sobota, 6. avgust 2016

Da bi bile svetilke prižgane

Današnje evangeljske besede nas spodbujajo k pripravljenosti, da ne bi morda prišlo do neprijetnega presenečenja. To presenečenje je takšno, da pride neodvisno od nas ljudi in mi pravzaprav ne moremo narediti nič proti temu, da ne bi prišlo. Seveda govorimo o koncu našega zemeljskega življenja, ki se imenuje smrt. Od tega, kako gledamo na naše zemeljsko življenje, pa je odvisno tudi to, kakšen je naš pogled na konec zemeljskega življenja, na smrt. Kakor nam je v pridigi za veliko soboto lepo povedal sv. Janez Zlatousti, pa s Kristusovim prihodom na svet za tistega, ki ga sprejme, smrt ne pomeni več konca, temveč prehod v drugačno resničnost. Ta cerkveni oče smrt imenuje “zaspanje”, seveda v luči velikonočne skivnosti, v kateri je treba brati tudi tiste odlomke, kjer Jezus koga obudi od mrtvih. Pri obuditvah reče tudi sam, da nekdo ni umrl, temveč spi, kot recimo pri tisti oblastnikovi hčeri ali pri obuditvi prijatelja Lazarja (Mt 9,24; Mr 5,39; Lk 8,52; Jn 11,11), po Božjem navdihu pa za Lazarja zatrdijo tudi učenci: “Gospod, če spi, bo ozdravel!” (Jn 11,12). 

Take navdihe lahko imamo tudi mi, vendar pa moramo vzdrževati držo pripravljenosti, ki nam jo ponuja evangelij. Tu se zdi povabilo takšno, kot da bi vsak trenutek bilo treba kreniti na pot, ko nas pride iskat tisti, ki nas bo po tej poti vodil. Danes seveda nimamo več olja ali petroleja za svetilke, lahko pa bi primerjali, da imamo dovolj goriva v avtomobilskem rezervoarju, da so polne baterije kake naprave, ki jo bomo nujno potrebovali… Vsekakor je treba v življenju vselej nekaj pripraviti, da ne prihaja do neprijetnih presenečenj. Spomnim se recimo, kako so mi pred leti morali starši prinesti do postojnskega avtocestnega počivališča potni list, da sem lahko šel potem prek državne meje na neko potovanje. Lahko bi imel vse drugo s seboj, a v tistih časih ne bi prišel nikamor brez potnega lista, temveč bi bil resnično na državni meji jok in stok ter škripanje z zobmi, glede na to, da je bila zima. Evangelij govori o tem, da moramo hraniti tiste tri najpomembnejše darove, ki jim pravimo tudi božanske kreposti, ker so to nadnaravni darovi – gre za vero, upanje in ljubezen. Treba je torej živeti v Božji luči, v Božji milosti, v Božjem življenju. Tisto pravo življenje namreč za kristjana ni in ne more biti zemeljsko življenje, ki ima svoj začetek in svoj konec, temveč bi moralo pravo življenje za nas biti Božje življenje.

Tu je tista dopolnitev, ki jo vera daje razumu oziroma znanosti. Slednja lahko raziskuje in bolj ali manj razišče stvarstvo ali, če rečemo z drugo besedo, vesoljstvo, ne more pa dati odgovora na tisto, kar je prej in potem, če tako rečemo, še bolje pa bi bilo reči, kaj je onkraj. Ko evangelij zato govori o življenju, govori o njem ne le v biološkem smislu, sicer bi uporabilo besedo bios, temveč govori o polnem življenju, za to pa je izraz zoé

En pogled na življenje je tako samo tisti zemeljski, ki se bodisi ne ukvarja s tistim, kar je onkraj, bodisi trdi, da ni nič, da je vse, kar je, le zemeljsko življenje. Pazimo, da ne bi zožili zemeljskega pogleda le na to, da smo pozorni le na materialno, ker to ni vse. Danes je mnogo poudarka tudi na čustvih, na odnosih, tudi na spominih. Tudi to pa s smrtjo mine, se pretrga, če je zadeva le človeška. Mnogi pravijo za pokojnega, da bo ostal za vedno v njihovem spominu. V resnici bo ostal v spominu le, dokler bodo oni živeli, če pa ne obstaja še kak večji spomin od le človeškega, potem bomo prav vsi prej ali slej pozabljeni, ker nas bo povozilo kolo zgodovine. Srce, ki je vezano le na zemeljsko, je tudi sestavljeno le iz zemeljskega, torej iz minljivega. Če je torej tisto, kar je v nas, prav tako iz prahu, kot smo mi sami, se bo tudi tisto ob smrti spremenilo v prah, bo izginilo. 

Drugače je, če je naše srce drugod, končni cilj je, da bi bilo v Bogu, a do tega je kar težka pot. Če želimo imeti srce v Bogu, potem mora biti v naši notranjosti za Boga dovolj prostora. Ni namreč vprašanje, kaj bomo mi naredili za Gospoda, temveč koliko prostora mu bomo dali, da bo on deloval v nas in nas čim bolj upodobil po sebi, kakor lepo prosimo na prvi petek: “Upodobi naše srce po svojem srcu!” 

V tem oziru je lepa tista zgodba sv. Antona Padovanskega, ko so se v Padovi pripravljali, da nekega bogataša pokopljejo z vsemi častmi in zelo slovesno. Mož je slovel po svoji neverjetni skoposti. Svetnik je zakričal z močnim glasom, da se moža nikakor ne sme pokopati v posvečeno zemljo, temveč izven mestnega obzidja. Vsi so se začudili, Anton pa je dejal, da je mož pogubljen, njegovo truplo pa da je brez srca, po načelu iz evangelija, da je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad. Prišli so kirurgi in odprli mrliča, a v njem res niso našli srca. Srce so našli, kakor je lepo napovedal svetnik, v okovani skrinji z denarjem. 

Olje naših svetilk tako niso naše moči, temveč Božje življenje, ki mu pustimo prostor v nas, ali pa ne. Že od vedno so tu tri orodja za to: post, molitev in dobra dela. Pod postom je poleg telesnega posta mišljena vsaka naša odpoved in naša mrtvičenja, torej to, da se krotimo. Pod molitvijo je najprej mišljeno bogoslužno življenje, kjer je najpomembnejše, da vredno prejemamo sveto evharistijo, zlasti redno ob nedeljah. Da bi jo prejeli vredno, je treba sebe redno očiščevati pri sveti spovedi, ki jo vzhodni kristjani imenujejo “drugi krst”. Poleg notranje priprave, pa je treba biti tudi zunanje pripravljeni, sedaj poleti je zlasti važno, da smo dostojno oblečeni in obuti v svetem prostoru cerkve. Potrebna je seveda tudi vsakdanja molitev, najpomembnejša in največja prinašalka milosti je rožni venec. Seveda ne smemo nikdar pozabiti na osnovo – jutranjo in večerno molitev, pa da se vsaj pokrižamo pred in po jedi, če drugače ne gre. Potem pa so tu še dela usmiljenja, telesna in duhovna. Če pa hočemo drugim svetovati in jih učiti, se mora poučiti v katoliškem nauku najprej vsak sam. Treba je delati, vera brez del je mrtva. To je naša stalna pripravljenost: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,16).

torek, 2. avgust 2016

Z kot ZLODEJ 2

Cerkveni in družbeni antislovar (29b)

Kako torej razložiti to oživitev satanizma v naši dobi, ko se tako naslanjamo na znanost, tehniko, razum in človekoljubje, kar smo omenili zadnjič? Mnogi znanstveniki menijo, da je to eden od odgovorov na preveliko racionalizacijo našega bivanja – če smo pošteni, potem moramo v isti sapi dejati, da je prišlo hkrati tudi do racionalizacije naše vere. Ni namreč naključje, da se je satanizem najbolj razširil ravno tam, kjer so se presekale vezi s tradicionalnim verovanjem, zato pa je fenomen razširjen še zlasti v severnejših in mestnih predelih, oziroma še natančneje, na področju velikih metropol t. i. “razvitega sveta”. 

Dejstvo, ki ga morda kar prevečkrat spregledamo, je, da človek ne more brez nadnaravne oz. duhovne dimenzije življenja, vendar mu tega zbanalizirana religiozna ponudba zahodnega sveta, kjer je treba poslušati sociološke, antropocentrične, preveč tostranske pridige in kjer se je treba udeleževati hladnih in stehniziranih obredij, ne more dati ali zagotoviti. Človekova notranjost se, velikokrat nezavedno, upre zbanaliziranosti in zvodenelosti, težava pa nastane, ker človek ne išče več Boga Cerkve, temveč v resnici išče prav Zlodeja v tistem, kar je skrito in prepovedano, pa čeprav se le-ta skriva pod še takšno preobleko duhovnega in še kakšnega. Če namreč človek namesto vere in duhovnosti dobi le še tisto, kar dobi tudi drugod, pri recimo drugih nevladnih organizacijah, potem se mu res zdi nesmiselno, da bi še zahajal v domačo cerkev. Vera, o tem smo nekaj povedali pri prejšnji temi, je vedno nekaj izrednega, nepričakovanega, čudežnega, presežnega, ne pa zbirokratizirano in človekoljubno ljudski zbor, kjer je bolj kot duhovno poglabljanje važno “mi se ‘mamo radi” in čehljanje ušes, ker “smo že dobri takšni, kakršni pač smo”. 

Nekoč je Cerkev hudiča obvladovala in ga, seveda včasih tudi s pretiravanjem in preveliko okrutnostjo, tudi premagovala. Z izjemo nekaterih eksorcistov pa danes o njem niti več ne govorimo in pridigamo, kot ne pridigamo več o peklu in o tem, da obstaja tudi negativna stran večnosti, ki je pogubljenje, saj to pomeni večno trpljenje. To je naravnost zanimivo, če vemo, da o tem govori tudi Sveto pismo in naš Gospod Jezus sam. Kako je z zlom danes? Nima več nadnaravnega izvora, temveč je izvor zla družbeni ali socialni. Boj zato ni več med Bogom in Satanom, temveč med revnimi in bogatimi. Celo za nemalo duhovnikov hudiča poosebljajo prej Amerika, globalizacija, nestrpnost in še kaj. Zato so se pa vsi tako čudili, ko so v zadnjih desetletjih papeži govorili o hudiču, od bl. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., pa do seveda papeža Frančiška, ko so bili sami katoliki presenečeni, njegove tovrstne besede pa so bile hitro potisnjene na stran. Pravzaprav je bilo že pri prejšnjih dveh papežih tako, da smo njunim sredinim besedam sledili šele kasneje, v primeru poljskega papeža šele po njegovi smrti. Če se je pa Zlodeja Cerkev znebila oziroma ga ignorira, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja, se ga je polastila industrija, v najširšem smislu, torej tudi medijska oz. “infotainment”. 

O tem, da je bil satanizem že zelo zgodaj v umetnosti, smo že govorili, še posebej se je zadeva razpasla v 20. stoletju, a to ni bilo dostopno širšim množicam. Zato pa je ponudila in še ponuja t. i. “kulturna” industrija marsikaj v tej smeri – v glasbi, v športu, v stripih, romanih, filmih … Bolj ko se torej družba in religije racionalizirajo, bolj se poveča žeja po nadnaravnem, vendar se ljudje, glede na to, da ne najdejo več Gospoda, zadovoljijo z njegovo parodijo, saj je Zlodej prav to, saj je “Simia Dei”, “Opica Boga” oz. njegovo popačenje. Seveda se ob tem rojevajo tudi nove ločine in cerkve, ki pa so satanove.

Objavljeno v tedniku Novi glas