nedelja, 18. januar 2015

Na pravem mestu ob pravem času

Današnji evangeljski odlomek nam podaja smernice za življenje nasploh, še bolj pa seveda za življenje po veri. Za zgled so nam svetniki, na čelu s sv. Janezom Krstnikom, potem pa že nastopijo prvi apostoli. Poglejmo, kaj nam sporoča dogodek ob Jordanu.

Najprej drži to, da vsak od nas za velike reči v življenju potrebuje zgled. Zgled da nekdo, ki na nekaj opozori, nam nekaj pokaže. Janez Krstnik je učencema pokazal na Jezusa, mi imamo v življenju številne druge, ki to storijo. Temu pravimo avtoritete, gre pa za zanesljive osebe, ki jih poslušamo, jim zaupamo in jim sledimo. Sledimo seveda najprej besedam, ki nas prepričajo, vendar pa že kmalu le besede niso dovolj, potrebujemo tudi dejanj, kar bomo dodatno razčlenili na koncu.

Seveda je Janez moral biti na pravem mestu ob pravem času in pravilno razpoložen, da je lahko videl Gospoda Jezusa, ne samo Jezusa, saj je rekel, da je "Jagnje Božje", kar že kaže naprej na velikonočni dogodek, na Kristusovo krvavo žrtev in potem na njegovo zmago nad grehom, zlom in smrtjo. Ni odveč poudariti, da je z vse omenjeno potrebno biti pozoren, poslušen, preudaren in tudi ponižen. Brez vsega tega ne moreš biti na pravem mestu ob pravem času, ne moreš zaznati, kar naj bi tam zaznal, ne moreš tega prepoznati, če govorimo o pravi stvari, o pravem "glasu", na koncu pa ne moreš tega priznati, če govorimo o avtoriteti. Kje najdemo pravih življenjskih napotkov? Če govorimo na splošno, potem nam ne bo težko reči, da pri pravih, zglednih ljudeh, pa tudi v dobrih knjigah, oddajah... Če pa preidemo na področje krščanske vere, potem se bomo vprašali, kje najdemo Gospoda Jezusa. Najdemo ga v Svetem pismu, v molitvi in premišljevanju, v branju in poglabljanju krščanskega nauka, kakor tudi v pomoči potrebnih ljudeh in v bližnjem, še zlasti pa ga najdemo v svetih zakramentih, posebno v sveti evharistiji.

Tu je potrebno razlikovati, saj je Gospod duhovno navzoč, kadar se zberemo k molitvi, v Svetem pismu, pa tudi v naših bližnjih in nazadnje v krščanskem nauku, v zakramentih pa je Gospod Jezus resnično navzoč. Razlikujemo tako tri vrste dejanj v tem oziru, saj Gospoda Slavimo (adoracija) v svetih zakramentih, zlasti v svetem bogoslužju, zanj pričujemo, zlasti s svojim življenjem, ki je v molitvi, poglabljanju in trudu za izvrševanje krščanskega nauka, nazadnje pa še v služenju - Gospodu služimo v bližnjem. Ker je v evharistiji in zakramentih Gospod resnično navzoč, je tam naša prva dejavnost, da ga častimo in slavimo, v bližnjem pa Gospoda ne slavimo, temveč mu služimo. Imamo torej, če rečemo s tujkami, trojno dejavnost: liturgijo, martirijo in diakonijo. Če prevedemo, potem je prvo bogoslužje, zlasti sveta maša, drugo pričevanje za Kristusa z besedo in življenjem v svojem okolju, tretje pa dejavna ljubezen do bližnjega. To so tri dejavnosti kristjana. Pri prvi Gospoda vidimo, pri drugi nanj pokažemo, pri tretji sledimo njegovemu zgledu.

V nekaj stavkih nam tako apostol in evangelist Janez predstavi program, razčleni, kako moramo živeti naše krščansko življenje.