petek, 06. maj 2011

O svetnikih

Zakaj Cerkev nekatere ljudi proglasi za svetnike? Nam lahko na kratek način razložite, kaj vse je potrebno, da nekdo postane svetnik?

Cerkev nekatere - to je majhen del vseh svetnikov - razglasi za svetnike nekako iz dveh razlogov: da bi se jim ljudje priporočali v molitev in da bi ljudem služili kot zgled ali spodbuda, da bi tudi sami postali sveti. Svetniki so vsi tisti, ki jim je uspelo priti med 'prebivalce' nebes. Čeprav sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Če hočemo biti sveti, moramo biti drugačni, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti. Pomeni, da svetnik ni nekdo, ki bi bežal od sveta in življenja, ampak tisti, ki svet še bolj ljubi in živi še bolj polno. Lahko si nekoliko pomagamo z lastnostmi iz Jezusovih 'blagrov' (Mt 5,3-12): kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, delovanja Boga v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

Vsak od nas je poklican, da naredi svojo pot svetosti. Začeti moramo pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih.
Cerkev je torej iz teh Božjih in človeških prijateljev izbrala določeno število tistih, ki lahko človeštvu služijo za zgled in so posebni naslovniki za naše molitve.

Da pa so uvrščeni na cerkveni seznam, je kar dolga pot, razen pri določenih kristjanih, kjer je njihovo življenje tako očitno, da jih 'glas ljudstva' nekako potisne naprej. To se je zgodilo npr. pri Materi Tereziji, kakor tudi sedaj pri Janezu Pavlu II. Sicer pa je treba najprej začeti postopek na škofijski ravni, kjer se določi voditelja postopka in njegovega pomočnika (postulatorja in vicepostulatorja). Tadva pregledata spise določene osebe, ki je v postopku in naredita vse potrebne poizvedbe (tudi znanstvene, ko gre za potrditev čudeža). Ko je na tej ravni postopek zaključen, se ves material pošlje v Vatikan na kongregacijo za svetnike. Za to, da je nekdo razglašen za blaženega, je potreben čudež, ki se zgodi na njegovo priprošnjo - da torej Bog usliši njegovo molitev (na priprošnjo bl. Janeza Pavla II. je francoska redovnica ozdravela od parkinsonove bolezni). V primeru mučeniške smrti za Kristusa, se za razglasitev za blaženega čudeža ne zahteva. V poteku procesa kanonizacije (ki privede do razglasitve za svetega), se zvrstijo naslednji nazivi: božji služabnik, častitljivi božji služabnik, blaženi in sveti.

Objavljeno v rubriki 'Vi sprašujete, duhovnik odgovarja' v Novem glasu.

nedelja, 01. maj 2011

Odprimo vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. In ima prav, ker ve, da se, če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v njegovem življenju, ampak za vsakega človeka. Za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati. Pa saj nikjer v evangeliju ne piše, da bi bila vera brez dvomov in vprašanj, tista, ki ji pravimo, da je trdna kot kamen, bolj zanesljiva in gotova od tiste, ki je vsa prepletena z vprašanji – celo Marija ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenila v blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Ko ga potem prejmemo pri obhajilu, velja, da je bolj on tisti, ki prihaja v našo notranjost, kakor pa da bi bili mi tisti, ki prodiramo v njegovo. Prosi nas, naj se odpremo, da bi se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3).

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj z bl. Janezom Pavlom II. tako kličem vsem vam: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)