sobota, 02. marec 2019

ŽELJA IN POTREBA

Skozi drugačno prizmo (3)

Ko smo govorili o nakupovanju, smo dejali, da je nakupovalno središče postalo svetišče. V njem se odvija posebna antropološka sprememba, ki spreminja kulturo potreb v kulturo želja. Koliko je ta proces spreminjanja že zaključen in koliko traja, je vprašanje za posebno obravnavo, dejstvo pa je, da je ta kultura želja že kar ukoreninjena. 

Kulturo želja je med 20. in 30. leti 20. stoletja teoretiziral bankir slovite tvrdke Lehman Brothers
(tiste, ki se je sesula l. 2008), Paul Mazur. Takole je pisal takrat: “Ameriko moramo spremeniti od tega, da bi bila kultura potreb, do tega, da bo kultura želja ... Ljudi je treba navaditi, da bodo želeli nove reči, tudi preden bi bile tiste stare že povsem obrabljene. V Ameriki moramo izoblikovati novo miselnost. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe”. Kar je pisal Mazur za ZDA, velja sedaj precej globalno, kakor je pač uspel tej velesili tudi izvoz neke miselnosti ali nekih miselnosti, ne samo blagovnih znamk. 

Tudi kultura želja pa je del nekega še ne povsem uspelega procesa antropološke spremembe. Želja je namreč vezana na samo-uveljavitev, ki bi lahko bila tudi neka jama brez dna, pa se torej lahko tudi nikdar ne bi izčrpala, vendar pa jo še vedno oklepa načelo resničnosti ali realnosti. Da bi res prišli do povsem uveljavljene porabniške družbe, je treba podreti vsako mejo, tako da želja še ni dovolj, zato pa se rodi še naslednja kultura, kultura »kaprice«, če vzamemo splošno znano tujko, ki bi ji v slovenščini rekli lepo »muha« (znana je recimo »modna muha«). 

Harvie Ferguson glede tega pravi: »Če je bilo poenostavljenje želje ukoreninjeno na medsebojnem primerjanju, napuhu, nevoščljivosti in »potrebi« po samo-uveljavitvi, pa se nič ne more primerjati s takojšnostjo kaprice. Nakup je naključen, nepredvidljiv in spontan. V sebi ima fantastično kvaliteto, da hkrati vzbuja in zadovoljuje kaprico, pa je, kakor vse kaprice, neiskren in otročji«. Tako se vračamo k zadnjič obravnavanemu nedeljskemu odprtju trgovin, ki šele sedaj dobiva svojo polno podobo. S tem odprtjem ljudje namreč niso bežali od svetosti krščanske nedelje, da bi šli na neko nereligiozno področje, temveč da bi šli proti drugačni in zahtevnejši religiji.

Enzo Pennetta zaključuje zadevo s tem, da je »nedeljsko zaprtje trgovin naša zadnja možnost, da bi ubežali religiji shoppinga, ki je spet hči religije denarja«. Kar zadeva nas, bi utegnilo to predstavljati lep korak naproti današnjemu izgubljenemu človeku, da mu sporočimo, naj se končno bolj osredotoči na tisto, kar resnično potrebuje, ne le na zadovoljitev ali izpolnitev vseh svojih želja, ki so v resnici le kaprice.

Objavljeno v tedniku Novi glas

sreda, 27. februar 2019

Preprečiti ali lečiti?

Ob koncu srečanja v Rimu 

Pregovor iz naslova poznamo, upam, da se strinjamo tudi z njegovim pomenom. Vsekakor je to tisto, kar mi je prišlo na misel, ko se je srečanje, ki je obravnavalo spolne zlorabe mladoletnih, zaključilo, motalo pa se mi je po glavi že prej. Seveda žrtve gotovo potrebujejo tolažbo in to, da se skuša po najboljših močeh zadostiti pravici, kakor tudi popraviti nastalo škodo, kar pa je še precej, precej težje.

Težava je v tem, da imajo naša dejanja vselej tudi svoje posledice, ne obstajajo nevtralna dejanja. Te posledice so lahko dobre ali slabe, kjer se spet lahko še naprej stvari razdeli do te mere, da rečemo določenim posledicam celo, da so pogubne. Ko govorimo o dejanjih, moramo vselej povedati, da so slednja posledica neke miselnosti, posledica neke miselnosti pa so tudi besede.

Z vsem tem želim povedati, da se v primeru spolnih zlorab ukvarjamo predvsem z dejanji, in sicer izvršenimi dejanji. Že tu zadeva ni celostna, ker posledice oz. nastali položaj niso izključno stvar dejanj, temveč še bolj, poleg besed, neke miselnosti ali mentalitete. Neki duhovnik je komentiral takole: »Tole srečanje škofovskih konferenc je rodilo samo nejasne smernice proceduralnega značaja o transparentnosti, prijavah in procesih, nič pa o vzrokih fenomena, v prvi vrsti gre za homoseksualnost in nečiste navade posvečenih, naj bodo hetero ali homoseksualni. Samo, če izhajamo iz teh vzrokov, je mogoče težavo obravnavati korenito in zares preprečevati. Vse, tako nivo analize, kakor tudi predlogi ukrepov, je ostalo na pravnem, kanoničnem (cerkveno pravo, op. A. V.) in administrativnem področju, ne da bi se sploh dotaknili moralnega. Kakor da bi šesta Božja zapoved z vsem skupaj sploh ne imela nobenega opravka!« Zaključuje, da to ni krščanskom, še manj pa katoliško spopadanje s težavami, temveč prej posvetno.

Marsikaj ima ta sobrat prav, nekje je to razmišljanje še pomanjkljivo. Prav ima, ko govori o tem, da je moralno področje ključnega pomena, tudi zato, ker za kristjana morala ni le skupek dogovorjenih pravil obnašanja, neke vrste družbena pogodba. Gre za razodeti način, kar pomeni, da je njen končni izvor pri Bogu, kako v sebi ohraniti celostno kakovost življenja, ki za Sveto pismo in Izročilo ni le neka biološka danost, temveč duhovna. Vsak kristjan dobi vase vtisnjeno Božjo podobo, samega Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki se nikoli več ne izbriše, dobi pa tudi posvečujočo milost ali Božje življenje, da bi lahko postal svojemu Stvarniku podoben ali sličen, da bi ga torej svetu okrog sebe odslikaval: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Ruski protojerej Andrej Tkačev nam, ko govori o tem, kaj je Sodoma, pove, da gre v svojem izviru prav za to duhovno težavo, potem pa se ljudje posledično obnašamo, kakor se. Težava je torej v promoviranju krščanstvu tuje miselnosti, za katero je pojmovanje tega, kar je »normalno«, povsem nasprotno tistemu, kar je »normalno« za kristjane (spolna promiskuiteta, homoseksualizem...), vzrok pa je prav v tem, odkod določene norme izvirajo in kdo jih postavlja oz. jih je postavil. Posvetna miselnost seveda postavlja norme, ki ne predvidevajo Boga kot vrhovnega Zakonodajalca, zato je vsakovrstno vedenje, ki bi bilo krščansko nemoralno, postalo nekaj povsem moralnega in normalnega. Če temu še ni tako, pa gre v tej smeri.

Da bi torej veljala za nas drugačna morala in normalnost, je potrebno biti predvsem verni. Ali je to pri izbiri kandidatov za duhovništvo in celo za škofovstvo v ospredju? Spolne zlorabe, ki so zelo pereča težava, očitno pa ne edina (kakor je bilo moč slišati tudi v Rimu in od svetega očeta Frančiška), nam postavljajo dobro ogledalo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas