sreda, 04. april 2018

R kot REVOLUCIJA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (44c)

Ko se je rojevala ta četrta revolucija, ki v resnici še vedno traja, so strukturalistični tokovi želeli doseči plemensko vrsto življenja ali tribalizem, saj naj bi se v takšni družbi doseglo višek svobode, pa tudi kolektivizem bi vsi sprejemali. To je seveda iluzija, saj kolektivizem nazadnje vselej požre svobodo. V takšnem kolektivizmu, kakršnega so si avtorji predstavljali, »bi se posamezne osebe z njihovo inteligenco, voljo in občutljivostjo, pravzaprav s svojimi načini bivanja, ki so značilni in med seboj različni, zlile in se raztopile v kolektivno osebnost plemena, ki rojeva neko vrsto miščljenja, volje in bivanja, ki je skupno za celo množico«. To mora seveda iti »prek izumiranja starih modelov mišljenja ... ki jih postopoma nadomestijo načini mišljenja, odločanja in čutenja, ki so vse bolj kolektivni«. 

Kako naj bi se to zgodilo? »V plemenih je povezanost med člani zagotovljena predvsem s skupnim
mišljenjem in čutenjem, od koder izvirajo skupne navade in enotna volja. V njih individualni razum praktično ostane omejen na praktično nič, oz. na najprvotnejše in najbolj osnovne vzgibe, ki jih njegovo stanje atrofije (brezobličnosti, op A. V.) dopušča«. De Oliveira omenja delo enega od temeljnih mislecev tistega časa, ki je bil Claude Levi-Strauss, zlasti njegovo delo »Divja miselnost«, saj pri ljudeh pride in je prišlo ravno do te divje miselnosti, kjer človek pravzaprav ne razmišlja, temveč je osredotočen le na konkretno. Seveda imamo potem razne vrače, ki zadevo vzdržujejo, namreč to življenje, ki je po besedah brazilskega misleca pravilno označeno kot »kolektivno psihično življenje«, to pa počnejo prek pravih »totemskih kultov, polnih »sporočil«, ki so sicer zmedena, toda »bogata« s kratkotrajnimi plameni, če ne celo »prebliski« ... S pridobivanjem teh »bogastev« pa naj bi človek nadomestil brezobličnost razuma«. 

Naš mislec tudi pove, da so najprej naredili, in sicer v prejšnjih revolucijah, razum za tisto najvišjo zadevo, sedaj pa se zdeva razvodeni in postane »suženj, ki je v službi transpsihološkega in parapsihološkega totemizma«. Sprašuje se, v kakšni meri lahko katoliški vernik sploh sprevidi v tej zmedi, »kjer je magija predstavljena kot oblika spoznanja«, da so to vse skupaj le »lažni prebliski«? On sicer pravi, da bi jim odgovorni cerkveni ljudje in dobri teologi morali pri tem pomagati, a vemo, kako v resnici je, pa da so preveč prepuščeni samim sebi. Nadaljujemo naslednjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

torek, 03. april 2018

Resničnost ima več obrazov

O Veliki noči - v celoti

Ko se bližajo velikonočni prazniki, ima človek večjo priložnost premišljevati o tem, kaj sploh praznujemo oz. še bolj o tem, kaj ljudje danes praznujejo ob teh praznikih. Seveda je porabniška komponenta praznovanja jasno navzoča, pa ne le pri nekaterih, pa bi jih zato morali gledati zviška – porabništvo je del nas vseh, je torej navzoče tudi pri še tako dobrih kristjanih, pri posvečenih in še kom. S to zadevo se da boriti, zato pa tudi imamo postni čas, kjer je ena od skušnjav, ki se ji moramo z Gospodom postaviti po robu prav ta. Druga zadeva je tista, ki tu bolj skrbi, to pa je to, da se je naše praznovanje Velike noči pravzaprav zreduciralo na le en vidik, na praznovanje vstajenja. Še to vstajenje pa ni Kristusovo, temveč le še Jezusovo vstajenje.

Celostna Velika noč

Velikonočna skrivnost je, kot nas lepo uči naša vera, trpljenje, smrt in vstajenje, ne moremo tu narediti kar neki »reductio ad unum«. Rečeno drugače, to pa je še kako navzoče v našem življenju, – ni prave ljubezni brez brez boja, ni pravega boja brez požrtvovalnosti oz. žrtve, čemur sledi tudi to, da mora nekdo umreti, da bi nekdo drug živel.