petek, 1. oktober 2010

Biti duhovnik ni lahko 6

Furlanski duhovniki so že od nekdaj v sebi imeli nek socialni čut, vendar je to ostajalo le na ravni del in v okviru njihovega privilegiranega in nedotakljivega dušnega pastirstva. Neko ljudstvo je nujno povezano s svojo zgodovinsko razsežnostjo - vedeti mora, kdo je in koliko je vredno. Namesto vztrajanja na napakah ljudi, je treba kazati na njihove dobre strani, dobre lastnosti - napake so že tako ali tako vsem znane. Treba se je zavedati svojih človeških in kulturnih prednostih. Vsakdo se mora čutiti kot osebek in ne predmet, glavna in ne stranska osebnost ali dekla vsakokratnega prepotentneža.

Cerkev naj bi bila prva, ki bi oznanjala tovrstno "teologijo osvoboditve". Cerkev mora biti ljudska in za ljudstvo v vsem, kar le-to potrebuje, tudi če gre le za neko začasno potrebo. Vera se mora tudi nekako "učlovečiti" v kulturo. Ko so ustanovili gibanje Glesie furlane (Furlanska Cerkev), so si za moto izbrali: "Vrniti se k ljudem."

Mnogi duhovniki so sicer resnično "dali dušo" za ljudi, niso pa upoštevali duhovne razsežnosti pomoči. V zgodovini Cerkve tako zlahka najdemo ljudi, ki so ljudem pomagali v njihovih materialnih stiskah, kar je seveda bilo nekaj nujnega, svetega, težje pa se najde take ljudi, ki so poleg tega, da so revnim pomagali, skušali te ljudi tudi rešiti iz njihovega stanja revščine. To pa se ne zgodi vedno prek ekonomskega izboljšanja, zagotovo pa prek kulturne obogatitve. Duhovna dela usmiljenja niso nič manj zaslužna od telesnih, tudi zato, ker niso tako pogosta. 

Navadno temelji vzgoja s strani verskih institucij predvsem na kreposti pokorščine - ljudi je treba naučiti ubogati in ne ubogati. Za primer je lahko vzgoja po številnih cerkvenih vzgojnih ustanovah, kjer je glede na organizacijo, strukturo in priložnosti, ki jih nudi, taka šola, zlasti če je dostopna premožnejšim slojem, pravi mali dvor. Nasprotje tega pa je župnišče don Milanija v Barbiani, ki je bilo veliko bolj napredno od teh ustanov, pa čeprav sprva niso imeli niti elektrike. Duhovniki, zbrani v Glesie furlane so želeli furlanom pomagati ne le v tem, da bi bili dobri zidarji - po tem so bili vedno znani - ampak da bi si s svojimi možgani sezidali lastno politično, družbeno in kulturno "hišo". 

Don Milani je vedno pravil, kako je poslanstvo šola utemeljeno le na tem, "da se utiša tistega, ki govori, in da spregovorijo tisti, ki molčijo."  Ljudi je treba naučiti jezik srca, da bi začutili, kako jih Bog ljubi na isti način kot jih ljubita oče in mati. Ljudem torej ne smemo pomagati le materialno ali socialno, ampak jim moramo omogočiti celostno rast. Običajni ljudje morajo biti v središču pozornosti, Cerkev pa na njihovi strani. Treba se je dokončno znebiti paternalističnega obdobja, ko so se mnogi furlanski duhovniki, modri in hkrati cinični, družili z bogatimi, da bi pomagali revnim.

nedelja, 26. september 2010

Prijateljevo ime

Evangelij nikdar ne govori kar tjavdan in Sveto pismo ni kar neka knjiga naukov, modrih izrekov, pravil in zapovedi. Sveto pismo je življenje in Jezus v evangeliju vedno govori o nas, vedno se nekje najdemo, če smo le dovolj pozorni in nimamo nekih predsodkov. Pri današnjem odlomku bi jih namreč lahko imeli in bi dejali, da Jezus ne mara bogatašev in vseh tistih, ki se jim materialno dobro godi. Toda, potem bi izgubili edinstveno priložnost, da pustimo Jezusu, da spregovori o našem življenju. On namreč nikogar ne sovraži, sploh pa ne bogatih in premožnih, saj vemo, da se z njimi druži, da z njimi celo večerja. Ponovno lahko vidimo, kakor že praktično vsako nedeljo, da pri Jezusu ne gre za zunanjost, temveč za človekovo notranjost, za njegov način razmišljanja, za njegov pogled. Ta je, kot smo lahko že ugotovili, ozek, zaprt, ali pa je ta pogled širok in gleda preko, onstran.

Prilika, ki jo najdemo samo pri evangelistu Luku, govori o bogatašu brez imena in revežu, ki mu je ime Lazar. Bogataš je brez imena, ker se identificira s svojim bogastvom – pogosto se le-to kar nekako zraste s samim človekom in postane nekaj od človeške osebe neločljivega. Nasprotno pa ima rvež ime Jezusovega ljubega prijatelja, Lazarja. Evangelij tu napravi izjemo, saj se sicer vedno izogiba lastnim imenom v prilikah, saj želi s tem povedati, da je vsak ubožec Božji prijatelj.

»Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pogubljen (to namreč pomeni tu »pokopan« - latinska vulgata celo pravi »in pokopan je bil v pekel«).« V čem je bogatašev greh? V kulturi užitka? V preveliki požrešnosti? Ne, njegov greh je brezbrižnosti – Lazarju ne nameni niti drobtinice, kaj šele kakšno besedo. Nasprotje ljubezni torej ni, kot vidimo, sovraštvo, temveč brezbrižnost, po kateri drugi sploh ne obstaja. Lazar je pravzaprav tako blizu, da bi se lahko še spotaknil vanj, pa ga bogati vseeno ne opazi. Največje zlo je torej to, da ne vidimo človeka, ki bi potreboval našo pozornost.

In že se kaže, kako večnost ni nekaj oddaljenega, ampak se začenja že tu. Nebesa ali pekel so le nadaljevanje vseh izbir, ki smo jih v življenju naredili v svojem srcu. Bog v priliki ni niti enkrat omenjen, pa vendar lahko hitro razumemo, da je v samem središču dogajanja in eno po eno prešteva drobtinice, ki padajo z bogataševe mize, in si jih za vedno zapiše. To ve tudi Lazar in v tem upanju umre ter je sprejet v večno veselje – Lazar namreč v hebrejščini pomeni Bog pomaga. Bogataš se ne spremeni, saj tudi v peklu ubogega vidi le v luči samega sebe in svojih interesov.

Ko še pošilja Lazarja opozorit svojih pet bratov, da se spreobrnejo sploh dokončno vidimo, da ni smrt tista, ki človeka spreobrne, ampak življenje samo. Boga srečamo v življenju. Kdor si vprašanja Boga in bližnjega ni postavil pred veličastno in bolečo skrivnostjo življenja, si ga ne bo niti pred skrivnostjo smrti. Niso namreč čudeži ali videnja tista, ki spreobračajo srca ljudi.

Ni ga čudeža, ki bi bil vreden več od vpitja katerega od teh malih. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). V njihovi lakoti je Bog tisti, ki je lačen; njihove rane so Gospodove rane.

Zemlja je polna Lazarjev. V vsaki soseski, v vsaki vasi, v vsaki »žlahti« leži pri vratih tak Lazar. In če iščemo Boga, ga bomo našli v najmanjšem, najbolj osamljenem, najbolj pretepenem. Bog je tam, kjer ima človek okrog sebe le krdelo psov. Kjer me je strah živeti, tam je Bog. Če Jezus reveža poimenuje z imenom svojega prijatelja, potem naj ima tudi zame vsak revež prijateljevo ime.