nedelja, 21. junij 2015

Naše nevihte

Odlomek današnjega evangelija poroča o Jezusovi pomiritvi viharja, ko je bil z apostoli v čolnu sredi jezera. Bistvene besede pa so že pred samim viharjem in so izredno pomembne tudi za nas: »Prepeljimo se na drugo stran!« Sedaj, ko začenjajo počasi dopustovanja sami vemo, kako pomembno se je prepeljati na drugo stran, če gremo na morje na kak otok – če ni mostu, je treba s trajektom, slednji pa v primeru slabega vremena, razburkanega morja ne vozi. Učenci so to nevihto sami doživeli, kar je bilo mnogim od nas k sreči prihranjeno. 

K sreči, ker si bi, po pripovedovanju koga, ki je močno nevihto na morju doživel sam, nihče ne želel doživeti. Urednik Novega glasa pravi, da so bili mornarji: »Bolj bledi od smrti same … molče delali in garali, slabo spali, nekateri tudi veliko bruhali in spet delali, jedli malo, pili še manj, vse zato, da bi le končno nekako ušli iz prekletega pekla črne nevihte. Komandant in oficirji so se izmenjavali na komandnem mostu, da so ladjo nenehno usmerjali proti visokim valovom, mi v strojnici smo skrbeli, da smo uravnavali moč motorjev, ladja je rjovela, škripala in se zvijala, strašni glasovi so to, ni je shrhljivke, ki bi ti lahko nagnala toliko strahu v kosti, kot ti ga nažene razbesnelo morje.« Ampak, kako je mogoče to sploh prebroditi? Kako je mogoče sploh človeku prebroditi vse mogoče nevihte, ki v življenju pridejo, zagotovo pridejo? Sprašujem, kako to narediti notranje, torej čustveno, mentalno, duhovno…

Gotovo je težko, saj te po eni strani navdajajo močni dvomi in te je strah, vendar po drugi strani človek ima gotovo tudi upanje in določeno vero v sebi, saj pravi isti naš urednik: »Ko je huda nevihta na morju, padeš v neko stanje med molitvijo in obupom.« Zakaj bi torej človek bil pri molitvi, pa kakršnakoli naj ta že bo, če v sebi nima vsaj malo vere in upanja? Prevečkrat gledamo, ko pridejo nevihte v življenju, samo črno, torej obupano na vse skupaj, a bi morali tudi tedaj biti »med molitvijo in obupom«, vsekakor pa se bi morali ravnati po zgledu zgoraj omenjenih mornarjev, ki so kljub vsemu delali in garali. Kot nam namreč lepo pove pater Amorth, ko nastopi zlo, se nima človek kaj spraševati, kako in kaj ter zakaj, ampak se mora zlu samo upreti, se proti njemu boriti. Treba je torej delati, trdo delati, garati, se skušati pretolči tako in drugače skozi to nevihto. 

Toda, sedaj nastopi težava zla, ki je treh vrst, kot bomo videli – če se tako da še obvladati, vsaj pri sebi, eno vrsto zla, pa sta drugi dve vrsti večji, močnejši, in sicer precej, od nas ljudi. Obstaja namreč najprej moralno zlo, to je tisto, ki ga delamo mi ljudje, vendar pa tega vsak lahko obvlada le pri sebi, če živi moralno. Sami pa vidimo, da tu lahko naredimo veliko, a le pri sebi, ker ne moremo obvladati moralnosti drugega, vendar ne moremo spet obvladati vsega niti pri sebi. Že tisto zlo torej, ki ga človek pri sebi lahko obvlada, je večje in močnejše od njega. Toliko bolj to velja za naravno ali fizično zlo, ki se dogaja po naravnih silah – razne naravne nesreče in te reči -, najbolj pa seveda za nadnaravno ali metafizično zlo. Človek se sam proti zlu tako ne more boriti – potrebuje silo, ki bi bila zlu vsaj enakovredna, še bolje, če bi bila močnejša od zla. 

Tu sedaj nastopi tista »druga stran«. Na to drugo stran se mora človek prepeljati tako čustveno, kot miselno, najbolj pa duhovno – v vsej svoji notranjosti torej, da lahko preživi v teh nevihtah. Imeti je treba neko trdnost v veri in upanju, da tista nevihta nima zadnje besede. Mornarji so najbrž delali v tistem prepričanju, da bo nevihta minila, da bo posijalo sonce in so seveda zaupali tistim, ki so z ladjo upravljali. Tudi mi moramo trdo delati in si prigarati potrebno vero in upanje. V nevihtah našega življenja moramo verovati, upati in zaupati, vendar mora biti to nekdo, ki je večji od nas ljudi, od narave, pa tudi od zla. Že res, da sta vera in upanje njegova darova, vendar je vselej tako kot s poljem, da je treba zanj tudi skrbeti, če želimo, da zemlja potem da svoje darove. Torej, v viharjih je treba očitno še bolj garati in delati kot sicer, torej še bolj v duhovnem smislu »iti na globoko«. 

Dobra novica evangelija pa je ta, da imamo kristjani takšnega kar med sabo, čeprav se, kakor apostolom, tudi nam velikokrat zdi, da Gospod Jezus kar spi in se ne zmeni, kaj se nam dogaja, saj je skrit v evharističnem kruhu. Biti skrit pa ni enako kot ne biti. Skritega Gospoda, ki je močnejši od vseh sil, pa je treba iskati. To je vera. Ne, da nas ne bo strah, da ne bomo dvomili, da ne bomo kolebali – to bomo, ker smo ljudje. Če je klic vere dovolj močan, Gospod pride na plano, bolj očitno poseže. Klic učencev je zbudil spečega Gospoda, naj naš klic vere, ki izhaja iz tistega prepričanja na »drugo stran« tudi danes izprosi od istega Gospoda vseh tistih, zlasti duhovnih darov, ki jih potrebujemo, da bomo lahko pluli skozi viharje. Vidimo, da so sile, kjer materialne moči odpovedo, zato nam pomagajo le duhovni darovi in seveda tisti, ki te darove daje.