Samo še stari in kmalu niti oni ne...

Dobro se je še enkrat ozreti na pisanje sociologa Diotallevija, tokrat skozi oči staroste italijanskih vatikanistov, Sandra Magistra. Začne z mučenci iz Severne Afrike, iz Abitene, ki so dejali, da ne morejo brez nedeljskega bogoslužja. Če so bili oni v manjšini, to velja tudi danes v sekulariziranem svetu za katoličane. Vendar so eni bliskovito rasli, danes pa se število vse bolj manjša.

Zakaj je Diotallevi analiziral ravno obsik svete maše?  "Nedeljska maša je najbolj naraven sociološki pokazatelj udeležbe v življenju Cerkve. Tudi za Italijo ni nobene "izjeme". Udeležba pri maši neprekinjeno upada v celotnem časovnem obdobju, ki ga je preučil Diotallevi na podlagi letnih raziskav nacionalnega statističnega urada ISTAT: od leta 1993 do leta 2019, pri čemer se je upad od leta 2005 dalje pospešil, v letih 2020 in 2021 pa se še zmanjša." Vendar je hotel Diotallevi analizirati obdobje brez drastičnih vplivov, da bi prikazal, kako je ta trend nekaj resničnega in uveljavljenega, kakor je razložil v intervjuju za kanal "Cooperatores veritatis". 

"Če ta splošni podatek nato primerjamo glede na spol in starost, je upad še bolj očiten. Ženske, ki so se nedeljske maše vedno udeleževale veliko bolj množično kot moški, jo zapuščajo še hitreje, tako da v mladosti in zgodnji odrasli dobi med obema spoloma ni več nobene številčne razlike. Kar zadeva starost obiskovalcev maše, je bilo v preteklosti največ udeležencev v otroštvu in mladostništvu, v mladosti in odrasli dobi pa se je število udeležencev zmanjšalo, v starejših letih pa so se v cerkev spet vrnili. Vendar danes ni več tako. Začetni upad postaja vse hitrejši in zgodnejši, tako pri moških kot pri ženskah, tudi poznejši negativni vrh postaja vse zgodnejši, globlji in predvsem dolgotrajnejši, saj je poznejša ponovna udeležba pri maši za rojene po letu 1950 že šibka, če ne celo nična."

"Posledica tega je, da so danes starejši, predvsem ženske, še vedno vidno in opazno navzoči pri nedeljskih mašah, v bližnji prihodnosti pa temu ne bo več tako. Ko bodo ti starejši zapustili prizorišče, jih bo veliko manj, ki jih bodo nadomestili. Tako zelo, da Diotallevi napoveduje, da se bo v Italiji kmalu udeležba pri nedeljski maši "zmanjšala na skoraj 10 odstotkov prebivalstva, kar bi na mnogih območjih države pomenilo enomestno število".

Kakor smo zadnjič povedali, smo v Sloveniji to že dosegli, saj, če upoštevamo sociološko pravilo, ki ga omenja Diotallevi, da so ocene vedno nekoliko pretirano visoke, potem je v Sloveniji že sedaj povprečje nekje okrog 10%, v marsikaterih delih pa tudi že precej manj. Starostna in druga struktura pa je točno taka, kakršno opaža Diotallevi v Italiji. 

Bi pa opozoril na to, na kar opozarja tudi naš sociolog, ki je sicer popolnoma na liniji 2. vatikanskega koncila in dokumentov, ker sem ga poslušal na omenjenem kanalu. Namreč, da spremlja številčno upadanje tudi spreminjanje obredov, ki so namenjeni vernikom. Diotallevi jih imenuje "obredi, osredotočeni na predstavo", in piše, da je "za katoliške liturgije spodbudo v to smer morda pomenila postopna spektakularizacija vatikanskih liturgij, do katere je prišlo v zadnjih treh pontifikatih, bistvena deregulacija vedno večjih sektorjev liturgične ponudbe, pa tudi številne rešitve, ki jih je duhovščina sprejela med 'zaporami', ki so se pojavile kot odgovor na sindrom Covida". Opozarja, da se povsod zmotno tgre tisto pot, ki so jo marsikje že prehodili, od ZDA pa do Nemčije in podobnih dežel in da, četudi bi blagodejni vpliv bil, gre za kratkotrajni vpliv.

"Diotallevi meni, da je to del evolucije italijanskega katolicizma v smeri "nizko intenzivne oblike religije", brez izven religioznega pomena na političnem, gospodarskem, znanstvenem in akademskem področju, razen predanosti prostovoljnim dobrodelnim dejavnostim nekaterih sedanjih obiskovalcev nedeljskih maš." Prevedeno to pomeni, da vera ali religioznost nima praktično nobenega vpliva na nobenem od ne verskih področij. Nekdo je torej samo navzoč, iz kakršnihkoli razlogov že, ampak na njegovo življenje izven cerkvenih zidov to bistveno ne vpliva, četudi bi morda bil kaj dejaven bodisi v dobrodelnosti ali kjerkoli, tudi v povezavi s Cerkvijo, ali pa ne. Tu velja reči, kako mnogim maša ali kaj podobnega pomeni predvsem druženje in srečanje z vrstniki in starimi prijatelji. Tako recimo hodijo pevci in podobni, pa bolj kot Bogu v čast, iščejo drugo.   

Diotallevi pravi, da gre vse bolj za "rahljanje skupnostnih vezi cerkvenega tipa v prid kongregacionističnemu gibanju in 'demokratizaciji religije'". Poleg druženja torej še vse demokracijske "vrednote", kjer je na prvem mestu aktualnost in podobno. Gre pa tudi za vztrajanje na čustvih, opozarja sociolog, ki pa je tudi kratkotrajno kot rešitev. Tu se mu je v oddaji pridružil maestro Aurelio Porfiri, ki je predstavil problem glasbe po cerkvah po zadnjem koncilu.

Diotallevi trdi tudi, da v Italiji opustitev teritorialne strukture župnij v korist množenja drugih vrst verske ponudbe, kot so cerkvena gibanja, ki pogosto tekmujejo med seboj, v nekakšnem množenju 'katolicizmov', ni bila zdravilo, ampak prav eden od vzrokov za upad obiska maše. Gotovo to ne velja le za Italijo.

Zbledela maša

Pri Aldu Maria Valliju, upokojenem vatikanistu, beremo zanimivo recenzijo knjige sociologa Luca Diotallevija, kjer je uporabljena besedna igra, po kateri maša ni končana, ampak je zbledela - na koncu maše v italijanščini namreč duhovnik reče, da je maša končana in naj gredo v miru. Končana se reče "finita", zbledela se pa reče "sbiadita". Maša je zbledela je naslov knjižne študije Diotallevija. Povsem konec maše torej še ni, ko govorimo o novem mašnem obredu ali Novus ordo Missae, bo pa gotovo držalo, da je močno oslabela ali zbledela.

V Italiji se je namreč glede na študijo število nedeljnikov močno zmanjšalo med letoma 1993 in 2019. Udeležba pri nedeljski sveti maši je padla s 37,3 % na 23,7 %, ta trend padanja pa je vse bolj izrazit, zlasti če upoštevamo, da gre v veliki meri za ženske.

"V knjigi 'La messa è sbiadita. La partecipazione ai riti religiosi in Italia dal 1993 al 2019' (Rubbettino) sociolog Luca Diotallevi, predavatelj na Univerzi Roma Tre, preuči podatke in zapiše, da je to zdaj uradno: maša "ni več ženska zadeva in je vse bolj stvar starejših". Ob koncu obravnavanega obdobja je bila "več kot ena od štirih rednih obiskovalk starejša ženska". In ko teh starejših žensk ne bo več, jih ne bo nihče nadomestil, saj so hčere in vnukinje že prenehale slediti verskim vzornikom svojih mater in babic. Eden najpomembnejših podatkov je "postopna in izrazita asimilacija ženskega profila z moškim". Če je nekoč obstajala "ženska posebnost", je danes ni več. Nasprotno, ženske danes opuščajo množičnost "hitreje kot moški".

Glede na celotno italijansko prebivalstvo se zdi, da je leto 2017 leto, v katerem število tistih, ki pravijo, da nikoli ne gredo k maši, doseže in preseže število tistih, ki pravijo, da gredo k maši vsaj enkrat na teden.

Upadanje se je od leta 2005 močno pospešilo, pri čemer se je močno zmanjšalo število občasnih praktikantov: "Tisti, ki opustijo redno prakso, dokaj hitro dosežejo status neprakticirajočih, potem ko so bolj ali manj hitro prešli vmesno stopnjo občasne prakse". Diotallevi ugotavlja, da se zmanjšanju števila prakticirajočih ni zoperstavil niti prostor, ki so ga na račun župnij in škofij pridobila gibanja, osebne prelature in skupnosti različnih vrst, niti "inovativni" Frančiškov pontifikat. Tako bi se "lahko zgodilo, da bi v nekaj petletjih ali morda v le nekaj letih udeležba v nacionalnem povprečju padla na vrednost blizu 10 %, kar bi na mnogih območjih države ustrezalo (dejanski) enomestni vrednosti".

Če se v knjigi analizirani podatki ustavijo pri letu 2019, podatki Istat pravijo, da je bila leta 2022 dosežena rekordno nizka raven, saj je vsaj enkrat na teden k maši prišlo 18,8 odstotka ljudi. V zadnjih 20 letih se je število rednih obiskovalcev cerkve skoraj prepolovilo (s 36 odstotkov na 19 odstotkov), medtem ko se je število tistih, ki nikoli ne obiskujejo cerkve, podvojilo (s 16 odstotkov na 31 odstotkov).

Mlajše generacije so najbolj oddaljene od prakse nedeljske maše: njihov delež je padel s 37 odstotkov leta 2001 na 12 odstotkov leta 2022. K temu je veliko prispevala tudi tako imenovana pandemija.

V primerjavi z 19-odstotnim nacionalnim povprečjem se maše udeležuje 23 odstotkov prebivalcev na jugu in 17 odstotkov v regijah osrednje in severne Italije. Istat torej potrjuje podatke, analizirane v Diotallevijevi knjigi: število žensk, ki se ne udeležujejo maše, je zdaj preseglo število tistih, ki se je udeležujejo. Sociolog religij Franco Garelli (v Settimana News) opaža, da se, ker podatki o obredih padajo veliko hitreje kot podatki o verski pripadnosti, "Cerkvi sporoča dvojno sporočilo: pod vprašaj se ne postavlja le zapoved ali poziv k posvečevanju praznika, temveč sama ideja, da je sodelovanje pri bogoslužju skupnosti za vernike (za pripadnike določene religije) ploden trenutek rasti in izražanja vere ter bistveno merilo pripadnosti verski skupnosti"."

Poglejmo, kako velja v Sloveniji glede na poročilo Slovenske škofovske konference. Če se po cerkveni statistiki računa, da je katoličanov v Sloveniji nekje 70%, potem je odstotek iz leta 2021 7,5% nedeljnikov glede na katoličane in okoli 5% glede na celotno prebivalstvo. Deset let prej, torej leta 2011, je bil odstotek nekje 9,6% katoličanov. To ne pomeni, da se ti ljudje tudi resnično imajo za katoličane, pa bi, če vzamemo ta podatek iz popisa 2002, ko se je za katoličane izjasnilo 58% prebivalcev, odstotek nedeljnikov bil nekaj več kot 9% tistih, ki se imajo za katoličane. Glede na trende se predvideva, da je sedaj vse skupaj še upadlo. Glede na udeležbo v naših župnijah, je skoraj 60% ženskih udeleženk svetih maš, velika večina jih ima več kot 60 let in od teh jih ima večina več kot 70 let. Navadno ne hodijo cele družine in v veliki večini ne hodijo očetje. Skoraj vsi otroci prenehajo hoditi po birmi, z njimi pa tudi njihovi starši. Po vsaki birmi se število nedeljnikov občutno zmanjša.

Pomeni, da se nam tudi v Italiji močno bližajo, vendar smo mi še vedno nekje za polovico slabši. Številke ne povedo vsega, vseeno pa povedo veliko.