V sodelovanju z Bogom

Misel na Binkošti.

Na binkoštni praznik premišljujemo o delovanju Tretje Božje Osebe, Boga Sv. Duha. Na ta praznik se Cerkev pripravlja z devetdnevnico, ki je prva med vsemi, saj jo je pravzaprav zapovedal sam Gospod Jezus, apostoli pa so bili v dvorani zadnje večerje zbrani z Marijo, Jezusovo Materjo. V mesecu maju smo še prav posebej povezani Božjo Materjo prek njenih pobožnosti, to velja tudi sicer v življenju, ko smo zbrani v molitvi, vendar pa nam apostol Pavel v petem poglavju Pisma Galačanom govori o še nečem drugem, to pa smo, ko smo to berilo omenjali, že večkrat poudarili. Ponavljanje pa pomaga, da si stvari bolje zapomnimo. 

Bog je seveda navzoč vedno in povsod, tega dejstva pa se svet, ki ga zanimajo bolj druge reči in ima druge prioritete, ne zaveda. Težava pa nastane še večja ob dejstvu, da po Svetem Duhu pri svetih zakramentih Bog postane resnično navzoč, pa ni več svet tisti, ki ga to kaj dosti ne zanima, ampak resnična Božja navzočnost ne zanima kristjanov. Poleg tega pa današnji udobni kristjan pričakuje, da se mu bo vse zgodilo, ne da bi sam moral za to narediti kaj dosti, da bi torej moral za to kaj žrtvovati. Božji Sin je torej za nas dal svoje življenje in za nas prelil do zadnje kapljice krvi, mi bi pa ne naredili nič, nam vse gre in nam vse pripada, ne da bi kaj naredili. 

To je seveda kajnovska miselnost, ki jo najdemo že v začetku Svetega pisma, ko Kajn že res Bogu nekaj daruje, ampak še zdaleč ne gre za pri njem za neki velik trud, za podvig, za žrtev, ampak enostavno nekaj daruje, ne da bi se mu to kaj poznalo. Takšne daritve brez žrtve Bog seveda ne sprejme. Tisto darovanje življenja, o katerem Gospod govori v evangeliju, pravzaprav pomeni darovanje ali žrtvovanje svoje volje – to je namreč lahko prevod besede »psyhé«, ki lahko pomeni tudi dušo, kakor je znano. Skratka, gre za odrekanje sebi, umiranje sebi, da bi drug živel. Da bi tako v nas živel Bog po Sv. Duhu, pa tudi, da bi v našem srcu bil prostor za bližnjega, da bi torej ta bližnji živel. 

Primarna stvar pri sveti maši je vselej žrtev Božjega Sina, v okviru žrtve pa je lahko tudi obed, ne more pa biti žrtve v okviru obeda, kakor nam lepo pove ameriški katoliški profesor in glasbenik, dr. Peter Kwasniewski. Kakor pa pravi Simon Gregorčič, življenje ni praznik, pa bi se dalo reči podobno – znotraj požrtvovalnega življenja je lahko tudi praznovanje, znotraj samo praznovanja oz. uživanja pa ni prostora za žrtev, za požrtvovalnost. Vidimo, kako pomembno je katoliško pojmovanje svete maše, da bi imeli pravi pogled na življenje. 

Vrnemo se k Galačanom – samo z žrtvijo sebe je prostor za Sv. Duha, da bi v sodelovanju z njim obrodili duhovne sadove, sicer pa smo prepuščeni sami sebe, zaradi naše grešnosti pa smo brez Božje milosti sposobni le del mesa, s katerimi pa živimo samo za minljivo, s tem pa škodimo tako sebi kot bližnjemu. Na svetu pa smo zato, da se skupaj s svojimi bližamo Bogu.

Objavljeno v tedniku Novi glas