sobota, 29. december 2012

Iskati Boga z vsem srcem

Na nedeljo Svete družine namevangelist Luka še enkrat daje v poslušanje tisti stavek o Mariji, ki je  »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu«. To je počela skozi vse obdobje Jezusovega odraščanja. Luka nam te zadeve podaja, ker si jih je treba zapomniti. Treba je to brati kot nekaj, kar nam bo koristilo kasneje. Tiste zadeve, ki si jih moram zapomniti, jih memorizirirati, si jih vcepiti v glavo so stvari, ki jih bom še potreboval v življenju. Tisto, kar moram pozabiti je tisto, kar je zaprto, rešeno. Kar si moram zapomniti pa je tisto, kar ostaja odprto, na kar trenutno ne najdem odgovora, kar me – v končni fazi – presega. To moram ohraniti v sebi in se k temu vračati. To so tiste pomembne stvari v življenju, pomembni dogodki, pomembna srečanja, ki morajo biti shranjeno v tisto skrinjo, ki je znotraj vsakega od nas. Sveto pismo za to človekovo notranjost uporabi besedo »srce«, kakor smo slišali. Težava je, da danes takšne besede, kot je »srce«, razumemo preveč površno. Ko rečemo »srce«, pomislimo zlasti na »čustva«. Čustveno pa pojmujemo in doživljamo tudi že druge velike in ključne svetopisemske besede, kakršna je npr. »ljubezen«. Poglejmo zato nekoliko pobliže, kaj je mišljeno pod besedo »srce«.

Srce seveda je tudi simbol čustev in strasti, saj pravi zaljubljenec v Visoki pesmi izvoljenki, da mu je ukradla srce (4,9), a ni samo to. »Za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: »Razumno srce si pridobiva spoznanje« (Prg 18,15), saj tudi rečemo »misliti v svojem srcu« ali »ukrasti srce«. Kralj Salomon prosi Boga za »poslušno srce«, da bi znal pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). »Srce« je torej neka notranja resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga najdemo skoraj dva tisočkrat ... Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake«; »srce kuje zle naklepe« (Prg 16,9; 6,18), saj je tudi Jezus rekel, da »iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Božja milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za dobro (Ezk 11,19) ... Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita hebrejska veroizpoved, »Poslušaj« (heb. Shema´): »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne pomeni neke sentimentalne ali osladne duhovnosti, ampak popolno izročitev celotnega človekovega bitja Bogu« (G. Ravasi, 500 curiosità della fede, Mondadori, Milano 2009, 73-74).

Marija je torej, lahko rečemo, imela to »vero srca«, saj se je znala popolnoma izročiti Bogu, četudi oz. še posebej takrat, kadar ni povsem razumela dogodkov, ali pa so jo le-ti presegali. V tem nam je zgled. Vendar pa nam evangelist Luka daje za zgled celotno družino, ki je znala imeti to »vero srca«. To je tisto okolje, v katerem je odraščal Jezus. Imel je v starših zgled življenjske, živete vere, kakor tudi zgled tiste prave pokorščine, kjer je bila Božja postava resnično v Jožefovem in Marijinem srcu, ker je bil tam Bog, zato jima je bilo držanje zapovedi in njihovo izpolnjevanje v veselje (Ps 40,9). Vsakdanja skrb za dober odnos z Bogom je bilo torej nekaj normalnega, nekaj vsakdanjega. K temu vabi Sveta družina tudi nas danes - vsakega kristjana posebej, še zlasti pa krščanske družine. In če hočemo imeti resnično Boga v svojem srcu, potem ga je treba »jesti«. Na to duhovno hrano, ki jo predstavlja vsakdanja molitev, udeležba pri sveti maši in prejem zakramentov, danes radi pozabimo. Treba je v tej smeri napraviti malo reda, se odločiti zanj. Če bi rad imel Boga v svojem življenju, če vendarle v sebi menim, da je pomemben, potem: »Moram biti v tem, kar je mojega Očeta«.

Še eno sporočilo, ki je izrednega pomena za nas je to, da je v Sveti družini bil v središču Jezus. On je tisti, ki je najbolj pomemben in njega je treba imeti v svoji sredi, da je življenje res pravo. On je središče in on je pot do Očeta.

Marija in Jožef sta imela za samo po sebi umevno, da je Jezus znotraj potovalne karavane, torej znotraj tistega »romarskega ljudstva«, pa ga tam ni bilo. Tudi nam se dogaja, da mislimo, kako je nekaj samo po sebi umevnega, da Jezus je v našem življenju, ker smo pač kristjani. Da Jezus je v našem zakonu, ker je bil pač krščansko sklenjen. Mislimo tudi, kako je v našem življenju že samo zato, ker redno hodimo ob nedeljah k maši. To nas rado uspava, da pozabimo, kako smo vse življenje romarji, ki morajo Jezusa iskati. Iskati z vso močjo, z vsem svojim bitjem – kakor Jožef in Marija. A iskati je treba na pravem naslovu – na poseben način ga najdemo v Božji hiši. A mora biti tam naša drža prava. Ne smemo biti tam le fizično in površno pristoni, ampak mora biti naša drža tista prava učenčeva – da sedimo, poslušamo in sprašujemo. Posebej je to pri sveti maši prisotno pri besednem bogoslužju. Zato bi za začetek lahko začeli malo bolj poslušati tisto, kar nam Bog sporoča po berilih in evangeliju. Morda pa tudi mi preko tega pridemo do tistega »tretjega dne«, ko srečamo Vstalega. Do tam pa je še trd boj in iskanje. Prosimo sv. Marijo in sv. Jožefa, da nam onadva, ki sta to sama izkusila, pri tem stojita ob strani in nas podpirata.

ponedeljek, 24. december 2012

Pokleknimo pred skrivnostjo in slavimo Boga

Že skoraj osemsto let postavljamo jaslice, da bi videli »tudi s telesnimi očmi,« v kakšnih razmerah se je rodil naš Odrešenik, kakor je dejal sv. Frančišek, h kateremu se bomo potem spet vrnili. Tudi evangelist Luka nam poroča čisto po človeško, kot kak zgodovinar, kdaj in kako je prišlo do tega odločilnega dogodka v človeški zgodovini.

»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet,« smo slišali. Takoj se v središče postavi figura rimskega cesarja Augusta, ki ima veliko moč, tako da lahko ukaže »vsemu svetu« (ozemlje rimskega imperija, pač), da nekaj stori, ljudje pa to storijo – so kot neke šahovske figurice. Izvemo tudi, da je moral vsakdo v svoje izvorno mesto. Za Jožefa, ki je bil iz Davidovega rodu, je bilo to mesto Betlehem. Zdi se, kot da se vse skupaj dogaja po nekem naključju, po nekem slučaju, saj morata Jožef in Marija kot navadna državljana pač ubogati. Avgust seveda zanju ne ve, kakor tudi ne ve, kaj naj bi se zgodilo v tistem malem kraju, zanemarljivim v primerjavi z mogočnim Rimom, pa tudi nepomembnim v primerjavi z Jeruzalemom, če ne zato, ker je od tam izhajal kralj David. Evangelist nam sporoča, da je treba globlje. Naše »telesne oči« niso vse, kakor tudi naš čas, naša zgodovina ni vse, pa tudi človeški položaji in oblasti niso vse. Vsak od nas ima tudi duhovne oči, samo te pa so sposobne opaziti, da obstaja v našem življenju še neka drugačna logika in nek drugačen čas, kar presega naše pojmovanje in naša obzorja.

Luka nam sporoča, da to rojstvo ni neka ideja, ampak nekaj resničnega. Je celo zaznamovano v knjigah vélikega imperija.

Težava je, da teh knjig mi danes nimamo na voljo, da bi preverili. Verjeti moramo nekemu izročilu. To izročilo pa se je začelo z ubogimi in preprostimi ljudmi, povsem nespektakularno in brez velikih besed, v preprostih in nič kaj kraljevskih razmerah. Do nas pa je prišlo tako, da so preprosti ljudje to videli in verovali ter povedali naprej, da bi tudi drugi verovali.

Pastirji so iz angelovih ust slišali, da je svetu rojen Odrešenik, Kristus Gospod, a tudi, kako ga bodo videli: »Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« To je vse, kar jim je bilo rečeno. Ti pastirji pa niso imeli prav nobenih drugih gotovosti, na katere bi se zanašali. Enostavno so verjeli oznanilu, ki so ga slišali in šli pogledat. Videli so, da je bilo natančno tako, kot jim je bilo rečeno – Marijo, Jožefa in dete, povito in položeno v jasli. Niso več dvomili in čeprav niso videli s svojimi telesnimi očmi, da je tisto tam Bog, so verovali besedam, ki so jim bile rečene in so spoznali z notranjimi očmi, s srcem, da je tam Bog, in so ga slavili.

Tudi mi v današnjem času smo podobni pastirjem, ko prihajamo k sv. maši. Tam se namreč vselej dogaja božična skrivnost, kakor je sv. Frančišek ponavljal svojim bratom: »Vidite, vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.« Mi prav tako ne slišimo nič posebnega pri vsaki sveti maši, pri kateri smo, ampak vedno ene in iste preproste besede, ki nam govorijo, da je v tisti hostiji sam Božji Sin, Jezus Kristus. Bolj ali manj je to prišlo do nas po ustih preprostih ljudi, ki so to skrivnost gledali v soju sveč in jo potrjevali s kapljami znoja in krvi. Z ustnicami so izpovedovali tisto, kar so nosili v srcu: »Jezus je Gospod«. In so vselej v ponižni veri pokleknili pred to véliko skrivnostjo.

Ameriški kantavtor Tom Russell je napisal čudovito pesem na čast Guadalupski Božji Materi, kjer na kolenih v svetišču pravi: »In kdo sem jaz, da bi dvomil v te skrivnosti, ki so se utrdile skozi stoletja krvi in dima sveč? Sem zadnji od tvojih otrok tu, a najbolj potreben upanja.«

Pokleknimo tudi mi in povejmo Bogu, kateri so naši strahovi, naši izgubljeni boji, naše rane… Kaj je vse tisto, kar potrebuje odrešenja. Morda bomo to danes naredili prvič, a naj postane navada pri vsaki sveti maši. Da bi od vsake svete maše šli z vsaj malo več luči, z vsaj kančkom upanja več v svoj vsakdan.

Blagoslovljen Božič vam želim.

nedelja, 23. december 2012

Deliti svoje veselje

Marija se, kot smo prebrali, odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti.

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena.

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu. Še zlasti v teh mrzlih dneh velja, da smo ostali na toplem, da se torej nismo nič premaknili. Torej tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Saj, da ne bo pomote, tudi to deljenje in »četanje« (»pogovarjanje«) je v današnjem naglem življenju več kot dobrodošla zadeva, ko se nam tako mudi, da počasi ne bomo imeli časa niti dihati več, a se tolikokrat zgodi, da se tistega, kar se nam lepega pripeti, ne da zares deliti z ostalimi samo na ta način, ampak se je treba do njih odpraviti osebno, kakor se je Marija k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. Res je, ni lahka odločitev, da se usedemo v avto in odpeljemo do nekoga. Potrebno je tisto, kar je gnalo Marijo.

Elizabeta nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Tudi za vsakega izmed nas velja, da nam je veliko lažje odpraviti se k nekomu, če v sebi vemo, torej na nek način verujemo, da nas bo poslušal, kakor smo tudi prepričani, da nas bo ta nekdo razumel – morda tudi zato, ker je doživel podobno izkušnjo kot mi, kakor drži za Marijo in Elizabeto, ki sta obe postali materi. Najbrž je največji problem tega, da svojega življenja ne znamo deliti z Bogom prav v tem, da ne verujemo, da nas bo poslušal in razumel. Pojmujemo ga nekje daleč, zato pa tudi mislimo, da nas ne more razumeti. Toda z Jezusom je Bog postal eden izmed nas, človek kot mi. Ni nas prišel odrešit na nek spektakularen način, ampak skoz naš vsakdan, prek vsega tistega, kar nas vsakdan razveseljuje, pa tudi žalosti in ovira. Zakaj mu ne bi tega posredovali?

Pojdimo torej na pot, a na način, na kakršnega se je od pravila Marija. Že res, da je rečeno, kako je šla »v naglici«, a je to mišljeno povsem drugače kot to mi razumemo danes, ko se nam neprestano nekam mudi in smo vedno v neki zamudi, potem pa se praviloma zgodi, da tudi kaj pozabimo. Tu se Marija pripravlja in odpravlja "z gorečnostjo", v njej nekaj gori in jo žene, da mora zadevo čim bolje in čim prej posredovati nekomu, ki jo bo pripravljen poslušati in sprejeti. Morda smo danes preveč posesivni in hočemo vse predvsem zase. Milost je v svetem pismu posredovana drugače. Bolj kot nekomu, je posredovana »po nekom«, a za vse. Šele ko znamo to milostno, kar doživimo, z nekom deliti, zaživi v vsej svoji polnosti, postane zares odrešujoča, a ne more drugih nekdo nagovarjati, če ni goreč. Kristjanom vendarle ni bil izročen nek tleči ogorek, ampak nekaj še kako gorečega, celo nekaj eksplozivnega. Če je med nas prišel Bog, ki je »resnična luč, ki razveseljuje vsakega človeka, kako to, da ne sveti drugim? Ravno zato, ker jo želimo preveč zase. Zato njen učinek dušimo.

Pa še nekaj je težava, da se preveč ukvarjamo s tem, kako bodo (oz. naj bi) ljudje sprejeli ta plamen, ki jim ga želimo izročiti. Zato začnemo zadeve zavijati v celofan, da ne bi, kot rečemo »prizadeli njihovih čustev«. Velja, za vse, ki sporočajo nekaj res dobrega, ne samo za nas duhovnike, tisto, kar je dejala sv. Terezija Vélika, ki ni zastonj cerkvena učiteljica: »Določeni pridigarji so preveč obzirni, zato pa plamen njihovih besed greje le malo.«