sreda, 15. oktober 2014

Ne, kakor ga daje svet…

O vojni in miru (1)

Mavrična zastava na stopnišču kostnice v Sredipolju simbolno nakazuje, kam smo na Zahodu prišli, kakšna je naša kultura, kakšno je krščanstvo – oboje plehko in razvodenelo. Zato sem vesel, da se je v našem tedniku ta zgovorna slika znašla celo na naslovnici. Tudi zato, ker je v takšnem in drugačnem smislu naša Cerkev postala precej mavrična – govorimo namreč o tem, če je mavrična zastava prav ali narobe obrnjena. V glavnem, velika večina s tisto besedo “mir” na ustih, hkrati pa misleč, da to pomeni odsotnost vsakega boja. 

V resnici seveda temu ni tako. Zato je še nekaj, česar sem zelo vesel in česar sem bil zelo vesel, ko sem prebral besede našega škofa Jurija o vojni, ki jih danes marsikdo najbrž ne bi rad več poslušal, slišal ali prebral, ker so trde, pretrde za naša (pre)občutljiva ušesa, navajena le na tako ali drugače “korektne” besede, ki nam jih z vseh strani ponujajo. Naloga škofa je tudi ta, da je zgled preroka za svoje duhovnike in vernike, preroka v običajnem svetopisemskem smislu, tu pa je mišljen tisti, ki pove stvari take, kot so, ki svoje besede vselej oblikuje po resnici. Razno olepševanje kaj dosti ne pomaga. Sveto pismo je pač knjiga življenja in je seveda zato realno v svojem pogledu, kakor je glede vojne realen tudi katoliški nauk. 

Cerkev je vojno vselej obravnavala kot zlo, a se je tudi zavedala, da je iz src ljudi ni mogoče izkoreniniti. Od 5. stoletja naprej se je do pred kratkim vzklikalo (ponekod se še): “Kuge lakote in vojske reši nas, o Gospod.” Vendar so nekoč naši krščanski predniki bili prepričani, kako je svet neizbežno zaznamovan s kugo, torej z boleznijo, lakoto (oz. revščino) in vojsko, ker je svet pač zaznamovan z izvirnim grehom. Z enakim prepričanjem in enako pobožnostjo so naši predniki vpili k Bogu pri “blagoslovu na vse štiri strani neba” pred strelami in točo ter pred potresi. Še zadnjemu in najpreprostejšemu vaščanu, ki je hodil v procesiji, je bilo jasno, kako je s temi zadevami, danes pa se zdi, da tudi v Cerkvi prevladuje prepričanje, da je mogoče miroljubno sobivanje med ljudmi. Treba je pač gledati na dobro, ki je v vsakem človeku, ne na slabo. Treba je biti optimistični, misliti pozitivno. Mnogi nas prepričujejo, da je to tudi krščansko mišljenje in učenje – nič bolj daleč od resnice od tega. Vera mora vselej biti stvarna, realna, optimizem pa ni realna zadeva. 

Če zadušimo zavest o tem, da se v srcu vsakega človeka skrivata zlo in nasilje, s tem težave nismo rešili ali nanjo odgovorili, temveč smo jo samo nekam potlačili. Če zadeve le potlačimo in ne damo pravega odgovora nanje, pa slej ko prej izbruhnejo na dan, in sicer precej močnejše, kot so bile poprej, kakor nas uči naš Gospod Jezus v evangeliju, ko govori o tem, kako je, ko se nečisti duh vrne in najde pospravljeno v hiši (Lk 11,24-26). Kako z lahkoto danes zavračamo napor, ki je potreben, da obvladujemo zlo, ki je v nas. V svojem delu “Iota unum” tako Romano Amerio priteguje našemu škofu, ker se pač sklicuje na Božjo besedo, na krščanski nauk in izročilo. Takole pravi: “Vojna ne more biti največje zlo med vsemi, razen za tistega, ki prevzame nereligiozni pogled in vidi v tem življenju, ne pa v presežnem cilju tega življenja, najvišje dobro, iz tega sledeč pa potem vidi v užitku najvišji človekov cilj”. Gospodove besede so jasne: “Mir vam zapuščam svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet” (Jn 14,27). Žal pa danes od vseh teh besed vzamemo le še besedo “mir”, a tako, kot nam ustreza, iztrgano iz konteksta, tako da v svoji posladkanosti več nič ne pomeni. Vendar se od Kristusovega učenca zahteva neprestan boj s svetom, ker pač ni mogoč mir brez boja, brez vojne. A današnji kristjan raje pred svetom polaga orožje, ker se zadovolji z iluzornim premirjem, ki ga svet ponuja, vendar pa v resnici ta mir, ki ga ponuja svet seveda ni tisti, ki ga ponuja naš Odrešenik. 

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

(Fotografije, o kateri je govora, ni dobiti na spletu - ko jo dobim, jo objavim, op. a.)

nedelja, 12. oktober 2014

Pripravljeni na gostijo?

Kot je navadno značilno za Gospodove prilike, tudi tokrat drži, da sporočilo je bilo precej jasno tedanjemu človeku v Palestini in okolici, mi pa ne razumemo najbolj, zato se bomo vsaj malo morali spopasti tudi z razlago odlomka, a se bomo vseeno bolj posvetili sporočilu za nas danes. Tisto, kar bomo povedali, bo morda »trdo za naša ušesa«, vajena slišati zlasti tisto, kar nam prija, kar nam ugaja, ker živimo v kulturi, kjer je iskanje odrešitve in sreče v lagodju pač na dnevnem sporedu, a je neke reči treba povedati, četudi nam niso všeč. Komu pa je všeč graja – lepše je, če nam drugi vselej govorijo, kako vedno prav in lepo delamo, četudi to ne drži. Toda, treba je biti po svetopisemsko preroški, kar pomeni, da svoje besede vselej oblikujemo glede naresnico, ne glede na posledice. Konec koncev nam prilika sama pravi, da nam bo za preganjanje nekoč Bog poplačal. Sv. Gregor Veliki prosi svoje verne takole: »Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja.« So torej reči, ki jih je treba povedati.

Kakor pa pravi svojim veliki papež, pravim tudi sam zase: »Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki
ne bi komu zdeli krivični.« Za kaj gre, če še malo nadaljujemo z njim? »Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.« Kar drži, drži in je treba povedati, a pravi pridigar govori in pridiga tudi oz. predvsem samemu sebi. Takole bom rekel, da se sprašujem, kako bodo moje besede komu dale misliti, če ne dajo misliti najprej meni samemu?

Počasi prihajamo na tisto, o čemer želimo danes še posebej na podlagi evangelija spregovoriti. Govorili bomo o tem, kaj povabilo na svatbo in svatovsko oblačilo sporočajo nam danes. Najprej je tako treba nekaj malega razložiti. Ko so vabili na svatbo, so navadno poslali najprej prvo povabilo, zatem pa so služabniki šli še enkrat in povabili, spomnili torej na tisto prvo povabilo. Če je šlo za kraljevsko gostijo, so prinesli s seboj tudi primerno obleko povabljencem, da bi izgledalo tako, kot se za kralja spodobi. Sedaj pa skušajmo prenesti na današnje razmere.

Kaj je za nas prvo povabilo? Prvo povabilo je krščansko oznanilo odrešenja, ki je seveda namenjeno vsem ljudem, a se vsi na to povabilo ne odzovejo. To povabilo je v Svetem pismu in v nauku Cerkve. Mnogi slišijo to povabilo, pa se ne odločijo zanj, ker so druge, posvetne reči, pomembnejše od hoje za Kristusom, od krščanske poti posvečevanja. Mnogi mislijo, da bodo do odrešitve in sreče prišli brez Boga in brez Gospoda Jezusa Kristusa ter brez Cerkve, torej brez tistega, kar Kristus po Cerkvi ljudem nudi. Tisto, kar nudi, je »orodje«, ki ga potrebujemo za zveličanje. Poskusov, da bi zadeve rešili brez Boga, je bilo zlasti v zadnjih stotih letih kar nekaj. Končali so se klavrno, zlasti kar zadeva število človeških žrtev, pa ni nujno, da gre le za pobite ljudi, temveč o žrtvah govorimo v zelo širokem smislu. Brez Boga izgine iz našega obzorja tudi človeška oseba oz. vse druge človeške osebe, razen nas samih. 

Drugo povabilo prihaja po Božjih služabnikih. V evangeliju so to apostoli, za nas pa njihovi nasledniki, torej škofje in duhovniki. Ti potem dajo tudi primerno obleko za večno gostijo. V našem primeru je tista obleka zlasti sveti krst in krstna milost, ki jo prejmemo, obenem s krstom pa še drugi zakramenti. Ljudje namreč zaradi svoje grešnosti krstno milost, obleko, pokvarimo oz. jo umažemo. Krstno milost je tako treba obnavljati. Kje jo obnavljamo? Za to imamo poseben zakrament, ki danes ni več aktualen, mnogi kristjani celo mislijo, da ga ne potrebujejo – govorimo o sveti pokori oz. sveti spovedi. Sami te krstne obleke očistiti ne moremo, potrebujemo »pomoč od zgoraj«, le-to pa dobimo pri sveti pokori. Vsakdo, ki pravi, da bo že "rešil sam s svojim bogom," se moti. To je izgovor, da sami izbiramo, kaj je dobro in kaj zlo - zase in za druge. A nadaljujmo. 

Če gremo še malo natančneje, je predokus večne gostije, ko dobimo potrebne duhovne darove, sveta maša, zlasti se kot gostijo pojmuje sveto obhajilo.

Prvo povabilo v tem primeru spet najdemo v Svetem pismu in krščanskem nauku, ki pravi, kako je zlasti treba posvečevati nedelje, kjer ima osrednjo vlogo nedeljska sveta maša – vidimo, da imajo mnogi svoje povsem posvetne ali človeške razloge in izgovore, da se temu povabilu ne odzovejo. 

Drugo povabilo pa predstavlja tista notranja priprava, ki jo za nedeljsko sveto mašo potrebujemo, zlasti za prejem obhajila. tu so velike težave, saj mnogo kristjanov prihaja nepripravljenih, brez prave obleke k svetemu obhajilu. Pavel pravi, da kdor tako uživa sv. obhajilo, uživa svojo obsodbo. Govora je zlasti o tisti obsodbi, ko zato ljudje ostanejo zvezani in ne morejo uživati v polnosti duhovnih darov, ki jih nudi sveto obhajilo, ker niso poskrbeli za plodna tla v svojem srcu. Če je v tistem koščku nekvašenega kruha res Gospod Jezus, potem je pod velikim vprašajem naša vera v resnično Gospodovo navzočnost. K obhajilu ne bi smeli iti, "ker gredo tudi vsi drugi", kakor tudi obhajilo ni "izgrajevanje skupnosti", pa še bi lahko naštevali. Sveta evharistija je tesno povezana s sveto pokoro, jo na neki način predpostavlja. Kaj pa je greh in kaj ne, nam pravita Sveto pismo in Učiteljstvo, sicer se bo vsak sam izmišljeval, kaj je kaj, a ne bo v skladu s tistim, čemur pravimo Božje razodetje. Treba je torej obnoviti krstno milost z zakramentov svete pokore, in sicer v skladu s krščanskim naukom. 

Toliko ob tem odlomku, čeprav bi se dalo tu povedati še marsikaj, med drugim tudi o tem, kako se mi danes tudi kaj zunanje pripravimo, torej uredimo za Gospodov dan. Zagotovo bo še priložnost spregovoriti tudi o tem.