sobota, 13. oktober 2012

Srce, navezano na Boga

Ker tradicionalno tole evangeljsko besedilo označimo kot »Evangelij o bogatem mladeniču«, obstaja nevarnost, da bi na zadevo gledali preveč od zunaj ter prevzeli vlogo sodnika, ki se zgraža nad tem »mladeničem«. Kako enostavno se postavimo v to vlogo, da imamo sebe za dobre, na druge pa gledamo zviška, še zlasti se nam zdi »fajn«, če jih kaj ovira pri tem, da bi lahko resnično stopili na pravo pot v življenju. Prav privoščljivi znamo biti v tem oziru. Mislimo si, da ni važno, če smo sami povprečni, če padamo, ampak je zlasti važno, da ne uspe komu drugemu. Tako ostajamo privoščljivi in nevoščljivi. 

Prav dobrodošlo je, da Marko v tem oziru ostaja tako nedoločen in izmuzljiv, da ne definira, kdo je tisti, ki pride k Jezusu, kakor tudi ne definira njegove starosti. Želi nam povedati: »Tisti nekdo, ki prihaja k Jezusu, si ti.« Pa tu ne gre samo za kristjana, temveč za vsakega človeka. V svoji globini ima vsakdo tisto željo, da bi bil rešen. Vsakdo se sprašuje tisto vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Mr 10,17). Tista »fora« o zapovedih je jasna vsem tistim, ki smo količkaj slišali o krščanstvu, toda kaj, ko nam to še nič ne zagotavlja – nimamo gotovosti, da bomo rešeni. Ravno v tem je težava. Preveč zaupamo, da si bomo lahko sami, z lastnimi močmi, pridelali tisto večno življenje, da ga bomo zaobsegli v svojih okvirjih, da bomo s svojim razumom dognali, kako je s tem. To seveda ne gre. Jezus vse skupaj postavi pod vprašaj, postavi nas v krizni položaj. 

Ne reče, da to ni v redu, temveč, da to ni dovolj. To pomeni, da tudi nam ne pravi, da pa vse, kar smo do sedaj delali, nima nobenega pomena. Pravi nam, da je treba iti naprej. Jezus tistega »možakarja« (tako mu bom rekel, ker ne vem za njegovo starost) spravi v krizo vere. Takšna je namreč narava Božje besede, Božje zahteve, kakor nam lepo pove tudi odlomek iz Pisma Hebrejcem: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12).

Jezus ne stopa v neki »dialog«, temveč zadevo zaostri. Če namreč kdo hoče za njim, se mora nečemu odpovedati. To je kakor nekdo, ki se odpravlja na potovanje z letalom, kjer je natančno določeno, koliko prtljage lahko vzame s seboj. Tudi mi imamo, če hočemo za Gospodom, prtljago natančno odmerjeno: zgolj in samo samega sebe moramo vzeti na to pot, ostalo pustiti za sabo. Kaj je to ostalo? Naše predstave in gotovosti. Predstave zato, ker niso resnične; gotovosti, ker pravzaprav niso tako gotove, kot si mislimo. Smo samo ljudje, zato pa krhki in minljivi. Naš večni in kvaliteten obstoj ni odvisen toliko od nas, kolikor od Boga.

Res je, za mladost je nekako značilna ta zaverovanost v svoje sposobnosti, takšne in drugačne, tudi finančne, a pride za človeka čas, ko spozna, kakor lepo pove knjiga Modrosti, da ne bo večno »mlad«, »fit« in »lep«. Spoznamo lahko tudi, da nam položaj, kariera, slava in bogastvo ne bodo kaj prida koristili. Enkrat pač pride »teta Matilda«, torej smrt, ki ji nihče, kot pravi sv. Frančišek, ne uteče. Ljudje na to seveda odgovarjamo tako in drugače. Danes smo pogosto priče iluziji, ki jo gojijo »večni mladeniči in mladenke«, da se je možno ogniti starosti in vsemu, kar le-ta s seboj prinaša, kakor tudi, da je mogoče preprečiti smrt, ali jo vsaj odgnati čim bolj daleč proč. To ne gre, tako do večnega življenja ni mogoče. 

Pravilna je nenavezanost na vse tisto, kar je od sveta in človeka, nasprotno pa se moramo navezati na Jezusa Kristusa. To še zdaleč ni tako enostavno. Gre resnično za čudež. To vidimo sami – pri se bi in pri drugih. Kako težko se je odpovedati vsemu, kar nas priklepa k tlom. Zelo pogosto se sprememba, spreobrnjenje lahko zgodi le po čudežu, le tako, da nastopi Božja milost. Pa še za to je marsikdaj resnično treba priti »na dno«, da mesto na prestolu, ki smo si ga prilastili, prepustimo tistemu, ki mu zares pripada – Bogu. 

Petrova ugotovitev, ki ni povsem napačna, je pa značilno človeška, je pogosto v življenju tudi naša: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« (Mr 10,28). Kako res je to – vselej si pravimo sami in nam pravijo drugi, kaj vse smo izgubili s tem, ko smo se za nekaj odločili. Res je, smo izgubili, marsikaj smo izgubili, marsikaj smo pustili za sabo. Tudi marsikoga, saj se marsikdo z nami ni strinjal ali je bilo kaj drugega vmes, pa je šel svojo pot. Toda, to je pogled, ki je samo človeški. Z očmi vere presojamo drugače, kakor nam Jezus lepo pove. Če greš na neko pot in gledaš samo nazaj, potem to ne bo lepa pot. Če ne gledaš naprej, je seveda tudi nevarnost, kakor recimo lepo opazimo šoferji, da pot zgrešimo, tako ali drugače. V luči šoferja, ki je izkusil tudi to, da je za volanom zaspal in se zaletel, povem tudi, da je nevarno, če smo na poti, ki smo jo ubrali, preveč zaverovani vase in v svoj prav, ker lahko zaspimo v duhovnem smislu. Potrebna je popolna predanost, toliko bolj, ko govorimo o veri. Ali nismo zadnjič dejali, da se moramo prepustiti Bogu, kakor se prepusti otrok očetovim rokam? 

Pogled vere ne gleda več, kaj je nekdo pustil za sabo, ko se je odpravil na neko pot, temveč gleda naprej v veri in upanju, da je tu že plačilo, in sicer v zvrhani meri. Res je, neumno je to, nerazumno, a za človeški razum. Ko pa človek spozna, da je nič koliko stvari, ki njegov razum presegajo, se že izpostavi nek prostor za verovanje. Že se počasi odpirajo vrata za Boga. Za pot za Jezusom, v takšni in drugačni obliki, je nazadnje potrebna vera. Samo razum tu ne zadošča, kakor tudi ne zgolj človeška volja. Tudi ni dovolj zgolj neka čustvena oblika verovanja. Ta korak je treba storiti z vsem svojim bitjem. Če in ko naredimo ta korak, da se res v samem svojem bistvu za Jezusa odločimo, smo tudi notranje izpolnjeni, saj, pravi Pascal: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna. To zaznamo v tisoč stvareh. Srce je tisto, ki čuti Boga, ne razum. To je torej popolna vera – Bog, ki ga čuti srce.« (prim. Misli 277-278). Takšne vere, bratje in sestre, želim tudi vam.

nedelja, 7. oktober 2012

Odgovor na človeško hrepenenje

Osrednja tema evangelija je seveda jasna, to pa je zakon med možem in ženo, vendar to drži za prvi del. Tisto o otrocih namreč ni zgolj neki privesek – videli bomo, zakaj. Prav zanimivo je videti, kako podobno farizejem na stvari gleda tudi današnji človek, zato moramo biti izredno previdni, preden radikalno in površno obsodimo njihovo izzivanje. Gotovo, ne pridejo s plemenitim namenom, toda, ker imajo opravka z Božjim sinom, ki jih ima kljub vsemu rad, se tudi njihov izziv spremeni v nekaj dobrega. Premagani so z istim orožjem – navajanjem iz Peteroknjižja, ki ga Judje imenujejo tudi Postava. Že tu se vidi tisto nasprotje med črko in Duhom, o katerih apostol Pavel govori, da prva mori, drugi pa oživlja.

Farizeji so zelo ozki, ker gledajo legalistično na vso zadevo. Mojzes je pač predpisal, mi pa se bomo tega držali kot pijanec plota. Mojzes je seveda bil prerok, torej človek, zato pa tudi omejen. Zadevo je moral praktično urediti, pri tem pa je moral, kot sem lepo slišal v enem komentarju, položiti orožje pred trdosrčnostjo Izraelcev. Jezus zadevo postavi na višjo raven. Pa ne gre tu zgolj in samo za sveti zakon, ker bi potem ne bili vsi vključeni. Gre za vse naše odnose – od prijateljskih vezi, pa do odnosa vsakega kristjana z Bogom. Prav to je razlika med odlomkom iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 24,1-4) in tistim iz 1. Mojzesove knjige - tisti znani odlomek z začetka Svetega pisma, koje Bog ustvaril človeka (1 Mz 2). Vprašanje je namreč, na kom temeljijo naši odnosi – je to človek ali Bog? Vprašanje je, če smo v začetku Boga sploh povabili v začeti odnos.

Pa bo kdo rekel, da to nima prav nobene zveze s krščanstvom vsakega izmed nas. Kdor tako misli, se moti. Obstaja nevarnost, da svoje krščanstvo pojmujemo preveč legalistično, prav, kakor so farizeji gledali na zakon. Bil sem krščen, torej sem kristjan. Ob nedeljah sem pri maši, torej sem kristjan. Še bi lahko nadaljevali v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli. Kristjan ni nekdo zaradi zunanjih znakov oz. ne samo zaradi njih, temveč gre tu toliko bolj za notranjo zadevo, za notranji proces, za odnos. Skušajmo si pri ponazoritvi pomagati s kratkim pregledom odlomka prvega berila.

Glavni junak je oseba, ki se ji po hebrejsko reče ha' adám, kar pomeni »človek«. Ne gre za nekega Adama, kakor tudi ne samo za prvega človeka, temveč za človeka vsega sveta in vseh časov, za človeštvo torej. Ta se počuti sam, izgubljen, nima »sebi primerne pomoči« oz., kakor je rečeno v hebrejščini, pomoči, ki bi »stala pred njim«. Nima torej osebe, v katero bi lahko uprl svoj pogled, s katero bi vzpostavil trden duhovni odnos. Vidimo, da se besedilo ne omeji zgolj na to, kako moža dopolnjuje žena, čeprav je to še kako res in je to naravni zakon, ampak gre še naprej. Človekovega hrepenenja nazadnje ne more potešiti zgolj človek ob njem, temveč njegovo žejo lahko pogasi samo Bog. V samem začetku Svetega pisma je tako jasno povedano, da je človek bitje odnosa, ki pa je nepopoln, če se omeji zgolj na odnos s sočlovekom. Popoln je šele, če gre še naprej, če presega odnos med dvema človekoma in je usmerjen k Bogu.

Toda, pojdimo lepo naprej. Človek je v šahu, obdaja ga tisti zid samote, ki ga sam ne more razbiti. Nekdo mu ga pomaga razbiti, to pa stori prek dveh korakov.

Prvi gre prek lepote stvarstva, kar predstavljajo živali. Človek živa bitja »poimenuje«, kar v svetopisemskem jeziku pomeni, da prodre v samo njihovo jedro, da razume njihovo sestavo in namen. Govora je torej o človeškem delu in razumu. Človek se izpolni tudi tako, da dela in razmišlja, skuša dognati, kako stvarstvo »deluje«. Vendar to še ni dovolj. Njegovega hrepenenja to še ne poteši. Zvečer je še vedno sam in nezadovoljen, ker sam ni mogel priti do tiste »sebi primerne pomoči«.

Tu je že drugi, odločilni korak – ko se pojavi žena, je konec vsake samote, saj je sedaj človek, mož našel tisto sebi primerno pomoč, tisto dopolnjujoče bistvo. Svoje bolečine, radosti, skrbi in vprašanja lahko končno posreduje srcu drugega bitja, ki je končno »njemu podobno«. Človek tako začuden dvigne svojo hvalnico k Bogu: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (1 Mz 2,23). Vendar se, kot smo dejali, človekovo hrepenenje tu še ne konča, ker gre še naprej. Psalm pravi: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps42,2).

Vsak pravi odnos se odpira še naprej, odpira se k Bogu. Sv. Avguštin je dejal, kako je naše srce nemirno, dokler se ne umiri v Bogu. Podobno bi lahko dejali, da je vsak naš odnos nemiren, dokler se ne umiri v Bogu. Ne samo nemiren, tudi zelo negotov in krhek je. Dokler ni tistega pravega pečata, je vsaka naša vez samo in zgolj človeška, torej je krhka, ranljiva in minljiva. Tudi naša ljubezen je v tem oziru nepopolna, kakor lepo pove apostol Pavel v 13. poglavju 1. Pisma Korinčanom. Smo na poti, pred sabo pa imamo ideal večne ljubezni. Če bi bilo zaradi nas, bi propadlo vse, vendar se je Bog na nek način »poročil« z nami. Kako lepa je tista »Ženinova ikona«, ki to ponazarja (glej sliko). Prek svoje smrti na križu, ustvarja Kristus novo človeštvo, postal je »ženin med nami« (Mt 9,15). Kristus ljubi svojo Cerkev kakor mož ženo – Cerkev živi v njegovi ljubezni, v popolni zaupljivosti z njim. Vsi, ki smo krščeni, živimo v tej ljubezni. Zato je izredno pomembno, da se trudimo res za živ odnos z Jezusom Kristusom. Res je, majhni smo in krhki, nezvesti, a on ostaja zvest, ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi (prim. 2 Tim 2,13). Odprimo srca svojemu ženinu Kristusu, odgovorimo njegovemu klicu. Izročimo se v njegovo naročje kakor otrok v očetove roke (Mr 10,15).