nedelja, 25. december 2011

Luč sveti v temi

Bila je noč takrat in noč je danes. Ljudje so bili v temi in ljudje smo v temi tudi danes. Moramo si namreč kar priznati, da se v temo radi umikamo, hote ali nehote. Tema je namreč tisti nič, ki si ga kdaj pa kdaj sami izberemo, marsikdaj pa nas privlači, pa še sami ne vemo, zakaj. Tudi mi se kakor Adam (včeraj sta, med drugim, z Evo godovala – ne slučajno) želimo vsake toliko skriti pred Bogom in si rečemo s psalmistovimi besedami: »Vsaj tema me bo zgrabila, svetloba okrog mene se bo v noč spremenila« (139,11). Upremo se, odrečemo se Božji ljubezni in usmiljenju, ker mislimo, da bomo vse rešili sami, potem pa naredimo, čeprav smo morda imeli dobre namene, prav nasprotno od tistega, kar smo nameravali, in nastane velika podrtija in pogorišče, s tem pa tudi žrtve.

Ikona Božjega rojstva - novgorodska šola
Takrat nas je zaradi našega prekletega ponosa sram ponižati se in se odpreti za pomoč, raje se vrtimo kakor mačka okrog vrele kaše, iščemo druge možnosti, ki pa nas ne pripeljejo do želenega cilja. Tako se pogosto zgodi, da silimo le še globlje v temo.

In če bi Bog bil res nekakšen tiran, bi rekel: »Prav ti bodi, kopaj se v lastnem 'zosu', ker me nisi hotel poslušati!« Lahko bi bil tak, moramo tudi priznati, da bi imel do takšnega postopanja vsako pravico.

Pa je naš Bog drugačen, diametralno drugačen in na Božič nas mora ganiti način njegovega odziva, ker je res odziv ljubeče matere, ki bi naredila vse na tem svetu, da bi rešila svojega otroka. V spomin mi pridejo Izaijeve besede: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Kakor je prerok govoril tolažilne besede ujetemu izraelskemu ljudstvu, tudi nam evangelij prinaša besede tolažbe: »Luč sveti v temi« (Jn 1,5).

Naj bo tema še tako temna, naj bomo še tako na tleh in nemočni, v naši temi sveti luč: »Tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba« (Ps 139,12).

Zato se je Bog tako ponižal, da je postal »meso«, da je postal ne samo krhek in nebogljen kakor otrok, ampak je nase sprejel prav vse, kar zaznamuje človeka, tudi bolečino, trpljenje in - nekaj nezaslišanega za vsemogočnega Boga – smrt.

Kako praznujemo Božič nam zato veliko pove, kako sprejemamo to luč odrešenja. Gospodovo rojstvo lahko praznujemo nekako na tri načine.

Prvi je lahko praznovanje, zaznamovano z današnjo zahodno miselnostjo, ko je to nek socialni praznik, ko se vsaj enkrat letno družina dobi skupaj (kaj pa sicer?), ko se morda zmenimo, da se vsaj ta dan (ta večer?) ne bomo kregali in zmerjali, ko svojo temo, rane in solze skušamo zakriti z darili, ko pravzaprav Jezusa nadomesti 'božiček', ta ameriška marketinška pogruntavščina, ki smo jo tako nekritično sprejeli. Če rečemo v podobi, skušamo temo obupno razsvetliti z električnimi lučkami, ki svetijo v naši hiši, da bi spominjale na (srečne) zvezde, ki so svetile ob Jezusovem rojstvu. Najbrž ni potrebno preveč poudarjati, kako je to daleč od prave vsebine praznika.

Drugi način je čustveno praznovanje Božiča. Tam je važno predvsem tisto ozračje, ki se enkrat na leto ustvari, z lepimi besedami o miru, sreči in strpnosti (ki nima nič s Kristusovim naukom), z ustavljanjem ob jaslicah na otročji (ne otroški) način, ker se še spomnimo, kako smo se tudi sami imeli nekoč lepo. Božič je tako 'fajn', ker ima toliko pozitivne energije, lepih čustev, dobrih misli, lepih besed. Zraven spadajo še razne božične pesmi, da ustvarijo 'ambient', 'atmosfero'. Vse to je seveda lepo in prav, lepo se sliši, čuti… Ne bomo rekli, da to ni del božičnega praznovanja, ker je. Ta praznik mora biti tudi nekoliko 'pesniški' (naj moji prijatelji in prijateljice pesniki in pesnice ne prehitro sklepajo…), pa vendar je to le del vse stvarnosti. Poezija mora biti vedno odprta za 'nekaj več', ali pa to ni poezija.

Jaslice niso samo neka lepa igrača, ampak so neke vrste sveta podoba, neke vrste ikona. Lahko se ustavimo zgolj na površju, na vidnem in čutnem, tudi čustvenem, lahko pa gremo globlje in skušamo začutiti njihovo duhovno sporočilo, ki je tudi duhovno sporočilo Gospodovega rojstva. Jezus se je rodil v 'Hiši kruha', kar pomeni ime Betlehem. Prišel je, da bi nam bil kruh življenja. Rečeno je namreč o Besedi: »V njej je bilo življenje« (Jn 1,4). Pa ne zgolj bivanje, temveč res življenje v polnosti, prava sreča, pravo veselje, pravi mir, česar si ljudje sami ne moremo zagotoviti. Če pa želimo nekomu postati kruh življenja, se mu moramo popolnoma podariti. To pa je Jezus storil s trpljenjem in smrtjo na križu. Če ne bi postal v vsem kakor mi, tudi v smrti, bi ne mogli govoriti, da je res postal pravi človek. Pa je! In kot človek je umrl ter tako zares postal naš brat, vendar je s svojo Božjo močjo greh in smrt tudi premagal, ko je vstal od mrtvih. Če je pa enkrat naš brat, se ta vez ne more uničiti, zato tudi nas vleče s svojo neverjetno Božjo močjo iz teme greha in smrti, iz naših grobov, v življenje.

Gospodovo rojstvo torej vsebuje že vse Jezusovo zemeljsko življenje, vsebuje vse prvine odrešenja. Ko objemamo jasli, hkrati objemamo tudi križ, zavedajoč se, da vse od tiste noči naprej nismo nikdar več sami, niti v naših križih in težavah, tudi v smrti ne.

Zapomnimo si: »Luč sveti v temi!« Vse, kar moramo storiti je, da jo sprejmemo. Tako bo vso našo temo spremenila v luč. Vse naše težave bodo poveličane, naše rane ozdravljene (»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« Iz 53,5). Zavestno sprejmimo to življenje, ki ga ponuja, celoten paket. Če se mu bomo zares odprli, bo v nas položil resnični mir in srečo, ker bomo to hoteli sprejeti, ker bomo znali, kakor pastirji, poklekniti k jaslicam in slaviti Gospoda (namigujem na 2. kitico pesmi 'Dete rajsko, dete sveto').

petek, 23. december 2011

Danes se je rodil...


»Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel.Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: »Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.«

(judovsko hasidsko besedilo)

Ob Božiču in novem letu želim, da bi se ob Mariji naučili svoje življenje izročiti v Božje roke, zlasti svoj čas. Če svoj človeški čas izročimo v Gospodove roke, ga objame njegov čas. Če nas bosta zaposlovala zgolj naša preteklost in prihodnost, ne bomo nikoli mogli razumeti tistih besed, ki jih je angel izrekel pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11). Ko boš torej stal/stala ob jaslicah, mu v molitvi izroči samega/samo sebe, svojo preteklost in prihodnost. Vse, kar je bilo, dajmo vse odpuščajočemu Bogu, vse, kar bo, pa neskončno previdnemu Bogu. Zveličar se namreč ni rodil včeraj in se ne bo rodil jutri, temveč se je rodil DANES. Ni treba, da iščemo Boga v preteklosti ali prihodnosti, ker je tu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Umolkni, umiri se, prisluhni: »Poslušaj, hči/sin, glej, nagni svoje uho« (Ps 45,10). Tudi tebi želi Gospod povedati veselo novico: »Razveseli se, obdarjen/a z milostmi, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). »V ta namen tudi zmeraj prosim za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere« (2 Tes 1,11). Naj te tako Bog blagoslovi in te naredi rodovitnega/rodovitno - tebe, tvojo družino in vse, kar v življenju počneš. Zato je namreč prišel: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Tu je, da posije v temine tvoje notranjosti in jih razsvetli – skozi tebe želi svetiti, da po tebi razsvetli tudi druge, da bi vsi gledali svetlo. Vzemi si čas za Gospoda, ker je to čas zate. Sedanji trenutek je pomemben, ne reci zato tudi ti, da nimaš časa.

Blagoslovljene praznike!

Andrej Vončina

torek, 20. december 2011

Prazniki in prejem zakramentov

Zakaj je treba pred velikimi prazniki, kot je Božič k spovedi in k obhajilu. Nekateri hodijo k obhajilu brez vsake težave, drugi ne, nekaj o tem, kako naj se tu ravnamo.

Vse skupaj kaže na neko miselnost, ki je prisotna tudi sicer med kristjani. Če pogledamo najprej spoved, potem opazim tu nekaj vrst ljudi, ki ne razumejo prav tega zakramenta. Marsikdo gre k spovedi samo iz navade, kakor iz navade nekateri tudi hodijo k maši - pridejo prazniki, pa je treba k spovedi, kakor je treba na bencinsko črpalko, ko avtu zmanjka goriva v rezervoarju. Kakor bi bil to servis, kakor avtomat za kavo - tako seveda tudi pričakujejo, da dobijo odvezo, saj je zanjo dovolj, da vstopimo v spovednico. To obiskovanje maše in spovedovanje iz navade je lahko velika težava, ker potem človek težko gre v globino stvari in ne razume, da gre za naše odnose - do Boga, do ljudi okoli nas in do samih sebe. Zato je spoved pred prazniki lepa priložnost, da uredimo naše odnose, da se odločimo, kako se bomo v prihodnje trudili 'odriniti bolj na globoko'. 

Toda, če bi radi, da bi bila spoved res prava, je potrebno precej samostojnega dela, da tako rečem. Treba se je potruditi in se res dobro pripraviti na spoved in treba si je v globini želeti, da nam Kristus odvzame naše breme. Je kakor s tistim možem, ki je hodil po poti z vrečo na hrbtu, ki je postajala vse težja. Bližal se je obali, ob katero je butalo razburkano morje, nekoliko bolj vstran pa je na barki bil nekdo v belem, ki je možu rekel, naj mu da težko vrečo. Z zadnjimi močmi je osebi v belem mož izročil vrečo, ki jo je tisti v belem potem vrgel v morje. Morje se je umirilo, namesto čolna pa je bil napis 'Prepovedan ribolov'. Vsak od nas nosi to vrečo ki mu jo grehi, preizkušnje in razne težave polnijo in ga silijo k tlom. Razburkano morje je njegova razburkana duša. Vsakega pa čaka Jezus, da bi mu odvzel to težko vrečo. Ko mu je odvzeta, se duša umiri, tisti napis pa pomeni, da grehov ni več in se jih ne sme več iskati. 

Podobno je pri vsaki maši, ko smo povabljeni, da svoje življenje položimo na oltar, da Bog vse to spremeni v blagoslov za nas. Težava je, da marsikdo misli, kako ne potrebuje Božje ljubezni in odpuščanja, ker ne dela nič slabega v življenju. Takšni ljudje si domišljajo, da jim ni treba k spovedi, ker so dobri ljudje, iz istega razloga pa lahko gredo k obhajilu. Postavlja se vprašanje, zakaj potem sploh k obhajilu, če je - kakor verujemo - v tistemu kruhu Bog, mi pa ga v svojem življenju ne potrebujemo? Logično se nam ponudi odgovor, da potemtakem ne zares verujemo, da je Jezus v tistem okroglem koščku nekvašenega kruha.

Ponujam še eno zgodbo. Nekdo je vsak dan hodil z dvema vedroma k vodnjaku po vodo. Na dnu enega od veder je nastala luknja, zato je vedro reklo možu, naj ga vrže stran, saj z njim ne bo mogel prinesti kdove koliko vode domov, toda mož ga ni hotel zavreči in je nadaljeval s prenešanjem vode domov luknji v vedru navkljub. Čez čas je opazil, da so na strani, kjer je vedro zalivalo zemljo, pognale rože, na drugi pa jih ni bilo. Tako je z nami - če nimamo napak, jih Bog ne more spremeniti v dobro, rože, v bisere s svojo ljubeznijo. 

Na mestu je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) - eden se je zahvaljeval, kako je dober, kako ni kakor drugi ljudje krivičen, grabežljiv in prešuštljiv. Cestninar pa se je primerjal samo z Bogom, kako je sam ubog v primerjavi z Bogom. V zgodovini človeštva je samo en človek, ki je bil popoln in brez greha - Devica Marija, ostali pa potrebujemo Božje odrešenje in usmiljenje. Povabimo Boga k sebi, pa bodo letošnji prazniki res pravi. Bog prihaja k nam po zakramentih - če ne verjamemo, da nam po duhovniku res odpušča grehe in da je res prisoten v sveti hostiji, ga kar vprašajmo, pa nam bo dal znamenje, če ga bomo res iskreno vprašali.

Objavljeno v božični številki tednika Novi glas

nedelja, 18. december 2011

Od kamnitega k živemu templju

Neki francoski svetopisemski strokovnjak je svoje razmišljanje o Božji besedi te 4. Adventne nedelje naslovil: »V iskanju pravega in popolnega Templja.« Imamo kralja Davida, ki želi Bogu postaviti zidan tempelj z veličastnim okrasjem, a mu Bog po preroku Natanu sporoči, da mu je bolj všeč druge vrste tempelj, tisti živi tempelj, sestavljen iz ljudi, ki so mu vdani.

Tiziano - Gospodovo oznanjenje
David ni imel slabih namenov. Morda je želel tudi v zidani obliki pokazati, kako je Izraelov Bog večji in mogočnejši od vseh poganskih bogov, vendar pa v tem namenu tiči lahko tudi nevarnost, da bi bolj proslavljal samega sebe, ki bi tak mogočen tempelj postavil, kot pa Boga. Mi smo v podobni nevarnosti kakor kralj David, mi duhovniki, ko se bolj posvetimo mrtvim kamnom namesto živim, pa tudi, kadar mislimo, da bomo ljudi rešili s svojimi briljantnimi pridigami. Kar zadeva vernike, pa se npr. pri raznih skupinah v župniji ne bi bilo neumno večkrat vprašati, če bolj proslavljamo sebe, ali pa je naše sodelovanje res trud za večjo Božjo slavo in ljudem v korist. Bolj kot v okviru mrtvih kamnov, želi biti Bog prisoten v živih kamnih. Kakor je dejal sv. Irenej, je Božja slava živi človek. Bolj ko človek postane, če vzamemo Pavlove besede, tempelj Svetega Duha, stavba, ki jo prežarja svetloba Božje luči, bolj za Boga tudi pričuje.

Bog si je v človeški zgodovini tako sam postavil tempelj – Devico Marijo. Bilo je to neko povsem običajno dekle, ki je živelo na podeželju, daleč stran od vrveža glavnega mesta Jeruzalema, da bi bilo še bolj poudarjeno, kako si Bog izbira, kar je slabotnega in nepomembnega, da bi razodel svojo veliko slavo in veličino.

Ko pride nad Marijo Sveti Duh, jo obsenči moč Najvišjega in Bog se naseli v njej, kakor je moč Najvišjega obsenčila že nekoč jeruzalemski tempelj. Božja moč to preprosto dekle spremeni v Božji tempelj. Ampak pazimo, tu ne gre za moč v smislu energije (gr. enérgeia), ki je danes tako razširjena, ampak gre za tisto stvariteljsko moč (gr. dynamis), ki jo ima samo Bog. To je tudi tista moč, ki dela čudeže: »Bogu namreč ni nič nemogoče.« Bog zato ni enako energija, to ima tudi hudi duh, nima pa tiste stvariteljske moči in je zato veliko šibkejši od svojega Stvarnika.  

Podobno kot z Marijo se z vsakim od nas zgodi pri svetem krstu, ko pride tudi nad nas Sveti Duh in nas obsenči ta čudovita moč Najvišjega, ki nas preustvari, da postanemo tudi mi tak Božji tempelj, da se tudi v nas naseli Kristus. Mi vsi smo tudi, podobno kot Marija, vsak trenutek življenja obdarjeni z milostmi. 

Razlika med nami in njo pa je, da je ona, ko je dejala, da je njegova služabnica, enkrat za vselej privolila Bogu, njegovi volji in njegovemu čudovitemu načrtu z njo. Ona je bila madeža greha obvarovana, mi pač ne, zato večkrat raje delamo po svoji volji, kakor po Božji. Takrat seveda tej Božji moči, ki človeka odznotraj preustvarja, ne dovolimo, da bi delovala – Bog nikdar ne gre mimo naše svobodne volje, ki nam jo je tako velikodušno podaril. Zato potrebujemo odrešenje. Zato potrebujemo nekoga, da nas iz smrtne sence potegne v luč življenja. Prosimo Marijo, naj prinese Kristusa tudi vsakemu izmed nas, mi se pa ob njej učimo, kako ga sprejeti in prinašati ljudem, kakšna drža je za to potrebna. 

nedelja, 11. december 2011

Pravo veselje prinaša prava luč

Kot pove že samo poimenovanje 3. adventne nedelje (Božjo besedo nedelje najdete tu), 'Gaudete' (poimenovana je po vstopnem spevu iz Flp 4,4-5), danes govorimo o veselju o našem trudu in prizadevanju, da bi prišli do sreče, izpolnjenosti, do pravega veselja – tistega, kar si vsak izmed nas v globini srca želi. 

Toda, kaj je to pravo veselje? Mi namreč radi zamenjujemo veselje z raznimi nadomestki, z občutki, s trenutki ugodja, z užitki. To moramo znati ločiti: imamo veselje in imamo ugodje. Res je, veselje prinaša s seboj tudi precej ugodja, a prevečkrat je le-to samo sebi namen. To pa pogosto ne vodi do nobenega veselja in sreče, ampak privede celo do izpraznjenosti, do tega, da izgubimo stik s seboj, da pozabimo, kdo v resnici smo. Izgubimo svojo identiteto in se odpovemo svojemu dotojanstvu, ko ne upoštevamo dejstva, da je človeška oseba nerazdružljiva enotnost duha, duše in telesa, kakor nam lepo pove apostol Pavel v drugem berilu.

Na poseben način nam o tem spregovori tudi evangeljski odlomek. Luč, o kateri govori evangelist Janez namreč prinaša s seboj pravo veselje in srečo. Te luči pa nihče od nas ne poseduje, je nima v lasti, ni že vključena v paket ob nakupu, da tako rečem, ampak je vsakemu lahko samo podarjena. 

Da bi bil vesel, srečen in zadovoljen, potrebujem luč. Potrebujem nekoga, ki bi pričeval o luči. Potrebujem vero v luč. 

Kar priznajmo si, da se luči upiramo. Rajši izberemo temo. Zgrešeno veselje je namreč izogibanje luči, je iskanje senc, omamljenosti, pozabe. Mislimo, da bomo rešili vse, našo preteklost in prihodnost tako, da bomo svoj spomin omamili, zato tudi bežimo v razne zasvojenosti, ali pa, da bomo vse skupaj kar prepustili pozabi in šli lepo naprej. Toda v tem ni nobene rešitve, mi pa potrebujemo, da bi svojo preteklost odrešili, le tako lahko dobimo tudi tako potrebno upanje za prihodnost, da ne govorimo o tem, da v nasprotnem primeru sedanjosti sploh ne moremo živeti, ker smo z eno nogo bodisi v preteklosti bodisi v prihodnosti. 

Popolno veselje je popolna luč. Zanimivo je, kako nam že Sveto pismo samo pokaže, kako je luč na začetku vsega, ko je postavljena na sam začetek stvarjenja. Ta naša zemeljska luč, pa kaže še naprej, na tisto pravo luč, na Boga, ki je med nas prišel kot Jezus. Če znamo pozorno prisluhniti veroizpovedi, slišimo, da je Jezus tudi: "Luč od luči." O njej nam mnogi prinašajo novice, o njej mnogi pričujejo. Preko teh pričevalcev smo tako povabljeni, naj se odpovemo delom teme in izberemo luč. 

Kaj to pomeni? Verjeti v dobro, v odrešenje, v Božjo ljubezen, v to, da je dobro živeti. Verjeti moramo, da se da odrešiti našo preteklost, da lahko vsa naša zgodovina postane nekaj dobrega. Potrebujemo nekoga, ki bi nam dejal, da vsemu navkljub obstaja luč. Nekdo nam mora zaklicati: 'Prihaja luč!' Zlo nima zadnje besede, v veri vedno obstaja izhod. 

Nihče pa ne more priti do pravega veselja, dokler se ne odpove staremu pogledu. Stari človek mora umreti in prepustiti mesto novemu. Je pa to seveda neprijetno, tudi nekoliko boleče, kot bi se iz temačnega prostora z zelo medlo razsvetljavo podali na poletno sonce. Mnogi tega ne zmorejo in se vrnejo nazaj med sence. Toda brez prave svetlobe stvari niso resnične, šele ko so prav osvetljene, stvari zasijejo v svojih pravih barvah, v senci in temi pa gospodujejo lažne podobe, če si prikličemo v spomin tisto Platonovo pripoved o jami. Takšnih jam, ki nas uklepajo v lažnih podobah o nas in o svetu okrog nas, je danes veliko. Marsikdaj se niti ne zavemo, da se nahajamo v njih, če nas kak pričevalec luči ne opozori na to.

Zato potrebujemo danes takšnih ljudi, ki pričujejo o luči, ki pa jih mora krasiti ta zavest, da sami niso luč. Si želimo tudi mi postati takšni pričevalci? Če da, potem je naš zgled Janez Krstnik, pa Marija in svetniki, ki so si izbrali, izvolili, da bodo sledili Kristusovi luči. 

Končajmo tako s kitico pesmi 'Vodi me, dobrotna Luč' (tu je v celoti) bl. Johna Henryja Newmana, enega od teh pričevalcev:

O,vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in dalec sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:
naj vidim pred seboj le za korak.

petek, 09. december 2011

Srce mora spregovoriti srcu

Pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom (fotografiji dodam naknadno)

Doma je s Saksida na spodnjem Vipavskem, kjer se je tudi rodil pred šestdesetimi leti. Ob srebrnem misijonskem jubileju sva se pošteno pogovorila (2 uri je trajal pogovor). Tu si lahko preberete najzanimivejše misli…
  
Ko sem se oni dan peljal proti Goriški in Vipavski, me je v tem hitenju – zvečer je bilo že treba biti spet na delovnem mestu v Tolminu – prešinilo vprašanje, kako pojmujejo čas v Afriki. Je tam kaj drugače? Ali ni tam nekako več tega 'dobrega časa'?
Na nek način smo tam bolj obvarovani, ker nekaterih stvari enostavno nimamo, da bi nam kradle čas, kot je npr. televizija. Tudi sam imam zvečer, ko zaključimo z dejavnostmi nek čas zase, ko se lahko posvetim tudi študiju, molitvi, morda grem za kratek čas na internet – to imamo namreč tudi pri nas. Je pa zelo pomembno, da najdemo čas za človeka. S sabo se človek sreča npr. ob knjigi – to nam je dal naš oče, ki je po napornem dnevu vedno zaspal s knjigo v roki, zagotovo pa ni dobro porabljen čas ob televiziji, saj tam drugi manipulirajo z našimi možgani. Tam postanemo tudi živčni. Morali bi se zavedati, kako dragocene so knjige, saj si jih Afričani ne morejo privoščiti. Že časopisi so dragi, saj stanejo eno kosilo in pol, če grem npr. kosit v naš hotel. Zagotovo je pri nas tako, da nas čas ne tako priganja ravno zaradi tega, ker so za afriškega človeka na prvem mestu medčloveški odnosi, prvi je človek.

Danilo s Saksida,član družine vélikega piemontskega vizionarja, za katerega pa vemo, kako odločilno vlogo je odigralo družinsko ozadje. Je bilo tudi pri vas podobno?
Gotovo. Doma sem dobil vse tiste vrednote in pogled na svet, ki mi je še kako prišel prav kasneje. Oče nam je posredoval ljubezen do dela, zemlje, knjige… Lahko rečem, da je oče govoril s svojimi žuljavimi rokami, mati pa s svojim srcem. Mi smo živeli v svojem svetu, kamor politika in druge zunanje zadeve niso vdirale. Bili smo verni, čeprav je bilo v tistih časih težko. Veliko smo se pogovarjali, česar danes povsod primanjkuje. Doma so nam stvari predstavili v drugačni luči, kot smo npr. slišali v šoli. To Janezek nese s seboj in ga kot Janeza zaznamuje, tudi v Afriki.

Lahko rečemo, da ste od enega vinogradnika, vašega očeta, prešli v vinograd tistega z véliko začetnico.
Gotovo nam je ta ljubezen do trte na nek način prišla pod kožo in se vidi npr. tudi v tem, kako tudi na Črni celini raje popijem kak kozarček dobrega vina, kot pa pivo, ki je sicer tam zelo priljubljeno. Sicer pa sem k Salezijancem šel prav iz vinograda, tam smo se namreč dogovorili, med delom. Sem pa hvaležen tudi še enemu drugemu 'vinogradu', vipavskemu malemu semenišču. Tam so nam namreč dali tisti kritični pogled na svet. Čeprav sem bil tam le eno leto, sem se veliko naučil za življenje.  

Sredi oktobra ste praznovali srebrni jubilej delovanja v Afriki. Velja tudi za vas tisto vodilo Don Bosca, da se je »treba vreči, kamor Bog kliče, potem pa se bo že videlo«?
Ta Božja previdnost me zagotovo spremlja že vse življenje. To res človek vidi, ko gleda nazaj na stvari. Kako me je npr. zaznamovalo že to, kako je mama pri mizi dejala bratu, da je velika milost, da se je vrnil kasneje domov, ker ga bi sicer 'pihnili'. Ko sem se potem odpravljal v misijone, sem najprej zaprosil, da bi šel h gospodu Ernestu Saksidi v Brazilijo, ki je prosil za pomoč. Najprej bi mu pomagal, potem pa ga nasledil, tako si je tudi sam želel. Takrat mi niso dovolili, temveč so me poslali v Afriko. Ko zdaj gledam nazaj, bi se z g. Saksido gotovo pogovarjala po 'dorombjerško', tako pa sem se bil prisiljen učiti francoščine in angleščine. Bal sem se, kako bom tam v Ruandi brez slovenske družbe, pa sem že prvi božič (leta 1986, op. a.) praznoval skupaj s slovenskimi misijonarji iz Burundija, ki so imeli misijon manj kot sto kilometrov stran od mojega. Ta Božja previdnost me tako spremlja že celo življenje, posebej pa to čutim v teh misijonarskih letih.

Za nami je misijonska nedelja. Veliko ljudi misli, da je dovolj v misijonske dežele pošiljati določene dobrine. Ali ni na prvem mestu, da tem ljudem prinesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij? Gotovo je treba zagotoviti najprej neko materialno in socialno pomoč, ampak to so le sredstva za dosego nekega drugačnega cilja. Ali ni – v misijonih in pri nas – najprej pomembno, koliko smo mi navdušeni za Jezusa Kristusa in njegov evangelij?
To je zelo dober ugovor – oznanjamo s celotnim svojim življenjem. Ko je moj afriški salezijanski brat predlani prišel v Slovenijo, je najprej v Dornberku in potem v Tolminu dejal: »To kar me v Evropi posebej moti je to, da nimate nikakršnega navdušenja, v vas ni več veselja, da ste kristjani. To pogrešam v Evropi – biti vesel kristjan.« Najbrž je to veselje občutil v misijonski Cerkvi. Mi smo res premalo veseli kristjani. Kar je v Afriki kristjanov, so veseli, da pripadajo Jezusu. To je treba pokazati, ko oznanjaš evangelij. Sam moram to vedno prinesti s seboj, ko grem na nov misijon, ko sem pripravljen v neki redovni skupnosti moliti brevir tudi v domačem jeziku ali v angleščini, francoščini, tistem jeziku, ki se pač uporablja. To je tisto, kar njih osvaja. Ta afriški brat je namreč doživel v Evropi razočaranje, ker med kristjani ni našel tega veselja, ki mu je bil priča doma. Moramo pokazati, da je to, za kar smo se odločili, vir našega veselja. Kristus nas ni poslal, da bi širili neko turobnost. Evangelij je vedno tudi neka vesela vest. To mora misijonar vedno prinesti s seboj, to pa naredi s tistim veseljem do svojega poklica, ki je najprej poklic kristjana, potem pa je lahko duhovnik, redovnik, redovnica, oče, mati – vsak kristjan ima namreč to krstno duhovništvo. Ta naboj veselja pripadnosti Kristusu nekdo potem nese s seboj v misijon. Gre za istega Gospoda, kot ga oznanjamo tudi v Sloveniji, misijon je povsod enak. Evangelij se lahko širi po človeku, ki je srečen, da pripada Kristusu. Ne gre toliko za znanje in druge podobne zadeve, kolikor za življenje. Moja vsebina pa je Jezus Kristus iz evangelija, česar pa se moraš naučiti, a hkrati tudi živeti. Seveda je treba najprej vzpostaviti socialne in miselne strukture, saj vsak misijonar dobro ve, da se 'praznemu želodcu' ne da oznanjati. Misijon v začetku ne sme pozabiti na Karitas, na bolnico, na šolo, prav to je tudi izziv meni in bratu iz Milana, ko začenjava z novim misijonom.

Se vam ne zdi, da bi tudi tu v Evropi ljudem morali prinašati predvsem to 'Kristusovo novost' oz. tisto, kar krščanstvo prinaša novega, drugačnega?
Kristus je gotovo najvišja vrednota, ampak mi moramo iskati način, kako bi ga posredovali v svojem okolju, družbi in kulturi. Ne s tem, da ga vsiljujemo, temveč da ga predstavimo kot tistega, ki prinaša smisel, dodano vrednost, dostojanstvo v življenje vsakega človeka. Vsi si želimo biti srečni, zato moramo pokazati, da je Jezus tisti vir sreče v življenju. Da tisti 'paket sreče', ki ga kristjani dobimo s svojim krščanskim poklicem, damo tudi drugim. Treba je iskati način, kako se približati evropskemu otroku, mladostniku, mlademu, ki cele dneve ždi pred računalnikom, po kakšnih vsebinah priti do teh ljudi. Gotovo je tu šola tista, ki bi morala nekomu posredovati neke življenjske vrednote, kakor tudi družina. Mi smo krščanske vrednote dobili v družini, danes je precej drugače. Treba je posredovati krščanske vsebine tudi po medijih kot je internet, socialna omrežja (tudi Danilo uporablja FB, op. a.)… Tudi to mora Cerkev sprejeti - nekako že sprejema, ampak to še ni dovolj. To je le neka prva informacija, lepa vsebina, kjer vidi, da se splača. Vedno pa bo moral novi kristjan nekaj doživeti, dozoreti, rasti ob drugem kristjanu. Zato moramo biti pričevalci tam, kjer živimo, nevsiljivo, mogoče tudi po kakih socialnih programih, danes je namreč veliko revščine tudi v Sloveniji, in sicer prav materialne revščine. Tu je treba pokazati svoje srce, ne v smislu, da imamo nekaj za bregom, ampak tako, da človek odkrije, kje je vir te naše srčne dobrote, da je Kristus tisti, ki nam to daje. V krščanskem okolju, če naj bi bilo res takšno, in slovensko se za takšno še vedno ima, bi ne smelo biti revnih in zapuščenih, v duhovnem in materialnem smislu. Na tak način smo najbolj pričevanjski. Proces spoznavanja Kristusa in odločitve zanj pa gre vedno po človeku, človek človeku. Pri nas je Jezus prišel v naša srca po starših, našem razumu, s študijem smo potem to dograjevali, sedaj pa smo srečni, da ga lahko posredujemo ljudstvom, ki ga še ne poznajo.

Tudi mi bi torej morali nekoliko osvojiti ta pogled misijonarjev, ki upoštevajo prav to, kar smo slišali v evangeliju na misijonsko nedeljo (Mt 22,34-40), da ko nekdo enkrat živi ta ljubeznivi odnos z Bogom, tudi v nekem črncu ali zapuščenem, celo na prvi pogled odvratnem človeku, vidi vtisnjeno to Božjo podobo…
Prav gotovo. Sam te ljudi sprejemam tako, kot sprejemam Slovence, morda še bolj. Sprejemam jih kot svoje sopotnike na tej življenjski poti. Tam mi ni treba olepševati svojih besed kot tu, ko se človek boji, kako bodo razumeli njegove besede. Ko npr. z njimi jem z golimi rokami in si potem pustim umiti roke, se čutim del njih, nisem nad njimi, oddaljen. Kakor misijonar, se tudi tukajšnji duhovnik mora čutiti del ljudstva. Morda je za nas misijonarje lažje, saj tam med nami ni nekih pregrad, takšnih in drugačnih, družba ni tako institucionalizirana. Mi živimo nekako v naravi z njimi, dihamo z njimi, bolj kot tu v tej evropski 'anonimnosti', kjer ljudje le stežka gredo v župnišče, da bi se tudi oni sami zanimali za duhovnika. Če je duhovnik izoliran, zaprt v župnišču, ne more sprejemati novih izzivov. Župnišče bi moralo biti dom za vse vernike, kjer se tudi prijateljsko srečamo med seboj. V župnišče ne smemo iti zgolj po nekih opravkih, ker bomo tam nekaj dobili, kot v nekem servisu. V Afriki so ljudje neprestano na vratih in se z njimi moramo ukvarjati, tudi če bi morda ne hoteli. Ko se nekaj dogaja, jih zanima. Ko smo npr. gradili novo cerkev, so vsi starejši prišli gledat, kaj se dogaja in so bili veseli, da bo nekaj novega. Kot tisti možakar, ki je cel dan čakal pred pisarno, dokler ga nisem vprašal, kaj hoče, misleč, da ima kako težavo, pa je hotel le malo vode. Vesel je bil torej, da sem ga pozdravil in je lahko prišel na obisk. Včasih je bil 'farovški vrt' najbolj zanimiv, tudi za ukrasti kak sadež, danes pa smo duhovnike izolirali in se jih bojimo. Ne vem, zakaj, ali imamo kaj slabe vesti, se bojimo, da nismo dovolj versko poučeni… Zakaj smo duhovnika izrinili, ko bi mu lahko s to 'človeškostjo' odpirali drugačne poglede, ga bolj socializirali, da bi poznal naše težave. Mi tam na misijonu vemo za vse, kar se dogaja, četudi ni telefonov. Ljudje pač pridejo in nam prinesejo svoje težave. Afričani so veliko bolj komunikativni, tu pa smo se zaprli v neko anonimnost, samozadostnost. Vse namreč dobimo v trgovini – naša pot je, kadar imamo čas, torej tudi v nedeljo po maši, samo v trgovine. Da bi se ustavili in nekoliko poklepetali? Kje pa… Doli se po maši začnejo družabni programi, tu je vse preveč uniformirano, 'natempirano', institucionalizirano. To je seveda tudi potrebno, da je nek red, če je pa ta vidik preveč poudarjen, človeka ubija.

Gotovo, vi misijonarji ste se odločili in šli med ljudi, mi pa se vse preveč zapiramo med te sive zidove, potem pa, kakor je dejal nek pokojni furlanski duhovnik (pre Toni Beline, katerega misli objavljam v Novem glasu, op. a.), tudi naša srca postajajo siva…
Ravno to sem hotel reči. V Afriki je prva stvar, da se učimo njihovega jezika. Odlika teh prvih 'belih očetov' je bila ravno v tem, da so se neverjetno trudili, da bi se najprej naučili jezik ljudstva in dojeli njihov duh. Tudi mi se moramo truditi, da dojamemo jezik ljudi, da potem to Jezusovo evangeljsko sporočilo posredujemo ljudem. Mi se trudimo, da to sporočilo čim bolj prodre vanje, tudi tako, da lahko berejo Sveto pismo v svojem jeziku (Slovenci smo ga dobili precej zgodaj), tu se gradi tudi narodna zavest. Mi zelo poudarjamo srečevanje s Svetim pismom – v Afriki je pač to predvsem s poslušanjem pri maši. Vsekakor pa to gre preko misijonarja – odprtost teh ljudi nam ne dopušča, da bi se na tem področju uspavali, moramo jim biti blizu po jeziku, se jim približati kot tisti prvi oznanjevalci. 'Inkulturacija' duhovnika se zgodi najprej po jeziku, tam je potem res blizu človeka. Če se torej zapreš za zidove, nimaš te možnosti, da bi res prišel do človeka. Te možnosti, da bi se človek zaprl, v afriških misijonih pač ni, zidovi so krhki, povečini narejeni iz blata, ampak to lepo nakazuje, kako smo tam prisiljeni h komunikaciji. To ni na tej internetni ravni ali telekomunikacijski ravni, ko ne prideš do človeka. Pa tudi, z druge strani, kako bo šel duhovnik obiskat bolnika, če ga nekje skrivajo in mu zanj ne povedo? Če se duhovnik izolira, ne pozna svoje župnije, svojega 'evropskega misijona', potem bo tudi sam težko stopil do tistega, ki bi ga potreboval. Poznam npr. mnoge pogumne tukajšnje duhovnike, ko ob godu ali rojstnem dnevu že zjutraj razpošljejo svojim ljudem sporočila, kjer pravijo, da zanje molijo… To so ta sodobna sredstva sporočanja in obveščanja, ki jih mora duhovnik danes poznati in uporabljati. Nekomu lahko na ta način odpreš srce – morda pa bi bil ta dan nek človek osamljen, pa ga njegov duhovnik zjutraj prijetno preseneti s sporočilom ali na kak podoben način. Zdi se mi, da so te razdalje med ljudmi v Afriki veliko krajše, čeprav je tu v Evropi in na Zahodu možnost hitrejše komunikacije. Težava je v tem, da tukaj človek ne pride k človeku, samo človek osebno je lahko pravi 'sporočevalec', ne po 'špagi', ampak je treba sočloveka otipati, ga doživeti kot svojega sopotnika. Brezžični telefoni in vse podobne zadeve ne morejo posredovati človekove duše.   

Še zadnja stvar. Nekaj me je vedno posebej pritegnilo pri teh Afričanih – kako znajo praznovati mašo: pojejo, plešejo, se posebej lepo oblečejo. Pri nas tega ni več, vse je vsakdanje, monotono, kakor bi se pri maši ne dogajalo nič posebnega. Pa se dogaja največja stvar na tem svetu, saj se sam Bog daruje za nas. Pa tudi nasploh ne znamo več praznovati…
Ja, največja stvar na svetu… Večkrat tu v Sloveniji pripovedujem, kako je, finančno gledano, tisti džip, dar slovenske MIVE, s katerim grem k ljudem, vreden več kot celotna njihova vas, s cerkvijo vred. Pa rečem zbranim, da pa je maša vredna več kot cel svet. Odpirajo oči in prikimavajo, kako je res. Ni važno, s kakšnim vozilom ali kako prideš do ljudi, ni važno, kakšen je teren, važno se je zavedati, da jim prinašamo Jezusa… Praznik pa v Afriki znajo pripraviti, to so res najlepša praznovanja, tudi zato, ker so prazniki redki. To je višek njihovega skupnega življenja, je povzetek vseh njihovih odnosov, njihove lepote, prijateljstva, dobrote. Znajo se poveseliti življenja. To veselo vzdušje znajo prinesti okrog Gospoda. Zakaj je maša tako lepa, vesela, se jim nikamor ne mudi? Ker je zanje to tudi kulturni dogodek, kjer lahko vsakdo pokaže svoje talente. Tam ne gre za nobeno tekmovanje med njimi, rivalstvo, izbor najboljšega tekmovalca, ampak nekdo na ta način pred Bogom pokaže vse, kar zna, kar navadno tudi lep čas pripravlja. Pred Bogom si upajo to prikazati, se splača. In potem nekdo zapleše, kot je David zaplesal okrog skrinje zaveze. Oltar je zanje skrinja zaveze, tako doživljajo oni evharistijo. Oni dejansko doživljajo, da je tisti oddaljeni Stvarnik, izvorno so namreč monoteisti, prišel zdaj po Kristusu mednje, da je to nekaj resničnega, otipljivega, v Svetem pismu, posebej pa v obhajilu. Tu bi dejal še, kako je krščanstvo med te ljudi prineslo človekovo dostojanstvo, kar se lepo vidi v odnosu do starejših ljudi. Nekoč so ta plemena človeka, ko je dosegel 'primerno' starost za smrt, izgnali v divjino, da so ga tam raztrgale živali, danes ta človek lepo umre med domačimi, pokopljejo pa ga ob hiši. Na ta način ostaja del družine, njihova povezava z večnostjo, prej so jih odstranjevali… sedaj mi gremo obratno pot, ko se na Zahodu skušamo odkrižati starejših ljudi. Vračamo se v poganstvo s tem, ko skušamo odstraniti tistega, ki je tkal našo družino, ki je tudi na nek način stkal našo osebo. Kakor mora misijonar povedati, kdaj ubirajo njegovi ljudje stranpoti, kdaj teptajo človekovo dostojanstvo, tako morajo to početi tudi kristjani v Evropi. To govorim zato, ker so maše lepe do takrat, do kadar tudi mi črpamo iz svojih korenin, iz svojega izročila. Tudi maše Afričanov niso več lepe, čim se izkoreninijo.    


Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'

sreda, 07. december 2011

Mlada vera za mlada srca

Težaven odnos mladih do Cerkve (7)

Zanimaš me
Dandanes iščemo, ko govorimo o mladih, odgovore na vprašanja, vendar pa: »Položaja mladih danes pa ne moremo definirati zgolj kot vprašanje, gre že za pravi izziv« (Primož Erjavec). Pravilno zato v Italiji govorijo in so si postavili kot eno od osrednjih zadev ta 'vzgojni izziv' ('emergenza educativa'). Obstajajo namreč že precej jasne analize o tem, kako spremeniti naš tek gibanja v odnosu do mladih, a nazadnje gre pravzaprav za stavo, ki ne zagotavlja nekih rezultatov. Z rezultati, s številkami in podobnimi rečmi smo tako ali tako že preveč obremenjeni, zato bo treba spreobrniti, popolnoma, našo miselnost. Da moramo ugotoviti, kakšen njihov svet dejansko je, ne pa, kakšen naj bi bil, smo že govorili, je pa z ugotavljanjem te slike povezana tista enostavna formula, ki jo je uporabil tudi don Lorenzo Milani: 'I care'. 'Zanimaš me'. Pokazati moramo na vseh področjih, da nas mladi zanimajo: v družini, v šoli, v družbi, v svetu športa, v Cerkvi… »Cerkev mora BITI OB mladih. Pokazati, da jih njihovi problemi zanimajo in da jih je pripravljena poslušati ter tudi upoštevati njihove potrebe in predloge« (Marko Rijavec). Eden od prvih vzvodov, ki lahko mladega človeka potegne iz njegovega 'mlačnega' položaja je namreč to, da začuti, kako med njim in odraslim, zlasti njegovim vzgojiteljem, duhovnim očetom, obstaja neka vez. To pomeni, da nimamo odrasli v ozadju svojega dela z mladimi nekih lastnih, velikokrat zelo osebnih, interesov, ampak nas morajo zanimati mladi, njihove najgloblje želje in hrepenenja. Za nas ne smejo biti samo uporabni predmet, ampak morajo postati 'osebek', 'subjekt' našega razmišljanja. Tudi zato, ker so oni tisti 'subjekti prihodnosti' – torej bi tu morali obrniti tisto znano, oguljeno – zato pa tudi prazno – frazo, da 'na mladih svet stoji'. Gotovo, in jih stiska z vsemi zablodami, o katerih smo že spregovorili v prejšnjih 'epizodah'. Mora pa postati res nasprotno, da namreč 'mladi stojijo na svetu'. So osrednje osebnosti tega sveta, ne pa odvečni tujki, ki bi odžirali odraslim 'kruh' (povedali smo, kako s(m)o odrasli 'fouš' mladim, kajne?).

Cerkev je dom
Tu pride že prva zadeva, ki se mora med nami kristjani spremeniti: »Mladi SO Cerkev. Vedno razmišljamo da smo mi Cerkev in da mladim ponujamo. Beseda ponudba me zelo zelo moti. Mladim PREDLAGAMO Kristusa, Cerkev pa kot skupnost njegovih učenk in učencev« (Tomaž Kete). Svetova odraslih in mladih torej nista na nasprotnih bregovih, ampak smo, zlasti v Cerkvi kot skupnosti, vsi v istem čolnu, zbrani okrog Kristusa. Na to razsežnost Cerkve preveč radi pozabljamo tudi 'cerkveni možje', potem se pa čudimo, kako ljudje z besedo Cerkev mislijo samo na cerkveno hierarhijo. Obe razsežnosti se morata dopolnjevati med seboj, zlasti v tem zahtevnem odnosu, da mu res lahko rečemo odnos. Med člane 'uradne' Cerkve bi poleg škofov in duhovnikov veljalo uvrstiti še katehiste in ostale vzgojitelje, ki na raznih področjih delajo z mladimi, saj jih posvečeni premalo jemljemo kot svoje tesne sodelavce. Tudi formaciji staršev, ki so voditelji 'domače Cerkve', bo potrebno posvetiti posebno skrb v prihodnje. Jasno je, da je tu ključnega pomena tudi osebna formacija vseh teh ljudi, saj mladi srkajo z očmi. Tu velja tudi velika mera potrpljenja, ko mladi odhajajo. Treba je dom – kar naj postanejo naše krščanske skupnosti – vedno ohranjati gostoljuben. Ogenj v ognjišču pa ohranjamo z molitvijo in daritvami za mlade – pokojna teta Pepca bo že potrpela, če ne bomo darovali maš le zanjo.

Človeškost in spoštovanje
Truditi se bo treba tudi za to, da v Cerkvi postanemo bolj človeški, splošno, v vseh naših srečevanjih, ne le v odnosu do mladih. Zlasti zanje pa velja, da jih moramo spoštovati in jim odpuščati (jim dajati novih priložnosti. Naše krščanstvo mora tudi postati mlado, v smislu iskanja novih poti med ljudmi, zlasti med mladimi.

Isto oznanilo
Nima tudi nikakršnega smisla strogo ločevati kategorije med seboj, saj »gre pravzaprav za isto oznanilo« (Slavko Rebec). Ali se ne danes namreč večina odraslih naslanja na mlade v načinu oblačenja, obnašanja, govora? Lahko logično sklepamo, da bo oznanilo, ki bo nagovarjalo mlade, nagovarjalo tudi odrasle. To pomeni tudi, da bo moralo biti samo oznanilo precej bolj jasno.

Bogoslužje kot vir lepote
Na koncu bi se ustavil še pri bogoslužju – maši. Ta je postala precej razvrednotena tudi zato, ker smo bili v bližnji preteklosti malo preveč 'kreativni', namesto da bi se zavedali, kako je maša Božje delo in izročilo preteklih rodov. Mislili smo, kako se s tem mladim približujemo, v resnici pa smo tudi tu razdelili zadeve na kategorije: maša za otroke, maša za mlade, skavtska maša, maša za odrasle… Bogoslužje je (bi moralo biti) v Cerkvi eno. Pri maši je Bog tisti, ki stopa k nam, mi se mu moramo le odpreti, se mu predati. Tu lahko mladi spet najdejo tisti občutek za lepo in presežno, ki so ga večinoma izgubili: »Ne sanjajo več« (Niko Čuk). Potrebujejo pa tudi trdnost in gotovost, ki jo bogoslužje s svojim enakomernim in ponavljajočim se ritmom in svojim redom gotovo lahko ponudi. Ko se trudimo za lepo, sveto obhajanje maše, za edinost in pokorščino pri mašni daritvi, se trudimo tudi za mlade in nasploh za vse, ki iščejo Boga. Anselm Grün je pripovedoval, kako se je nek vzhodni Nemec spreobrnil, ko je prisostvoval njihovemu bogoslužju.

Božja milost
In seveda Božja milost je tista, ki je potrebna. Nanjo radi pozabimo, ker mislimo, da bomo našli sami vse rešitve. Tako se vsi zapiramo. Bog pa stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo. Želi si vstopiti v zaupljiv odnos z nami. Odprto, čuteče in poslušno srce je bolj dojemljivo za ta klic.   

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!', tednika Novi glas

ponedeljek, 05. december 2011

Pripravite njegovo pot

Ob Božji besedi 2. adventne nedelje mi je prišla na misel podoba letala, ki pristaja na stezo. Vedno, kadar mu uspe, je to resnično dobra novica ali dobro oznanilo, kar pomeni beseda evangelij (saj ste slišali, da smo prebrali: "Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina"). Lahko mu namreč tudi ne uspe, takrat pa to lahkjo postane ne samo slaba, ampak celo grozljiva novica, kakor se je to zgodilo pred tridesetimi leti na Korziki - dogodka smo se spominjali pred tremi dnevi. Človek tako res pomisli, kaj vse mora 'štimati', da lahko eno letalo pristane. Njegova pot mora vsekakor biti izredno dobro pripravljena v vseh ozirih - pristajalna steza ravna in čista, prav osvetljena, vremenske razmere ustrezne, pilot in kontrolor v stolpu natančno usklajena. Nobeno letalo tudi ne more pristati brez tistega kontrolorja, ki resnično lahko naredi ali tudi ne, da se gore na nek način zravnajo, ko letalo s svojimi navodili pelje mimo tovrstnih ovir oz. pove, kako se jim lahko izognemo. Z evangelijem res lahko rečemo, da so pravi angeli, kakor se glasniku reče po grško. V našem primeru je to Janez Krstnik, on je tisti, ki pripravlja Gospodov prihod, njegov pristanek. 

Prihaja pomembna oseba. Se še spomnite, kako so se morali potruditi na Brniku za to, da je lahko pristalo letalo ameriškega predsednika? No, ta, na katerega prihod se v adventu pripravljamo, je še veliko pomembnejša oseba, zato se je treba na njegov 'pristanek' še toliko bolj ustrezno pripraviti. Janez je natančno vedel, za kakšnega gosta gre. Kar poglejmo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom« (Mr 1,7-8). Janez je prerok, zadnji in - po Jezusovih besedah (Mt 11,11; Lk 7,28) - največji prerok Stare zaveze, ta ki prihaja pa je več, je močnejši od tega Božjega glasnika. 

Če se vrnemo na začetek odlomka in natančno sledimo zapisanim besedam, tudi nam lahko postane bolj jasno, koga nam želita predstaviti evangelist Marko in Janez Krstnik. Če bi bilo govora samo o nekem Jezusu, bi to najbrž nikogar ne zanimalo, saj je bilo to precej pogosto judovsko ime - celo v Svetem pismu imamo več različic le-tega: Jozue, Ozej, Izaija... Celo danes ga zasledimo v špansko ali portugalsko govorečih deželah. Tudi ne gre samo za 'Božjega maziljenca', kar pomeni Kristus oz. Mesíja - maziljeni so bili tudi véliki duhovniki (pomislimo na Arona recimo), preroki in kralji (Savel, David...). Prihaja Božji sin, pravi Gospod.

Njegov krst je drugačen, ker ne gre za še en obred očiščevanja in za še eno povabilo k bolj krepostnemu življenju, ampak udeležba pri Kristusovem krstu pomeni mnogo več. Dobesedno pomeni krstiti 'potopi se'. V našem primeru, potopiti se v Kristusovo smrt, v njegov križ, da bi lahko prejeli njegovo Božje življenje. K temu nas vabi Janez, da umremo sebi, da lahko v nas zaživi Kristus s svojo vstajenjsko močjo, ki lahko zares zravna vse poti, doline in hribe (kakor pravi Izaija v prvem berilu) - v naši notranjosti je tega veliko.

Jermen na obuvalu je nekoč v judovski družbi nekdo odvezal, da je pokazal, kako se intimno poveže z nekom - hlapec z gospodarjem, pa tudi žena z možem. Janez ve, da je ženin, ki prihaja tako mogočen, da on ni vreden storiti tega preprostega simbolnega dejanja. Vsak človek je nevreden, da se Bog 'poroči' z njim, in vendar Gospod sam to hoče in želi, ker želi, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju" (Jn 10,10). 

Dajmo, pripravimo njegovo pot!

In še nekaj za konec. Jezus ne more vstopiti v človeško zgodovino brez Janeza Krstnika. Tudi danes nihče ne more spoznati Kristusa brez nekoga, ki bi mu ga oznanil, mu ga predstavil. Kadar se torej enkrat zares srečamo s Kristusom, kadar zaživi v nas, postanemo tudi mi njegovi 'angeli', njegovi glasniki. Z našo pomočjo lahko pristane še na kakem letališču, da se dobra novica sliši tudi tam. 

petek, 02. december 2011

Bomboni v obliki srca

Bliža se sv. Miklavž. Zame je to še vedno praznik, ker mi prikliče pred oči spomine iz otroštva, ko smo dobili od none v Prvačini zajetno vrečo bombonov, čeprav po vseh 'političnih' pravilih, tudi v naši družini, tega dne ne bi smeli praznovati, saj naša družina ni bila verna, zlasti nono v Prvačini pa je bil prepričan komunist, ampak tisti 'ruski', starega kova, čeprav ni bil slab človek – bil je pošten. Doma pač ni dovolil verskega udejstvovanja - zlasti svoji materi, pa čeprav je bila pobožna furlanska Slovenka. Naša nona pa tudi ni bila več versko dejavna, čeprav je bila doma iz Dornberka, pa najbrž ne le zgolj zaradi prej omenjenih oteževalnih okoliščin. 

Vendar očitno določene navade ostanejo. Skrite v nekem kotičku srca, nato privrejo na dan ob določenih dnevih skupaj z zaprašenimi, a lepimi spomini. Tisti bomboni so za nas seveda imeli posebno vrednost, ker so bili drugačni od naših – sklepam, da jih je prinesla teta iz Italije. Vedel sem le, da je te bombone prinesel Miklavž, same vsebine tega praznovanja pa seveda nisem poznal (krst sem ne nazadnje prejel pri skoraj osmih letih). Lepo je bilo, ko enkrat v letu nismo jedli običajnih, čeprav legendarnih, Mlinotestovih 'gu-gu' bombonov (tudi te je imela nona vedno na zalogi), ampak italijanske, ki so bili boljši že zato, ker so prihajali iz, vsaj za nas otroke, 'obljubljene dežele', od koder je kdaj prišlo tudi kako 'kinder' jajce, ki je popestrilo tudi naš čokoladni meni, na katerem je bila sicer le čokolada 'gorenjka', tudi zato, ker je bila cenejša od Kraševe čokolade. Seveda smo dobili 'le' pol tablice čokolade, kadar nam jo je mama dala. Kako so se nam iskrile oči, ko je šla s tem namenom proti tisti omari, ki je bila pri balkonskih vratih poleg hladilnika, v našem novogoriškem stanovanju. Tam je bila čokolada na prvi polici, poleg kruha, na vrhnji polici pa še zdravila in podobne reči. 

Že v naših časih je torej bilo precej manj izbire za sladkosnede malčke kot danes, da ne govorimo, kako malo teh dobrot so imeli naši starši, stari starši itd. Pa je prišla samostojna Slovenija, z gospodarsko rastjo pa se je večala tudi sladka ponudba. Danes je na policah na desetine znamk in vrst čokolade, bombonov in podobnih stvari, a zdi se mi, da je – nasprotno – vse manj srečnih otroških oči ob Miklavžu. Zdi se mi, da zlasti zato, ker je za Miklavževimi – pa tudi drugimi - darili vse manj srca. Otroci še vedno radi jedo bombone, a znajo tudi ugotoviti (vsaj dokler so še otroci), kaj se skriva za njimi. Takoj opazijo, če je na dlani, poleg bombonov, tudi darovalčevo srce.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas

četrtek, 01. december 2011

Izšla je 7. številka priloge Bodi človek

Na strani primorskega tednika 'Novi glas', ki izhaja v Gorici, si lahko preberete, kar smo zapisali in povedali v že sedmi letošnji številki priloge omenjenega tednika 'Bodi človek'. V uvodniku Marko Rijavec (kot bloger Kaplan Marko) razmišlja o jesensko-zimskem depresivnem obdobju, o soncu, ki sije v tem času v primerjavi s tistim, ki sije v toplejših dneh. Na isti strani Aljoša Vodopivec (blog Mala miselna tržnica) piše o tem, kaj bi bilo mogoče storiti v odnosu do delavcev, kje iskati poti iz ekonomsko-finančno-delavske krize. 

Na drugi strani priloge teolog dr. Primož Krečič pove, zakaj je danes še vedno aktualen Marijin 'Magnificat', znamenita hvalnica. Pod tem člankom Marko Rijavec pove, kako je biti duhovni voditelj v dijaškem domu v Vipavi. Sam na isti strani zaključujem cikel razmišljanj o odnosu mladih do Cerkve (in obratno).

Celotno 3. stran zaseda intervju z Danilom Lisjakom, misijonarjem v Ugandi ob njegovem srebrnem misijonskem jubileju in 60-letnici rojstva. Danilo nam resnično odpre drugačen pogled na človeka in družbo, afriško in našo evropsko. 

Intervju se zaključi na 4. strani, kjer nam spregovori še pokojni belgijski humanist Léo Moulin kot prvi v ciklu 'Anonimni pričevalci 20. stoletja', kjer bo v prihodnje še kak velikan evropske kulture in misli. Na koncu priloge pa nam Jure Vončina predstavi serijo 'Simpsonovi'. 

Vabljeni k branju in odzivom.

torek, 29. november 2011

Biti duhovnik ni lahko 20

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pot pre Tonija je bila trnova, še preden se je pravzaprav sploh začela: “Leta 1952, ko so bile vojne rane še odprte in nismo imeli nikakršnega dohodka ali poznanstev, si je samo neumnež lahko domišljal, da bo šel študirat. Od takrat je minilo že več kot petdeset let, ran vojne in revščine ni več, toda srčne rane, poniževanja, strahovi so še vedno prisotni. Skušal sem se znebiti tistih časov, a mi ni še povsem uspelo, čeprav se tistih let in dogodkov spominjam z določeno oddaljenostjo in ironijo. Veliko ljudi se nostalgično vrača v tista otroška leta in se spominja tistega “otročička”, ki je nekoč obstajal. Sam nimam te možnosti, da bi se zatekel v ta pravljični svet, da bi se odžejal z vodami čarobnih studencev. Ko gledam nazaj, vidim nasprotno, puščavo s tisoč izzivi in nasprotji, ki mi jo je uspelo premagati, ne da bi vedel, kako mi je to uspelo. Najbolj čudna stvar je, da nisem več trpel zaradi svojih družinskih ali osebnih razmer, ko sem enkrat vstopil v cerkveni svet, temveč je najbridkejše trpljenje prišlo zaradi struktur, ki sem si jih izbral ali jih moral prenašati, da bi vstopil v Gospodovo službo”.

Ob vstopu v semenišče ni našel ravno prijetnega okolja, v nasprotju z domačo hišo v Pušji vasi, ki je sicer res bila borna, a udobna: “7. oktobra sem vstopil v malo semenišče v Castelleriu, vasi v občini Pagnacco, v severnem predmestju Vidma, kjer je bila nižja gimnazija, medtem ko je bilo v Vidmu veliko semenišče z višjo gimnazijo, licejem in študijem teologije (gimnazija je bila v Italiji včasih sestavljena iz treh let nižje in dveh let višje, potem so sledila še tri leta liceja, op. prev.). To so bila leta velikega števila semeniščnikov in duhovnikov, kot vedno v obdobjih revščine in siromaštva. Castellerio je bil kraj desetkanja – tisti, ki jim je uspelo priti v Videm, so imeli dobre možnosti, da dosežejo cilj. 

Danes, po petdesetih letih, težko najdem primerjavo s tistim krajem in okoljem. Lahko bi, s hudobijo, pomislil na koncentracijska taborišča, kjer se je živelo pod silo natančnih in pogosto neumnih ter brezveznih povelij, ljudi pa so postopoma oropali za njihovo človeško dostojanstvo in razsodnost, da so postali zgolj številka. Ali pa lahko primerjam semenišče z zaporom, vojašnico, ali tudi z enim od tistih zavodov, ki so jih upravljali duhovniki ali redovniki, le da je bilo strožje. Castellerio je bil pravzaprav vsakega po malo od tega, kar sem naštel. Edina razlika z represivnimi strukturami je bila v nerelevantnem dejstvu, da te nihče ni silil k temu, da vstopiš. Lahko si svobodno vstopil, nisi bil pa več svoboden, ko si enkrat vstopil.

V smislu, da so v dobro organizirani strukturi skrbeli za vse vidike življenja: kdaj si moral vstati, katere molitve zmoliti, kdaj si umiti noge ali se 'tuširati', kdaj študirati ali se razgibati, kdaj iti spat – četudi nisi hotel -, kdaj govoriti in kdaj molčati, s kom biti v vrsti ali koga imeti zraven v šolski klopi. Bilo je praktično nemogoče, vsaj v prvih letih v Castelleriu, ne le prebrati knjige, ki je niso odobrili predstojniki, ampak nisi imel osebnega prostora, kjer bi lahko mislil, presojal, se zavestno in odgovorno odločal. Drugi so mislili namesto nas. Mi smo morali samo ubogati, ne da bi smeli kdaj podvomiti ali biti zadržani. Najslabša beseda, ki jo je lahko kdo izrekel v semenišču, je bila: “Zakaj”?

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

nedelja, 27. november 2011

Čuječnost

Novo bogoslužno leto začenjamo z odlomkom, ki nas hoče prebuditi, oziroma želi od nas, da bi bili budni, saj tako vztrajno ponavlja Jezus te besede o budnosti ali čuječnosti. Pa zakaj le bi morali biti pazljivi, budni? To je zelo naporna zadeva, saj to pomeni ne spati. Starši dobro veste, kako je, ko se rodi otrok in vas ponoči ne pusti spati – to ni prav prijetna zadeva. To povabilo se tako zdi neko povabilo k še večji napetosti nas ljudi, ki smo že tako obremenjeni od vsega v tem življenju. Naš hrbet se že tako šibi pod razno raznimi bremeni, zdaj pa se zdi, da bomo dobili še eno tako notranjo obremenitev. Zdi se neka grožnja.

Pa si moramo vendar priznati, da si marsikdaj tudi želimo biti na trnih, kot rečemo. Zakaj? Ker imamo v sebi ta čut za pomembno, da je tisto, kar čakamo, nekaj pomembnega. Danes to ni več tako enostavno, saj smo navajeni, da vse dobimo tukaj in sedaj, da se vse zgodi zelo hitro, bliskovito. Advent pa nas vabi ravno k temu, da bi se naučili umetnosti pričakovanja nečesa pomembnega. Tistega, kar je pomembno, kar ni banalno, ne moremo doseči takoj, ampak take zadeve potrebujejo svoj čas. Navadno morajo dozoreti oz. smo mi tisti, ki moramo dozoreti za kaj pomembnega. 

Lep primer človeka, ki je znal tako čakati na nekaj pomembnega, je starček Simeon, katerega hvalnico molimo duhovniki vsak večer pri sklepni molitveni uri: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru … Na svoje oči sem videl Zveličarja« (Lk 2,29-30). Celo življenje je čakal na to, da se izpolni Gospodova obljuba, da bo doživel dan, ko bo Gospod izpolnil svojo obljubo.

Tudi mi verjamemo obljubi nekoga, ki nas ima rad. Verjamemo, da bo tisto, kar je rekel, tudi izpolnil. Pa tudi to je res, da nikdar ne obupamo nad tistim, ki ga imamo resnično radi, da ga čakamo, četudi celo življenje.

Kaj pomeni čuti, budno čakati v primeru današnjega odlomka? Gospodar je zapustil svojo oblast, vsakemu svoje opravilo, svojo dolžnost, vratarju pa naročil naj čuje… Kaj to pomeni, da moram čuti, da moram čakati na vrnitev tega gospodarja? Kaj pa mi je dal? Zapustil mi je svojo oblast in svojo hišo. Čuti torej ne pomeni, da se napijem kave, red-bulla, potem pa čakam na straži na kdove kaj, ampak pomeni, da izvršujem oblast, ki mi jo je dal gospodar. Kaj mi je dal? Dal mi je življenje, čisto posebno življenje, s svojimi lastnimi 'zadolžitvami'. Tisto, kar imam, je zelo dragoceno, je njegov dar, sam pa imam oblast s tem razpolagati. Zanimivo je tudi to, da imam že zdaj na razpolago njegovo hišo, kar lepo poudari besedno zvezo 'odgovorna svoboda' – z izročeno oblastjo ne morem početi, kar bi se mi zljubilo, ampak moram z njo modro in odgovorno ravnati.

Kaj pa vratar? Tudi on mora biti buden, njegova naloga je selektivne narave, saj izbira, kdo bo vstopil in kdo ne. Čuti tako za nas pomeni izbirati na tej naši poti – advent je pravzaprav takšna mini podoba naše življenjske poti –, kaj je za nas pomembno in kaj ne, med tistim, kar bomo vzeli s seboj in tistim, kar ne bomo.

Naša čuječnost tako ni nekaj dolgočasnega, ampak enostavno pomeni živeti, ker  ima naše življenje smisel in cilj. Želimo si biti srečni in izpolnjeni, kar pa ni nekaj v daljni prihodnosti, ampak je možno že sedaj. Kristus nam je s svojim prihodom in velikonočnim dogodkom (trpljenjem, smrtjo in vstajenjem) dal v roke ta vzvod, dal pa nam je tudi še en vzvod, po katerem bomo v tem domu lahko živeli večno, bomo večno srečni in izpolnjeni. Potrudimo se, da te neverjetne oblasti, ki nam jo je dal, ne bi zlorabili, ampak bi jo pravilno uporabili.  

sobota, 26. november 2011

Umor stolnice

Tako je arhitekt Stefano Maccarini Foscolo dal naslov svoji knjigi, ki govori o tem, kaj se je zgodilo v stolni cerkvi v Reggiu Emilia, v Italiji. Tam je namreč krajevni škof Adriano Caprioli, ki je tik pred tem, da se upokoji zaradi dosežene starosti petinsedemdesetih let ukazal preureditev (več o tem tudi v članku spletnega časopisa 'La Bussola quotidiana'). Morda je bila stolnica tudi res potrebna te preureditve, vendar je tisto, kar se je potem zgodilo, zločin. Tudi zdrava pamet, poleg določenih norm in smernic, namreč določa, da je treba upoštevati slog cerkvene stavbe in nove stvari postaviti tako, da bodo v dobri povezavi s starim. Ohraniti je prav tako treba stare arhitektonske elemente, kakor pravijo dokumenti 2. vatikanskega koncila, saj predstavljajo 'bogastvo, ki ga je treba zelo skrbno ohranjati'. Glede novitet pa pravi, da naj se jih ne vnaša, 'razen ko bi jih zahtevala prava in zagotovo preverjena korist Cerkve'. Tudi sicer niso upoštevali cerkvenega učiteljstva na tem področju, ampak naredili po svoje. 

Na ogled so slike novih elementov v stolnici v Reggiu Emilia. Pri vsaki sliki je tudi komentar, da razloži zadeve, ki je nekoliko kritične narave, opira pa se na komentar umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija. Vsak element je delo določenega umetnika, ki ga je pač naredil, kakor sam ustvarja, kar pa ni nujno ustrezno in dobro tudi za cerkveno stavbo, ki ima drugačen namen. Zdi se mi tudi, da ne more ravno vsakdo ustvarjati cerkvenih arhitektonskih in umetniških elementov - tu ne gre za poveličevanje nekega umetnika, ampak za poveličevanje Boga. V imenu t.i. liturgične prilagoditve, ki je v Italiji že vsaj dve destletji izredno priljubljena beseda, se v častitljive in stare cerkve vsiljuje neke nove stvaritve, ki naj bi bile lepe in nekaj vredne že zato, ker so jih naredila velika umetniška in arhitekturna imena - če so verni, je postransko vprašanje, če poznajo smernice in navodila cerkvenega učiteljstva pa tudi, se zdi.

Daritveni oltar
Navkljub navodilom, da je potrebno ohraniti véliki ali t.i. glavni oltar, so le-tega barbarsko odstranili in celo odkopali njegove temelje. Sedanji daritveni oltar bi lahko tudi bil v redu, ampak ne v takšni cerkvi, gre namreč za dva neobdelana kamnita bloka, ki so ju našli v kamnolomu v Carrari, na enem je celo vklesano 'Caesar', kar naj bi pomenilo, da sta bloka ostala še iz rimskih časov. Avtor je umetnik Claudio Parmiggiani. Problematičen, še bolj kot sam oltar, pa je krožni stožčasti podstavek pod njim, za katerega bi se arhitekt vsaj lahko pogovoril z avtorjem oltarja - išče nek geometrijski učinek, kjer je krog tisti glavni in 'večnostni' element, vendar pa podstavek popolnoma razvrednoti tisto, kar s svojo grobostjo in primitivnostjo sporoča daritveni oltar. Tudi gladka tla cerkve, pa tudi podstavek oltarja je tak, so v popolnem kontrastu s samim oltarjem, za razliko od npr. novega oltarja v devinski cerkvi sv. Janeza, kjer so tla cerkve bolj groba, zato pa tudi ustreza grobo obdelan oltar. S tem podstavkom v obliki sira (to je nenazadnje dežela parmezana - parmiggiano reggiano) oltar popolnoma izgubi svoje sporočilo in postane neke vrste luksuzno pohištvo. Postavitev dveh kamnitih blokov za oltar se tudi zdi neko vračanje k poganstvu (kar nenazadnje ponazorijo tudi 'duhovnice', ki plešejo tam okrog stojala) a o tem bi se dalo diskutirati, predvsem pa bi potrebovali več prostora. Tu je slika oltarja:

Velikonočna sveča:
Mislim, da tu niti ni vredno citirati avtorja te rakete, ki bi naj predstavljala znamenje zmage vstalega Kristusa, znamenje zmage luči nad temo, ker je čista in zastonjska provokacija, saj je v popolnem kontrastu z vsem ostalim. Luknja, ki so jo pa naredili v tleh za nameščanje te 'sveče' me spominja na tisto, ki se jo naredi v parketu telovadnice, da se postavi tista dva stebra za odbojkarsko mrežo - v Vipavi smo ničkolikokrat to počeli, ampak v telovadnici. Ko so 'svečo' skušali prižgati, jim ni uspelo:

Prižnica, ki so jo spremenili v 'ambon':
Kot že rečeno, niso upoštevali, da je treba ohraniti pretekle arhitektonske elemente, ampak so prižnico spremenili v ambon. Naj povem, da bi naj po bogoslužju Pavla VI. ambon bil v prezbiteriju, ne pa izven njega, saj naj bi predstavljal 'mizo Božje besede'. Ker je treba vse 'videti' (drugače ne verujemo), pa je japonski umetnik Hidetoshi Nagasawa, ki je sicer šintoistični vernik, napravil takšno stojalo, da se vidi evangeljsko knjigo (spet pod 'ambonom' plešejo 'duhovnice'): 
 
Isti japonski umetnik je tudi napravil čudno stopnišče, po katerem naj bi lahko na 'ambon' stopilo hkrati kar pet ljudi - sprašujem se, če vsi celi in brez poškodb. Da čudna oblika nikakor ne ustreza arhitekturi cerkve, ni treba posebej poudarjati:

Isti japonski umetnik je napravil tudi neke vrste križ, ki bi naj potem bil oltarni križ, a so vsaj to preprečili. To seveda ni noben križ, aploh pa manjka na njem 'korpus' - Kristusovo telo, ki ponazarja tisto žrtev, ki se zgodi na samem oltarju pri maši:
Škofovski stol ali 'katedra':
V stilu 'uboštvene umetnosti' je ta element napravil grški umetnik Jannis Kounellis. Uporabil je les neke starinske hiše iz Viterba, ki so ga mislili sicer zavreči. Seveda tovrstna umetnost ne ustreza dostojanstvu cerkvene stavbe. Škofovska katedra tudi ne spada v cerkveno ladjo, temveč v prezbiterij. Meni se zdi zadeva takšna, kot bi jo naredili iz odpadnih železniških pragov. Najbrž bo naslednji škof zadevo odstranil:
Naj na koncu povem, da se verniki, na čelu z zgoraj omenjenim arhitektom, ne samo da niso strinjali, ampak so bili odkrito proti. S takšnimi posegi se dela vsestranska škoda - vprašanje, če se bo dalo še popraviti v prihodnosti tovrstne zablode. Umetniki so vsi trdili, da so delali zastonj, najbrž pa ni bil zastonj material, prevoz in podobne zadeve. Zaradi del je bila katedrala kar tri mesece zaprta za bogoslužje, potem pa so bile zadeve zamaskirane v lesenih zabojih (na spodnji sliki). Da ne pozabim tudi na to, da so odstranili cerkvene klopi s klečalniki, namesto njih pa namestili plastične zložljive stole, tako da verniki ne morejo več poklekniti v držo češčenja, ki je pristna molitvena drža katoliške Cerkve, ki se je razvila skozi več stoletij. Naredili so veličastno odprtje, kot na kakem sejmu, kjer predstavijo novosti. Kakšen občutek so imeli verniki ob razkritju, pa je razvidno iz določenih komentarjev, kjer je tudi razvidno njihovo odkrito ogorčenje nad tem, kar se je zgodilo.