nedelja, 28. julij 2013

Prava molitvena drža

Še vedno smo z Jezusom na poti v Jeruzalem, bolj kot za zemeljski, gre za nebeški Jeruzalem, kar je lepa podoba življenjske poti vsakega kristjana. Pri Marti in Mariji smo se prejšnjo nedeljo naučili, kako mora v življenju biti vse na svojem mestu, da se morajo vsakdanja opravila umakniti t.i. "svetim opravilom". Gre torej za življenjsko držo, ki je lahko prava, ali pa tudi ne.

Pravzaprav je drža še naprej tista, ki je podlaga razprave, tokrat razprave o molitvi. V evangeljskem odlomku je namreč le par stavkov posvečenih samim besedam molitve, veliko več pa tistemu, kar pride na vrsto še preden besede sploh nekdo izreče. Za molitev sta torej pomembna drža in razpoloženje, da ne rečemo razpoložljivost, da bi tako za besedami stala človeška oseba v celoti. 

Pri učencih najprej opazimo željo po molitvi, potem ko se je Gospod še enkrat več mednje vrnil s "samotnega kraja", kjer je molil. Imeli so zgled življenja, kjer je molitev imela pomembno mesto, kjer je pogovor z Bogom bil bistvenega pomena. Počasi so Jezusovi učenci prišli do spoznanja, da tudi sami potrebujejo molitev, da bi dobro živeli. Ko se tako danes sprašujemo, zakaj mogi ne molijo, zakaj ne hodijo k maši in prejemajo zakramentov, se najprej vprašajmo sebe, kakšen krščanski zgled nudimo na tem področju. Apostol Jakob nas opozarja, da je vera brez del mrtva, a smo to trditev preveč zožili samo na delo ljubezni do bližnjega, pozabili pa smo, da so tu najprej dela ljubezni do Boga. Dela ljubezni do bližnjega iz tega le izhaja. Ne kore drugotno krščanstvo prevzeti mesta prvotnemu. To nam jasno pove zgled npr. bl. Matere Terezije, ki je najprej ure in ure preklečala v molitvi pred Najsvetejšim, šele nato je šla na ulice Kalkute. Pa bo kdo rekel, kako je pa molitveno življenje zasebna stvar, ki se je ne vidi. Tu se ne bi povsem strinjal, ker se po mojem skromnem mnenju kmalu opazi, če gre pri nekom, ki ga srečamo, za človeka molitve ali ne. Samo nekdo, ki se zaveda tega, kako so "sveta opravila" bistvenega pomena za njegovo življenje in je torej njegova "praksa" najprej molitvena, potem šele druga, bo lahko tudi koga drugega privabil k molitvi. 

Najvišja oblika molitve je seveda sveta maša, ki naj bi celo veljala za središče krščanskega življenja, a je seveda vprašanje, če je temu res tako. To je seveda vprašanje, ki si ga mora vsak verni kristjan sam postaviti, če zanj drži. Vsakdanji kruh je namreč, še pred tistim telesnim, najprej evharistični kruh, "kruh življenja". Če pravim, da sem kristjan, se moram najprej vprašati, kateri kruh je zame v središču. Seveda nihče ne trdi, da ne potrebujemo kruha čisto v materialnem smislu, nikakor ne. Poudarjamo le Jezusovo načelo, ki je zaobjeto v besedah: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Če je vsak kristjan na poti predvsem v nebeški Jeruzalem, kar pomeni, da naj bi njegov cilj bila nebesa, potem je jasno, da bi moral zasedati nebeški kruh središčno mesto v njegovem življenju, a je žal vse prevečkrat ravno obratno. Pa ni treba daleč, da bi to preverili. Samo poglejmo, kam številne kristjane zapelje pot na Gospodov dan, na katerega naj bi prvotni cilj bila domača farna cerkev, pa je slednja le vmesna postaja na poti do nekega drugega cilja, ki je "nakupovalno središče", če že ni vsaj manjša trgovina, ker mora biti kruh vsak dan svež. Ko bomo nekoč morali položiti račune, ne vem, če bo toliko pomembno, koliko svežega kruha smo pojedli ob Gospodovih dneh. Spet tiste besede, ki nam vse od prejšnje nedelje sem odzvanjajo v glavi: "Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno" (Lk 10,41-42a). 

Ponavljam torej vprašanje: Kako na tem področju velja zame osebno? Druge bi namreč vselej radi učili in jih obkladali s takšnimi in drugačnimi etiketami, a je najprej pomembno, kakšen zgled krščanskega življenja nudim jaz sam. Kaj je zame osebno v središču, kaj je zame osebno bistvenega pomena. 

Kakor izvemo v evangeliju, zasedajo t.i. "sveta opravila" privilegirano mesto pred "posvetnimi opravili", zato pa je tudi izredno pomembno, kakšna je naša notranja in zunanja drža pri njih, zlasti pri sveti mašni daritvi, kar nam lepo sporoča evangeljski odlomek. Notranja drža je drža zaupljivosti, kakršno goji sin do svojega očeta oz. svojega "očka" - Jezus namreč pravzaprav uporabi za začetek molitve, ki jo izroča učencem, kakor nam poroča evangelist Luka, besedo "Abba", ki pomeni prav "očka". Kristjan mora namreč tako gledati na nebeškega Očeta. Slednji ni noben neusmiljeni tiran, temveč naš dobri oče, v čigar roke moramo zaupljivo izročiti svoje življenje.

Seveda pa naša zunanja drža pri najvišji obliki molitve, kar smo dejali, da je sveta maša, izdaja prav to, če v Boga res zaupamo, če ga resnično priznavamo za našega Gospoda, iz čigar rok prejemamo potrebne milosti za življenje. Spet niso dovolj samo besede, ampak tudi to, kako dejansko pokažem to svojo sinovsko vdanost. Udeležba pri svetih opravilih zajame človeka v celoti. Ni potrebna le notranja priprava, temveč tudi zunanja. Ko govorimo o sveti maši, zlasti nedeljski in praznični, pa se to dotika tudi tega, kako se za udeležbo pri njej oblečemo in obujemo, kakor tudi, kako se v samem svetem prostoru, kar cerkev je, obnašamo. Enostavno tu mora biti razlika med posvetnimi in svetimi opravili. Če te razlike ne čutimo, potem s tem kažemo, da smo sami svoji gospodarji in da ne priznavamo Boga za Gospoda našega življenja. To, da se posebej potrudimo in uredimo zanj, bi ne smelo biti vprašanje. Tako je namreč že po naravi stvari, da si Gospod vse to zasluži. Če se je on sam z darovanjem svojega ljubljenega Sina tako potrudil zame, se lahko tudi sam vsaj malo potrudim zanj.