to izrinilo, informacijsko-zabavna industrija, s tujko "infotainment" pa nas s tem neprestano obstreljuje. Lepo mi je bilo včeraj, ko so v igrici predstavili nastopajoči, kako delovanje zla po eni strani ni absolutno, po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, kakor ga tudi ni mogoče obvladati s človeškimi močmi. Miklavževo bolezen je najbolje ozdravila moč molitve, po drugi strani pa oče deklice v igrici ni mogel nič storiti proti hudiččkom, četudi je bil najboljši policaj, pred katerim nepridipravi bežijo. Miklavž jih je ukrotil takoj, samo z besedo. Vsekakor velja priznati, kako so sile zla resnične, kako delujejo na nas, nimajo pa absolutne moči. Ker pa gre za nadnaravne sile, za duhovne sile, se je treba tudi proti njim duhovno boriti. Molitev, v najširšem smislu besede, ki pomeni duhovno življenje, svete zakramente, poglabljanje v poznavanju nauka, je tista, ki je tu učinkovita. 

V adventu je zato treba napraviti najprej pregled svojega življenja, se zamisliti in si iskreno priznati, kakšno je. Treba je pogledati, kaj je dobrega, kaj pa slabega. Kaj nam pomaga in kaj nas ovira. Druga stvar pa je ta, da napravimo kak korak v smeri poboljšanja. Če bomo skušali vse reševati sami, potem bo pot še naprej za nas pretežka, sicer pa se bo tisto, kar je krivo zravnalo, hrapavo izgladilo... Ne pomeni, da bomo s pomočjo čudežnih formul dobili instantne, takojšnje rešitve, daleč od tega. Dobili bomo pa notranjo moč za spopadanje s težavami, dobili bomo tudi upanje in vero, da se da težave rešiti. Če je še tako težko in zavozlano življenje, je mogoče najti rešitve, če seveda po poti ne hodimo sami. To velja tako v zemeljskem, kot tudi v duhovnem smislu, saj imamo vselej ljudi, ki nam lahko pomagajo, če se ne zapiramo vase, imamo pa tudi odrešenika Jezusa Kristusa, kakor tudi nepregledno vojsko nagleov in svetnikov, ki se borijo na naši strani. 

petek, 4. december 2015

K kot klerikalizem (1)

Cerkveni in družbeni antislovar 12a

Pri črki “k” mi je prišlo na misel vse tisto, kar sem bral pri italijanskem blogerju Pietru, čigar spletni dnevnik se imenuje Traditio liturgica. Da ne bo pomote, ne gre za kakršnegakoli “tradicionalističnega” katoličana, pa naj to pomeni, kar hoče, temveč za pravoslavnega kristjana, ki pa je seveda odrastel v italijanskem kulturnem okolju, zato ga tudi dobro pozna, odlično pa pozna tudi zlasti grško sceno, sam je namreč strokovnjak za klasično filologijo, torej za grščino in latinščino, odlično obvlada tudi sodobno grščino, starocerkveno slovanščino in ruščino. Ponavlja tisto, kar je dejal že pravoslavni kristjan Alexander Kalomiros, da je namreč za Cerkev, tako zahodno kot tudi vzhodno, klerikalizem smrtonosna bolezen.
 
Ideja je preprosta – antični in srednjeveški model Cerkve, ki je slonel na meništvu in
kontemplativnosti, mističnosti, je zamenjal legalno-klerikalni model. Ta je nad prvim prevladal in ga delno tudi zadušil. Prišlo je do menjave mišljenja, načina gledanja, perspektive, kot rečemo s tujko. Premaknilo se je središče. Ne da bi seveda vselej tako želeli, se je nekje sprožilo gibanje, ki je nazadnje privedlo do sodobne sekularizacije, torej vdora posvetne miselnosti in gledanja na stvari tudi v Cerkev samo. Oba omenjena kristjana, Kalomiros je žal že pokojni in je želel na temo celo napisati knjigo, sta mnenja, da je sodobno stanje posledica starih napačnih izbir in odločitev. Naj bo torej najprej jasno, da ne govorimo o slabih namenih kogarkoli, ki je sprožil proces, ki je razmajal in celo sprevrgel nekdanjo uravnoteženost, saj je pogosto bilo treba kaj ukreniti – ni bilo druge izbire, dejstvo pa je, da je prišlo skozi stoletja do čedalje večjega odpiranja duhu sveta, zlasti pri dejavnih kristjanih, tistih torej, ki so “hodili v cerkev”, kot še danes pravimo. 

Sv. Avguštin je trdil, da je “kristjan s kristjani in škof zanje”, kar kaže na močno, tudi notranjo, povezanost med klerikom, torej posvečeno osebo, in laiki, torej “navadnimi” verniki oz. tistimi, ki niso posvečeni v duhovnike ali škofe. Stavek kaže, kako so bili vsi pravzaprav na isti ravni, čeprav vsak s svojo posebno nalogo in poslanstvom. V tej dobi in tem obdobju krščanstva je vsak član krščanske skupnosti, pa naj bo to vernik, škof, patriarh ali papež, v službi skrivnosti odrešenja, ki se konkretno odraža v Cerkvi. Nihče svojega položaja ni uporabljal za kak drugi namen, kot pa je odrešenjski namen, zveličanje duš. Sv. Pavel je zato dejal: “Nismo gospodarji vaše vere, temveč služabniki vašega veselja”, s čimer jasno kaže na pravkar omenjeno gledanje. Veselje, jasno, ni mišljeno v posvetnem smislu kot veselje tega sveta, temveč kot večno veselje, večna sreča, kot življenje kristjana v Kristusu. 

Zlasti v zahodni Cerkvi pa danes nima smisla uporabljati tovrstnih stavkov, ker je ozračje popolnoma drugačno, tako iz zgodovinskih razlogov kot tudi zaradi strukturnih izbir v Cerkvi. Z Luthrom je prišlo do dveh skrajnih izbir – po eni strani do popolnega zanikanja službenega duhovništva, kar je prevzel protestantski pol, po drugi strani pa do ozračja sumničavosti in na koncu do izključitve vernikov iz “kontrolne sobe” v Cerkvi. Če so v Nemčiji in drugih “reformiranih” deželah, lahko rečemo slikovito, vrgli iz Cerkve duhovnike, so po katoliških deželah duhovniki vrgli iz Cerkve laike, torej vernike. Prišlo je do preloma, saj vernik ni imel več nobene besede, nobenega pomembnega položaja, ni več odločal o ničemer. Pomemben položaj ima od takrat naprej v Cerkvi le še posvečena oseba, torej duhovnik ali škof. 

Tisto, kar je sv. Benedikt dal v svoje redovno pravilo, da torej Bog lahko spregovori tudi po najbolj nepomembnem bratu, zato mora opat poslušati vsakogar, ni veljalo več. Na eni strani smo tako imeli Cerkev, ki poučuje, na drugi Cerkev, ki se uči. Eni ukažejo, drugi ubogajo. Najbrž ni treba dodatno poudarjati, kako je isti model pričel veljati tudi znotraj samega klera, kot se reče s tujko, ko označujemo vse posvečene osebe ali tiste, ki so na poti do posvečenja. Višji kleriki ukažejo, nižji morajo ubogati. 2. vatikanski cerkveni zbor je skušal zadeve omehčati, namen je bil dober in pravi, vendar pa je v resnici prišlo, to si je treba priznati, do nekaterih rezultatov protestantskega sveta, duhovščina pa se je postopoma “laicizirala”, postala posvetna. V bistvu je položaj tako slabši kot prej, saj se napačno danes jemlje kot cerkveno tisto, kar je posvetno, in za evangeljski duh tisto, kar je le duh sveta.

se nadaljuje...

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 29. november 2015

Dvignimo pogled

Adventni čas začenjamo, priznajmo si, kar zaspano, brez pravega žara. Zato je kot na mestu tisto starodavno vabilo, da bi se pa v tem času zbudili iz spanja. Potrebno je poživiti najprej osebno skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Na ta način lahko prebudimo tudi vsaj delček širše skupnosti. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Prvi del adventa nam zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev ter katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. 

Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa, srednjeveški kanonik v Chartresu, pravi: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

V evangeljskem odlomku smo slišali vabilo, da bi se vzravnali, dvignili pogled. Dvigniti je treba pogled od zemeljskih stvarnosti ter ga usmeriti bolj k nebeškim. Ne pomeni, da bi človek zavrgel materialne dobrine, svoje telo, čute in čustva, temveč da ne bi svojega življenja utemeljeval na tem, ker je vse skupaj končno in minljivo. Vera v Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa je tista, ki nam daje drugačen pogled, večnostni pogled, ki gre preko teh končnih stvarnosti. Kaj pomaga vse skupaj, če bo pa minilo - edino en način je, da bi se naše življenje in naše medsebojne vezi ne uničile, temveč le spremenile, to pa je vera v Jezusa Kristusa. Seveda pa je vera brez del mrtva, zato je treba to vero gojiti, jo hraniti z malo večjim naporom in skrbjo za svojo duhovno razsežnost. Potrebnega je veliko zlasti intelektualnega in duhovnega napora. O veri se je treba dobro poučiti. Ob tem je seveda vseskozi hrana molitve: "Čujte torej ves čas in molite...". Najpomembnejša in najmočnejša molitev je sveta maša. Najpomembnejši zakrament ozdravljenja sta sveta pokora in evharistija skupaj - brez prve ni druge, vsaj ne v polnosti. Izrednega pomena je skupna družinska molitev ob večerih. Kot smo ugotovili z našimi starši, se da lepo to skupno molitev izpeljati v okviru večerje, da torej skupaj pojemo, se pogovorimo in potem zmolimo. Potrudimo se in prenesimo potem ta advent v vsakdanje življenje.

sobota, 28. november 2015

J kot JEZA

Cerkveni in družbeni antislovar (11)

V tokratni rubriki se bomo dotaknili jeze, čeprav bi se lahko česa drugega ali tudi koga drugega, kot recimo tudi velikega moža, ki je nosil jezo kot priimek, govorim seveda o Francu Jezi. 

Bogoslužno leto gre k svojemu koncu, november je mesec spomina na rajne, zato je na mestu tudi starodavni spev Dan jeze, Dies irae, če povemo bolj znano ime, ki je latinsko. Tista jeza je seveda drugačne narave, ker je to tisto ogorčenje, ki mora biti, je torej “dobra jeza”, ki obsoja slabo ravnanje, izraz pravičnosti. Božja jeza, ki je torej tu mišljena, je izraz najvišje pravičnosti. Tisto, kar opažamo okrog nas, pa je tista slaba jeza, ki tudi spada med sedmerico glavnih grehov. 

Zanimivo delo, ki obravnava te glavne grehe, je knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za
roge, ki je izšla pri založbi Emanuel že leta 2011, lani pa so jo ponatisnili. Veliko, res veliko je te jeze naokrog, te agresivnosti in destrukcije, precej manj mirnosti, preudarnosti, potrpljenja. Res je tudi, da danes velikokrat ne gre le za “kratko blaznost”, kot so jezo označevali v antiki, temveč se zadeva kopiči in kopiči, enkrat pa eksplodira. Morda je, ko že govorimo o jezi, danes veliko več prav tega kopičenja, potuhnjene jeze, kot je že tako ali tako veliko in preveč te potuhnjenosti. Soočenja nas je v tem potuhnjenem svetu strah, žrtve tega pa smo po malem postali že vsi. Tako ni nič čudnega, da se potem jeza in agresivnost kažeta drugod, da udarita iz ozadja, kot se, recimo, dogaja na cesti.

Mnogi se poslužujejo določenih športnih in fizičnih aktivnosti, da bi svojo jezo sprostili, a navadno večjega uspeha ni, ker še zdaleč ne gre le za fizično ali čustveno zadevo – žal mi je, a jeza je več kot čustvo. Premalo smo že nasploh pozorni na duhovno razsežnost človeškega bitja, zato pa mislimo oz. si domišljamo, kako bomo vse rešili, če bomo bolj poskrbeli zase v psiho-fizičnem smislu, kot rečemo, nič pa ne naredimo na duhovni ravni. Tako torej ostajamo, poleg vsega drugega, tudi jezni. 

Že res, da je jeza nekaj naravnega, ni pa nekaj spontanega, saj se sproži takrat, ko smo napadeni, ko ni zadoščeno pravici, ko le-ta ni spoštovana, ko smo užaljeni. Aristotel in Avguštin sta govorila o jezi kot maščevalnosti oz. kot o tisti, ki išče povračilo. Živimo v svetu in družbi, kjer je velika, če ne celo prevelika občutljivost za pravičnost oz. za pravico. Vsakdo se ima za upravičenega za nekaj, zato pa smo potem jezni, če se ne zgodi po naših pričakovanjih. Že pri črki H smo govorili o tem občutku upravičenosti, ko bi morali raje imeti občutek oz. odprtost za dar. Vse je danes postalo tako samoumevno, do vsega smo upravičeni, imamo pravico. Tako smo potem jezni na delovnem mestu, ker smo upravičeni do večje svobode pred šefom in kolegi. Doma sem upravičen do miru, ko pridem iz službe, do tega, da otroci ubogajo, da je obrok na mizi, če govorimo za moške. Žena je upravičena do tega, da pride njen mož takoj domov, da jo kdaj vendarle pogleda, da ji kdaj tudi pove, da jo ima rad, da je kaj pozoren do nje… V enem od naših zapisov smo govorili tudi o upravičenosti do otroka danes. Gorje, v glavnem, če so nam pravice kratene oz. če nam je kratena le ena od njih. 

Načeloma ne bi imeli nič proti jezi, če ni zadoščeno pravičnosti ali pravici, vendar pa je treba tudi vedeti, o kakšni in kateri pravičnosti in pravici ter pravicah govorimo. So različne ravni – nadnaravna, naravna, potem pa tudi subjektivna pravičnost ali pravica ter pravice, ki spet lahko veljajo za neko skupino ali posameznika. Guareschijev don Camillo je znal lepo, seveda v luči vere, razlikovati med različnimi ravnmi pravičnosti: “Pred Bogom nimamo nobene pravice, temveč samo dolžnosti. Bog ima do nas pravico, mi do njega samo dolžnosti”. Tako se potem velikokrat jezimo, ker mislimo, da smo bili do česa upravičeni, pa nam je to bilo krateno, nismo pa pogledali, ali smo do konca naredili v danih okoliščinah svojo dolžnost ali svoje dolžnosti. Jezus se je jezil na farizeje in pismouke, nebeški Oče se je jezil na ljudi, a Bog je Bog, svoje je naredil, pričakovati pa je bilo, da svoje naredijo še ljudje, da torej izpolnijo dolžnost. Kako težko jo je narediti, napraviti svoje delo, služiti. Potem se pa jezimo. 

Pa da ne bomo omenjali le krščanskih zadev, lahko citiram hindujskega misleca Tagoreja, ki velja za utemeljitelja sodobnega hinduizma: “Spal sem in sanjal, da je življenje veselje. Zbudil sem se in videl, da je življenje dolžnost. Delal sem in spoznal, da je dolžnost veselje”. Veliko je torej te neupravičene jeze in agresivnosti vse naokrog, premalo poglabljanja v življenje in življenja, premalo dela – na sebi, kakor tudi za to, da naredimo, kar smo dolžni. Premalo občutka za dar, posledično pa tudi odprtosti. Verjamem, da, če bi bilo več tega, bi bilo okrog nas precej manj pričakovanj za vsako ceno, tekmovalnosti, jeze, agresivnosti, nasilja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 22. november 2015

Med idejo in resničnostjo

Zanimiv je evangeljski odlomek, ki ga poslušamo na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. Spremljamo sicer besedni dvoboj med Jezusom in Pilatom, a ne gre le za spopad dveh idej, temveč gre za nekaj veliko globljega, kar zadeva pravzaprav vse naše življenje. Gre namreč za vprašanje tega, na čem in na kom gradimo svoje življenje.

Imamo vsaj dve besedi, ki se ponavljata, a je najbrž na koncu ključna beseda "resnica". Diametralno nasprotje imamo v tem, kakšna in katera je vsebina te besede za enega in kakšna za drugega. Na eni strani imamo političnega uslužbenca Pilata, ki se zadovolji s tistim, s čimer se tudi danes marsikdo zadovolji - s svojo državno "službico", položajem in oblastjo. Na drugi strani imamo Jezusa, ki nima nič od tega. Še več kot to - ve, da ga prav kmalu čaka smrt. Pilatova gotovost je v zemeljskih rečeh, kjer pa se ne zaveda, da v bistvu sploh ni gospodar nad seboj, saj mu je oblast dana od zgoraj, kar mu kasneje Kristus tudi jasno pove (19,11). Torej, nič zanesljivega - tisti, ki je nekaj dal, lahko tisto ali še več tudi vzame. Žal pa si tudi danes ljudje domišljamo, kako veliko imamo in koliko veljamo, pa čeprav je vse skupaj tako krhko in lahko v trenutku vse izgubimo. Pa tudi tisto vprašanje se postavlja, koliko je nekdo zares svoboden, ko je v službi nekega političenga ali podobnega sistema. Na pamet mi prihaja prizor iz Lukovega evangelija, ko je mlajši sin želel jesti celo hrano prašičev, a se je še pravočasno zavedel, da bi na ta način padel pravzaprav na njihovo raven. 

Tudi mi smo v tem, ker se hranimo s pravzaprav že pripravljeno hrano. Govorim o tem, da si tistih velikih vprašanj, življenjskih in onkraj življenjskih, ne zastavljamo več. Zadovoljimo se z odgovori, ki nam jih ponujajo drugi, navadno tisti, ki obvladujejo svet informacije in zabave, čemur v ZDA pravijo "infotainment", kakor nam je lepo pojasnil pred kratkim naš urednik Jurij. Po drugi strani pa seveda nismo zadovoljni z odgovori, ki nam jih daje krščanska vera. Pa tu ne govorim le o nauku katoliške Cerkve, ker tistega tako ali tako ne sprejemamo več, temveč govorim tudi o samem Kristusovem nauku, kakor tudi o svetopisemskem nauku. Vse to upoštevamo le relativno, kot je tudi za Pilata nekaj relativnega resnica - pač odvisno od ideje, ki jo nekdo ima. Razlika med obema je tista, ki vlada tudi med povprečnim današnjim kristjanom in povprečnim kristjanom prvih stoletij. Kristus je pripravljen za resnico umreti, podobno tudi kristjan prvih stoletij, Pilat in današnji povprečni kristjan pa ne. Zakaj? Ker Kristus in ti kristjani niso umrli ali bili pripravljeni umreti za neko idejo ali ideal, temveč za nekoga. Za besedo se skriva nekdo. Pri Pilatu in povprečnemu današnjemu človeku, tudi kristjanu, pa ima vsaka takšna beseda, kakršna je denimo resnica, le relativno vrednost, v resnici pa nič ne pomeni, je prazna. Če namesto besede resnica damo recimo "ljubezen", ni bistvene razlike. 

Tu ne bom dajal odgovorov, vabim pa k razmišljanju, komu pravzaprav posvečujemo svoje življenje, kdo mu vlada in kdo nam vlada. Tisti kralj, ki "ni od tega sveta" nas vabi, da bi šli globlje, da bi videli, kako pomembna je duhovna raven v našem zemeljskem življenju, ker vse drugo mine, nima obstoja. Lahko se seveda tudi zadovoljimo s tem, da se bomo hranili s tisto hrano, ki nam jo ponuja svet, a mi smo narejeni za več, za boljšo hrano. Tke hrane pa ta svet ne more dati.  

torek, 17. november 2015

I kot IMPLOZIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (10)

Zanimivo razmišljanje sem našel pri sociologu Gianfrancu Morri, pri katerem smo si izposodili tudi naslov rubrike, ko razmišlja o prehodu od moderne v aktualno družbo, ki jo mnogi oz. kar velika večina imenuje “postmoderna družba”. Ravno zato smo tudi mi primorani govoriti o postmoderni družbi, četudi se z besedno zvezo ne bi strinjali. Dejstvo je, da so strokovnjaki, ki to družbo preučujejo, prisiljeni iskati vedno nove in nove interpretativne kategorije, da bi vsaj malo pojasnili velike spremembe, ki so v teku. Tako se torej govori, ob “postmoderni družbi”, tudi o poindustrijski, potrošniški, postmaterialistični, sekularizirani in še kakšni družbi. Besede so težke, težko razumljive za navadne smrtnike, kažejo pa na veliko željo strokovnjakov, ki ponovno upravičujejo svojo manijo po tem, da bi vse razložili, potrebujejo pa te izraze, da bi pojasnili to tako nestabilno in pravzaprav tekočo resničnost. 

Vemo, da se za označbo sedanje družbe kot tekoče, pa tudi njenih odnosov kot takšnih, moramo
zahvaliti svetovno znanemu sociologu poljskega rodu, Zygmuntu Baumanu, ki ni slučajno tudi sedanje dobe označil za “tekočo moderno”. Gre za spis, ki sem ga prvič bral pred kakimi trinajstimi leti, za to pa se imam zahvaliti profesorju dr. Janezu Juhantu. Tudi sam se bolj nagibam k Baumanovi označbi kot pa k tisti, ki to družbo označuje za postmoderno, saj menim, da še vedno potekajo isti oz. vsaj zelo podobni, analogni procesi, ki so značilni za moderno dobo. Zanimiva definicija oz. proces, ki opisuje razvito industrijsko družbo ali družbe, je “implozija”. Vsi smo vajeni besede “eksplozija”, veliko teh eksplozij vidimo v filmih, ne le akcijskih, pa tudi po televizijskih poročilih je zadnja desetletja ogromno eksplozij, ne pa tudi implozij. Vsi tako vemo, kaj pomeni eksplodirati, zato bi nam tudi ne bilo težko razumeti, da v družbenih znanostih to pomeni, da se nekaj prelomi, implozija pa pomeni, da se nekaj pomeša. 

Sociologija zato uporablja besedo “implozija”, da bi označila, kako v prostoru in času, v starosti in razredih, vrstah in poklicih ni jasnih razmejitev, meja, da so se te meje celo tako zabrisale, da jih praktično ni več, da so izginile. Na ta način so se resničnosti, ki so prej obstajale ločeno, med seboj zlile. Namesto implozija bi se lahko reklo tudi konfuzija, kar pomeni “zlitje med”, je pa tudi res, da je to tujka, ki označuje zmedo. Moderni svet, ki sta ga zaznamovali seveda novoveška filozofija in znanost, sta označevali določenost oz. determiniranost in ločenost, kar ne pomeni, da prej to ni veljalo, ker vemo, da je veljalo, le da je ta rez postal v moderni dobi radikalen. Descartes v tej smeri ne govori zastonj o “kopernikanskem obratu”, ki seveda ni veljal le za filozofijo, temveč širše v družbi. Vsekakor je še vedno veljalo, da so bili časi različni, da je obstajala meja med dnevom in nočjo, zato pa se je tudi vedelo, kam spadajo razna opravila. Razlika je bila med delovnim in prazničnim dnem. Spola med seboj nista bila le jasno ločena, temveč so ju ločevale tudi razlike v obredih iniciacije in različnih navad – za moške je veljalo tako, za ženske drugače. Poklici so bili strogo ločeni in se je natančno vedelo, kaj delajo moški, kaj pa ženske, prav tako smo vedeli, da bomo po trgovinah in obrtnih delavnicah dobili, recimo, peka, mesarja… Javne zgradbe so služile vsaka svoji določeni potrebi – imeli smo kavarno, muzej, cerkev, bolnišnico… 

Ko se ozremo naokrog, zlahka ugotovimo, kako te razločitve, diferenciacije, ločenosti, razločenosti, determiniranosti praktično ni nikjer več, niti Cerkev se temu ni izognila, če smo pošteni. Vse je tako pomešano, soprisotno, eno in hkrati še drugo, nekaj in hkrati nasprotje tistega … Nakupi se vse bolj dogajajo po ogromnih stavbah, ki so marsikje že prava skladišča, če govorimo o nakupovalnih središčih. Vsekakor so ta postala prave katedrale potrošnje, kjer ne najdemo le stvari, ki jih rabimo, temveč še marsikaj drugega zraven, zlasti vse, kar potrebujemo za zabavo, “entertainment”, kakor označujemo industrijo, ki je zadolžena za zadovoljitev naših potreb oz. še bolj nagonov. Pravzaprav bi morali zraven dodati še informacijsko industrijo, kakor nas je lepo opozoril naš urednik Jurij. In spet pride do zlitja, do implozije torej, saj dobimo “infotainment”. Saj konec koncev danes ne gremo več “kupovat”, temveč gremo “na shopping”, kar pomeni veliko, veliko več, saj vključuje “popoln servis”, če tako rečemo, naš seveda, na koncu pa niti ni nujno, da smo kaj kupili. Seveda bi lahko pisali še strani in strani, a je dovolj, vsaj tako mislim, da bi razumeli, kako se je prejšnja ločenost, diferenciacija umaknila pomešanosti in zmedi, zabrisanosti vlog.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 15. november 2015

Končno in večno

V bogoslužnem koledarju imata konec in začetek bogoslužnega leta poseben poudarek, saj poslušamo takšne vrste besedila, ki nas spominjajo in opozarjajo na krhkost, minljivost, končnost in prehodno naravo našega zemeljskega življenja. Opozorjeni smo, in sicer s pomočjo posebnega jezika, ki mu pravimo apokaliptični, kaj je zares pomembno v času našega bivanja tu na zemlji, po drugi strani pa tudi na naše poslednje reči, o katerih morda tudi premalo razmišljamo, pa četudi v novembru več hodimo po pokopališčih, kamor našim pokojnim sorodnikom nosimo cvetje in sveče. Spomnjeni in opomnjeni smo namreč na to, da vsakega od nas čakata smrt in sodba, potem pa večna sreča ali večno trpljenje. 

Če tako pogledamo današnji evangeljski odlomek, potem je poudarek zlasti na minljivosti življenja in sodbi, ki nas čaka. Ne bi se smeli preveč ukvarjati z mislijo, kdaj bo konec sveta, kdaj se bo vse skupaj končalo, kakor smo opozorjeni, kolikor bolj s tem, da bo za vsakega prišel njegov konec sveta, ko bo umrl. Zato pa so pomembne izbire in poudarki, ki jih daje vsak od nas svojemu lastnemu bivanju na zemlji. Evangelij sicer na splošno poudarja, da bo ta svet minil, vendar bi moral stvar vsak od nas vzeti zelo osebno. Zemeljske resničnosti, ki so za mnoge danes edina stvar, ki kaj velja, se bodo razblinile kot milni mehurček. Svojega življenja tako ne smemo, ne bi smeli ali ne bi smeli preveč utemeljevati na denarju, oblasti in drugih zemeljskih stvareh, kakor tudi ne bi smeli za edine zveličavne imeti naše čute, čustva in medčloveške odnose. Ne rečem, da te reči niso pomembne in jih ne potrebujemo, še bolj kot ostale seveda potrebujemo čustveno življenje in medčloveške odnose, vendar pa smo opozorjeni, da je nekdo, ki je za naše življenje še pomembnejši in brez njega ter brez odnosa z njim vse ostalo propade. Z vero v Jezusa Kristusa se naše medčloveške vezi spremenijo in ne uničijo, kot pravi bogoslužje, brez te vere pa smrt neizprosno prekine vse naše vezi. Tudi spomini so le slaba tolažba za osebe, ki jih več ni, če seveda nimamo vere. Če jo imamo, potem spomin na pokojne pomeni tudi odnos z njimi, saj lahko za nas posredujejo, če so pri Bogu ali se še očiščujejo.

Vse zemeljske stvari in stvarnosti tako niso cilj, temveč sredstva. Z njimi je treba ravnati pametno in preudarno, ne pa za zadovoljitev lastnega egoizma. Podobno modro je treba ravnati tudi glede čutnega, čustvenega življenja in v naših medčloveških odnosih nasploh. V vse je treba spustiti Kristusa, da vse prežari. V naše življenje mora "priti na oblakih z vso svojo močjo in slavo", čeprav ga kot takšnega, torej kot Gospoda moramo in moremo prepoznati le v revnih podobah, po katerih se nam daje. Kako s Kristusom ravnamo sedaj, ko ga ne gledamo v njegovi slavi in veličastvu, ko je krhek in nebogljen? Od tega je tudi precej odvisno, če bomo deležni te njegove moči in slave ob koncu našega življenja. Kako ravnamo z njegovim naukom in naukom Cerkve, ki jo je ustanovil? Tudi tu smo lahko zelo usmerjeni le sami vase in v lastno korist, ki pa je le zemeljska korist, ne pa nadzemeljska, nadnaravna.

Evangelij jasno poudari, da mora biti Kristus sonce našega življenja, kakor je vzklikal bl. Lojze Grozde. Če namreč sonce ne daje svetlobe, tudi luna ne sveti, kot nam je znano iz narave. Brez Božje luči ljudje otemnimo. Brez Boga se naš sistem slej ali prej poruši. Lahko se kujemo v zvezde, kot se reče, ampak poznamo še mnogo drugih rekov in pregovorov, ki nam povedo, kaj se zgodi s človekom, ki to počne, ki je torej poln samega sebe in svoje lastne slave ter moči. Edini sistem, ki je večen, je tisti Božji. Beremo, kako bo Kristus tudi ob koncu časov deloval enako, saj tudi takrat pošilja svoje poslance, da bi zbrali njegove zveste. Vsi ostali sitemi niso večni, se spreminjajo, so izpostavljeni tudi določenim pojavom, kot tudi vemo iz opazovanja narave. So torej reči, ki minevajo, ki se razkrajajo, ki se spreminjajo in so dobrine, ki so večne. Za ketere se bomo odločili? Za koga se bomo pravzaprav odločili?

petek, 13. november 2015

H kot HOSTIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (9)

Od časa do časa pride na vrsto tudi kakšna bolj “cerkvena” tema, ne le družbena, treba je namreč upravičiti naslov naše rubrike. A pojdimo k bistvu. Še pred nedavnim se je “šlo k obhajilu”, danes se ta fraza uporablja le še za praznik 1. svetega obhajila, zato se ob vprašanju, ali je kdo šel k obhajilu, danes pisano pogledajo, ker pač govoriš o odraslih kristjanih, najbrž bi lahko dali pridevnik tudi v narekovaje, saj “biti odrasel kristjan” pomeni tudi to, da je vse prejšnje za v koš, je preživeto in podobno. Dandanes tako nekdo ne gre več “k obhajilu”, temveč "gre po hostijo”, “prejme hostijo”, celo “vzame hostijo” ali “gre vzet hostijo”. 

Kot marsikaj se je zbanaliziralo v Cerkvi tudi sveto obhajilo, pa čeprav še vedno velja ob evharistični
molitvi, zlasti ob posvetilnih besedah, za vrhunec svete maše. Vrhunec ta zadeva gotovo že dolgo ni več, postalo je nekaj povsem navadnega, banalnega, posvetnega. Zdi se namreč, še več, vidimo, da pri delu maše, ki se mu reče “obhajilo”, ne gre več za prejemanje “nekoga”, temveč “nečesa”. Da se je nekaj spremenilo v pojmovanju, razumevanju in, da, v verovanju, kaže sama praksa ravnanja s tistim, kar je nekoč, še pred nedavnim, veljalo za Najsvetejše, za Kristusovo telo, za Gospoda Jezusa samega, danes pa je očitno drugače. Včasih se je besedi “hostija” dodalo pridevnik “sveta”, da bi povedali, da se je nekaj s tisto “stvarjo” dogodilo, da se je spremenila, in sicer je “nekaj” postalo “nekdo”, ne kdorkoli, temveč Gospod sam. 

Danes je hostija pač hostija, prej in potem, nekaj, kar nekaj tudi ostane. Največ, kar je še dopustno, je to, da gre za znamenje, simbol in nič več. Kruh torej ostane danes kruh, zato pa ni nič narobe, če se ravna, kot se pač ravna. Danes pogosto vidimo nekakšno mešanico sentimentalizma, ponosa in sodobnih teženj ter konceptov, kakršne so npr. “človekove pravice”. Vpliv sveta je zelo močan, mediji pa nam vseskozi vsiljujejo ravno vse to. Obhajilo je postalo neki statusni simbol, neki simbol pripadnosti, postalo je neka nagrada za našo navzočnost oz. prisotnost pri maši. Pomembna so dobra čustva, kot je rekla neka prijateljica na spletu drugi prijateljici, ko sta se pogovarjali o tem, kdo bo lahko sedaj prejemal obhajilo, če pustimo ob strani dejstvo, da se pravila in načela niso spremenila: “Torej lahko tudi jaz, ki živim z moškim, sedaj vzamem obhajilo”? Če pustimo mešanje pojmov, kjer ni več jasno, kdo živi s kom in kdo je s kom poročen, skrbi zlasti drugi del odgovora: “Če se imata s tipom zares rada, obhajilo lahko vzameš, se mi zdi”. 

Včasih je nekdo obhajilo prejel, danes ga kar vzame. Nič čudnega, ko pa je že pred samimi posvetilnimi besedami napačni prevod grške in latinske besede - namesto prejmite oz. sprejmite, kar pomenita besedi “labéte” in “accipite”, imamo praktično v vseh prevodih rečeno: “Vzemite”! Včasih, še pred nedavnim, smo se spraševali, ali smo vredni obhajilo prejeti, danes, ko se vzame obhajilo ali celo hostijo - sam Kristus naj bi tako zaukazal -, se tega ne smemo več spraševati, saj je to vendar naša pravica. 

Naj navedem, kaj pravi italijanski bloger “Il Mastino”, pa se opravičujem že vnaprej, če bodo uporabljene tujke, ker tokrat žal ne gre drugače, saj slovenščina preslabo loči neke besede, zato pa različne besede z različnim, a sorodnim pomenom, prevaja z eno in isto besedo. Pravi ta bloger takole: “Vredne evharistije nas ne napravi več očiščenje od grehov, temveč čustva, čustva v posvetnem pojmovanju, seveda, kar pomeni farsično in čutno izkazovanje afektov, ki so resna in krščanska zadeva. Krščanstvo ne zastonj nikdar ne govori o “sentimentih”. “Sentimentalno” obhajilo ni več globoko in intimno srečanje med Bogom in ustvarjenim bitjem, ki sprejema Stvarnika in se mu pusti odrešiti. Postalo je dejanje ponosa, izraz napuha, je sikanje Bogu: “Kdo si ti, kdo pa sem jaz”? - nihče se ne podvrže. Obhajilo je postalo izziv vernika Bogu samemu in njegovi Cerkvi. V nekaterih primerih je postala prava kletvica proti Očetovemu usmiljenju, ki jo izpljunemo na oltar, ki je vendarle bil pripravljen za izgubljenega sina. Nočemo Božjega usmiljenja, temveč želimo pred Bogom izterjati “pravico”, da delamo, kot hočemo in želimo, ker smo prepričani, da ta Bog nima nobenega vpliva na naše življenje. Prepričani smo, da je nesposoben odrešenja, glede na to, da mislimo, da sploh ni potrebe po kakem odrešenju, zato pa ga gledamo z domišljavostjo, s kakršno se gleda v oči “impotentnega boga”. 

Te besede so zelo ostre, a je hkrati res tudi to, da se danes kaj doseže le še s šok terapijo. Vsekakor je potrebno, da se vsak pri sebi zamislimo, ali še verujemo v spremenjenje in v resnično Božjo navzočnost v svetih podobah. Če je naš odgovor pritrdilen, potem bo treba pokazati to tudi na zunaj, z ustreznimi kretnjami češčenja in z ustreznim ravnanjem s stvarmi, ki niso le svete, temveč celo najsvetejše.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 1. november 2015

Drugačno gledanje

Vsako leto beremo na praznik vseh svetih začetek Jezusovega govora na gori, ki je nam vsem zelo dobro znan in ga imenujemo po navadi kar “blagri”. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek vidil Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve sten ina naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Pa da ne bo spet kdo začel, glede na to, da smo včeraj imeli državni praznik t.i. “reformacije” tudi tu z načelom “sola scriptura”, saj je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor, da ne bo tu pomote. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

četrtek, 29. oktober 2015

G kot GOYA

Cerkveni in družbeni antislovar (8)

Najbrž nam je znana težava, ko je marsikaj odvisno od le drugače postavljene vejice, o čemer smo se s kolegoma Danijelom in Ivo pogovarjali ravno včeraj, ko smo se iz Nabrežine odpravljali nazaj domov. Znana je tista Sibilina prerokba, ki smo jo obravnavali pri latinščini in ki jo je dala nekemu vojaku, ki jo je vprašal glede razpleta vojne zanj osebno, saj je bilo obakrat odvisno, kam se postavi vejica pri: “Ibis redibis non morieris in bello”. Če namreč damo vejico pred “non”, pomeni, da se bo vojak vrnil in ne bo url v bitki, če pa jo damo za non, pomeni, da se ne bo vrnil, temveč bo umrl v bitki. Nekaj podobnega se je, kot sem bral pri Messoriju, dogajalo pri znani Goyevi jedkanici, kjer speči človek spi, sedeč na stolu in naslonjen na delovno mizo. Okrog njega je mračno nebo z netopirji. Na vidni ploskvi mize je Goya sam napisal stavek, ki je postal izredno znan: “El sueño de la razón produce monstruos”. 

Tu seveda nismo pri težavi s postavljanjem vejice, temveč pri težavi s prevodom. Španski samostalnik
“sueño” namreč lahko pomeni tako “spanec” kot tudi “sanje”. Če gremo “poguglat” na splet (da torej s pomočjo iskalnika “Google poiščemo”), najdemo praktično vedno samo ene vrste prevod, pa naj bo v italijanščini, angleščini ali francoščini: “Spanec razuma proizvaja pošasti”. Tu ne bom pisal različic v treh omenjenih jezikih, ker lahko poguglate sami. To je seveda možen prevod, vendar gre za razsvetljensko različico, ki je neke vrste opomin človeštvu, naj nikdar ne izklopi razuma oz. pazi, da bi razum nikdar ne prepustil mesta kaki drugi zadevi, zlasti ne veri, ko bi – po Pascalu – prepoznal, na svoji najvišji točki, da ga številne reči presegajo. Kar razum presega, seveda ni samo vera, temveč tudi, recimo, ljubezen, resnica, lepota, zlo, smrt … Po tisti razlagi Goyevega napisa tako ni onkraj razuma nič, tako kot naj po smrti ne bilo nič ipd. Če izklopimo razum, pa četudi le za trenutek, se rodijo le sence, nastanejo polomije, katastrofe, rodijo se pošasti. Tudi mali princ tu ne bi imel kaj iskati, ko pravi, da je treba gledati “s srcem”… 

No, tudi v tem primeru bi se dalo govoriti, da lahko razumemo tako in drugače. Vsekakor v preteklosti ni bilo malo takšnih, pa tudi danes jih ne manjka, ki so prepričani, da človek v primeru verovanja, upanja, pa tudi čustvovanja in podobnih reči, razum izklopi. Sv. Janez Pavel II. nam je v okrožnici “Veritatis splendor” sicer dejal nekaj drugega in ima prav. Oboje je potrebno – tako razum kot srce, da bi bilo verovanje pravo, pa tudi zato, da prav ljubimo oz. da so pravi naši odnosi. Nevarnosti sta vsaj dve – po eni strani “racionalizem”, razumarsko postopanje v življenju, po drugi pa “sentimentalizem”, ko v življenju postopamo samo s pomočjo čustev, dodati pa moramo še vsaj “uživaško” in “koristoljubno” postopanje, našlo bi se pa še kaj. Verjetno tako že s pametnim sklepanjem pridemo do tega, da Goya ni mislil “spanca”, temveč “sanje”. 

Messori navaja članek strokovnjaka z naslovom “Krščanska ikonografija in revolucionarno slikarstvo”, ki je bil objavljen v jezuitski reviji Civiltà cattolica, ki je sicer znana po svoji strokovnosti in resnosti v svoji več kot stoletni tradiciji izhajanja. Goya naj bi tako mislil na “sanje razuma”, ne pa na “spanec”. Po tej razlagi naj bi namreč “pošasti” proizvajal prav racionalizem, ker se seveda na tak način izklopi vse drugo, razen vsemogočnega razuma. Razum je torej merilo za presojo resničnosti, realnega. Tisto, česar razum ne doseže oz. celo obseže, ne obstaja. Ali niso katastrofe povzročile “sanje razuma”, torej moderne ideologije, tiste, ki so svoje krvave poskuse pričele prav ob koncu 18. stoletja, ko je živel še vedno tudi Goya (1746-1828)? Goya tako ni proti t. i. “mračnjakom”, temveč proti “razsvetljencem”, ki jih simbolizira speči intelektualec pri svojih spisih, v katerih je morda eden od tistih načrtov za raj na zemlji. Takole piše v omenjenem članku v jezuitski reviji: “Goya kaže, da je napačno pojmovanje človeka kot po naravi dobrega (temelj misli Rousseauja, ki je velik mojster jakobinizma), h kateremu bi se človeštvo lahko vrnilo s pomočjo svobode, človekovih pravic, vzgojo, enakostjo. Močem razuma uspe le prikriti temne plati človekove notranjosti, nesoglasja, nagone, vendar pa ne morejo utišati rušilne jeze, agresivnosti in strahu. Na najvišji točki francoske revolucije, v času terorja, ki je temeljil na “krepostih”, so ti elementi prišli na površje in zagospodovali … Sanje razuma, ki so sprva lepe in navdušujoče, se hitro spremenijo v more, kjer kraljujejo pošasti”. 

Tako se je zgodilo z mnogimi megalomanskimi sanjami, kjer se je delalo zelo razumne, vsaj na videz, sheme, v praksi pa je prišlo do katastrofalnih posledic. Spomnimo lahko na Kambodžo. Paziti je torej treba po eni strani na to, kako se stvari prevajajo, po drugi strani pa moramo biti pozorni tudi bralci, da prevedenega ne vzamemo za suho zlato. Za suho zlato pa se ne sme vzeti niti variant, ki nam jih ponujajo mediji, ki v svojih povzetkih velikokrat sploh ne povzamejo zares besed raznih osebnosti, temveč jim celo polagajo v usta tisto, česar ti sploh niso nikdar rekli.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 25. oktober 2015

Spregledati, vstati in kreniti na pot

Evangelij nam ponuja tokrat ozdravitev slepca, ki tokrat ima tudi ime, kar je izjema, saj praviloma ozdravljenci nimajo imena. Tu je ime zanimivo zato, ker pomeni lahko vsakega od nas, saj se lahko prevaja tudi kot "sin nečistega", označuje pa, kot pravijo cerkveni očetje, tistega, ki je posveten oz. duhovno slep. Vsak od nas torej je v takšni in drugačni meri "posveten", v smislu, da ga preveč zanimajo resničnosti tega sveta, premalo pa duhovna razsežnost, ki je na koncu tista, ki je v življenju resnično pomembna. Zemeljske reči minejo, pa naj bodo to materialne zadeve, čustva, medčloveški odnosi. Če ne prej, jih izbriše človekova smrt, Bartimajeva zgodba pa nam govori tudi o tem, kako tega nima niti tisti človek, ki ostane sam, kakor ta slepi berač. Nikogar nima, ki bi mu lahko izkazoval čustva, nikogar za odnos, vsaj tako je prepričan, dokler se mu ne odprejo oči, a tu ne gre toliko za telesno ozdravljenje vida, temveč za to, da ugotovi, da človek v resnici nikdar ni sam, četudi bi ga ves svet zapustil. Našel se bo seveda kdo, ki se bo pritožil nad tem, da smrt naših odnosov ne uniči, temveč jih spremeni, vendar je tako le za tistega, ki zna gledati preko, onkraj samo zemeljskega. Za takšno gledanje so pa potrebne duhovne oči, potrebna je vera. Sicer velja, da je narava pač narava oz. po domače: fizika je fizika - človek se rodi, živi, z vsem, kar k temu spada, nazadnje pa umre. Najprej ga ni bilo, potem je bil, potem ga spet ni.

Tako je, če tudi mi sedimo v prahu zemlje, kraj poti, kakor slepi Bartimaj, in se ne dvignemo, otresemo tisti prah s sebe in se podamo na pot. Če nas duhovna razsežnost ne zanima, je prav tako, kot da bi ne bili na poti, temveč bi bili ob njej, ustavljeni. Če še tako napredujemo v smislu tega sveta, pa nikamor ne gremo v tistem globljem smislu, če nas ne zanima duhovna raven. Ni treba, da smo materialno bogati, vplivni in močni, da bi po drugi strani bili sami. Kaj nam pomaga cela množica ljudi ob sebi, če pa smo duhovno siromašni? Imamo sicer lahko lepe medčloveške odnose, gojimo lepa čustva in si jih izkazujemo, obenem pa trepetamo v strahu, da bi to izgubili. Treba je tako vstati, se dvigniti, ker je potrebna višja raven življenja, potrebno nam je duhovno življenje in duhovni pogled na življenje. In če imamo po eni strani tiste ljudi, ki nas kličejo k temu, da se na to višjo raven ne bi dvignili, temveč bi ostali pri tem, kar smo in imamo, četudi v resnici nimamo nič, imamo pa po drugi strani tudi takšne, ki nas imajo resnično radi in nas vabijo k temu, da se dvignemo ter se odločimo za življenje v Kristusu. Nihče pa ne vstane sam od sebe, temveč, ker ga Gospod Jezus kliče, dokler pa svojega resničnega stanja, ki je bedno, končno in umrljivo, ne spozna, do tedaj tega klica ne more slišati. 

In seveda, kako vedeti, kaj nas teži, če se tega prej sploh nismo zavedli? Svoje slepote se je potrebno najprej sploh zavedati. Slepi je kričal, a je tudi vedel, kaj hoče, kaj želi, dandanes pa je po eni strani veliko kričanja, ne znamo pa izraziti tistega, kar je v nas - ne tistega, kar je dobro, kakor tudi ne tistega, kar je narobe. Zato se ne znamo ne zares zahvajevati niti zares prositi. Ni dovolj, da povemo le, kako je nekaj "fajn" ali "slabo", kako je nekaj "kul" ali "bed" ali še kako drugače, kot se danes pač izražamo, ampak je potrebno jasno formulirati zadevo. Ni dobro niti krožiti okrog zadeve kot mačka okoli vrele kaše, če vzamemo star slovenski rek - pol ure torej govoriti, da ne bi povedali pravzaprav nič. Potrebno se je malo potruditi in narediti tri bistvene korake - spoznati se, sprejeti se in se premagati, narediti torej tisti korak za napredek, stopiti na pravo pot, se poboljšati. Ravno to pomeni beseda "askeza", ki danes ni več tako aktualna, namreč "napraviti podvig". Po tem prvem podvigu je veliko lažje napraviti še kakega, sploh pa tistega, da odvržemo plašč, da se torej odpovemo svetnim skrbem, da bi se raje izročili v Kristusove roke in mu sledili. Konec koncev nam ozdravitev te notranje slepote prinese tudi to, da nam zapovedi, evangeljske zahteve in nauk Cerkve niso več neko breme, temveč spoznamo, da so za nas nekaj dobrega, čeprav seveda ne nekaj lahkega. Če gremo na pot za Kristusom, kakor Bartimaj, to pomeni tudi sprejetje celotnega nauka, čeprav vemo, da pot še zdaleč ne bo lahka. Pomembno pa je vseeno hoditi. Iti naprej, četudi padamo. Življenska pot je vedno križev pot - če je tako veljalo za našega Gospoda, kako ne bo tudi za nas?