nedelja, 05. januar 2014

Spet k začetku

Začelo se je novo koledarsko leto in evngeljski odlomek te druge nedelje po Božiču nas tudi kliče, da gremo na začetek. Ko se potem vprašamo, za kateri ali čigav začetek gre, ugotovimo, da gre tako za moj, kakor tudi za tvoj začetek... Gre pravzaprav za začetek vsega. Na začetku vsega pa ni nekaj, temveč nekdo. Na začetku vsega je Bog, pa ne katerikoli, temveč troedini Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. 

Evangelist Janez se po eni strani nasloni na prve vrstice Svetega pisma, le da gre še naprej od dejstva, da je v začetku vsega Bog, saj nam govori o tem, kako se je v Jezusu Kristusu ta Bog razodel. Ta Jezus Kristus pa ni nihče drug kot sam Božji Sin, torej ne le zgodovinska osebnost, temveč še bolj kot to oseba, ki je živa in učinkovita, saj ima iste lastnosti, kakršne ima Oče. Brez tega, da pa je Božji Sin postal človek, mi nikdar ne bi mogli izvedeti, da je naš Bog Oče. Apostol Janez vseskozi vztraja na tem poudarku, da imamo Boga za očeta, do česar pa brez dejstva, da je "Beseda meso postala in se naselila med nami", sami ne bi mogli priti. 

Sami ne moremo priti niti do odrešenja, do dokončne rešitve vseh naših težav, do odgovorov na vsa
življenjska vprašanja, ker je vse to večje od nas ljudi. Res je pa, da si ljudje pogosto domišljamo, da lahko to storimo. Kadar pa se to zgodi, potem tam na začetku ni več tisti, ki bi moral biti. Na mesto tistega, ki bi moral biti v začetku, človek postavlja samega sebe, s tem pa sprevrača tek stvari in na glavo postavlja tudi svoje življenje in svoje bivanje. O tem nam govori evangelij.

Z razumom in vero moramo zato priti do tega, se potruditi z vsemi močmi, da pridemo do tega, da je Jezus Božji Sin. Mnogo je danes takšnih, ki imajo Jezusa za nekakšnega drugega Sokrata, za potujočega modreca, ne pa za Boga. Tudi med kristjani je veliko takšnih, ki tako mislijo. Če bi temu zares bilo tako, potem Jezus ne bi bil drugačen od drugih ustanoviteljev religioznih gibanj, zato bi tudi krščanstvo bilo ena od mnogih religij, ne pa edina prava vera, Jezus pa tudi ne bi mogel biti naš Odrešenik, saj bi bil le neki modri mož in nič več. Človek. Izjemen, a le človek. Janez nam pravi, da je Jezus tudi človek, predvsem pa Bog. Noben človek ne bi mogel drugega človeka rešiti pred grehom, boleznimi, bolečino in smrtjo, kakor tudi ne zagotoviti večnega življenja. Samo Bog lahko to stori. 

Res je, vse to je težko verjeti. Sami tega nikdar ne bi zmogli, zato pa nas apostol Pavel vabi, da vztrajno molimo, "da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega" (Ef 1,17). Brez molitvenega, bogoslužnega in zakramentalnega življenja torej nikdar ne bomo mogli rasti v spoznavanju Boga. To, kar smo omenili, seveda predpostavlja tudi to, da se v veri poučimo, a bi tudi samo poučevanje v veri bilo premalo. Nekateri sicer mislijo, da je dovolj, če se otroke samo vozi k verouku, a temu seveda ni tako. To bi bila samo teorija brez prakse, ki je "kakor voz brez akse" (brez osi, če kdo ni razumel...). 

Potrebno je bogoslužno, molitveno in zakramentalno življenje. Potreben je torej obisk svete maše, redna spoved, ki je predpogoj za to, da vredno in pogosto prejemamo Kristusa pod podobo kruha, potrebno je družinsko in osebno molitveno življenje. To je namreč eden od treh temeljnih zakonov, brez katerega ni ostalih dveh. Prvi zakon se imenuje Lex orandi, ki pomeni prav to, kar smo rekli. Če zame ta prvi zakon drži, potem bo lahko držal tudi "zakon verovanja" ali Lex credendi. Zakon molitve je temelj mojega verovanja. Tretji zakon, ki iz obeh izhaja, pa je "zakon življenja" ali Lex vivendi. Če kot kristjan molim in verujem, potem lahko kot kristjan tudi živim.

Brez teh treh zakonov smo kristjani le na papirju in v bistvu ne verujemo v Jezusa Kristusa, kar pa nas oropa za dostojasntvo, ki smo ga po njem prejeli: "Božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). 

Novo leto nas tako vabi, da v življenju postavimo stvari spet na pravo mesto, pa da ne ostane samo pri dobrih in plemenitih namenih, temveč da resno nekaj naredimo, da bomo kazali s svojim življenjem to veliko dostojanstvo, v katerega smo bili pri krstu poklicani. Kot kristjani moramo moliti, verovati in živeti. Če je do sedaj to škripalo, naj bo v tem letu 2014 bolje. Treba je stremeti k polnosti krščanskega življenja, da bi res prejemali "milost za milostjo".