petek, 25. december 2009

Kaj vse je lahko božič...

Dragi prijatelji, ne bom preveč filozofiral, kaj je božič (pri nas, žal, z malo začetnico) in kaj bi moral biti, ampak naj bo na tem mestu dogodek, pričevanje.

V nedeljo sva bila z sežanskim župnikom pri nekem bolniku, ki je bil že precej slaboten. Žena naju je res lepo sprejela in si za naju vzela čas, četudi je bil mož v slabem stanju. Možakar najprej ni želel prejeti zakramentov, potem pa jih vendarle je - vsi smo bili tega zelo veseli.

Ko sva z župnikom šla proti avtu, sem dejal, da se utegne še nekaj časa vleči. Pa se ni. Mož je čez dva dni mirno umrl.

Pogreb je bil včeraj in kot marsikateri pogreb, mi je bil po eni strani lep, po drugi strani ima človek tudi sočutje z domačimi in mu je težko pri srcu. Od pogreba sem žal moral takoj po sveti maši in zato nisem utegnil niti izraziti ženi sožalja, četudi sem si to zelo želel storiti.

V Sežani poteka polnočnica - malo smo na inštrumente zaigrali, malo s kadilom pokadili, skratka - lepo smo obhajali bogoslužje. Grem delit sveto obhajilo. In k obhajilu pride žena, ki smo njenega moža še pred par urami pospremili k večnemu počitku.

Presenečen in zelo ganjen sem ji po maši lahko izrazil sožalje. Take polnočnice še nisem doživel in je vprašanje, če jo bom še kdaj. Enkratno in edinstveno.

Naj bodo vaši prazniki blagoslovljeni in polni miru! Pustite mu roditi se v vaših srcih!

sobota, 19. december 2009

Blagoslovljena med ženami...


Na koncu adventnega časa nam pride naproti Božja mati Marija. To nam poje tudi adventna pesem, ko pravi: „Brezmadežna v dalji žari...“ Vendar pa Marijo spremlja še druga žena, njena sorodnica Elizabeta, h kateri gre na obisk. Pridemo tako do dveh žena, ki sta svetišči, ena božja hiša – druga hiša novega človeka. Če smo dovolj pozorni lahko začutimo globoko sozvočje med Bogom, začetnikom in ljubiteljem življenja, in nosečo ženo – ta je resnična oznanjevalka „evangelija življenja“. V Novi zavezi namreč najprej oznanjajo matere, ki nam prikazujejo življenje kot tisti velik zakrament.

Elizabetin pozdrav: „Blagoslovljena ti med ženami“ je blagoslov, ki se z Marije razliva na vse ženske na svetu. Ona je posebej blagoslovljena med ženami, ki so sicer vse blagoslovljene, ki imajo v Gospodovih očeh posebno mesto.

"Blagoslovljen sad tvojega telesa!“ Jezus je res poseben sad, vseeno pa so tudi vsi novorojeni otroci, kakor on, blagoslov. Kakor namreč pravi psalmist, nas Bog blagoslavlja z življenjem (Ps 107,38). Gre za poseben, prvi blagoslov, ki bi se ga vsak človek moral naučiti še posebej ceniti, da bi potem v življenju znal v pravi drži sprejeti vsak dar, ki ga prejme, da bi znal v življenju blagoslavljati. Če se namreč človek ne nauči blagoslavljati, ne bo nikdar mogel biti zares srečen.

Če preidem v naš vsakdan, naj se kakor Marijina, dviga tudi moja hvalnica k Njemu, ki dela iz mojih dni čas čudenja, ki se ozira name prav zato, ker sem ubog, moja vera pa je šibka in dvomljiva. Svojo vero, ki je podobna Zaharijevi in le stežka veruje, bi rad dopolnil z Elizabetino, ki zna blagoslavljati, in seveda z Marijino vero, ki je verjela, se podala na pot in je znala hvaliti in sloviti. Morda bom tudi sam pri kom povod za blagoslov: „Blagor mu, ki je veroval“.

nedelja, 13. december 2009

Dve niti

Božjo besedo 3. adventne nedelje pravzaprav prepletata dve niti, ki se zdita na prvi pogled nezdružljivi, pa se vendarle v našem življenju prepletata.

Prva nit je nekakšna svetleča se, recimo zlata nit. O njej slišimo veliko v berilih. Več pozivov k veselju in radosti, k plesu, k vzklikanju... Zdi se, da ta poziv krepko zamuja - zunaj je že kar nekaj časa vse v lučkah, trgovine so polne božične "šare" vseh vrst, žlahtna kapljica mrzle ali kuhane oblike naš čaka, vrtiljaki, obložene stojnice... Zakaj torej šele sedaj tisto vabilo veselja? Ker gre za drugačno veselje.

Ni tisto, ki ostane na površini, ampak prodre v človeka. Ni kratkotrajno, ampak trajno. Ni brez prihodnosti, ampak je polno upanja na boljšo in lepšo ter srečnejšo prihodnost. Tudi ni nekaj z masko na sebi, kar bi nudilo le začasno omamo, potem pa bi se nam krutost vsakdanjika spet pokazala v vsej svoji velikosti, ampak nosi obljubo za trajnost, mir, globoko veselje.

Toda, tu je še druga nitka, brez katere ni prve nitke v življenju in brez katere ne moremo priti do tistega, kar si tako zelo želimo. Lahko bi ji rekli žareča nitka. Podobna je tisti, s katero režemo stiropor, ko delamo okraske ali črke za praznike. Da, ta nitka je tista, ki ljudi oblikuje v prave ljudi, ki reže stran odvečno navlako, da postanemo lepi, sijoči, veseli - v pravem pomenu besede.

Gre pravzaprav za tisti Kristusov ogenj ljubezni, ki zažge vse odvečno, vse, kar nas teži in pritiska k tlom. Stvar je zahtevna, boleča, zahteva številne odpovedi, vendar pa nam obljublja prav tisto, po čemer hrepenimo v globini duše. Vem, težko se je odločiti za takšne vrste očiščenje, ker je zelo zahtevno, vendar pa do zares lepih stvari in ljudi v življenju ne pridemo brez velikega truda in prizadevanja, pa tudi sami do tja ne pridemo, ker smo preslabotni. Potrebujemo oporo v družini, prijateljih. Tudi ta opora nam velikokrat ni dovolj - potrebujemo še nekoga drugega, ki je močnejši od vseh teh.

Kdo je ta? Spreobrnimo se in se odločimo, da ga poiščemo. Morda pa nam le uspe, da dobimo odgovor na to vprašanje - toda še enkrat povem, da pot ne bo lahka.

sreda, 09. december 2009

Blagor ubogim v duhu...


Predlagam, da dan po prazniku Brezmadežne prisluhnemo besedam našega papeža, saj so res zanimive in aktualne, izrekel pa jih je ob tradicionalnem poklonu kipu Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu.


Opozoril je na etično odgovornost javnih občil. "Dan za dnem časopisi, televizija in radio o zlu pripovedujejo, ga napihujejo ter nas tako navajajo na najbolj okrutne reči. Tako nas delajo neobčutljive in nas na nek način zastrupljajo, saj zla ne moremo popolnoma prebaviti in se dan za dnem kopiči. Srce otrdi, misli pa se omračijo", je dejal Benedikt XVI.

"V mestu (Rimu) živijo ali preživijo nevidne osebe, ki se od časa do časa pojavijo na prvih straneh časopisov ali na televizijskem zaslonu, kjer jih do konca izkoristijo, dokler novica in podoba zbujata pozornost. Gre za perverzen mehanizem, ki se mu žal le s težavo upiramo. Mesto najprej skriva, potem pa razkriva občinstvu, brez usmiljenja ali z nekim narejenim usmiljenjem". Po papeževem mnenju pa je "nasprotno v vsakem človeku želja po tem, da bi bil sprejet kot oseba in da bi ga imeli za sveto resničnost, saj je vsaka človeška zgodba sveta zgodba in zahteva največje možno spoštovanje". 


"Množična občila nas vedno želijo v nas vzbujati občutek, da smo vedno le gledalci, kakor da se zlo tiče le drugih in se določene stvari nam samim sploh ne morejo pripetiti. V resnici pa smo vsi akterji, v dobrem in slabem, naše obnašanje vpliva tudi na druge. Pogosto se jezimo, da je zrak onesnažen, da se v določenih predelih mesta sploh ne da dihati. Drži - da bi bilo mesto bolj čisto, se moramo potruditi vsi. Obstaja pa vseeno še neko drugo onesnaženje, ki ga čuti težje zaznavajo, je pa prav tako nevarno. Gre za onesnaženje duha, za tiste vrste onesnaženje, ki naše obraze dela manj nasmejane, bolj mračne, ki nas vodi v to, da se med sabo več ne pozdravljamo, se več ne pogledamo v oči".



Prek popačenega medijskega pogleda "vse gledamo le površno. Ljudje postanejo telesa, ki izgubljajo duha, postajajo stvari, objekti brez obraza, ki se jih da izmenjati in uporabljati". "Brezmadežna nam pomaga ponovno odkriti in ubraniti globino ljudi, saj v njej vlada popolna jsanost duše in telesa. Gre za čistost v osebi, v smislu da v njej vlada popolna skladnost med dušo in telesom, ki sta tudi skladna z Božjo voljo. Želim javno pohvaliti vse tiste ljudi, ki v tišini udejstvujejo to evangeljsko resničnost ljubezni, ne z besedami, ampak z dejanji - ta ljubezen namreč žene naprej svet. Veliko jih je, tudi tu v Rimu, ki le malokdaj zbudijo pozornost medijev. Gre moške in ženske vseh starosti, ki so razumeli, da nič ne pomaga obtoževanje, pritoževanje, obžalovanje, ampak da več pomeni na hudo odgovarjati z dobrim. To spreminja stvari, bolje, spreminja ljudi, posledično pa tudi izboljšuje družbo".


ponedeljek, 07. december 2009

Pripravimo mu pot


Dragi prijatelji, naj se najprej opravičim, ker prispevek objavljam šele sedaj, ampak prej nisem našel časa - bolje rečeno, nisem si ga vzel. Pa vendar sem si želel z vami deliti misli, ki so mi ob nedeljski Božjki besedi rojile po glavi.

Neki puščavski oče je dejal, da če dajemo svinjam in bratom vse, kar želijo, dobimo dobre svinje in slabe brate. V tej misli je na duhovit način povedana velika stvarnost, ki jo še posebej lahko opazimo v današnjem času. Ta je naravnan na takojšnjo zadovoljitev potreb, hotenj, hrepenenj. Dejstvo je, da imamo vsi želje, sanje, hrepenenja - tako je tudi prav. Vsi se tudi čutimo neizpolnjeni, čutimo, da nekaj potrebujemo, iščemo odrešenje. Dogaja pa se, da želimo vse to dobiti takoj, v samem trenutku, ko nam pride na misel... kadar to začutimo. Prevečkrat to rešujemo na nepremišljen in površen način.

V evangeliju najdemo nek drug način, ki je zaobjet v besedi pot. Do vsake uresničitve, odrešitve, izpolnjenja namreč ne pridemo kar iznenada, ampak postopoma, do tam nas vodi pot. In zakaj naj bi bila ta pot gladka in ravna? V antičnih časih so do svetišč, do templjev, vodile posebne poti 'Viae sacrae', ki so bile še posebej ravne in gladke - božji pisatelj nam torej želi povedati, da naše poti še niso primerne, da bi prišli do Odrešenika, do Jezusa Kristusa oz. natančneje, da bi ga lahko na tej poti srečali, ker tudi on prihaja k nam. Zagotavlja nam, da ga bomo srečali, da pa bo za to treba še pošteno delati, še pošteno kopati, gladiti in tlakovati pot, ki vodi do njega in po kateri on prihaja k nam.

Zavihajmo torej rokave - obljubljeno nam je bogato plačilo.

četrtek, 03. december 2009

Ali je takih Nebeško kraljestvo?

«Transvestiti in homoseksualci ne bodo nikdar prišli v Nebeško kraljestvo». Tako je dejal mehiški kardinal  Javier Lozano Barragán, bivši Predsednik Papeškega sveta za zdravstvene delavce, torej nekako bivši vatikanski «minister za zdravje». Barragán je to izjavil v intervjuju za internetno stran «Pontifex», svoje izjave je potem potrdil še za italijansko tiskovno agencijo Ansa. Na vprašanje o tem, kaj misli o homoseksualcih in transvestitih, je za internetno stran kardinal ponovil: "Ne bodo vstopili v Nebeško kraljestvo in tega ne pravim jaz, temveč sv. Pavel".


To novico v današnji številki dnevnika 'Il Giornale' navaja vatikanist Andrea Tornielli in jo komentira tako, da nakaže, da ni Barragán tisti, ki naj sodi, kdo bo vstopil ali ne v Nebeško kraljestvo, niti, katerim kategorijam ljudi naj bi le-to bilo zaprto, toliko bolj potem, ko je Jezus farizejem, ki so se imeli za čiste, dejal, da bodo javni grešniki in prostitutke v Nebeško kraljestvo prišli pred njimi. Cerkev ima seveda prav, da obsoja homoseksualne ideologije, ne sme in ne more pa zapirati nebeških vrat homoseksualcem in transvestitom, kajti ta sodba, hvala Bogu, pripada le Bogu samemu in Cerkev je vedno učila, da vse do zadnjega ostaja možnost spreobrnjenja in kesanja nad lastnimi grehi ter prošnje za Božje usmiljenje. Barragán je teolog in Tornielli skoraj ne more verjeti, da bi lahko izjavil kaj takega - pravi, da je zelo mogoče, da so takšne izjave plod sinteze, ki jo je napravil avtor intervjuja, saj Cerkev ponavadi vedno razlikuje med grehom in grešnikom.

Po mojem mnenju je to seveda mogoče, vseeno pa je možno tudi to, da ima kardinal tudi v resnici takšno mnenje. Kardinal Katoliške Cerkve bi moral paziti, kaj izjavlja v javnosti, pa tudi na to, da so izjave jasno in natančno razumljene, brez napačnih interpretacij. 

torek, 01. december 2009

Pripravimo mu prostor



Stara zgodba govori o nekem učenjaku, ki je v iskanju smisla življenja prišel k nekemu puščavniku. Puščavski oče je bil zelo svet mož, zato ga je učenjak prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel z vodo. Romarjevo čašo je natočil do vrha, potem pa še kar nalival, tako da je začela voda že teči po tleh. Učenjak je to nekaj časa gledal, potem pa vendarle ni mogel več zdržati: "Nehajte! Čaša je polna! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta čaša si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te nečesa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?"

Začeli smo advent, ki je priprava na praznik Kristusovega rojstva. Je tudi priložnost, da se vsak pri sebi zamisli, ustavi in pripravi v srcu prostor, da se vanj naseli Božji Sin. Janez Krstnik mu je pripravil prostor, hkrati pa tudi dejal, kako se mora sam manjšati, Kristus pa rasti. Podobno naj velja v letošnjem adventu vsakega izmed nas. Je prihodnost negotova? Je treba tvegati? Nič zato, včeraj smo na god mojega zavetnika sv. Andreja lahko slišali, da so prvi učenci tvegali in se podali na pot za Jezusom, in sicer takoj!

Zato se tudi mi tukaj in sedaj podajmo na pot za njim, zdaj je pravi čas. Jezus se želi naseliti v našem srcu, a potrebuje za to prostor. Pripravimo mu ga v tem adventnem času, ki naj bo nadvse blagoslovljen.

nedelja, 22. november 2009

Kristus, kralj ljubezni, miru in resnice

Prva pridiga na župniji pri nedeljski maši:

Prišli smo do konca tega cerkvenega leta. To se ne sklada tudi s koncem koledarskega leta, zato se pojavi vprašanje, katero je pravo? Obe leti sta pravi, ker obravnavata različna časa. Koledarsko leto obravnava zgodovinski čas, človeško zgodovino, cerkveno leto pa govori o milostnem času, o t.i. zgodovini odrešenja. Odrešenje je k nam prišlo po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, zato je bogoslužno leto tesno povezano z dogodki okoli njega. Najprej je tako advent - čas pričakovanja Odrešenika, ki se konča z njegovim rojstvom, potem spremljamo Jezusovo življenje, zlasti njegovo delovanje v odrasli dobi, nekako v zadnjih treh letih njegovega življenja, nato spremljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, kar je vrhunec zgodovine odrešenja, zato se je nanje treba tudi pred tem, v postu, primerno pripraviti. Vse skupaj se nadaljuje s prikazovanji po vstajenju, vnebohodom in prihodom Svetega Duha. Po tem dogodku spremljamo čas Cerkve, v kateri, čeprav je tudi grešna, deluje Sveti Duh in jo vodi. Ob koncu liturgičnega leta pa nas bogoslužje spominja, da bo nekoč tudi konec tega zemeljskega, zgodovinskega časa. Takrat bo resnično nastopil in zakraljeval Kristus, ki sedaj kraljuje v nebesih in deluje, kot smo dejali, po Svetem Duhu. To bo obenem tudi dopolnitev časov in poveličanje vsega v Kristusu.

Kristus torej je kralj, ima svoje kraljestvo in kraljuje, vendar pa velja razmisliti, kakšen kralj je. Evangelij nam je pri tem razmišljanju lahko v veliko pomoč, ko nam predstavi soočenje predstavnikov dveh oblasti. Na eni strani je Pilat kot predstavnik mogočnega rimskega cesarstva, ki je obvladovalo večino tedaj znanega sveta, na drugi strani pa je Jezus, predstavnik nekega drugega kraljestva, ki ni od tega sveta. Razlika je vidna že na prvi pogled – rimski oblastnik sedi na prestolu, oblečen je v draga oblačila, odišavljen, pomaziljen, poln zlatega nakita in dragih kamnov. Zelo je bogat, slaven in vpliven, poveljuje vojski in razpolaga z določenim ozemljem. Na drugi strani pa je samo človek, vsaj kolikor vidi Pilat in bo kasneje tako tudi naznanil, rekoč: »Glejte, človek«. Ta človek nima svojega doma, ampak tava naokrog, nima denarja in drugega bogastva, njegova oblačila so umazana, raztrgana, prašna, oguljena in ponošena. Ni odišavljen in njegova glava ni maziljena z dragocenim oljem. Ne poveljuje nobeni vojski, kajti še njegovi učenci, ki so že do pred kratkim bili pred njim, so se od strahu razbežali, prav tako tudi ni vladar nobenega ozemlja. Prav nebogljeno deluje pred predstavnikom mogočnega imperija. Jezus pravzaprav nima več oblasti niti nad svojim življenjem, ampak je prepuščen na milost in nemilost drugim, kakor jagnje krdelu volkov.

Da pa bi res lahko videli pravo razliko med oblastnikoma, velja sedaj pogledati še druge značilnosti zemeljskih vladarjev, katere v evangeliju predstavlja Pilat. Danes bi jim namesto kralji in kraljice, cesarji in cesarice rekli predsedniki, generali, diktatorji… Še vedno pa imajo prav takšne značilnosti, kakršne so imeli vladarji izpred dva tisoč let, prav tako pa ima Jezus še vedno iste značilnosti kot tedaj.

Če so zemeljski vladarji vzvišeni, je Jezus izmed vseh najbolj ponižen - učencem umiva noge, nase sprejema trpljenje in bolečine, sebe za grehe vsega človeštva daruje v smrt. Vladarji vladajo z oblastjo in krutostjo, on pa vlada z ljubeznijo. Vladarji grešnike kaznujejo, Jezus grešnikom ljubeznivo odpušča. Če okrutni oblastniki ljudem zadajajo rane, jih Jezus ozdravlja in celi. Če vladarji ljudi med seboj razdvajajo in ločujejo, jih Jezus združuje. Če vladarji ljudi zapirajo, jih Jezus notranje osvobaja. Če vladarji ljudem jemljejo sredstva za preživetje, tako da nimajo kaj jesti, Jezus ljudi nasičuje s kruhom življenja. Če vladarji za dosego svojih ciljev žrtvujejo ljudi, Jezus za dosego svojega cilja, da nas reši greha in večne smrti, ne žrtvuje drugih, temveč samega sebe. Če zemeljski vladarji ljudem jemljejo domove, jim Jezus zagotavlja večni dom v nebesih. Če vladarji prinašajo vojno, Jezus prinaša notranji mir. In nazadnje - če zemeljski vladarji pričujejo za laž, navidezno resnico, popačenost, nejasnost, Jezus pričuje za resnico.

Jezusa namreč ni strah za svojo oblast in svoje kraljestvo. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je večno in on bo večno kraljeval, nihče ga več ne more vreči z oblasti. Zemeljski oblastniki pa so vedno v strahu, da jih bo kdo vrgel s prestola in se polastil vsega, kar imajo. Jezus je že dal vse, kar je na zemlji imel – za nas je dal svoje življenje, zdaj ko je v nebesih pa nam daje svojo ljubezen po Svetem Duhu, da bi tudi mi okrog oznanjali njegovo kraljestvo ljubezni, miru in resnice. Želi, da se glas o njegovem čudovitem kraljevanju širi po vsej zemlji. Vse nas želi pripeljati v večno veselje, radost in srečo.

Zato naj bosta na koncu vprašanji, dragi bratje in sestre. Kateremu vladarju želimo biti podobni mi? Smo pripravljeni v našem življenju oznanjati Kristusa kralja in njegovo kraljestvo?

ponedeljek, 16. november 2009

Kam gre krščanska glasba?

V tedniku Avvenire sem zasledil zanimiv intervju s še bolj zanimivo osebnostjo - Enniem Morriconejem, slavnim filmskim komponistom. Za nas je najbolj zanimiv odgovor na vprašanje o pomembnosti cerkvene glasbe zanj.

"Zgodovina glasbe izhaja iz bogoslužnega izkustva, opera je npr. izšla iz svete maše kot svete uprizoritve. Pomislimo na velike renesančne mojstre ali na Girolama Frescobaldija. Vse je izšlo iz cerkvene glasbe in gregorijanskega korala. Cerkev pa je po 2. vatikanskem koncilu začela izgubljati vso neizmerno izročilo gregorijanskega petja. Dogaja se to, kar se je že pred tridentinskim koncilom, ko so se začeli posvetni elementi mešati s svetimi melodijami. Benedikt XVI. ima prav, ko kliče k večji pozornosti in pazljivosti glede cerkvene glasbe. Danes smo po cerkvah priče neki zmešnjavi, kjer se s kitarami igra kavbojska glasba na besedila kot je recimo besedilo Zdrave Marije..."

Zanimivo besedilo za razmišljanje o cerkveni glasbi. Naj služi kot kost za glodanje, kot spodbuda, zlasti zato, ker prihaja iz ust tako velikega glasbenika. Sam sicer pravi, da posluša poleg klasične glasbe tudi druge zvrsti kot sta rock in druge sodobne oblike glasbe, če je res dobro narejena.Dobro glasbo tudi pohvali.

četrtek, 05. november 2009

Branje mi ne diši...

Človek nekako kar ne ve, kaj naj bi rekel, ko se znajde pred stvarjo, ki je ne razume, je pravzaprav ne more razumeti, pa čeprav sem sam prepričan, da se v življenju dosti stvari ne more razumeti in tudi ni nujno, da moramo razumeti vse stvari. Nekatere pač enostavno so. In pika.

Pa vendar bi rad napisal, da sam ne razumem, zakaj današnji mladi ne berejo tako in niti ne toliko, kot sem sam bral v mladosti, a sem zase danes prepričan, da bi lahko takrat prebral še več knjig. In jih nisem malo, verjemite, kot sem tudi eden tistih srečnežev, ki si še danes privoščijo razkošje, kar vsekakor še vedno je branje knjig. Še posebno takrat, ko lahko sam izbiraš, kaj boš prebral in česa ne. Že v osnovni šoli sem prebral toliko knjig, da sem že z nejevoljo kasneje bral knjige, ki so mi jih naročili, rekli smo jim preprosto: šolsko čtivo. Z nejevoljo zato, ker nekaterih pač nisem maral, pisateljev seveda in tudi slogov ne. Da to lahko rečeš, moraš prebrati precej knjig. A ni rečeno, da imaš kot najstnik prav, ko oporekaš profesorju, ki ti naloži branje, ki ti enostavno “ne diši”. Meni ni bil realizem nikdar všeč, ne slovenski in ne svetovni, Francozi še posebej ne, dolgovezni so se mi zdeli, skratka: niso mi bili všeč.

Odveč je seveda podatek, da mi je pokojni dr. Anton Požar, ko je ugotovil, kako ne maram realistov, v enem letniku naložil dvajset knjig za obvezno branje. Ja, dvajset. In vsi so bili realisti. In je nato dodal še štiri knjige z besedami: “Te pa ti bodo gotovo všeč”! Bili so štirje romani slovitega Fjodora, ki ga širše občinstvo pozna tudi kot Dostojevskega, tisti pa, ki nam je zlezel dobesedno pod kožo, ga imenujemo kar Fjodor. Včasih dodamo zravem še Mihajlovič, Fjodor Mihajlovič. In bi rad tu dodal pripombo, da branje Dostojevskega ni vedno užitek, vsaj meni ni bilo in ni vedno užitek, pa naj gre za knjigo Bratje Karamazovi ali za njegove Zapiske iz podpodja, ki jih občasno vzamem v roke in grem še enkrat skozi njegovo gosto pisavo.

Če slučajno knjige Zapiski iz mrtvega doma še niste brali, vam jih priporočam, kot vedno priporočam vse, kar je Fjodor napisal, a knjiga, ki je bila našemu ljubemu dr. Požarju najbolj všeč od tega velikega ruskega pisatelja beloruskega porekla, je gotovo bila Zločin in kazen. In še danes se sam pri sebi smejem, ko se spominjam prijatelja, ki jo je moral za kazen prebrati še enkrat, ker ga je pokojni dr. Požar pri izpraševanju “našel na bosi nogi”, kot smo rekli nemi sceni, ki smo ji bili priče, ko nekdo med izpraševanjem ni znal. Moj prijatelj ni maral knjig, danes je izjemno uspešen, a knjig ni maral ne takrat in ne pozneje, še danes jih nima rad, prizna pa, da je dr. Požarju hvaležen, ker je moral prebrati njegovo delo Zločin in kazen. Tako dobro je ta moj prijatelj to knjigo prebral, da je živ primer starega reka: “Boj se bralca ene knjige”!, ki ga seveda, he he!!!, lahko razumeš na več načinov... Pozneje nam je namreč vedno težil z Raskolnikom na vse pretege in po moje še danes to počne, če mu le uspe zvabiti koga v debato o tej knjigi, o kateri dejansko ve (skoraj) vse.

Tisti skoraj sem v oklepaj dodal zavestno, ker je vedno tako, da se po navadi vedno najde kdo, ki ve še več. Najslabše pa je, ko se znajdeš med takimi, ki vedo še več kot vse. Takrat je molk zares zlata vreden. In modro navodilo sv. Avguština, ki je trdil, da je rešitev v begu, tudi velja ob takih primerih. Sicer Avguštinu in njegovi trditvi (“In fuga salus est”!) oporekajo, a sam se kar držim njegovega nasveta, ko se znajdem med ljudmi, ki vedo vse. In tudi več kot vse.

In me boste po tem uvodu, o Fjodoru in njegovih zgodbah, romanih, življenju in zgodbah, ob njegovih zgodbah bi znal napisati romane!, razumeli, da sem se zares vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ko sem se v marketu v Rožni Dolini, kamor sem šel pred dnevi po kruh, znašel pred polico časnikov in revij, samodejno vzel s police dnevnik Delo, ki je imel priložen roman Zločin in kazen. Za Delo in Fjodorov roman sem dal dva evra. Dva, ja! S prodajalko sva se zapletla v lep pogovor o knjigah, ona je kupila za deset evrov pet Cankarjevih knjig, vedno z Delom.

Opazil sem, da sta bila na polici tudi Sartre in Camus. Vedno po dva evra vsaka knjiga plus Delo. “Veste, danes nihče več ne bere”! je rekla prodajalka. “Ni prav tako”! sem rekel. “Je, je, skoraj tako je. Mladi ne berejo več”!

In sem pomislil nase, tepca, ki sem v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani pred leti čakal kar nekaj let, da sem le lahko kupil vsega Dostojevskega v slovenščini! Kam sem dal knjigo Zločin in kazen?

Za zdaj je še v avtu, na sedežu. Ko jo bom med enim čakanjem otrok in drugim prebral, bo našla svoje mesto med množico drugih na knjižni polici v upanju, da bo še kdaj segla kaka roka po nji.

P. S.

Knjiga Zločin in kazen je že našla nekoga, za katerega vsaj upam, da mi jo je iz avta neopazno smuknil z namenom, da jo bo prebral. Minuli teden sem namreč peljal sošolce (sic!!!) v avtu, šli smo namreč obiskat nam dragega razrednika prof. Pavla Šporna na Primskovo na jesensko, pravljično lepo Dolenjsko, kjer je danes župnik. Odveč je pripomba, da sem gornji zapis napisal prej, in tudi, da ne vem, kdo je knjigo odnesel s seboj. Da se take stvari dogajajo petdesetletnikom, pa je zelo lepo!

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 12.

sobota, 31. oktober 2009

Blagor blaženim...

V evangeliju te nedelje, ko je hkrati praznih vseh svetnikov, odzvanja beseda "Blagor". Prva stvar, ki mi pride na pamet, je Mendelssohnova pesem "Beati mortui", ki blagruje mrtve, ki so zaspali v Gospodu. Njihova imena namreč niso zapisana na zemlji, ampak pri Bogu.

Obhajamo torej praznik vere, nič več in nič manj kot to. Blaženi namreč niso nobeni velikaši, širokoustneži, preračunljivci... ne, blaženi so nasprotno vsi tisti, ki jih je svet preziral in jih še vedno prezira.

Ko poslušamo devet blagrov, jih sicer ne razumemo prav, a jih vseeno znova in znova radi slišimo. V nas prižgejo tisto luč upanja po boljšem svetu. V tej luči vedno znova sami pri sebi zavzdihnemo: "Pridi k nam tvoje kraljestvo". Zavemo se, kako daleč od ideala je svet, v katerem živimo, in zahrepenimo po lepšem, boljšem svetu, po boljšem življenju. Zaželimo si sveta, v katerem so dobrota, nenasilje, iskrenost, solidarnost. Tak svet je mogoč!

Zanj pa je treba biti drugačen, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas - govorimo o svetnikih. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti.

Kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, njegovega delovanja v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

V Jezusovem seznamu smo prav vsi in tudi Jezus se znajde v vseh naštetih situacijah. Njegov obraz izžareva vse to in še več kot to - tudi blaženost. Najti moram torej v devetih blagrih tistega, ki je namenjen prav meni. Po njem sem poklican, da naredim svojo pot. Začeti moram pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem, ki jih je tako veliko povsod. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih. Če se bomo mi zanimali za srca drugih, se bo tudi Bog zanimal za naša: "Blagor jim"!

Pri razmišljanju sem si pomagal z: E. Ronchi, Nelle beatitudini la regola della santita' - Avvenire 29.10.2009

sreda, 28. oktober 2009

Bratranci

Vittorio Messori je pred petimi leti našel zanimiv zapis v 'Le Figaro', francoskem dnevniku:

«Taksist, ki je bil izraelski arabec, s katerim sem prišel iz Tel Aviva, se je z menoj dogovoril, da me bo iz Jeruzalema spet pripeljal v Tel Aviv na letališče, ko bom zaključil svoje bivanje. Ker pa je medtem že našel drugo zadolžitev, je našel alternativno rešitev: "Poslal bom svojega brata, 'my brother'". Ta je prišel natančno ob dogovorjeni uri in se predstavil kot brat mojega taksista. Ker pa mi nekaj ni dalo miru, sem se skušal nekoliko poglobiti v stvar. Novi taksist mi je v angleščini pojasnil, da je v resnici bratranec drugega taksista, a da je to razlikovanje mogoče v angleščini, ker je v arabščini ena sama beseda, ki označuje tako brata kakor bratranca. To me je zelo prevzelo: po dva tisoč letih sem v semitskem jeziku, ki izhaja iz iste veje kot aramejščina, dobil potrditev, da se eksegeti ne motijo, ko pravijo, da so Jezusa iskali sorodniki, 'bratranci in sestrične', kjer evangelij navaja 'brate in sestre'. Kdaj pa kdaj lahko torej tudi navaden poročevalec pripomore k eksegezi Svetega pisma."

IL TIMONE N. 37 - LETO VI - November 2004 - str. 64 - 66.

ponedeljek, 12. oktober 2009

Sveto oziroma presveto v bogoslužju

Sekularizacija svetega, značilna za pokoncilski čas, se ni ustavila zunaj cerkvenih vrat, ampak je skoznje vstopila. Prišlo je do poskusa, da bi bogoslužje bilo imitacija posvetnega s hrupom, materialnostjo in raztresenostjo, ki je zanj značilno. Nauk Cerkve pa je glede tega vedno bil zelo jasen...
Pogosto se zgodi, da srečamo kristjane, ki rečejo, kako so šli v cerkev, da bi lahko začutili, vstopili v skrivnost, v sveto, nasprotno pa so se znašli v pravi karikaturi, neposrečenem posnemanju, posvetnega, od vrste glasbe, pa vse do ekstravagantnih oblačil mašnikov, ki so zaradi svojega nastopaštva tudi izgledali pravi "šovmeni".

Gre za zelo zaskrbljujoče znamenje. Pomeni namreč, da svetega ni več, da mnogi sploh ne vedo, kaj bi to bilo, medtem ko posvetno postaja prevladujoče tudi v cerkvi, ki bi naj bila pravi sveti prostor. Da je nek kraj svet, hitro začutimo, ko nam rečejo ob vstopu v muslimansko mošejo, budistični tempelj ali judovsko sinagogo, da se moramo sezuti ali se s sklenjenimi rokami prikloniti ali si pokriti glavo.

Nekoliko zmedeni to tudi naredimo, morda tudi začutimo tisto vrojeno strahospoštovanje, pomešano z začudenjem, ki pride na dan vsakokrat, ko se znajdemo pred nečim neobičajnim, skrivnostnim, večjim od nas: pred svetim. Tedaj se vprašamo, kako to, da duhovniki in redovnice kot prvi po cerkvah ne spoštujejo tišine, še več: pogovarjuajo se na glas, zahtevajo, da ne poklekujemo in se priklanjamo, ker naj bi šlo za suženjske kretnje, ki naj bi bile za človeka poniževalne. Nekaj tu ni v redu.

Medtem pa so prišla na dan nova bogoslužja, ki posvečujejo posvetno kakor nekoč. Seveda ne gre več za mogočna zborovanja z morjem ljudi iz nacističnih ali komunističnih časov, kjer so častili mit krožečega sonca ali režimske osebnosti - danes imamo shode z baklami, razne druge shode in marše, nove svetne procesije. Ne izpostavlja se več svetih podob ali Najsvetejšega, temveč zastave, napise in nove teozofske simbole. Nekoč so bakle spremljale svete podobe, danes pa nove religioznosti. Do tega nas je pripeljala profanizacija svetega, ki se ni ustavila zunaj svetišč, ampak je vstopila vanje ter poskušala bogoslužje napraviti za posnetek profanega, z vsem hrupom, materialnostjo, zmedenostjo, ki je je polno profano.

Profanost pomeni oddaljenost od Boga, ki nasprotno živi v "svetem". To je seveda potrebno, da bi se spoštovala svoboda ustvarjenih bitij. Človeško bitje mora živeti izven svetega (fanum), da bi se lahko svobodno odločalo, da vstopi v svetišče, kadar enkrat razume razliko in začuti potrebo po srečanju z njim, ki je začetek vsega in vseh. Če bi posvetno res bilo sveto, potem bi častilci hudiča imeli prav, ko prevračajo sveta znamenja krščanstva, da bi posvečevali kar je slabo in greh.

Greh uničuje ustvarjena bitja, kvari profano in onečašča sveto, rani ustvarjeno resničnost v njeni svobodi kakor tudi v njeni odvisnosti. Zato pa se mora vmešati Odrešenik in vzpostaviti avtonomijo stvari, tako da izkorenini in ozdravi greh. Odrešenje ne prihaja odrešit profanosti, ki je že sama v sebi prostor, v kateri se odseva sveta vrednost svobode človeškega, ampak prihaja vzpostavit in povzdignit naravo, ustvarjeno resničnost. Sveta bi se morali veseliti in ga okušati, ne pa ga le "uporabljati". Ozdravljenost od greha nam omogoča, da se sveta veselimo, da znamo v resničnosti uživati in da iz nje odstranimo, kar jo lahko pokvari.

Liturgija (bogoslužje op. prev.) je prostor, v katerem se vse to neprestano odvija. V njej človek, ki ga je zmedel greh, najde odrešenje, tako da iz nje izide osvobojen in je sposoben poseči v zemeljsko stvarnost z energijo, ki jo je prejel. Profano se tako naravnava na sveto. Prav zato, ker vidno predpostavlja liturgijo, je profana resničnost pred svetim, je narava pred nadnaravnim, ki po drugi strani neprestano teži po tem, da naravi vrača pomen in jo spreminja. Utelešenje Besede je podarilo prav to - s svojim vstopom v zgodovino slednja postane razodetje Boga. Profanemu, ki ga je greh desakraliziral (mu odvzel svetost op. prev.), odrešenjska izkušnja podeli posvečenje. Liturgija ponovno posvečuje, ponovno daje pomen. Pri zakramentih se vsakokrat poslužimo neko posvetno, naravno resničnost: kruh, vino, olje, vodo, ljubezen, trpljenje in to s pomočjo posebnih molitev posvetimo. Posvetno resničnost, ki je že tako ali tako usmerjenak svetemju, tako napravimo sveto in jo tako le namenimo za tisto, za kar je bila ustvarjena.

Odnos med svetim in posvetnim, ki je prej bil dialektičen, sedaj postane dialoški, obe resničnosti pa še vedno med seboj ostajata različni. Posvetno je sveto v možnosti, ki čaka, da se bo uresničilo. Resničnost sveta je profana in čaka na Kristusovo odrešenje.

V času drugega vatikanskega koncila so nekateri predlagali, da bi odstranili sveto, saj so menili, da je vse sveto. Tako je prišlo do zdaj že povsem jasne polarizacije - na eni strani imamo preveliko vnemo v posvetnih zadevah, aktivizem in sekularizem, ki sta privedla do zreduciranja svetega na posvetno, na drugi strani pa imamo spiritualizem, ki beži od posvetnega v svetem. Kakor pa je v našem času postalo očitno, je razlikovanje med svetim in posvetnim danes nujno. Pravoslavni teolog Pavel Evdokimov je glede tega takole dejal: "Iz samega božanskega studenca: 'bodite sveti kakor sem jaz svet', izhaja celo zaporedje posvečenja ali stvari, ki so svete po udeležbi. Te izvršujejo neko deprofanizacijo, neko devulgarizacijo v samem bistvu tega sveta . To dejanje prodiranja v svet je lastno zakramentom in zakramentalom (pogreb, blagoslov... op. prev.), ki učijo, da je v krščanskem življenju vsaka stvar zakrament ali sveto v možnosti, ker je vse namenjeno svoji liturgični izpopolnitvi, svoji udeležbi pri Skrivnosti (Misteriju)" (L'Ortodossia, Bologna 1965, 291).

V središču tega gibanja je Evharistija. Zato je Cerkev, na Vzhodu in Zahodu, vedno postavljala v središče oltar s tabernakljem (prej tudi z artoforijem ali ciborijem) z Najsvetejšim. Kdor je tabernakelj v naših časih odstranil, da bi na njegovo mesto raje postavil duhovnikov sedež in ga dal v prostor, ki je ločpen od cerkve celo do te mere, da ga je zelo težko najti, bi moral prebrati, kaj o tem pravi Koncil v svojem prvem dokumentu o bogoslužni prenovi: "Sveta Evharistija naj se shranjuje v čvrstem in nevlomljivem tabernaklju, ki naj bo na sredi glavnega oltarja ali tudi stranskega, a naj bo ta zares plemenit ali, glede na krajevne navade in v posebnih primerih, ki naj jih potrdi krajevni ordinarij, tudi na drugem kraju v cerkvi, ki je zares plemenit in ustrezno okrašen. Dovoljeno je maševati obrnjeni proti ljudstvu tudi pri oltarju, na katerem je tabernakelj, ki je sicer majhen, a primeren" (Navodilo za natančno izvajanje svetega bogoslužja Inter Oecumenici, 26.9.1964, št. 95).

Pavel VI. je to ponovil v okrožnici Mysterium Fidei: "Podnevi naj verniki ne opuščajo obiska Najsvetejšega, ki mora biti v cerkvah shranjeno na najodličnejšem kraju, z najvišjim dostojanstvom in po liturgičnih predpisih, ker je obisk dokaz hvaležnosti, znamenje ljubezni do Gospoda Kristusa, ki je tam navzoč" (3.9.1965).

Središčni položaj tabernaklja v cerkvi je v posinodalni spodbudi Sacramentum caritatis potrdil tudi sedanji papež še kot kardinal in prefekt Kongregacije za nauk vere: "Njegov pravilni položaj (namreč tabernakloja op. prev.) nam namreč pomaga prepoznati resnično Navzočnost Kristusa v Najsvetejšem zakramentu" (št. 69).

Njegov šotor ali tabernakelj hrani skrivnost njegovega telesa in krvi, njegovo Navzočnost. Gre za zavest, ki jo je Cerkev dosegla, da je Skrivnost vedno navzoča, ker je pred vsako drugo stvarjo: mi smo tisti, ki se moramo "ponavzočiti" pred njim s svojim češčenjem, njegova stalna navzočnost nenehno vzbuja našo vero. Kristus je prišel na svet, da bi bil z nami vse dni. Sveto, pravzaprav Najsvetejše, torej ostaja med nami.

Nicola Bux. Il sacro nella liturgia, cioè il Santissimo. Il Timone, februar 2009.

torek, 06. oktober 2009

Sodobni design

Dragi prijatelji. Trenutno se s spletnim dnevnikom bolj malo ukvarjam, ker se trudim še z zadnjimi stvarmi pri diplomi in še drugimi stvarmi. Naj torej dam v branje razmišljanje urednika tednika 'Novi glas'. Gre za zamejski katoliški tednik v slovenskem jeziku, ki izhaja v Gorici.
Ko sem pred časom ugotovil, da so nekateri moji znanci, ki so na poti v srednja leta, pozabili na Boga, opustili praktično krščanstvo in zanemarili verske obveznosti, kot je, recimo, hoja k nedeljski maši, ko sem torej ugotovil, da jih je večina le-teh izbrala sodobni design za vodilo življenja in si iz modernega designa naredila nekak nadomestek Boga, sem se zdrznil.

Preprosto zato, ker je meni določen sodobni design tudi všeč, a se kot človek, ki so mu všeč lepe stvari, tudi zavedam, da je samo ena od tržnih niš sodobnega marketinško urejenega sveta. Nobena umetnost ni, ampak samo dobro preračunano oblikovanje za točno določene ljudi. Mojim bralcem najprej rad povem, da se pod sodobni design, sodobno oblikovanje, sodobni izgled, danes daje predvsem vse tiste stvari, za katere nekateri zmotno mislijo, da jih ločijo od drugih že zato, ker si jih (lahko) kupijo. Ena od bistvenih lastnosti sodobnega designa je namreč to, da daje kupcu čisto neprikrito tudi občutek izjemnosti, kar seveda ni res, kar je seveda debela laž, ko pa vemo, da za njim stoji točno določen marketinški načrt, ki predvideva tudi dejstvo, da bo imel kupec nekega določenega moderno oblikovanega predmeta, pri nakupu točno določene občutke, med temi je občutek, da je izjemen, ker ima okus, na prvem mestu. Da ti občutki niso resnični, ponavadi vedo predvsem tisti, ki prodajajo, kupci se tega ne zavedajo.

Ne vem, če ste kdaj bili pri kakem sodobnem človeku, ki prisega na sodobni design in misli, da bo njegova hiša nekaj posebnega že zato, ker se v njej na prvi pogled zdi, da je vse v redu, vse spravljeno, ker je pač pri nakupu pohištva sledil sodobnim trendom modernega designa.

“Ta lepa, skorajda boleča odsotnost predmetov, ki tako drago stane,” je pred časom vzdihnila znanka, ko sem ji privoščljivo povedal, da v svoji dnevni sobi, ki je narejena točno po zakonih tržno usešnega modernega designa, ki prisega na “minimal chic”, (preprosto povedano: spominja vas na japonske filme, kjer je vse urejeno, nikjer nobenega predmeta ni, deluje sveže in čisto, a prazno), niti pod razno ni prostora za enega samega otroka, kaj šele za prijetno vzdušje. Je pa v zameno prostor za razne nadomestke za Boga, kot so: izbrana svetila, vaze, razni podstavki in nadstavki, kamni, suhe veje, predmeti, ki z navidezno preproščino pričajo o dragi in razkošni premišljenosti pretanjenega oblikovalca…

In sem jo vprašal, kje ima čevlje. Pokazala mi je omaro, v kateri je bilo prostora za pet parov čevljev, ostale je hranila v garaži, v hiši zanje ni bilo prostora, vse je moralo biti v duhu načela: malo, preprosto, modern design, a zelo drago.

V takih hišah boste takoj videli, kje ste, saj boste težko našli kako igračo kje v kotu, kot tudi na kupe zloženih knjig ne bo in niti nobene moške srajce na naslonjalu kake stolice, če že o odvrženih hlačah niti ne govorimo. V zameno seveda kraljuje sodobno oblikovan televizijski zaslon, zraven vaza brez rož s suhimi vejicami v pralnem stroju spranih kamnih, ki so tako čudoviti, da bolj ne morejo biti. Preprosto in zlagano lepi. Sodobni design.

In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenosti ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadosti in sebi problem, kot da bi sočloveka iskali in pustili vsaj okno odprto neznanemu, da ne rečem Bogu.

Ponavadi potujejo veliko, ti ljudje namreč. Ker nikjer niso doma, o čemer najbolj govori njihov odnos do sodobnega designa in posredno sebe, ker ne odraža popolnoma ničesar, razen nekega daljnega arhetipa brezčutne lepote, ki naj bi nadomestila preprosto vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?”

In pa seveda Boga.

Bog je namreč problem. Nič ne sili. In ni čisto nič sodoben.

Niti tak ne, kakršen je v Ikea magazinih naprodaj. Kjer design postane nadomestek nadomestka, ko moraš tudi tistemu, ki modernega designa ne more kupiti, občutek, da je kupil sodoben design. In mu zato prodaš golfa in ikea omaro, zraven pa še sony televizor in ipod ter seveda iphone, da o macu, katerega do včeraj ni maral niti ne govorimo.

Občutek popolnosti samozadostnega.

Ko se ni treba več vprašati: “Kaj sploh počnem tukaj?”

A v zameno lahko kupiš še en moderno oblikovani predmet točno določene znamke, če že pravega ne moreš.

In si v sodobno oblikovanem stanovanju še bolj sam.

Tudi in predvsem zato, ker drugega nočeš.

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 5

petek, 25. september 2009

Nečimrni pastirji

Zanimivo razmišljanje:

Ob posvetitvi petih škofov zadnjega 12. septembra, se je papež javno potožil, da v Cerkvi "mnogi od tistih, ki jim je bila zaupana neka odgovornost, delujejo za same sebe in ne za skupnost, za skupno dobro". V Cerkvi torej so pastirji in ni jih malo, ki bolj gledajo na svoje lastne koristi in ne na skrb za čredo, ki jim je bila dana v oskrbo.

Kot je vsem znano, je življenje kristjana en sam boj: proti hudiču in njegovim skušnjavam, proti slabostim, proti svetu... V prvi vrsti pa naj bi bili kot voditelji prav škofje in duhovniki, ki naj bi ljudi vodili "proti Kristusu in torej proti živemu Bogu". Če pa ti voditelji krenejo s poti, niso zvesti, se kregajo med sabo, mislijo na vse drugo, razen na skrb za duše, ki so jim zaupane, nastrada prav Božje ljudstvo, vsak izmed nas.

Težava pa ni v tem, da bi imeli samo zemeljske težave, ampak je tu v igri večno življenje, ki naj bi bilo naš skupni cilj. V tem boju, kjer voditelji niso enotni, pazljivi, zvesti... obstaja nevarnost, da bi se v boju izgubili, razkropili, morali umakniti. Na kocki so nebesa in to ni malo.

Morda se bo metafora boja komu zdela pretirana - lahko jo zamenjamo z drugo, a sporočilo ostaja isto. Kdor hoče koga voditi, učiti... mora biti najprej sam na pravi poti, sicer se lahko oba izgubita in pogubita.

Povzeto po: Gianpaolo Barra - Rischio cielo? (uvodnik v septembrsko številko revije 'Il Timone'

ponedeljek, 14. september 2009

Naši križi

Pri tokratni objavi bi se rad naslonil na eno rabinsko modrost, rabi Mendel iz Kotzka je namreč nekoč dejal: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo."

Navežimo na evangelij - Peter je Jezusu namreč branil, da bi šel v trpljenje in smrt... Kasneje se je ta njegova drža izkazala za nepravilno, za egoistično, za človeško.

Komu ni prišlo na misel, da bi se ob napačni Petrovi drži ne spravil nadenj, ker je nekaj storil in popolnoma zgrešil, potem ko je le par trenutkov pred tem izrekel nekaj tako dobrega, ko je Jezusa priznal za Boga. Odgovarjam, da kdor dela, ta tudi greši - Jezus je Petra takoj popravil in poučil. Kaj pa ostali? Zakaj so bili tiho, ko so se strinjali s Petrovim ravnanjem, pa niso tudi oni Jezusu branili izpolnjevati Očetovo voljo?

Temu se reče preračunljivost. Najprej tiho prikimavanje z glavo, potem pa z vsemi topovi nad grešnika. Tudi mi tako delamo. Toda, bistvo vsega, tudi takega ravnanja je nekje drugje, v človekovi grešnosti.

Ta povzroči tudi to, da bi radi živeli življenje brez križa. Toda, kogar Bog ljubi, ga tudi preizkuša. Ker pa Bog ljubi vse ljudi, tudi vse preizkuša. Božje ljubezni torej ni brez križa. Kakor tudi ni poti za njim brez križa, tega si namreč moramo nadeti na rame, če hočemo živeti. Sprejeti moramo njegovo voljo, naša nam namreč narekuje, da je pravo življenje lagodno življenje, tisto brez težav. Vendar pa to v resnici ni življenje.

Pravo življenje je torej v hoji za njim, skozi križe in težave in skozi smrt v Življenje, pravo življenje. Smrti pa se danes bojimo. Zakaj? Spet nam priskoči na pomoč judovski modrec, in sicer Eliyahu Dessler: "Ljudje se bojijo smrti, ker ne vedo, kaj je to. Kot da bi vedeli, kaj je v resnici življenje."

Tako, nametal sem par stvari, ob katerih lahko razmišljamo. Ostaja odprto za pogovor.

ponedeljek, 07. september 2009

Odpreti se

Kot vedno, lahko tudi tokrat dobimo zelo aktualne zadeve iz nedeljske Božje besede, iz beril in iz evangelija. V gluhonemem, ki ga Jezus ozdravi se lahko prav vsi poistovetimo, saj imamo podobne težave. Gre za krizo vere, ki je v svetu prav vedno prisotna, ozdravi pa jo seveda lahko samo Jezus, "Bog z nami".

Danes ne znamo poslušati, se ne znamo med seboj poslušati. To je predpogoj, da bi lahko lahko govorili. Kajti gluhi je težko govoril, enako pa tudi mi danes težko govorimo. Oziroma, če smo natančni, lahko in veliko govorimo, a zelo malo povemo. Ker nimamo kaj povedati, nikjer namreč nismo načrpali tistega zaklada, ki bi ga potem lahko govorno posredovali. Pravzaprav tu tudi ne gre samo za govor, ampak za celotno zapleteno sestavo govorice.

Kriza poslušanja torej, ki ima za posledico krizo vere, če vzamemo za resnično trditev, da je vera iz poslušanja. Tako vsaj pravi Sveto pismo, a je tudi v resničnost naukov le-tega treba verjeti. Če pa verjamemo, bomo jutri navdušeno praznovali praznik rojstva prvakinje v poslušanju in verovanju iz poslušanja, jutri bomo namreč praznovali Marijino rojstvo.

Ko pa nekomu ne znamo več prisluhniti, ga ne znamo poslušati, ko nismo nanj pozorni, se ne trudimo naravnati na njegovo valovno dolžino, mu tudi več ne verjamemo. Ne verjamete temu? Samo ozrite se okoli sebe - koliko parov ima težave samo zaradi tega, ker se ne poslušajo, ker fant in dekle, mož in žena nikdar ali zelo redko svojih src niso naravnali na isto valovno dolžino.

Preskok na področje odnosa do Boga je le logična posledica odnosov med ljudmi - ne prisluhnemo mu. Bog govori na številne načine, a na to nismo pozorni. Zapreti se Bogu je zelo preprosto, kadar se enkrat zapremo sočloveku. A je govor po ljudeh le eden izmed načinov božjega govora. Zakaj nočemo raziskovati, kopati, iskati? Se bojimo tistega kar bomo morda našli?

Več poslušanja torej! Več pozornega poslušanja, več pozornega čutenja. Več občutljivosti. To si moramo spet pridobiti, postajamo čedalje bolj neobčutljivi za vse, kar nas obdaja, zato je trud na tem področju nujna stvar - za naše preživetje. Življenje se da živeti ali pa v njem samo životariti in se skozenj nekako pretolči, pri čemer se nekateri razumljivo odločijo, da je bilo takega življenja dovolj. Toda življenje ni življenje, če ga ne živimo. Živeti pa pomeni verovati, upati in ljubiti. Vera pa je iz poslušanja, zatorej začnimo poslušati!

nedelja, 30. avgust 2009

Od zunaj in od znotraj

Tokrat malo drugačna smer razmišljanja. Predstavljajmo si, da smo sredi predvolilnega boja. Vsaka od strani, pa naj bo leva ali desna, vedno obljublja, da bomo rešili državo, če bomo le izpolnili vse reforme, ki jih napovedujejo, in sicer do potankosti. Potem gremo in obračamo in izpolnjujemo reforme, delajo se novi in novi zakoni, pa še vedno stvari gredo po starem.

Oblastniki se potem vprašajo, kaj je temu botrovalo. Pridejo do odgovora, da zagotovo nismo do potankosti izpolnili vsega, kar so nam zapovedali. Podobno kakor tudi menijo zdravniki, da zagotovo nismo redno in ob natančno določenih nam urah nismo jemali predpisanih zdravil, ko se naše zdravje ne izboljša.

Če preidemo na promet, se jemlje strožje in strožje zakone, da bi ljudje vozili pametneje in se ne pobijali, ko pa se stanje ne izboljša, je treba še strožji zakon, ker se niso dovolj strogo vozniki držali prejšnjega.

In tako se vse ponavlja kot lajna, ljudje pa nismo nič boljši, pa čeprav bi na zunaj izpolnjevali natančno vse zakone.

Tista prava reforma namreč prihaja le od znotraj, od koder prihaja tudi naša pokvarjenost. Če ne spreobrnemo najprej svojega srca, ne moremo izboljšati sveta. Bili so že na svetu mnogi, ki so mislili, da se "novega človeka" da ustvariti samo z zunanjimi prijemi, a ni šlo.

Zatorej nam Jezus pravi, da je treba začeti od znotraj, pri samem sebi. To se namreč potem pokaže tudi na zunaj. Ni dovolj fasada, ampak vsebina.

torek, 18. avgust 2009

Kdo je kriv?

Pri ljudeh sem naletel na nekaj pripomb glede pridige ljubljanskega nadškofa Urana. Sam pridige nisem slišal, sem si jo pa sedaj prebral in moram reči, da je tudi meni ta pridiga precej čudna.

Dobil sem občutek, da se še vedno nahajamo vsaj v letih med obema vojnama, če že ne v 19. stoletju, ko se je začela na Slovenskem tako imenovana ločitev duhov. Takrat so namreč zagovarjali brezpogojno zavrnitev vsega liberalnega in boj proti vdoru liberalnega duha med in v katoličane. Niso pa upoštevali celo stoletje trajajočega procesa sekularizacije, ki je bil posledica razsvetljenstva iz 18. stoletja, še bolj pa se je to utrdilo z obdobjem liberalnih vlad in zakonov v Avstriji, tja do leta 1879, ko je nastopila Taaffejeva vlada.

Takrat so trdili, da je ljudstvo dobro in da bi bilo še boljše, če bi ga podpirali ustrezni zakoni, torej zakoni, ki bi ne bili liberalni. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da na ta način v cerkvenih krogih niso dosegli dobrih rezultatov, ker jih tudi niso mogli - nova mentaliteta se je že preveč zasidrala v družbo.

Če pa me tedanje postopanje in postopanje potem do druge svetovne vojne ne preseneča, saj je do drugega vatikanskega koncila tako mišljenje in postopanje nekaj običajnega, pa me preseneča, da smo že skoraj petinštirideset let po koncu koncila še vedno na istem.

V Cerkvi še vedno obtožujemo brezbožne oblastnike, ki sprejemajo prav take zakone, ter tako kvarijo sicer dobro in še kar verno slovensko ljudstvo - ali ni ravno to ljudstvo tisto, ki se teh zakonov drži, namesto da bi se držalo božjih zapovedi? Se da to s silo preprečiti in ljudi nagnati na pravo pot? Da ne bo pomote - tudi sam menim, da je za krizo odločilnega pomena to, da smo se oddaljili od vrednot, a smo katoličani prvi, ki bi se morali nad tem zamisliti, ne da se oziramo po drugih in jih obtožujemo.

So namreč za to, da so cerkve čedalje bolj prazne, da družina ni to, kar bi morala biti itd. krivi tisti na čelu države in njim podobni? Tudi, a to nas ne sme toliko zanimati, ker so konec koncev predstavniki ljudstva in torej tudi pokazatelji stanja v družbi. Za vrednote se moramo zavzeti in jih spoštovati najprej mi in to svetu tudi pokazati. Z zgledom, ne z obtoževanjem, saj smo kristjani luč sveta, sol zemlje, kvas... Če se vrnemo k začetni ljubezni, ki smo jo opustili, našemu zgledu lahko sledijo številni. Pot iz krize je Jezus, ki je sam pot, on je tudi pot iz laži, ker je resnica in nenazadnje je pot iz smrti, ker je življenje. Na to pot moramo stopiti sami in hoditi po njej, potem pa nanjo skušati privabiti še druge, a z zgledom, ne z obtoževanjem.

Da pa ne bo pomote, nad liberalne zakone se je spravil tudi koprski škof Metod, da ne bo na tapeti le ljubljanski nadškof. Morda se je še kdo izmed naših pastirjev, a to navsezadnje le dokazuje, da je tovrstno razmišljanje in postopanje še vedno prisotno v naši Cerkvi, nenazadnje bo naslednje leto poskrbela, da se bo po dolgem času spet napolnil celjski štadion

nedelja, 16. avgust 2009

Perspektiva večnosti

To razmišljanje sem pravkar poslal na Družino. Tiče se polemiziranja v pismih bralcev s Potrčem. To je moj odgovor tistim kar petim, ki so polemizirali s Potrčem. Vaši odzivi so seveda zaželjeni!

Ko sem bral polemiziranje bralcev z Miranom Potrčem, ki je predhodno polemiziral z Alojzom Sokom, sem opazil predvsem nekaj – da v odgovorih ni perspektive večnosti.

Odgovor s takšno perspektivo bi se namreč nekoliko pomilovalno nasmehnil gospodu Potrču, ki se še vedno krčevito bori za pridobitve NOB-ja in samoupravnega socializma ali kakor koli se ta stvar že imenuje, saj te stvari v večnosti ne štejejo. G. Sok je opozoril na sedemdeset let, ki jih je g. Potrč dopolnil. Ko pa začne »sestra smrt« (oprosti, dragi »Asiški ubožec«) že kar pogosteje trkati na vrata, ko tvoji sovrstniki že zapuščajo ta svet, se počutiš, če ne veruješ v večnost, čedalje bolj osamljenega. Verjetno bo ta občutek pri ljudeh, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, čedalje hujši, tem bolj se bo bližal tisti nič, ki je ali ga ni (stvar okusa) po smrti.

Nekaj pa mi pri nas kristjanih ne gre v račun – zakaj neki zdaj tako tožimo nad krivicami, ki so se nam dogajale v preteklosti? Mar pričakujemo, da nam jih bodo povrnili ali se zanje opravičili tisti, ki jim je prejšnji sistem ugajal? Morda celo pričakujemo, da bodo isti ljudje spremenili svoj pogled na pretekle dogodke? To se pri večini od njih ne bo zgodilo, če pa se kdo od njih na stara leta spreobrne in začne ponovno verovati v evangelij, se moramo z njim veseliti, saj se je v očetovo hišo vrnila ovčka, ki se je bila izgubila. Seveda, če verjamemo v večnost, kjer ni delitev na leve in desne, na črne in bele… Ali v večnost še verjamemo, dragi bratje in sestre?

Če je vaš odgovor pritrdilen, potem se nimate kaj hudovati nad vsemi krivicami, ki so se zgodile vam, Cerkvi in vsem ljudem dobre volje, ker Bog vse vidi. Ko so našemu župniku v zaporu dejali, da bodo njemu in Cerkvi vzeli vso lastnino, jim je takole odgovoril: »Kar vzemite, bogastvo Cerkve itak ni od tega sveta«. Da, lepa je naša vera! V večno življenje.

nedelja, 09. avgust 2009

Dolga pot

Od božje besede današnje nedelje me je najbolj nagovoril en svetopisemski stavek: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«! Ta je iz prvega berila, ki je iz Prve Knjige kraljev (1 Kr 19, 4-8). V glavi se mi je takoj porodila asociacija z življenjem, kar je potem tudi pridigar omenil v pridigi.

To naše življenje je ena sama dolga in zahtevna pot. Zdi se, da je čedalje zahtevnejše. In ko gre za zahtevno, dolgo, mučno pot, potrebujemo takšno okrepčilo, da jo bomo zmogli. Z drugimi besedami - potrebujemo močne hrane.

Če sedaj nekoliko pomislimo, imamo hrane ne samo v izobilju, ampak celo preveč. Pri izbiri se lahko izmišljamo in izmišljamo, pa še ne bomo vsega poskusili. Toda - ni vedno stvar samo v količini in raznovrstnosti hrane, ampak v kakovosti. Navadno hrano lahko jemo in jemo, nekega dne se je preobjemo. Če pa je hrana resnično kakovostna, odlična, se je ne moremo preobjesti, četudi bi jo jedli vsak dan.

Če to sedaj naobrnemo na resničnost, se nam postavi vprašanje: ali obstaja tako kakovostna hrana, ki jo jemo in jemo, pa se je ne preobjemo? Na tem svetu se mi zdi, da temu ni tako - še tako dobre hrane bi se enkrat naveličali. Obstaja pa neka hrana, ki ni 'od tega sveta'. To hrano lahko jemo in jemo, pa se je ne preobjemo - ta hrana je Kristus: v evharistiji, v Božji besedi in v zakramentih.

Velja pa pomisliti še na nekaj: ali nam hrana tega sveta nudi popolno sitost? Če pogledamo, temu lahko pritrdimo na telesni ravni - celo presiti smo, kot smo že dejali. Toda, ali smo srečni? Je naše življenje resnično polno? Mislim, da ne. Polni so naši hladilniki, naši želodci, naše garaže, denarnice, bančni računi... Če temu ni tako, pa so vsaj naše glave polne misli nato, kako bi bilo vse rešeno, če bi imeli toliko kot imajo drugi - denar, avto, hišo... Marsikomu to nekoč uspe doseči, a je še naprej lačen in žejen, ni zadovoljen, še naprej tava in išče na tej življenjski poti.

Tu pa spet nastopi Kristus, tisti, ki je vstal in premagal smrt. Ta Kristus nam najprej kaže, kam gre ta naša dolga pot - v večnost. On namreč ni le Jožefov sin, ampak je Božji Sin, on ni od tega sveta. Da pa bi dospeli v večnost, potrebujemo takega kruha, ki ni od tega sveta. To je izreden kruh, neprecenljive vrednosti - Jezus sam. On sam se nam daje kot kruh življenja in za nas je dal življenje, da bi ga imeli mi. On se je spustil v naše nesreče, v naše tegobe, celo v smrt. To počenja vsak dan, a se je treba zbuditi, prisluhniti in vstati, vstati skupaj z njim, če bi radi dospeli do cilja, če bi radi živeli. Jezus, ki je vstal od mrtvih, nam pravi: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«!

petek, 07. avgust 2009

Dežela, ki je ni

Včeraj sem malo poslušal glasbo, zlasti neapeljskega kantavtorja Edoarda Bennata, ki je znan tudi iz dueta z Gianno Nannini "Un'estate italiana", himno SP v nogometu leta 1990. Pesem se imenuje "L'isola che non c'è", v slovenščino sem prevedel v "Dežela, ki je ni", kot veste gre za deželo na majhnem otoku, kjer živi Peter Pan, literarni junak škotskega pisatelja Jamesa Matthewa Barrieja. Sporočilo pesmi se mi zdi bogato, prevedel sem ga, kolikor sem mogel dobro, gotovo bi se dalo bolje, a se mi zdi, da se bo dalo razumeti. Skušal sem ohraniti rime na istih mestih kot v italijanskem originalu. Spodaj v posnetku pa lahko pesem tudi poslušate v originalu. Komentarji so zelo dobrodošli!

Dežela, ki je ni

Druga zvezda desno,
to pot je do tam,
in potem naravnost, dokler ni nov dan,
potem pa pot sam najdeš ti,
vodi do dežele, ki je ni.

Morda se ti bo to čudno zdelo,
a umovanje te je nekoliko prevzelo.
in zdaj si skoraj prepričan ti,
da obstajati ne more dežela, ki je ni.

In če pomisliš, kakšna norost,
to je le pravljica, to je izmišljenost
in kdor je moder, kdor je zrel to ve:
v resničnosti biti to more ne!

Strinjam se z vami,
dežela obstaja ne,
kjer svetnikov ni, herojev ne
in če tam ni tatov,
tam vojne nikdar ni,
mogoče je to prav dežela, ki je ni.

In to ni izmišljotina,
niti to ni igra besed,
če vanjo verjameš, je dovolj ti,
kajti pot potem sam najdeš ti.

Strinjam se z vami,
nič tatov in orožnikov,
toda kakšna neki to dežela je?
Nič sovraštva in nasilja,
ne vojakov ne orožja,
prav dežela, ki je ni, to morda je.

Druga zvezda desno,
to pot je do tam,
in potem naravnost, dokler ni nov dan,
ne, ne moreš zgrešiti ti,
to je dežela, ki je ni!
In posmehujejo se,
če še naprej jo iščeš ti,
a nikar ne obupaj, zakaj
kdor je že odnehal
in za hrbtom se ti smeje,
najbrž je bolj neumen kot ti bil si kdaj!

sreda, 05. avgust 2009

Pozaba

Žal danes obstaja bolezen, ki ne okuži le posamezne osebe, ampak cele narode, gre za pozabo. Človeka nič bolj ne uničuje in spominja na kontradiktornost v sebi kot prav pozabljenje. O tem nam učinkovito priča besedilo iz Pete Mojzesove knjige. Ljudstvo, ki je po dolgem tavanju po puščavi pred tem, da vstopi v obljubljeno deželo, Bog prosi, naj se izogne skušnjavi, da bi pozabilo vse dobro, ki ga je prejelo od Gospoda:

"Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo, v deželo, katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gorá kopal baker. Do sitega se boš najedel in zahvalil boš Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal. Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, da ne bi izpolnjeval njegovih zapovedi, odlokov in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti ... Pa boš rekel v svojem srcu: »Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo.« A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo, zato da uresničuje, kakor to dela danes, svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. Če pa bi vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi, jim služil in se jim priklanjal, vam danes zagotavljam, da boste gotovo uničeni" (5 Mz 8,7-14; 17-19).

Kot je znano, je prastara modrost dobra življenjska učiteljica. To besedilo tudi danes ohranja svoje bogato simbolično sporočilo. Če namreč Evropa ni sposobna gojiti zgodovinskega spomina, ki bi ji omogočal, da bi ohranjala živo kulturno in versko tradicijo, ne more upati, da bo razprostrla svoja krila. Lahko bo sicer gospodarsko in trgovsko bogata, rodovitna z iniciativami in z močno denarno valuto, a se bo brez istovetnosti to preobilje spremenilo v breme in teža ji ne bo dovoljevala, da bi dosegla tiste plemenite cilje, ki si jih je zastavila.

Rino Fisichella, Identita' dissolta, Mondadori, Milano 2009, 22-23.

sreda, 22. julij 2009

Zvodenela istovetnost

Začel sem brati zanimivo knjigo, ki nosi zgornji naslov, napisal pa jo je nadškof Rino Fisichella (Identità dissolta, cristianesimo, lingua madre d'Europa, Mondadori, Milano 2009 - 138 strani, 17 €), rektor Lateranske univerze in predsednik Papeške akademije za življenje. Delo govori o krščanski dediščini in istovetnosti Evrope, ki jo ta mora pridobiti nazaj. Objavljam zanimive uvodne besede - če pravijo, da knjigo spoznamo po uvodnih straneh, potem mislim, da gre za res dobro knjigo.

"Glede na uporabljen pridevnik bi se dalo sklepati, da bo analiza na naslednjih straneh prežarjena z latentnim pesimizmom, ki pa mi ni lasten. V zadnjih letih je bilo veliko govora o istovetnosti Evropske skupnosti, kar je tudi prav. Ta resničnost, ki se je rodila na podlagi različnih kulturnih izročil, bi se morala graditi okrog skupnih poti, ki bi dali zaznati, kdo je subjekt govora. Zelo sem prepričan, da je za bistven doprinos tej tematiki spet potrebno prehoditi neko pot, ki se pogosto zdi zanemarjena, če ne popolnoma nepoznana.

Bil je nek čas, v katerem je bila istovetnost narodov, ki so sestavljali sedanjo Evropsko skupnost očitna, jasna in takoj prepoznavna Danes ni več tako. V zadnjih desetletjih se je postopoma izoblikovalo stanje zvodenelosti te istovetnosti, ki se zdi dramatična, glede na to, da je v igri usoda mladih generacij. Doseženo ekonomsko bogastvo, sofisticirane tehnologije, ki so na voljo in slog življenja, ki smo ga dosegli, so kot kaže pripomogli k razkroju istovetnosti, ki se je stolrtja dolgo ohranila, in se je stopila kakor sneg na soncu. Korenine, na katerih je zrasla evropska kultura, so se očitno posušile in rastlina tako ne daje pričakovanega sadu. Zgodovino več generacij ljudi, ki so stoletja dolgo živele ob trdnih normativnih točkah za družbeno sobivanje, danes zametujejo in ji nasprotujejo. Podoba, ki jo dobimo, je torej prav podoba zvodenele istovetnosti.

Vendar nisem pesimist in podnaslov knjige želi to na nek način potrditi (Krščanstvo - materni jezik Evrope). Poslužujem se Goethejevega stavka: "Evropa se je rodila na romanju in njen materni jezik je krščanstvo". Podoba je jasna in pravzaprav je samo pesnik lahko z enim stavkom opisal kompleksnost resničnosti. Evropa se je rodila kot krščanska in samo v meri, v kateri bo to istovetnost ohranila, se bo lahko zavedla tega, kar je bila v preteklosti, in tega, kar ji bo v prihodnosti omogočilo obstati, ne da bi zvodenela. Ljudstvo brez religije namreč počasi izgublja enotnost in vse bolj peša, vse do izgube svoje istovetnosti."

sobota, 18. julij 2009

Hvalite, hvalite!

Bi radi nekomu škodovali? Ne govorite slabo o njem, ampak o njem govorite preveč dobro.

André Siegfried

Ta stavek mi je povedal prijatelj med neko večerjo med prijatelji, kjer je pogovor zašel v tisto smer, kamor žal pogosto zaidejo naši pogovori - ne toliko v neko obrekovanje, kolikor v jasno pripovedovanje dogodkov, ki so se zgodili drugim (kjer pa je vedno zaobsežena tudi sodba). Ta prijatelj me je med večerjo opozoril, da smo ves čas tako hvalili neko osebo, da je čez čas postala antipatična pravzaprav vsem. Zatorej mi je prijatelj povedal zgoraj navedeno misel, ki naj bi jo izrekel francoski ekonomist André Siegfried (1875-1959), za katerega sem kasneje ugotovil, da je avtor knjige z naslovom "Nekaj maksim", med katerimi je tudi tale izrek.

Pot, ki jo predlaga trditev je seveda nizkotna in pokvarjena, v bistvu pa ima neko svojo učinkovitost. Če pretiravamo v hvalah nekoga, ne le, da postanejo te hvale neverodostojne, ampak se na koncu lahko zgodi, da to povzroči prezir, nevoščljivost ali sarkazem do osebe, ki smo jo preveč hvalili in tako doseže rezultat, da tej osebi škodi, čeprav ji očitno izkazujemo spoštovanje in občudovanje.

Gre za enega izmed pokvarjenih mehanizmov človeškega duha, ko se postavi v odnos z bližnjim. Na ta način smo vedno sumnjičavi - žal utemeljeno. S tem v zvezi smo vsi po malem žrtve in rablji. Smo naslovniki ostrih kritik, ki so kdaj pa kdaj utemeljene, pogosto pa izmišljene. Hinavsko nas hvalijo, da bi nas speljali na tanek led našega ponosa, ki nas dela ranljive, vendar se hkrati tudi mi poslužujemo iste taktike v odnosu do drugih.

V praksi se izkažeta za resnični Voltairovi trditvi: "Obrekujte, obrekujte, bo že kaj ostalo!" in "Hvalite, hvalite, bo že kaj proizvedlo!"

- Gianfranco Ravasi, Le parole e i giorni, nuovo breviario laico, Mondadori, Milano 2008.

četrtek, 09. julij 2009

Izgubljeno s prevodom

Tak je bil naslov filma izpred nekaj let, isti naslov pa sem si izbral tudi za tokratno objavo. Ponovno sem bil nekoliko začuden nad prevodom, ki so ga napravili v Sloveniji za to pastoralno leto, v katerega smo vstopili. Prevedli so ga v 'Leto duhovništva', kar je, po mojem mnenju in po mnenju mojega profesorja latinščine s ŠGV, napačen prevod. Poglejmo zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.

V latinščini bi se naziv leta slišal 'Annus sacerdotalis', kar se nanaša na duhovnika ('sacerdos'), torej bi bilo v slovenščini 'Duhovniško leto' ali lahko tudi 'Leto duhovnikov'. Pri označbi leta so se torej v cerkvenem vrhu naslonili na osebo duhovnika. Žal je bilo pri nas drugače.

Pri nas so leto poimenovali po službi, duhovništvu. V latinščini bi se to slišalo 'Annus sacerdotii'. To ime pa ni več vezano na osebo duhovnika, ampak na njegovo službo.

Ne vem, kdo je ta prevod, ki je napačen, napravil, in me ne zanima. Lahko pa vidim v ozadju številne stvari. Najprej ideologijo, po kateri so laiki vedno in povsod preveč obrobni akterji v Cerkvi, zato jih je treba vključiti tudi v tisto leto, ki bi naj bilo prav leto duhovnikov, njihovo lastno leto. Treba je poudariti, kako smo vsi duhovniki v moči svetega krsta, ne pa, da so nekateri še posebej duhovniki v moči zakramenta svetega reda. Ne bi rad o tem razpravljal na dolgo in široko, ampak bi rad na tem mestu samo spomnil na 'Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem', kjer so vprašanje duhovnikov enostavno preskočili, povsod pa so laiki, ki naj bi vodili nič koliko odborov. O tem, koliko je to izvedljivo v praksi, se lahko vsakdo prepriča sam.

'Leto duhovništva' je, kot sem že dejal, neoseben, splošen pojem, ki ne zaobsega vsega, kar duhovniki so. Duhovnik je čudovito kompleksna sestava vsemogočih resničnosti, je oseba, posebna oseba, ki v sebi vključuje tudi duhovništvo, vendar ne samo duhovništvo. Duhovništvo je milostni dar, že kako tisočletje pa velja znani rek, da milost naravo predpostavlja in izpopolnjuje. Treba je torej računati tudi z naravo, ne pa je s prevodom izključevati. Duhovnik v sebi torej vključuje tako naravo (posameznika) kakor tudi duhovništvo (posameznika - dano je vsakemu posebej), duhovništvo pač ne.

Veliko se pridiga o tem, kako mora biti krščanstvo osebno, kako mora biti pričevanjsko, kako je treba osebno nagovarjati, a očitno pri nas ostaja zgolj pri besedah, pa še te, kot kaže, ne držijo več. Z grenkim priokusom lahko le ugotovim, da je 'Leto duhovnikov', še preden se je sploh dobro začelo, izgubljeno s prevodom.

četrtek, 25. junij 2009

Vera je zaščita proti mladostnim težavam

Dvajset let preučevanj po številnih raziskovalnih centrih v ZDA in Evropi so prinesle nekaj, kar počasi zavzema okvire gotovosti: mladi in mladi odrasli, ki so verni in se redno in iz notranjega nagiba udeležujejo religioznih dogodkov, so zelo zaščiteni pred mnogimi tveganji, zlasti pred tistim, da bi zapadli v drogo, postali odvisni od alkohola ali sužnji tobaka. To so potrdilo poročilo 'Buffering effect of religiosity for adolescent substance use', ki ga je objavil Albert Einstein College of Medicine univerze Jeshiva iz New Yorka. Vera namreč pomaga pri blaženju (kar pomeni bufferingeffect) neljubih in bolečih dogodkov življenja, ki mlade močno prizadenejo in jih lahko privedejo do tega, da se po pomoč zatečejo k umetnim 'rajem'.

»Moja mama je umrla, moj oče je brezposeln, na koga naj se obrnem? S svojimi sošolci sem že začel kaditi marihuano. Potem pa sem spoznal starejšega duhovnika, črnca kot sem jaz sam, ki me je spet pripeljal pod okrilje župnije ob nedeljah,« pripoveduje ameriški srednješolec, potem ko je že izpolnil anketo.

Vas zanimajo rezultati? Pri tistih, ki se udeležujejo verskih dogodkov, so zaznali 25 odstotni padec smrtnosti zaradi stresa, ki so ga sprožili pri mladih neljubi življenjski dogodki in adolescenčna kriza. Tistemu, ki gre vsaj enkrat tedensko v cerkev, se življenjska doba podaljša za kar sedem let glede na ostale ljudi.

Kako pa je z vernimi odraslimi? Tudi pri njih je mogoče zaznati buffering effect, vendar so pri njih stresni vzroki predvsem finančne narave. Vernost ima pozitiven učinek na invalidne osebe, na obolele za rakom, na tiste, ki so izgubili samozaupanje in samonadzor, ki imajo znake depresije, celo na dementne. Iz istih vzrokov se ponekod zmanjšuje število ločitev zakona. Vera namreč spodbuja dobro počutje v zakonu in pomaga premagovati krize, kadar mož in žena skupaj molita.

Toda, kaj je tisti odločilni vzrok, ki so ga skušali najti ameriški znanstveniki? Cantelmi, velik italijanski psiholog, meni, da »osrednji vzrok za psiho-fizično zdravje je upanje. Pomanjkanje upanja in to, da ne pustimo, da bi nam drugi pomagali, je povezano s samomorom, manjšo odpornostjo za bolezni, povečanjem smrtnosti«. Vera obrne obup v upanje in zapuščenost v gotovost, da nam bo nekdo pomagal.

Luigi Dell'Aglio, Fede, argine contro il disagio giovanile, Avvenire, 25.6.2009.

sobota, 20. junij 2009

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!

ponedeljek, 15. junij 2009

Sveto Rešnje telo

V četrtek smo praznovali zapovedani praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Ker sem imel še zadnje izpite, se nisem oglašal na blogu, zato pa danes objavljam del papeževe pridige, ki se mi zdi najbolj aktualen.

"Vera v sveto Rešnje Telo ni nekaj samo po sebi umevnega! Danes obstaja nevarnost potuhnjene sekularizacije tudi znotraj Cerkve, ki se lahko odraža v evharističnem bogočastju, ki je le formalno in prazno, v bogoslužjih, kjer ni tistega sodelovanja srca, ki se odraža češčenju in spoštovanju do bogoslužja. Vedno je zelo močna skušnjava, da bi molitev zreducirali na površne in z naglico zaznamovane trenutke, tako da nas premagajo aktivizem in zemeljske skrbi. Pri molitvi Oče naš izrečemo prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, pri tem pa seveda pomislimo na vsakdanji kruh za nas in vse ljudi. Vendar pa je ta prošnja globlja. Grška beseda epioúsios, ki jo prevajamo kot vsakdanji, se lahko nanaša tudi na »nad-bistven«, na kruh »prihodnjega sveta«. Nekateri cerkveni očetje so v teh besedah videli nanašanje na Evharistijo, na kruh večnega življenja, novega sveta, ki nam je dan že danes pri sveti maši, da bi že od sedaj v nas začel rasti prihodnji svet. Z Evharistijo torej nebesa pridejo na zemljo, božji jutri se spusti v sedanjost in čas je kot obdan z božjo večnostjo."

ponedeljek, 08. junij 2009

O pravem moškem

Wolverine iz filma »Možje X na začetku: Wolverine«, Avstralec Hugh Jackman, je pred dobrim mesecem dni za italijansko modno revijo povedal nekaj svojih opažanj, ki so zelo zanimiva. Med drugim je povedal nekaj zanimivega o tem, kako si moški izbirajo danes sopotnice: »Danes je sporočilo naslednje: vzemi si žensko, ki jo želiš. Kakor da bi hodil po nakupovalnem centru z listkom s seznamom nakupov. Veliki joški, ok. Dobra rit, ok. Ne teži – perfektna. Vprašanje, ki bi si ga pa morali zastaviti, ni »kaj želim?«, ampak »kaj ji imam ponuditi?«.

Hugh Jackman je srečno poročen in pravi, da je njegova poroka največja dogodivščina njegovega življenja, boljša od katere koli stripovske zgodbe.

Obregne pa se tudi ob moške današnjega časa: »Žal so moški izgubili zavest o svojem poslanstvu. Se depilirajo, na polički v kopalnici pa imajo več krem kot jih imajo ženske. So plašni, pogosto jočejo…«. »Morate sicer razumeti, da sem doma iz Avstralije, kjer se moški pozdravljajo tako, da povišajo glas, seveda se tudi sam kdaj raznežim, vendar pa mi je današnji koncept moškosti popolnoma tuj.« »Nekoč je bilo upodabljanje moškosti povsem drugačno – v slikarstvu in kiparstvu so bili moški veliki in mišičast, z velikimi trebuhi, da bi se lahko iz srca smejali. Njihova zunanjost je kazala na notranjo trdnost. Danes na naslovnicah modnih revij najdemo same anoreksične, blede moške, ozke v pleča. Zdi se, kot bi bili vedno zaprti, kadar pa govorijo, se zdi, da vreščijo. Gre za zunanji znak njihove šibkosti, poženščili so se.«

Gre resnično za zanimiva razmišljanja o vidikih, ki se jih danes morda premalo zavedamo oz. jih premalo poudarjamo. Moški je izgubil svojo istovetnost, kakor jo je tudi ženska. Prihaja do zamenjave vlog. Morda je v tem primeru tradicija oz. tradicionalno pojmovanje odnosa med moškim in žensko ter njune istovetnosti spet postalo nekaj aktualnega. Morda je prav to potrebno, da tudi družina spet pridobi na vrednosti svoje neodtujljive vloge. Povejte, kaj mislite vi.

ponedeljek, 01. junij 2009

Sveti Duh, ki preseneča tudi najvišje

Zanimiva stvar se je zgodila včeraj v Rimu, o kateri seveda v Italiji poročajo - pri nas bo najbrž šla mimo, kot da se ne bi zgodila, zato pa jo tu moram objaviti. V prevodu povzemam komentar novinarke časnika Avvenire.

Vsak, ki se vsaj malo srečuje z otroki ali z njihovo vzgojo ve, kako so najmlajši neposredni in presenetljivi v svojih vprašanjih. Tej izkušnji se ni izognil niti papež včeraj zjutraj, ko ga je obiskalo sedem tisoč otrok, eden pa mu je zastavil vprašanje: "Ali si kdaj pomislil na to, da boš nekoč postal papež?" In papež: "Česa takega si en bi nikoli mogel predstavljati. Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name, prav mene namenil za to službo, a to sprejemam iz njegovih rok, čeprav je to stvar, ki zelo presega moje moči. Toda Gospod mi pomaga".

Potem se papež preseli v svoje otroštvo, v tisti vojno Nemčijo: "Bil sem precej naiven mladenič v majhnem kraju." Vendar pa je mali sogovornik postavil papežu globoko vprašanje, najbrž si ni niti predstavljal, kaj je v njem to vprašanje sprožilo. Papežev odgovor kaže na veliko verjetnost, da se Petrov naslednik že od dneva svoje izvolitve sprašuje, kako da je Bog prav njega izbral, da se zaveda svoje majhnosti in veličine in skrivnosti Božjega načrta.

Mogoče bo ta drža koga presenetila - kako je mogoče, da si papež zastavlja taka vprašanja, kako da papež zaznava, da ta naloga presega njegove moči, kako da se sprašuje, zakaj je bil prav on določen za to službo? Težko si je misliti in predstavljati, da bi si drugi poglavarji držav, direktorji multinacionalk zastavljali takšna vprašanja. Tisti, ki so na oblasti, ponavadi nimajo takšnih pomislekov. Če pa bi jih že kdo vprašal in bi bili iskreni, bi mu odgovorili: "Tu sem, ker sem najboljši, najpametnejši, najbolj iznajdljiv, najbolj zvit, tu em zaradi svojih zaslug, in zaradi odločitve, s katero sem zgradil svoj osebni projekt". Tisti, ki sedi na papeškem prestolu, pa razmišlja v povsem drugačni perspektivi.

Papež enostavno pravi, da si tega sedeža ni izbral sam, ampak ga je tja pripeljal nekdo drug. Kristjan ve, da ima za vsakega posameznika Bog svoj skrivnosten in čudovit načrt, ki se danes lahko zdi nekaj nerazumljivega v času, v katerem je svoboda le zadovoljevanje lastnih potreb in teženj in izpolnjevanje modnih trendov.

Za kristjana pa je svoboda v nekem "da", konec koncev, v neki poslušnosti. Ta beseda pa že mnogo let ni več všečna, je zastarela, neizgovorljiva, prepovedana. To je vendar absurd - svojo usodo si vendar oblikujemo sami! Bog pa, četudi že obstaja, pa z našim življenjem nima prav nič, vsaj ne s tistim vsakdanjim. "Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name ...". V Rimu se je zgodil majhen, škandalozen, dialog med otrokom in kristjanom.

Marina Corradi, Piccolo scandaloso dialogo tra un bambino e il Papa, Avvenire, 1.6.2009