sobota, 03. december 2016

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo
“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 27. november 2016

Hodimo v luči

Ko sem se včeraj malce potikal po socialnem omrežju Facebook, je prijateljica novinarka zapisala, kako, »živi v državi, kjer dajemo v ospredje novice o črnem petku in prižiganju lučk«. Po naših mestih, pa naj bodo večja ali manjša, so namreč spet naredili prave male slovesnosti ob priložnosti prižiga prazničnih lučk, pa čeprav še december ni, kaj šele božični prazniki. Sam bi dodal, da živimo v deželi, kjer prižigamo cel kup nekih virtualnih luči, nikakor pa ne moremo prižgati tiste najpomembnejše luči - v naši duši. Bežimo sem in tja, naredili bi to in ono, da bi končno vendarle nekaj prižgali, dokler obupani morda vendarle ne ugotovimo, da pa tega sami ne moremo storiti. 

In vendar smo v berilu povabljeni, da bi hodili v luči. Človek potem hodi v soju teh prižganih lučk. V najmodernejšem avtu ima cel kup nekih lučk, da o vsem drugem niti ne govorimo. Sveti mu njegov pametni telefon, njegova tablica, njegov televizor... Vse nekaj sveti in vse nekaj obljublja, mi pa v resnici še vedno hodimo v temi. Tiste človeške in zemeljske luči namreč veliko obljubljajo, a malo izpolnijo. Gorijo nekaj časa, potem ugasnejo. Že manjše zadeve jih lahko ugasnejo, če pa temu ni tako, zagotovo za to poskrbi konec zemeljskega življenja – smrt. Ta odpihne vse tisto, česar temelji so le človeški in zemeljski, od vsega materialnega, pa tudi do vsega, kar je čutno in čustveno. 

Prej nismo povedali vse resnice, saj prvo berilo pravi, da je treba hoditi v ne katerikoli, temveč v Gospodovi luči. Morda pa je to tista novica, ki jo današnji človek najbolj potrebuje, da pa obstaja še kaka drugačna luč, taka, ki sije v človekovo notranjost in jo razsvetljuje ter greje. Seveda pa je današnjemu človeku težko, ker bi se moral za takšno luč malce žrtvovati, se zaustaviti, se nečemu odpovedati, da bi se nekaj izboljšalo tudi v njegovem življenju. Hoditi v Gospodovi luči pomeni odpovedati se teminam greha in se raje odločiti za vrline oz. kreposti. Ko se recimo nekdo odloči za to, da bi shujšal, mu nič ne koristijo razne kure, temveč mora spremeniti svoj način življenja. Pri tem gre za to, da si vzpostavi neki red in se ga drži, da nekaj poveča, nekaj pa zmanjša. Navadno je tudi dobro imeti nekoga, ki te pri tem usmerja. Povečati je treba fizični napor, določenim rečem se je treba odreči na področju prehrane. Ubogati je treba tistega, ki nas po tej poti vodi. Treba je biti vztrajni. Seveda ne gre naenkrat, temveč postopoma. 

V hoji za Kristusom, kar krščanstvo pravzaprav v svojem bistvu je, gre za nekaj zelo podobnega omenjenemu. Človek si mora najprej v glavi postaviti neki red in se ga potem tudi v resnici držati. Povečati mora napor na duhovnem področju, za kar je treba kje čas in napor odvzeti in se čemu odpovedati. Treba je ubogati Kristusa in njegovo Cerkev, ki nas na tej poti usmerjata. Treba je biti vztrajni. Tudi tu gre postopoma, korak za korakom. 

Na voljo imamo zlasti klasična tri orodja – molitev, post in miloščino. Molitev obravnava bogoslužno življenje, osebno molitev, skupno molitev, pa tudi versko izobrazbo. Glede posta bomo bolj splošno dejali, da obravnava neko odrekanje, neko mrtvičenje, če rečemo z lepim starinskim izrazom. Miloščina pa pomeni vsesplošno dobrodelnost v duhovnih in telesnih delih ljubezni. Nekaj je treba ukreniti na osebni ravni in na ravni skupnosti, kateri pripadamo.

Če bomo zato želeli spet hoditi po pravi poti, bomo zato najprej opravili dobro spoved na začetku adventnega časa. Že zgodnjekrščanski spis »Nauk dvanajsterih apostolov« oz. »Didaché« je dejal, da je to tista prava priprava na »lomljenje kruha«, torej za polno udeležbo pri sveti maši, kot vrhunec tega tudi seveda sveto obhajilo. Tako pa danes vsi lepo v vrsto, kot da bi potrebovali neko potrdilo o pripadnosti ali za to, da smo sploh bili pri nedeljski sveti maši. Ni čudno, da ni potem nekih duhovnih učinkov ali napredka v življenju, da konec koncev ne živimo v miru ne s sabo ne z bližnjimi. Malo manj ponosa in malo več ponižnosti, pa bo kaj prostora za Gospodovo luč v nas. 

Na isto področje, torej na molitveno, spada tudi molitev doma. Zanimivo, kako na telesno hrano za nič na svetu ne pozabimo. Vsakdo potrebuje čez dan nekaj časa za čisto osebno molitev, nekaj časa pa velja nameniti tudi skupni, zlasti družinski molitvi. V adventnem času je zelo primerno, da začnemo, če tega prej nismo počeli, z lepo navado skupne molitve zvečer. Zberimo se skupaj, prižgimo svečko, skupaj pojejmo in skupaj zmolimo ter se kaj pogovorimo. Če bo zgorelo veliko svečk na venčku, da jih bo treba celo menjati, potem bo to znamenje, da je to končno res bil izkoriščen adventni čas. Advetni venček namreč spada na mizo v domu, ne pa na kak grob ali na vrata – pustimo, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, mi pa izkoristimo čas, dokler smo še tu in še skupaj. Naredimo kaj, dokler je še čas, da ne bo spet potem jadikovanja, češ kam so zbežali otroci – če smo jim dajali le tiste elektronske lučke, potem znajo prižigati samo te, ne pa tistih v duši. Kot izziv dajem, da kak dan v tednu povabimo k sebi še kako družino, pa zadevo naredimo skupaj. Spodbujam, da tudi osebno kaj naredimo na duhovnem področju – si izberemo duhovno branje za adventni čas, preberemo vsak dan svetopisemski odlomek, zmolimo desetko...

Če bomo to naredili, potem nam ne bo težko še čemu se odreči v tem adventnem času, pa je prav, da si nekaj izberemo na osebni ravni in na ravni skupnosti, družine, kakor nam tudi ne bo težko narediti kakega dobrega dela vsak dan. Za to slednje se velja odločiti vsak dan sproti. Ko smo zvečer skupaj pri adventnem venčku bi bilo dobro, če vsak pomisli in pove, kako mu je čez dan uspelo zadane cilje uresničiti, ksaj tako skupaj rastemo in se tudi lahko spodbujamo, da bi bili boljši. Kot pa pri telesnem treningu postopoma zadeve stopnjujemo in povečujemo, tako velja tudi na duhovnem področju, da lahko, zlasti na osebni ravni, zadeve stopnjujemo in povečujemo. Tudi duhovna kondicija se veča in krepi. 

Naj na koncu še rečemo, da na ta način ne delamo nič drugega, kot samo prostor za tistega, ki prihaja. Če pa bo tisti našel v nas prostor, ga bodo našli tudi naši bližnji, začenši s tistimi, so vsak dan ob nas. 

Blagoslovljen milostni čas adventa!