sobota, 26. februar 2011

Odrešenje, kaj je to?

Pri maši slišim o Odrešeniku in odrešenju... Česa moramo biti odrešeni, če danes sploh nimamo več občutka greha, v času finančne krize, razpada družin in splošne zmede pa doživljamo dosti drugih stisk?

Najprej mislim, da se je treba nekoliko osvoboditi tistih človeških meril ali kategorij, kjer vse merimo količinsko. V to past je padel tudi sodobni človek in potem samega sebe pojmuje kot nekaj tehničnega merljivega. Krščanstvo govori o odrešenju in govori o zgodovini odrešenja, vendar je čas, ki je tu mišljen nek drug čas - t.i. milostni čas, ki se z zgodovinskim, človeškim časom sem pa tja stakne in takrat govorimo o odrešenju. Vem, zdaj malo govorimo v prazno, ampak bi rad povedal, da je za milostni čas tako, da se z vsakim človekom zgodovina začne na novo, ker je pomemben ta človek v vsem, kar je. 

Človek je ustvarjen kot dober, da ne bo tu pomote, je pa tudi že od začetka zaznamovan ravno s to nagnjenostjo k zlu, h grehu. Vendar velja še nekaj - človek je svobodno bitje. V tej svobodi si lahko prizna, da ni popoln, da je grešen, lahko pa se tudi odloči, da bo tako pojmovanje zavrnil, da bo rekel, kako greha ni. Če bi temu res bilo tako, potem bi imel prav Rousseau, ki je trdil, da je otrok kakor nepopisan bel list in ga z vsem vzgajanjem le pokvarimo. To je poskušal s svojimi otroki, rezultati pa so bili katastrofalni. Priznajmo si torej, da ne živimo v raju in da nismo srečni, si pa vsak od nas želi, da bi temu bilo tako. Živimo v svetu, kjer je še do pred kratkim veljalo, da smo živeli s krščanskim pojmovanjem Boga položenim v zibko. Danes temu ni več tako in se čedalje več ljudi sprašuje, čemu je vsega tega treba, zakaj bi hodili k maši, izpolnjevali neke zapovedi, se držali nekih pravil, ko pa se da ravno tako dobro živeti brez tega? 

V prvi številki naše nove priloge sem pisal ravno o tem, da so se ljudje navadili živeti brez Boga, da ga za svoje življenje ne potrebujejo. In res gre zadeva precej enostavno naprej v svojem sivem vsakdanu, v vsakdanjem enakem ritmu: 'kuća-pos'o, pos'o-kuća'. Gre naprej, dokler ne pride človek do roba svojega preživetja, ko vidi, da to vse skupaj ni nič, da tako ne more naprej, da ni srečen. Na voljo ima samo še eno, temljno stavo, če se naslonimo na Pascala: Bog ali nič. Če je Bog nek zlobni tiran, ki se kakor z marjonetami z nami igra, potem izberem nič, ker itak ni važno. 

Lahko pa je Bog nekaj povsem drugega. Naj nam pomaga sv. Jožefina Bakhita, doma iz Darfurja, ki je bila pri devetih letih ugrabljena s strani trgovcev s sužnji, pretepena do krvi in prodana kar petkrat. Zadnji gospodar jo je vsak dan pretepal do krvi, od česar ji je do smrti ostalo 144 šivov. Naposled jo je kupil italijanski trgovec in jo peljal s sabo v Benetke. Tu je spoznala nekega povsem drugačnega gospodarja. Do tedaj so jo vsi gospodarji zaničevali, jo pojmovali kot predmet, zdaj je spoznala Gospoda nad vsemi gospodi, ki jo je končno pojmoval drugače - zanj je bila dragocena. Ugotovila je, da je ljubljena in, da je tisti, ki jo ljubi, resnična Ljubezen. Ugotovila je, da jo ta Gospod, pozna v vsej njeni biti, da jo ljubi tako kot je in jo pričakuje. Zvedela je, da je ta, ki jo pričakuje tudi sam doživel njeno isto usodo. Dobila je upanje - ne samo delno upanje, da bo imela manj krute gospodarje, temveč je začutila v sebi veliko upanje. Začutila je, da je ljubljena v vsej svoji globini, pa naj se zgodi kar koli. 

Pridemo torej spet do tistega, kar smo v začetku rekli - Božji čas se dotakne našega časa, kadar se odpremo Bogu in njegovi ljubezni. Takrat smo odrešeni, odvzeto nam je to težko breme bivanja in vemo, da se tisto hudo ne more vrniti, ampak lahko naša sreča postane samo še večja, popolnejša. Zato moramo spet odkriti osnovno krščansko oznanilo: "Jezus je Gospod." Pomeni, da je kakor mi trpel in umrl, a se s tem ni vse skupaj končalo, ampak je tudi vstal od mrtvih, šel v nebesa... Ne bom nadaljeval tistega, kar vsako nedeljo pri maši izpovemo po pridigi, pa ne vemo, kaj govorimo - to je vendar tisto, zaradi česar hodimo k maši. Vprašajmo se kdaj, kaj izpovedujemo in če res verujemo in upamo v to, da smo po Njem odrešeni, da nam greh in smrt nič ne moreta, če je Kristus z nami. "Če pa je Bog za nas, kdo je zpoer nas" (Rim 8,31)? 

Objavljeno v Novem glasu.

četrtek, 24. februar 2011

O smislu molitve

Zakaj je treba moliti? Kakšen smisel ima molitev rožnega venca?

Pravzaprav sem tudi sam imel na tem področju velike težave – ne smemo pozabiti, da naša družina ni bila tradicionalno verna, torej tudi rožni venec ni imel svojega mesta zvečer pri mizi. Vsak večer sem sicer kot otrok zmolil tiste »molitvice«, a so bile samo neka dolžnost, nekaj zunanjega. Zdi se mi, da je tako tudi pri naših veroučencih. Kadar jih potem nihče več ne nadzira in »spodbuja« k molitvi, se tudi ta neha (če včasih »mulo« ni hotel moliti, je takoj dobil »dve okoli ušes«). Kaj bi delali nekaj tako neprijetnega, pa še splača se ne, saj nič ne dobimo, kar prosimo.

Torej, sam sem si moral molitev osmisliti postopoma, tudi rožni venec, oziroma še posebej rožni venec. Spoznal sem, da je molitev nekaj, kar kristjan potrebuje, saj je res »pogovor« z Bogom, v smislu, da se mu popolnoma odprem in mu izrazim vse, kar sem in nosim v sebi. Videl sem, da Bog ni nekje daleč, ampak nam je res blizu, da je vedno ob nas. Bog vsakega izmed nas ljubi kot svojega ljubljenega sina in nam vso to ljubezen vseskozi izkazuje na številne načine, saj je ljubezen iznajdljiva. Bog ni tak, da bi čakal, da postanemo pridni in nam potem nekaj da, ampak on nam najprej da, mi pa se moramo odpreti in te darove njegove ljubezni sprejeti. Kakor bi nam mama ali tata dali čokolado na mizo in rekli, naj si jo pridemo iskat, samo to. Z nekom, ki me ima rad, bi pa rad imel odnos, z njim bi rad govoril, rad bi se mu prepustil.

Seveda nam Bog ne odgovarja na človeški, ampak na Božji način. Dobimo darove duha, o katerih govori apostol Pavel v pismu Galačanom: v sebi čutimo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje (Gal 5,22-23). Vidimo, kako zelo to potrebujemo, dobimo pa to prav v molitvi. To se potem v vsakdanjem življenju še kako pozna.

Oblik molitve je kar nekaj – lahko v molitvi prosimo, se zahvaljujemo, se priporočamo, se izročamo. Sam že od srednje šole naprej še posebej skrbno opravim večerno molitev pred spanjem, ko pregledam dan, ki sem ga preživel: kaj je bilo v njem dobrega, kaj sem dobrega tudi prejel, katere ljudi sem srečal, potem šele pride na vrsto vse, kar je bilo v dnevu narobe in nepopolno. Boga nato prosim, da sprejme vse dobro, ostalo pa popravi in dopolni, kakor tudi naj sprejme in blagoslovi vse ljudi, ki sem jih srečal, posebej pa naj ponoči bdi nad bolnimi, osamljenimi ostarelimi in otroki, ki se bodo rodili. Je pa prav tako pomembna jutranja molitev, ko Boga prosim, naj blagoslavlja ves dan, vsa srečanja in vse delo – tak dan je precej drugačen. Bog nam seveda posebej govori po Svetem pismu, zato zelo priporočam, da pri molitvi uporabljamo to knjigo življenja. Bog je stalno navzoč po naših cerkvah pod podobo kruha v tabernaklju, pogosto (pri nas tedensko) pa posvečeno hostijo tudi izpostavljamo v češčenje – zame je to navadno priložnost, da premišljujem evangeljski odlomek prihodnje nedelje, v preostalem času pa Bogu povem, kaj nosim v srcu ali tudi koga nosim tam.

Rožni venec, ki ga navadno molim v avtu, je moja prošnja za pomoč in blagoslov, moja izročitev nebeški Materi Mariji. Ona vse to ljubeznivo sprejme in preda, a obogateno še s svojo materinsko priprošnjo, Bogu. Če vsako jagodo rožnega venca posvetim neki meni ljubi osebi, potem mi sploh ne bo težko (sam se navadno spomnim svojih veroučencev, mladih, duhovnikov, prijateljev, bolnih in trpečih, ostarelih, mladih zakoncev, družin v težavah…). Pa še tako čudovito me pomirja – notranje. Ko se mi zdi brez veze moliti, takrat si predstavljam, da se vse tiste moje molitve, ki pridejo iz srca, kot zrna spravljajo v eno veliko žitnico, kjer se pridružijo še vsa druga zrna, ki jih vsak molivec prispeva. Ker je ves svet lačen duhovne hrane, si predstavljam, da jo dobiva prav iz te žitnice.

Objavljeno v Novem glasu.