Medijsko poročanje naših časov

Skozi drugačno prizmo (30)

Na to, kako v naših časih poročajo mediji, lahko pogledamo skozi dva zločina, ki sta se v Italiji dogodila, obenem pa velja opozoriti še na poseben seminar za novinarje, ki je potekal v Cortini, na Visoki šoli za novinarsko formacijo, seminar za korektno poročanje o koronavirusu, kakor mu po domače pravimo, a se bomo slednjemu posvetili v prihodnjem delu naše rubrike. 

V zgoraj omenjenih zločinih iz črne kronike, v Caivanu, kjer je bila umorjena Maria Paola Gaglione, in v Comu, kjer je bil ubit duhovnik Roberto Malgesini, se je iskalo »popolno novico«, in sicer takšno, ki bi ustrezala politično korektnim smernicam. 

V prvem primeru se je naredilo vse, da bi prikazali par kot nova Romea in Julijo, ker se je namreč pokojna skregala s svojo družino, to je prva sestavina za popolni recept. Druga pa je, da je bila ena od para transseksualka, mediji pa so ves čas vnašali zmedo v ljudi, ker so jo klicali Ciro, tako da nihče dobro ni vedel, ali gre za žensko ali moškega, mnogi so namreč razumeli, da je Paola imela zvezo z nekim moškim, ki se je čutil žensko, pa je vendarle šlo za homoseksualno zvezo. Da bi bilo vse stereotipno, je bila Paola neverjetno lepa, hkrati pa je bil par ne samo v konfliktu z njeno družino, temveč celo reven. Na svojem skuterju je par bežal pred predsodki in nerazumevanjem, dokler tega teka ni prekinil zlobni mož, ki tudi ne sme manjkati v nobeni takšni romanci – v tem primeru je šlo za zlobnega brata. Spet se bolje ne bi moglo izbrati. Zadnji element pa najdemo v t.i. »transfobiji«, ker partnerica Paole ne bi smela hoditi z njo, pa ne zaradi tega, ker bi bilo kaj narobe s homoseksualno zvezo, ampak zato, ker se je ona čutila on. 

Preidimo na zgodbo o duhovniku iz Coma. Šlo je namreč za »pravega« duhovnika. Pravega duhovnika namreč ne zanimata liturgija in katoliški nauk, ampak je duhovnik »zadnjih«, kakor se je spet slišalo. V glavnem naj bi bil don Roberto samo poistovetenje evangelija zato, ker je pomagal ubogim, brezdomcem, brezposelnim, migrantom. To je sicer res počel, a bomo videli, kako, poleg tega pa poznamo še veliko drugih duhovnikov, ki z veseljem vršijo tudi telesna dela usmiljenja, pa morda nikdar ne bodo kaj dosti izpostavljeni v medijih, a pustimo. Tajnik lombardske stranke Komunistične prenove je izrekel besede, ki veliko povedo o tem: »Sam nisem veren, a mislim, da so duhovniki, kakršen je bil g. Roberto, edini, ki uresničujejo tisto, kar piše v evangeliju«. Tudi v tej zgodbi pa imamo zlobno figuro, ki pa ni neregularni migrant, morilec duhovnika, temveč desnosredinska občinska uprava, ki je duhovniku pred časom izdalo kazen, ker je hranil brezdomce in še so naštevali, da bi ja prišli do črno-belega scenarija. Piko na –i tako predstavlja, da je umor izvršil prav eden od ubogih, ki jim je duhovnik pomagal. 

Vse to pa je v resnici le pesek v oči, ker so dejstva, kot se pogosto dogaja, drugačna, da je resničnost drugačna od fantazije, čeprav bi današnji virtualni svet kar najrajši vztrajal v tej virtualnosti. Tako se dejstva nekoliko popravi, ravno prav, da bi lepo zvenela. V Caivanu naj bi tako brat žrtve nalašč podrl skuter, kar je pa potrebno jasno dokazati, da je temu res bilo tako. Eno je hipoteza, drugo gotovost. Druga stvar je v tem, da zgleda, da par ni imel čelade, kar je bolje zamolčati, tudi zato, ker žrtev mora biti žrtev, brez tega pač ne bi bilo zgodbe ali novice. 

V Comu je duhovnika umoril neregularni migrant in ne kak desničarski skrajnež. Problem je, da je ilegalec imel več dekretov za izgon iz države, ampak so zadevo lepo zavili v celofan – imel naj bi psihične motnje, kakor sta dejala predsednik Caritas v Comu in predsednik Hiše Ljubezni (Casa della carità), sicer tudi duhovnik. Pustimo posladkane besede, ampak ponovno je resnica drugačna. Četudi ne bi bila, ni kar tako drugotnega pomena, da je šlo za iregularnega migranta z večkratnimi dekreti za izgon iz države, po narodnosti Tunizijca, ampak bi naj to »očistilo« njegovo psihično stanje. Kvestura iz Coma pa je v zapisniku lepo napisala, kako se problematika psihične narave »ne kaže niti iz zdravniške dokumentacije niti iz poizvedbe pri socialnih službah«. Psihične motnje so torej, kot kaže, izmišljotina, da bi osladili grenko tableto, ki kaže vse nekaj drugega. Kaže na zgodbo, ki je podobna tisti očeta Hamela v Franciji – katoliškega duhovnika je namreč ubil musliman. Seveda je potrebno še vse dokazati, a naj povemo, kako je eden od muslimanskih zidarjev, ki je hodil na Karitas, in ki jim je poveljeval moj so-pevec, le-temu mrtvo-hladno rekel nekoč, ko ga je motilo zvonjenje v solkanski cerkvi, da naj samo reče in zvonik vrže v zrak. 

Tudi don Roberto pa v resnici ni ustrezal sliki tipičnega »duhovnika zadnjih«, če smo pošteni. Najprej vsega ni obešal na veliki zvon, kot drugo pa je najprej živel bogato duhovno življenje, v katerem je, ob strežbi ubogim, ure in ure preživel pred Najsvetejšim. Za konec naj velja, da kdor je zločina zagrešil, mora plačati, ker sta bili odvzeti dve nedolžni življenji. Je pa, po drugi strani, dovoljeno grdo grešiti z lažjo, če gre za delo v prid vladajočih ideologij, v teh dveh primerih mavrične in pauperistične. Kakor je dejal Chesterton, ljudje, ko ne verujejo več v Boga, ni res, da bi ne verjeli več v nič in nikogar, ampak verujejo v vse. Pri Platonu že izvemo, da je resnica mnenje tistih, ki imajo oblast.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Bog gleda drugače

Misel na 25. nedeljo med letom

Že prejšnjo nedeljo smo ugotavljali, kako si je treba privzeti drugačno mišljenje, ki nam pri naša drugačno gledanje. Gre za odpoved človeški oz. zgolj človeški logiki, da bi čim bolj gledali z Božjo logiko. Kakor so lepo učili srednjeveški cerkveni učitelji, sloneč na nauku cerkvenih očetov pred njimi, Bog svojo milost nasloni na človeško naravo, slednje pa ne izniči ali uniči, temveč jo izpopolni, jo dvigne na višjo raven. Padla človeška narava sama po sebi ne more kaj prida dobro delovati, kakor nam pove apostol Pavel v pismu Galačanom (Gal 5,16-21). Pravi, da mi sicer želimo delati stvari tako, kakor Bog hoče, torej po Božjem Duhu, vendar pa meso, torej naša padla narava, temu nasprotuje. 

Kakor nas lepo uči katoliški nauk, že na splošni človeški ravni karkoli dobrega mislimo, želimo,

govorimo in delamo le zato, ker nam to omogoča tista splošna Božja milost, ki se ji zaradi tega reče dejanska ali pomagajoča. Tako je učil tudi sv. Tomaž Akvinski, dejansko pa do tega lahko pride vsak človek. To je tudi tista milost, ki človeka more pripeljati do spreobrnjenja, da bi živel po posvečujoči milosti v naročju svete matere Cerkve, tako da se hrani z zakramenti in molitvijo. 

Govorimo torej o življenju po naravnem zakonu oz. temu, kar dr. E. Michael Jones imenuje »nižji logos«. Gre za zakone, ki jih je Bog postavil v naravo samo, a seveda ta raven sama po sebi še ni dovolj za celostni razvoj in življenje človeka, je le osnova. To smo videli zadnjič glede odpuščanja in povračila za slaba dejanja, a tudi tokrat ni kaj dosti drugače. Priliko o delavcih v vinogradu, ki prihaja ravno o pravem času, ima samo apostol in evangelist Matej, da bi še dodatno razložil zadnji stavek iz prejšnjega poglavja: »Mnogi prvi pa bodo zadnji in mnogi zadnji prvi.« (Mt 19,30). 

Spet torej spopad dveh logik, ki se med seboj, kakor nas v omenjenem poglavju pisma Galačanom opozarja sv. Pavel, tolčeta med seboj. Sveti Krizostom nam lepo pravi, da gre za to, da bi morali delavci biti predvsem osredotočeni na svojo nalogo, šele nazadnje na svojo hrano, za katero tudi dobijo svoje plačilo, a v priliki sami vidimo, kako se že med delom ukvarjajo predvsem s plačilom oz. s tem, kakšno bo. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali tudi ti, ki so cel dan v vinogradu, pravzaprav resnično delajo, ali so torej res pri stvari? Bog vidi v človeška srca, zato se nazadnje izkaže, da so pravzaprav vsi delali približno enako časa oz. so zadnji delavci najbrž morali narediti še več, saj so se, kakor nas opozarja omenjeni cerkveni oče, sramovali časa, ki so ga preživeli brez pravega dela, ko so vstopali v hišo po plačilo. Zato pa nas sprašuje takole: »Kako se ne bi ti sramoval vstopiti v cerkev in stati pred Božjim obličjem, ko pa nisi naredil nič dobrega v Božjih očeh?« 

Ljudje zapravimo ogromno časa ali ga porabimo v napačni smeri prav zato, ker ne živimo v zavesti te Božje navzočnosti in Božje sodbe, pri kateri so tudi Marija, angeli in svetniki. Z njimi bi se morali primerjati, kako kaj živimo. Vendar mi o tej stvarnosti in resničnosti ne razmišljamo kaj preveč, ne takrat, ko gre v vsakdanjem življenju za duhovno stvarnost, ne takrat, ko gre pri svetem bogoslužju za resnično navzočnost. Kakor torej v življenju potrošimo in zapravimo ogromno časa in moči po nepotrebnem, tako potem velja tudi v cerkvi, če sploh tja gremo… Če hočemo tako priti do bolj Božjega pogleda in logike, bo treba pošteno garati, da stvari v potrebnem redu in režimu v svojem dnevu in tednu postavimo na svoje pravo mesto. Kot rečeno pred nekaj tedni, se duša najde samo, če se izgubi v Kristusu in njegovi podobi, ki je naš bližnji, v tem zaporedju, če pa se najde drugod, se izgubi. A dokler živimo, nam sporoča evangelij, se da še poskrbeti, da se ne bi večno izgubila in torej pogubila.

Objavljeno v tedniku Novi glas