sreda, 03. julij 2013

Božje pravice in naše dolžnosti

Maša – vir in vrhunec (3)

Maša je že nekaj časa prepuščena na milost in nemilost rokam in ustom tistega, ki mašuje. Postala je brez pravil oz. mnogi se teh pravil sploh ne držijo, temveč so sami svoji mojstri in pozbljajo na Božje pravice – ius divinum. Giovannino Guareschi je to lepo upodobil pred že skoraj petdesetimi leti, ko je napisal delo "Don Camillo e i giovani d’oggi", kjer se po ustih svoje literarne stvaritve, don Camilla, obregne ob številne takratne parole, kamor spada tudi terjanje pravic za vsako ceno. Don Camillo mlademu don Chichiju lepo pojasni, kako je v Cerkvi tisti, ki ima pravice, samo Bog, ostali pa imamo do njega dolžnosti. 

Zagotovo vse zmede ne moremo naprtiti samo 2. vatikanskemu koncilu, čeprav je treba priznati, da so besedila, ki so izšla po zadnjem cerkvenem zboru, še kako pripomogla k tej zmedi, ki vlada na področju katoliškega bogoslužja, začenši z bogoslužno reformo, ki je postala pravzaprav revolucija. A do tega še pridemo. Vsekakor pa drži, da, če se je šlo pred tem morda v eno skrajnost s pretiranim rubricizmom, potem smo sedaj priče drugi skrajnosti, da so pravila obhajanja bogoslužja samo neke vrste okrasek, ne pa nekaj obveznega. Vendar pa obstaja na tem področju neke vrste Božje pravo. Bog ima pravico, da ga častimo in slavimo, da ga – če rečemo s tujko – adoriramo. 

To je sporočil najprej Mojzesu, ko mu je do potankosti naročil, kakšno naj bo svetišče, kakšna obleka in kakšno bogoslužje, kakor beremo v Svetem pismu. Tudi Jezus je povedal Samarijanki, kako častiti Očeta, svojim apostolom pa, kako pripraviti zadnjo večerjo. Gospod ne prenaša tega, da nekdo po mili volji uzurpira pravico pri bogoslužju – Bogoslužje pripada Gospodu. Ta svoje Božje pravo izraža po svoji Cerkvi, ki način obhajanja bogoslužja prenaša iz roda v rod in ga oblikuje. Zdi se, da to Božje pravo ne obstaja, kakor tudi, da ne obstaja v Cerkvi več neka vrhovna oblast oz. se zdi, da ta oblast obstaja zgolj na papirju, ko pa ne samo vsako cerkveno ozemlje, ampak celo vsak duhovnik na bogoslužnem področju dela po svoji podobi in sličnosti. Sveta maša in druga bogoslužna opravila so, najprej, postala prava poplava besed, ko je treba vse razložiti in vse povedati s svojimi besedami, češ da tistih, ki so napisane, ljudje ne razumejo, namesto da bi se držali načela per ritus et preces, ki ga v 48. členu zagovarja tudi Konstitucija o svetem bogoslužju (SC, B). 

V izročilu Cerkve namreč vselej drži, da so zakramenti učinkoviti v prvi vrsti sami po sebi (ex opere operato) , vendar pa se je treba držati tudi njihove oblike, sicer izvodenijo. Res je, potreben je tudi naš doprinos, ampak ta je zlasti v naši predispoziciji za prejem teh zakramentalnih milosti, ne pa, da bomo delali po svoje. Mi se moramo zlasti izprazniti samih sebe in lastnega napuha, da bi lahko prejeli milostni dar zakramentov, zlasti svete evharistije. Osrednja osebnost maše ni in ne sme biti duhovnik ali, kar je še huje, kdo drug. Druga zadeva – bogoslužje ne more postati kateheza. Izgovor, da je to postala, je vselej eden in isti – “pastoralni razlogi”. Toda, tudi bogoslužje ima svojo obliko iz pastoralnih razlogov, saj, kot smo dejali, oblikuje ljudi. To pa dela na svoj način, ki ni enak tistemu, s katerim se poučuje, denimo, verouk. Potem pa pridemo do tega, da se otrokom ne dovoli, da bi se udeleževali slovesnih bogoslužij (če ta po določenih župnijah sploh še obstajajo), govoreč, kako imajo svoje posebne psihološke potrebe in kako ne razumejo. Kot da je treba vse razumeti. Pascal je dejal, kako je najvišja stopnja, ki jo doseže človeški razum, spoznanje, da ga številne stvari presegajo. Tu otrokom preprečimo, da bi se soočili z Božjo skrivnostjo in presežnostjo tako, da bi bili deležni čudenja, tišine (kolikor je sploh še je po določenih cerkvah), sakralne glasbe, molitev in zahvale, česar so bili deležni še naši starši kot otroci. Si otroci morda ne želijo odrasti in biti z odraslimi? Morda pa mi tega ne želimo, potem se pa pritožujemo, da imamo v hiši velike otroke, ki se niso sposobni soočiti in spopasti z resničnim življenjem. 

Da bi se spopadli z vsemi deviacijami in težkimi kršitvami na bogoslužnem področju, je papež Janez Pavel II. leta 2004 izdal navodilo Redemptionis sacramentum (Zakrament odrešenja) , ki pa je, kot bi ga ne bilo. In vendar je v svoji Reguli sv. Benedikt dejal, da ne sme biti nič pomembnejše od bogoslužja, od Božje službe. Bogoslužje je “Božje delo”, Opus Dei, ki prihaja “z višav na zemljo”, kakor lepo pove krščanski Vzhod. Pri nas te zavesti ni. Pravimo, da bomo raje naredili mi po svoje zadevo, ker bo boljša. Tako so oltarji postali mize, ki jih je treba čim bolj približati ljudem, ne pa mesto, kamor se je treba povzpeti, kakor na Golgoto. Kakor je lepo dejala Simone Weil, nebes ne dosežemo tako, da skačemo v višino, ampak se morajo nebesa spustiti k nam. Da bi se to zgodilo, moramo spet priti do vere, da je Gospod Jezus Kristus resnično in ne samo duhovno ter simbolično navzoč med nami. To je namreč bistvenega pomena, saj je njegovo meso, ki nam je podarjeno pri sveti evharistiji, vir tistega pravega življenja, ki človeka notranje preobrazuje: “Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse” (Lk 6,19).

nedelja, 30. junij 2013

Cilj - nebesa?


"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). V Lukovem evangeliju je ta poved izredno pomembna, ker nam predstavi Jezusov cilj, kam je namenjen. Seveda boste dejali, da je to snov za svetopisemske strokovnjake. Ni le snov za strokovnjake, ker ta program zadeva zlasti vsakega kristjana, vsaj veljalo naj bi tako. Za evangelista Luka se Jezusova pot namreč ne izčrpa le v zemeljskem Jeruzalemu, ampak gre prek vnebohoda v nebeški Jeruzalem. Tja je Jezus v končni fazi namenjen in tja naj bi bil namenjen vsak kristjan.

Kristjan je tisti, ki gre po poti za Kristusom, o čemer sam odlomek tudi govori, a je nadvse pomembno vedeti, da ni pomembna le pot po kateri hodimo, temveč tudi cilj te poti. Hoditi za Kristusom, pomeni slediti mu tudi v izbiri življenjskih ciljev. Njegova pot mora postati moja pot in njegovi cilj moji cilji, če želim res biti njegov učenec. Danes se nas veliko izjavlja za Jezusove učence, bi pa bilo zanimivo slišati, če so naši življenjski cilji kaj podobni Jezusovim. Zlasti bi bilo zanimivo slišati, če je Jezusov končni cilj, “nebeški Jeruzalem”, ki mu bomo lepo po starem rekli kar “nebesa”, življenjski cilj tudi sodobnega Kristusovega učenca, sodobnega kristjana. Koliko je to še na ustnicah in v mislih vseh današnjih kristjanov. Tem rečem se je včasih posvečalo veliko več pozornosti, ker so jih imeli naši krščanski predniki za bistvene, poimenovali pa so jih “poslednje človekove reči”.

Seveda ni nič čudnega, da med verniki ni več tega, ko pa še pri verouku za otroke to več ni predvideno, pa tudi pridiga se o tem bore malo. Letos sem med veroučnimi obrazci zaman iskal te poslednje človekove reči, zato smo si jih morali z veroučenci zabeležiti kar na list, da bi se jih naučili, kot smo se jih sami nekoč morali. Katere so te poslednje človekove reči, jih znamo še našteti? To so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Seznamu smo dodali še vice, da bi spregovorili tudi o tem, ker so bile včasih že samoumevne, pa danes sploh niso več, pa ne le za veroučence, tudi za ostale kristjane. In vendar bi vse to morali imeti v svoji zavesti in se o tem pogovarjati.

Pogovarjamo se o vsem drugem, poslednje človekove reči pa so izginile s kristjanovega obzorja in jih nima praktično nihče od nas več trdno pred seboj, kakor pred seboj nimamo več niti jasne usmeritve in cilja. Izgubili smo ta večnostni pogled in ne znamo “videti preko”. Misel na to, da “podoba tega sveta mineva” (1 Kor 7,31) odrinjamo čim dlje od nas. Pravimo, da je s tem bolje ne ukvarjati se. Toda, naj nam bo všeč ali ne, bo tudi to naše življenje minilo, na to pa tako radi pozabimo.

Če kdo dandanes slučajno pomisli na smrt, kar se navadno zgodi, kadar koga od bližnjih doleti, potem je zadeva vedno osredinjena na dveh stvareh, na dveh upanjih – da je nekdo čim manj trpel in da je bil star. Niti najmanjšega poudarka pa se ne daje več duhovni pripravljenosti na smrt. Veliko se ukvarjamo s fizičnim zdravjem na tem svetu, kar je tudi prav, a pri tem nikdar ne bi smeli pozabiti na to, da se bomo nekega dne, ki morda niti ni tako daleč, srečali z Bogom in mu bomo morali položiti račun za nše življenje. Bomo na to srečanje pripravljeni ali pa nas bo kar samo zadelo, doletelo, kakor doleti živali, ki poginejo (Ps 49,13.21)?

Kako velja danes? Dogaja se, da ljudje umirajo, a so to vselej drugi. To nas pač ni zadelo - veseli smo, da je šlo mimo nas in življenje gre naprej po starih tirnicah, kot bi se nič ne zgodilo, pa čeprav se zanka oža. Toda če gre življenje naprej pomeni, da je vendarle pot proti nekemu cilju, a nas očitno to ne zanima. In si tistih ključnih življenjskih vprašanj: "Kam grem? Kateri je cilj mojega potovanja?" ne zastavljamo.

“Saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje” (Heb 13,14). To naj bi držalo za nas kristjane, da smo vsi na poti proti nekemu drugemu mestu, proti neki drugačni resničnosti, da tu nimamo stalnega bivališča, podobno Sinu človekovemu, ki nima, kamor bi glavo položil. Pa smo res usmerjeni proti nekemu drugemu mestu, proti nebeški domovini? Nas zanima tisto, “česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9)?

To bi nas moralo še kako zanimati in nas vsak dan preganjati. Kakor eden od mojih prijateljev, ki si vsak dan in najbrž večkrat, zastavi vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?” bi se morali tudi mi vsak dan spraševati po smislu in usmerjenosti našega življenja. In morali bi se spraševati ter imeti pred sabo tiste resničnosti, ki so pred nami. Se spraševati o tistih rečeh, ki po naši veri obstajajo onkraj tega našega vidnega sveta. Pa je vprašanje, če te resničnosti za nas sploh obstajajo. Zato si moramo tudi mi postaviti prav takšen cilj, kakršnega si je zastavil naš Gospod Jezus, saj nas sv. Filip Neri opozarja: “Kdor se pogosto ne povzpne z mislimi v nebesa dokler živi, je v veliki nevarnosti, da se tja ne bo povzpel niti po smrti.”