ponedeljek, 05. april 2010

Je Jezus res bil križan in je umrl?



“Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.” (2 Tim 4,3-4).

Morda so velikonočni prazniki dobra priložnost, da vsaj omenimo nekaj zadev, ki so se ob nauku o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju pojavile v zadnjih nekaj letih.

Želimo slišati nekaj novega, ne vedno eno in isto sporočilo, hočemo senzacijo. Tako nekako se obnašajo tisti ljudje, ki verjamejo tistim besedam o tem, da Jezus iz Nazareta v resnici nikdar ni bil križan. Te besede vedno znova privlečejo na dan določeni krogi, in sicer zelo spretno in premišljeno, premalo kritični pa jim hitro nasedejo.
Veliki biblični učenjak učenjak Raymond Brown je že pred leti glede trditve o tem, da Jezus na križu ni umrl, zapisal: "Gre za trditev, ki je pod častjo za človeško naravo: kolikor bolj fantastičen je namišljeni scenarij, toliko bolj senzacionalno je propagiran in toliko močnejše je zanimanje, ki ga zbuja. Ljudi, ki se nikoli ne bi potrudili prebrati resno analizo glede zgodovinskega izročila Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, takoj pritegne vsaka nova teorija, po kateri bi naj Kristus ne bil križan in ne umrl, še posebej, če vsemu skupaj sledi zgodba o njegovem begu z Marijo Magdaleno v Indijo (po zadnji verziji v Francijo - Da Vincijeva šifra)... Te teorije dokazujejo, kako je, odvisno od odmevnosti v javnosti, fantazija uspešnejša od resničnosti in tudi bolj donosna, ko je govora o Kristusovem trpljenju." 

Veliko se tudi govori o Judovem izdajstvu, ne zavedajoč se, da se to izdajstvo ponavlja tudi danes. Tudi danes Kristusa prodajajo, vendar ne več članom sinedrija za trideset srebrnikov, ampak založnikom in producentom za več milijonov dolarjev. Seveda nikomur ne bo uspelo zaustaviti tega toka dogodkov, zaradi vsega ozadja, vendar pa velja opozoriti na tem mestu na veliko zmoto, ki stoji za to pseudo-zgodovinsko literaturo, ki so je polne police knjigarn, najdemo jo pa tudi v vedno več filmskih uprizoritvah.

Apokrifni Tomažev, Filipov, Judov evangelij, na katere se naslanjajo in jih predstavljajo kot senzacionalne najdbe naših dni, so v resnici besedila, ki so znana že od nekdaj, če ne v celoti pa vsaj deloma. So zapisi iz 2. ali 3. stoletja po Kristusu, na katere niso računali kot verodostojne niti tisti zgodovinarji, ki so do krščanstva najbolj kritični. Tako nekako je to, kot da bi čez kako stoletje pisali zgodovino današnjih dni na podlagi romanov tega časa.

Zmota glede teh spisov pa je v tem, da se jih uporablja, da bi dokazali prav nekaj drugega od tistega, kar so želeli povedati. Gre namreč za gnostične spise. Za gnosticizem (krivoverstvo, ki je bilo obsojeno kot zmotno že nekje 1700 let tega) je materialni svet iluzija, je delo nekega zlobnega ali inferiornega Boga. Po tem mišljenju Kristus ni umrl na križu iz preprostega razloga, ker je po tej ideologiji prevzel človeško telo le navidezno (doketizem - dokein = zdeti se). Človeško telo je namreč po isti miselnosti nevredno Boga.

Pridemo tudi še do druge gnostične teme. Če je Judu v enem od teh spisov Jezus sam naročil, naj ga izda, je to zato, da bi se ob smrti božji duh, ki je v njem, končno osvobodil spon mesa in se dvignil v nebo. 

Ženska se lahko odreši le, če se bo njeno "žensko počelo" (thelus) spremenilo v moško počelo, če bo torej nehala biti ženska. Zanimivo je, da marsikdo danes misli, da ti spisi poveličujejo žensko počelo, spolnost, kakor tudi popoln in brezmejni užitek - v nasprotju z uradno Cerkvijo, ki naj bi vse to vedno zatirala.

Opazi se tudi zmotno razlago nauka o reinkarnaciji. V vzhodnih verstvih najdemo ta nauk kot kazen za predhodno krivdo in kot stvar, ki jo je treba na vsak način prekiniti, pretrgati ta začaran krog. Na Zahodu pa se na reinkarnacijo gleda kot na priložnost, da se nekdo lahko vrne v življenje in brezmejno uživa v tem svetu. Gre torej za užitek, ki se nikdar ne konča.

Te zadeve imajo eno razlago - smo v dobi medijev, te pa bolj kot resnica zanima novica. Vendar pa vseeno ne smemo kar tako molčati, ampak velja kdaj kaj reči glede določenih tematik.