sobota, 15. december 2012

O tisti res pravi dobri novici

Tudi na 3. adventno nedeljo, na "nedeljo radosti", če jo prevedemo iz latinščine (lat. Gaudéte) nam sveti podoba Janeza Krstnika, pardon - svetega Janeza Krstnika. Nisem kar tako poudaril te njegove svetosti, ker je osrednjega pomena, saj se tudi zaradi nje, zaradi zgleda svetosti, ljudje spreobračajo. Rekel sem tudi, ker to ni edini razlog. Pomemben razlog spreobračanja so namreč tudi Janezove besede. V bistvu je "finta" v tem, da ta mož ne govori iz sebe, ampak govori po njem Bog, saj vendarle gre za zadnjega starozaveznega preroka (za Luka se torej Nova zaveza začne s Kristusovim rojstvom), po takšnih izrednih možeh pa govori Bog sam. Sporoča tisto "dobro" ali tudi "lepo" novico ali oznanilo, ki je oznanilo odrešenja. 

Kaj pa je to "dobra novica"? Ker obstajajo takšne in drugačne dobre novice, zato se moramo malo zaustaviti ob tem. Koliko imamo dandanes teh "lepih" in "dobrih" besed in novic, ki pa so v bistvu dobre in lepe le toliko, kolikor to velja za kepico sladoleda, ki nas osreči za tistih pet minut, ko jo ližemo. Koliko je danes tega, za kar enostavno rečemo, da je "fajn"... Danes je nekaj "fajn", torej tudi "dobro" in "lepo", kolikor je všečno. Kakor je tudi nekaj všečno, zaželjeno, kolikor nudi neko takojšnje zadovoljstvo. To npr. velja tudi za knjige. Le malokdo bo recimo segel po zares dobrih knjigah, to pa zato, ker njihovo branje ni enostavno, ampak je zahtevno in ob njih je treba razmišljati. Podobno moramo reči za filme, pa še za marsikatero drugo področje bi lahko tako rekli. Instant in lahke ter poceni rešitve niso nujno vselej tudi tiste najboljše. Vprašanje je tudi, koliko zares rešijo težavo, saj pogosto njeno rešitev le odložijo za nekaj (ponavadi precej) časa. 

Evangeljske besede so "dobra novica" v globljem pomenu, kakor velja tudi za krščanstvo in za cerkveni nauk. Zelo malo krat bomo lahko dejali, da so - v današnjem pomenu - "fajn", "kul" in še kaj podobnega. Za te besede velja podobno kot za dobre knjige, o katerih je spregovoril nekoč Franz Kafka: "Mislim, da bi morali brati samo knjige, ki grizejo in pikajo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne zbudi z udarcem po lobanji, kakšen smisel jo sploh ima brati? Zato, da bi nas naredila srečne, kot ti pišeš? Moj Bog, srečni bi bili tudi, če ne bi imeli knjig, tiste, ki nas osrečujejo, pa bi eventuelno lahko napisali kar sami. Vendar pa potrebujemo takšne knjige, ki bi na nas delovale kot nesreča, ki nas zelo prizadene, kot smrt nekoga, ki nam je bolj drag od nas samih, kot bi bili izgnani iz gozdov, proč od vseh ljudi, kot samomor. Knjiga mora biti sekira za ledeno morje v nas" (F. Kafka, Pismo Oskarju Polláku, 27.1.1904). Strašne besede, a zelo podobne Krstnikovim in Jezusovim, če se le ne bojimo soočiti z njimi in jih vsaj malo naobrniti na svoje življenje. 

Današnji kristjani si sicer želimo napredovati v življenju, v veri, a preveč ostajamo pri nekih velikih besedah in dobrih sklepih. Preveč se, kot po domače pravimo, "zdimo sami sebi lepi", kakor se tudi preveč smilimo samim sebi in za svojo nesrečo krivimo druge. Preveč radi se prav tako poslužujemo nekih kratkoročnih rešitev, nekih instantnih sredstev. Preveč se sami sebi opravičujemo in iščemo izgovore. 

Vse to nam pa v realnem življenju ne pomaga. Treba je odločitev, katerim sledijo dejanja. Odločitve, vsaj tiste pomembne, pa navadno niso ravno "fajn", vsaj v danem trenutku. Navadno so resnično boleče, ker se zares zgodi nekaj takšnega, kakor je zgoraj opisoval véliki Kafka. Pride torej do nekega reza, do nekega korenitega izseka, kakor nekaj vrstic prej lepo pove tudi sam Janez Krstnik v evangeliju: "Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj" (Lk 3,9). Do tega mora priti, ker je to za naš obstoj odločilno. 

In naj mi ne spet, prosim, kdo reče, kako živimo zato, da smo srečni. Tudi Marjo Špinel je bil na svoj način srečen. Saj je rekel tisto: "Da sem srečen, ne rabim jaz deklet, jaz skadim en špinel in sem malo zadet." Kaj bom s takšno srečo? Sreča pač ni samo stvar volje in odločitve posameznika, češ: "Zdaj bom pa srečen, ker sem se tako odločil!" Podobno bi lahko rekli za veselje in lepoto. Za slednjo se danes mnogi tudi zares odločijo in zadevo tudi uresničijo pri kakem tozadevnem kirurgu. Pa je to res tista prava lepota?

Evangelij govori o odločitvi za pot proti tisti pravi lepoti, proti pravi sreči, resnici... To so pa resničnosti, ki nas ljudi presegajo, zato jih sami od sebe ne moremo doseči. Lahko pa nam jih nekdo podari. Za tistega "nekoga" se mi pripravljamo, na njegov prihod. To je Jezus Kristus. Želi stopiti v moje življenje. Jaz mu moram pripraviti pot, kot smo rekli zadnjič. Kako?

Janez Krstnik nam pove, da je treba to storiti po majhnih, a konkretnih korakih, ki jih vsakdo lahko naredi v svojem vsakdanu in v svojem stanu, kot je to veljalo za cestninarje in vojake, ki so prišli k njemu. Tudi sveta Cerkev to lepo povzame v svojem nauku, ko pravi da se na Gospodov prihod pripravljamo s postom, molitvijo in dobrimi deli. Pred nami je tista neposredna priprava na letošnje praznovanje Gospodovega rojstva. Kaj pa če jo spet prespimo? Vsak dan, vsako uro, vsako minuto imamo novo priložnost, vse dokler živimo na tem svetu. Advent je celotno moje življenje, če se še spomnite. Vladati morata tista prava in dobra napetost in nemir, ki nas ženeta naprej. Lepo je to izrazil argentinski pisatelj José Luís Borges: "Niti enega samega trenutka ni, ki bi ne bil napet kot kako orožje" ("No hay un instante que no esté cargado como un arma").

nedelja, 09. december 2012

Sejanje v trpljenju in žetev v veselju

Nemški filozof Nietzsche se je nekoč postavil pred eno od katoliških cerkva ter čakal, da iz nje začnejo prihajati od maše verniki. Želel je videti, če so ti verniki veseli in zadovoljni, pa tega na njihovih obrazih ni zasledil. Obrazi vernih, ki so šli od maše, so, nasprotno, bili mrki in zamišljeni. Lahko si seveda predstavljamo, do česa je potem prehitro sklepanje pripeljalo filozofa, a se nam vseeno postavlja vprašanje, če je v našem krščanstvu kaj tistega pristnega veselja, o katerem smo slišali v današnjem prvem berilu. Pa ne govorim, da bi se sedaj pa morali vsi režati, ko prihajamo od nedeljske svete maše. Ne gre za to. Moje vprašanje je samo v tem, če imamo v sebi vsaj malo tistega upanja in zaupanja v to, da kljub vsemu slabemu, kar nas doleti, vendarle nismo prepuščeni nekemu slučaju, ampak vidimo kak svetal žarek v svoji prihodnosti.

Izraelci so v že omenjenem prvem berilu veseli in srečni, ker se končno vračajo iz babilonske sužnosti. Po mnogih letih tujine, se vračajo sedaj domov po isti poti, po kateri so nekega dne prišli v žalosti in bolečini v tujo deželo. Baruh to njihovo radost, to njihovo notranje veselje, opisuje takole: »Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga« (Bar 5,1-9). Podobno nam pravi tudi psalm, ki nam je predlagan za to nedeljo: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhajajo z jokom, ko nosijo seme za setev; prihajajo z vriskanjem,ko nosijo svoje snope« (Ps 126,5-6). Kako lepe besede za nas kristjane, ki nam povedo, da če Bog dovoljuje neko žrtev, je to samo zato, da bi nam podelil na koncu le še večjo srečo. Lepo je vse skupaj označeno s podobami – čas žrtvovanja označuje setev, čas sreče in zadovoljstva označuje žetev. V tem oziru mi pridejo vselej na misel tiste čudovite besede italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija iz romana »Zaročenca« (»I promessi sposi«): »Bog nikdar ne skali sreče svojih otrok, če ne zaradi tega, da jim pripravi eno, ki je še bolj gotova in večja.«

Če se sedaj nekoliko vrnemo na začetek, gotovo drži, da nam ni treba ravno smejati se na vse grlo, ko se vračamo od nedeljske maše. Po drugi strani pa bi vendarle morali ob vrnitvi v svoje vsakdanje življenje od tam prinesti kanček več tistega pravega veselja in upanja, kakor tudi tiste vere in prepričanja, da je Bog močnejši od vsega slabega, kar se nam zgodi v življenju. Če tega v nas ni, potem z našim krščanstvom ne more biti vse v najlepšem redu. Po apostolu Janezu pravi Bog tudi meni in tebi: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen« (Raz 2,5). Res je, dragi kristjan, sva v deželi izgnanstva, a težava, da manjka tistega zadovoljstva v najinem življenju je zlasti v tem, da ne vidiva onkraj te dežele. Zato sva poklicana, da se spreobrneva.

Adventni čas je pravi čas milosti za to. Evangelij nam pravi: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Preveč časa je namreč vladala tišina v mojem življenju, ki je postalo neke vrste puščava. Preveč dobrih sklepov je bilo, premalo resničnih odločitev. Treba bo res nekaj ukreniti, da se nekoliko »poštima« to našo pot. Za to velja, kakor nam lepo pravi evangelist, da je Gospodova pot, da mora torej biti pripravna, da pride Jezus Kristus v moje življenje, ne da moram jaz kdove kam hoditi. Kaj moram storiti, lepo pove Janez Krstnik: »Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka« (Lk 3,5). In da ne boste mislili, da govori evangelist neumnosti in zadeve, ki so oddaljene od življenja, naj povem, da so včasih na Krasu resnično skušali izkoristiti vsako najmanjšo možnost, da je na tistih kamnitih tleh kaj zraslo – tudi v doline, vrtače in kotanje so vozili zemljo, da so lahko kaj posadili za živež in preživetje.

Če je torej želja res velika in prava, potem je človek sposoben narediti marsikaj. Če si torej zares želim srečati Jezusa v svojem življenju, kakor če si tudi zares želim doseči tisto večno veselje v nebesih, potem bom za to naredil vse, kar je v moji moči. Janez Krstnik stvari ne zavija v celofan, kakor jih v svojih evangeljskih govorih tudi Jezus ne. Krščanstvo je zahtevna pot in odločitev za resnično hojo za Kristusom predpostavlja nemalokrat precej boleče stvari in odločitve. Pa ne le krščanstvo, saj tudi sicer v življenju praktično vselej drži to pravilo o bolečem opravilu, kadar je treba narediti red in stvari postaviti na svoje mesto. Če želimo zaraščeni vrt spet napraviti rodoviten, potem je treba tam postoriti marsikaj. Odstraniti je treba vse trnje in robidovje ter ves plevel. Treba je vse prekopati in pognojiti. Potem šele lahko tam kaj zraste. Kaj je tisto, kar je treba odstraniti iz mojega življenja? Kaj pa je, po drugi strani tisto, kar je treba le izboljšati ali poglobiti? Morda pa smo vendarle že krenili v pravo smer, pa je treba le še stopiti odločneje.

Ob vsem tem delu pa je pomembno, da se med sabo tudi spremljamo z molitvijo. Spomnim se našega pokojnega prvačkega župnika, ki je ob začetku zunanje obnove cerkve vsem tistim, ki so se lotili dela dejal, kako se sam na to delo pač ne spozna, da pa jih bo spremljal z molitvijo. Res je, bil je strog možakar, a najprej do sebe. Po drugi strani pa mož beseda, velike skromnosti, ponižnosti in zaupanja v Boga. V tisti našo prvačko cerkev so vzidane tudi njegove molitve. Verjamem, da so takšne in podobne molitve vzidane tudi v življenje vsakega od nas, da smo lahko dosegli, kar smo pač dosegli. V letu vere smo zato poklicani tudi k temu, kar je počel apostol Pavel, da bi se gradile naše družine in naše župnijske in druge skupnosti: »Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan« (Flp 1,9-10).