četrtek, 9. julij 2009

Izgubljeno s prevodom

Tak je bil naslov filma izpred nekaj let, isti naslov pa sem si izbral tudi za tokratno objavo. Ponovno sem bil nekoliko začuden nad prevodom, ki so ga napravili v Sloveniji za to pastoralno leto, v katerega smo vstopili. Prevedli so ga v 'Leto duhovništva', kar je, po mojem mnenju in po mnenju mojega profesorja latinščine s ŠGV, napačen prevod. Poglejmo zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.

V latinščini bi se naziv leta slišal 'Annus sacerdotalis', kar se nanaša na duhovnika ('sacerdos'), torej bi bilo v slovenščini 'Duhovniško leto' ali lahko tudi 'Leto duhovnikov'. Pri označbi leta so se torej v cerkvenem vrhu naslonili na osebo duhovnika. Žal je bilo pri nas drugače.

Pri nas so leto poimenovali po službi, duhovništvu. V latinščini bi se to slišalo 'Annus sacerdotii'. To ime pa ni več vezano na osebo duhovnika, ampak na njegovo službo.

Ne vem, kdo je ta prevod, ki je napačen, napravil, in me ne zanima. Lahko pa vidim v ozadju številne stvari. Najprej ideologijo, po kateri so laiki vedno in povsod preveč obrobni akterji v Cerkvi, zato jih je treba vključiti tudi v tisto leto, ki bi naj bilo prav leto duhovnikov, njihovo lastno leto. Treba je poudariti, kako smo vsi duhovniki v moči svetega krsta, ne pa, da so nekateri še posebej duhovniki v moči zakramenta svetega reda. Ne bi rad o tem razpravljal na dolgo in široko, ampak bi rad na tem mestu samo spomnil na 'Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem', kjer so vprašanje duhovnikov enostavno preskočili, povsod pa so laiki, ki naj bi vodili nič koliko odborov. O tem, koliko je to izvedljivo v praksi, se lahko vsakdo prepriča sam.

'Leto duhovništva' je, kot sem že dejal, neoseben, splošen pojem, ki ne zaobsega vsega, kar duhovniki so. Duhovnik je čudovito kompleksna sestava vsemogočih resničnosti, je oseba, posebna oseba, ki v sebi vključuje tudi duhovništvo, vendar ne samo duhovništvo. Duhovništvo je milostni dar, že kako tisočletje pa velja znani rek, da milost naravo predpostavlja in izpopolnjuje. Treba je torej računati tudi z naravo, ne pa je s prevodom izključevati. Duhovnik v sebi torej vključuje tako naravo (posameznika) kakor tudi duhovništvo (posameznika - dano je vsakemu posebej), duhovništvo pač ne.

Veliko se pridiga o tem, kako mora biti krščanstvo osebno, kako mora biti pričevanjsko, kako je treba osebno nagovarjati, a očitno pri nas ostaja zgolj pri besedah, pa še te, kot kaže, ne držijo več. Z grenkim priokusom lahko le ugotovim, da je 'Leto duhovnikov', še preden se je sploh dobro začelo, izgubljeno s prevodom.