četrtek, 20. oktober 2016

Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,
zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 16. oktober 2016

O molitvi

Zadnjič smo govorili o veri, danes pa o molitvi, ki je za vero hrana. O njej posebej spregovorita današnja prvo berilo in evangelij. Med bitko z Amalečani je bil Mojzes na vrhu hriba in držal roke v rotilni drži proti nebu. Ko so bile roke dvignjene, so Izraelci zmagovali, sicer pa je bilo obratno. Podobno velja tudi za nas. Naše zemeljsko življenje je namreč stalna bitka, žal pa mnogi danes tega ne priznavajo, tudi taki, ki se prištevajo h kristjanom, pa položijo orožje, še preden bi se boj sploh dodobra razplamtel. Žal to danes zelo pogosto velja za može in fante, kar se močno pozna v družbi nasploh, da o domovih samih niti ne govorimo. Pravi moški je vselej bojevnik, hkrati pa »gentlemen«. Danes se raje beži in išče zavetja v drugih svetovih, vendar daleč stran od resničnega sveta.

Prav je torej, da stopimo pogumno v boj in se borimo. Ker pa je podlaga za vse življenje najprej duhovno življenje – vse krize začnejo najprej na duhovnem področju -, se je treba bojevati z orožjem molitve. Po definiciji je sicer molitev: »Pobožno se pogovarjati z Bogom ali njegovimi svetniki.« Dokler molimo, uspemo premagovati skušnjave, če pa osnovno dolžnost molitve opuščamo, zlo hitro in brez težav prevlada v našem življenju. Saj vidimo, kako se medčloveški odnosi prekinejo, ko se ljudje nehajo med seboj pogovarjati. V glavnem, premalo molitve ali prenehanje le-te, se zelo hitro pozna v našem vsakdanjem življenju, zlasti v odnosih z najbližjimi, a tudi širše. Začenjamo biti črnogledi, brezvoljni, zadirčni, prepirljivi in še marsikaj, kar krasi našo padlo človeško naravo, pa to našteje tudi Apostol: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega«(Gal 5,19-21). 

Zato je Jezus apostole v Getsemaniju rotil: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40). S tem je povedal, kako molitev ni vedno nekaj lepega in prijetnega, temveč je krvav boj oz. celo smrtni boj, kakršnega je bil sam, in kakor je kasneje to tudi označil apostol Pavel. To je seveda nekaj težkega, a kakor govorimo že nekaj časa, to v nas dela prostor za Gospoda in za bližnjega. V ta prostor lahko Gospod potem položi duhovne darove: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). To so darovi, po katerih vsi hrepenimo in si jih želimo.

V berilu, če nadaljujemo, vidimo podrobnost, da sta Aron in Hur pomagala Mojzesu, da je imel roke lahko dvignjene, da bi Izrael zmagoval. Slednje so mu namreč zaradi utrujenosti padale. To lepo pokaže, kako pomembna je molitev naših bratov in sester, molitev celotne Cerkve. Zato se ne bojmo prositi za molitev, zlasti pa za spomin pri sveti maši, ki je najvišja oblika molitve. Ob jutrih in večerih pa prosimo pomoči in varstva tudi tiste brate in sestre, ki so vedno z nami, pa jih ne vidimo – verne duše v vicah, pa seveda angele in svetnike (očiščujoča se in zmagoslavna Cerkev). 

Prva med svetniki je sveta Božja Mati Marija. Posebej močna njena molitev je rožni venec, ki je posebej priporočljiva kot skupna molitev družine ali skupnosti, ki ji pripadamo. Najprej gre namreč za to, da sami ne bomo nikdar zmogli, a to navadno spoznamo šele takrat, ko smo se že pošteno opekli. Skupna molitev je posebej močna. Pa tudi, kot jih je dejalo že več svetih mož in žena, družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. Molitev posebej povezuje in utrjuje vezi med nami. 

Kaj nam tudi sicer daje molitev? »Krepi nas v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« Kot rečeno, je najmočnejša skupna molitev, pri kateri je Gospod Jezus duhovno navzoč, saj pravi: “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Seveda pa ne smemo duhovne navzočnosti mešati z resnično navzočnostjo, ki je samo pri zakramentih, zlasti pri sveti maši, kjer je Gospod sam, ki govori po duhovniku, zlasti pa je med nami resnično navzoč pod podobo kruha in vina. Iz tega razloga ni vseeno, kje molimo, saj je najboljši prostor cerkev, kjer je Jezus vedno navzoč pod podobo kruha v tabernaklju. Najučinkovitejša in najmočnejša molitev pa je sveta maša.

Mojzesove roke so ostale dvignjene vse do sončnega zahoda, podobno vztrajna pa je bila tudi vdova. Tudi moliti je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. POBOŽNO molimo, če se trudimo misliti le na Boga, Jezusa, Marijo, svetnike in se varujemo raztresenosti. Če se trudimo, da ne bi bili raztreseni, potem je ta molitev zelo dobra. PONIŽNO molimo, če imamo v mislih našo majhnost, krhkost, končnost in minljivost ter grešnost pred Bogom. To je zavedanje tega, kdo smo v resnici, v primerjavi z Bogom. Sirah pravi, da molitev ponižnega človeka predere oblake (35,21). ZAUPNO molimo, če trdno pričakujemo, da nas Bog usliši, četudi materialno tega ne vidimo. Posebej lahko to upamo, če molimo v Jezusovem imenu, zato pa Cerkev navadno svoje molitve sklepa v Jezusovem imenu, posebno pri maši. VDANO V BOŽJO VOLJO molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji, zaupamo v Božjo previdnost, kakor nas uči moliti tudi Jezus. STANOVITNOST je zelo pomembna pri molitvi – treba je “nenehno moliti in se ne naveličati”, kakor smo slišali v evangeliju, četudi nas Bog ne hitro usliši oz. se nam bolj zdi tako, saj nam v molitvi daje zlasti duhovne darove, ki smo jih s sv. Pavlom našteli. 

Vedno moliti, pomeni na Boga pogosto misliti, mu darovati svoje misli, besede, dejanja, veselje in trpljenje, se mu zahvaliti ob lepi stvari, se mu potožiti ob težki zadevi… Posebej so prikladni ZDIHLJAJI, ki so kratki molitveni vzkliki – Pridi, Sveti Duh!, Oče naš!... Pomeni tudi, da REDNO molimo in še posebej, da se redno udeležujemo najpomembnejše skupne molitve Cerkve, ki je nedeljska sveta maša. Moliti je potrebno zlasti zjutraj, zvečer in kadar zvoni k molitvi; pri bogoslužju, zlasti pri sveti maši; pred jedjo in po jedi oz. se vsaj pokrižati; v skušnjavah, preizkušnjah, potrebah in nadlogah. Ne smemo moliti le zase, temveč zlasti za druge, posebej za starše, sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi za svoje duhovnike in svetne predstojnike (ja, tudi za zoprnega šefa ali profesorja!) ter sodelavce. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”