sobota, 13. november 2010

Nekje vmes

Na svetu ni nič večnega, zato slišimo v evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Mi se radi ustavljamo in občudujemo lepoto stvari, ki jih je naredil človek, pozabljamo pa, da to ni tisto bistveno in zaradi tega ostajamo na površju. Ne znamo videti bistva stvari, tega kar je v ozadju. V ozadju pa je ravno to, da če vse drugo na svetu preide in se zruši, še vedno ostaja nekdo, ki se ne zruši – človek. Od vsega drugega ne bo ostal kamen na kamnu, človek pa bo ostal – delček po delček, za vsakim bo nekaj ostalo.

Evangelij nas vodi ozki poti zgodovine, pa to ni tista kronološka zgodovina, ki se marsikomu priskuti zaradi povezovanja z nekimi letnicami in datumi, s števili torej. Ne, ta zgodovina je drugačna. Že res, da je ena stran temna in zaznamovana z nasiljem, ki nosi razdor, rušenje, vojne, potrese, laž... a imamo na drugi strani tudi drugačno podobo, ki je sicer zares majhna, a zato zelo močna: »Niti las z vaše glave se ne bo izgubil.« Na eni strani poti je torej nasilje, ki ruši, na drugi strani pa nežnost, ki rešuje. Kje smo mi? Med tema dvema poloma.

Jezus na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo ne odgovarja, ker je to ZDAJ. Saj občutimo, tukaj in zdaj, kako krhko je vse skupaj: svet, narava, ljubezen… Vsak dan znova en svet umre in se nov rodi – na eni strani je bolečina, ker se stvari lomijo, na drugi strani veselje in upanje, ker brstijo nove. Prav tu vmes smo mi vsi, vsakega od nas to doleti.

Ko pa je treba hoditi po tej vmesni poti, nam Jezus ne pove, kdaj moramo hoditi. Izbire namreč nimamo – hoditi moramo. Zato je važno, kako moramo hoditi: vztrajno. Kristjan namreč ne beži, ampak je vedno prav tam vmes, je sredi sveta in njegovih ran ter jih obvezuje. Kje je to naše mesto, nam lepo ponazori pesem našega prijatelja: »Kjer lomi se življenja pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most…« (Marko Rijavec, Kjer lomi se življenja pot, Polna dlan zvezd, Ognjišče, Koper 2005, str. 15).

Torej se nimamo kaj spraševati, kje in kdaj je vse to, ker imamo križev kolikor hočemo, a se moramo odločiti, da gremo stati pod katerega izmed njih. Gre za odločitev, za življenjski načrt, saj je važno vztrajati in iti do konca. Vsakokrat, ko do konca sledimo neki ideji, nekemu navdihu, nekemu poslanstvu, službi, prodiramo globlje v skrivnost življenja, v samo njegovo bistvo. Vsako človekovo dejanje, ki vztraja v času, se bliža popolnosti Boga.

V čem pa je treba vztrajati, da »rešimo življenje«? Treba se je zlasti vztrajno »osvobajati« dveh stvari – laži in nasilja. Gospodove učence bodo sicer vsi sovražili, ker se bodo upirali logiki tega sveta in bodo razkrivali lažne obljube denarja in oblasti. Pa zato, ker bodo razkrivali zlaganost sveta, ki sicer pravi, da ljubi življenje, v resnici pa ljubi smrt. In vendar jim nihče zares ne bo mogel škodovati, ker Bog ljubi vsak najmanjši njihov delček, celo en sam, samcat las. Gre za neko drugačno ljubezen, ki ni od tega sveta, kakor tudi Gospodovi učenci niso od tega sveta.

nedelja, 07. november 2010

Vprašanje, ki ni fakultativno

Evangelij nas vse bolj sprašuje bistvena življenjska vprašanja, kamor spada tudi tisto o večnosti. Pri tem vprašanju si bomo pomagali z enim od velikanov krščanske misli, Pascalom namreč, ki pravi, da nazadnje ostane ena sama stava: ali Bog je ali Boga ni – na nekaj od tega dvojega je treba staviti. Podobno je treba staviti tudi na to, ali je vstajenje ali ne. Če ga namreč ni, potem tudi Boga živih ni, ni Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, katerega je začutil tudi francoski matematik in mislec.

Toda, danes bi mnogi dejali takole: »Zakaj bi se s tem vprašanjem večnosti sploh še ukvarjali, to je stvar nekih časov, ki jih ni več. To vprašanje za nas zdaj ni pomembno, ker je na stotine, na tisoče drugih stvari za postoriti – urnik je natrpan. Kaj bi izgubljali čas in si belili glavo s tovrstnimi vprašanji.« In drvimo od tu do tam, da bi izpolnili vse obveznosti. Časa za tista t.i. »komplicirana« vprašanja ni. Vsak dan podoben scenarij. Sivi vsakdan, ki ni narejen za to, da se sprašujemo take reči.

Saduceji so se odločili, na podlagi nekih bolj ali manj razumskih dokazov, da vstajenja pač ni – predstavijo ga kot nekaj neumnega, nerazumnega, smešnega. Tudi danes je veliko takih, ki na podlagi »znanstvenosti« skušajo dokazati, da Boga ni, posledično tudi ni vstajenja, če pa Bog že je, gre za neko hladno in oddaljeno bitje, ki z nami nima kaj dosti opraviti. Toda ti na vprašanje o Bogu in vstajenju, čeprav negativno, vsaj skušajo odgovoriti, vse več pa je takih, ki si teh vprašanj sploh ne zastavljajo, ampak jih potiskajo čim bolj proč kot nepotrebna, kot nebistvena za življenje.

Vsi pa, čeprav je to morda zadnja stvar, ki bi si jo želeli, pridemo v življenju do nekih čudnih, nerazumljivih in nerazložljivih stvari. Ko se npr. srečamo s smrtjo, neizogibno na naša vrata potrka tudi vprašanje o vstajenju mrtvih, če seveda želimo razmišljati o življenju in njegovi minljivosti ter o tem, ali sploh še kaj bo po tem zemeljskem življenju.

Zadeve si potem marsikdaj skušamo razložiti na poenostavljen način in z našimi kategorijami, našimi merili in pogledi, s kakršnimi so si v besednem dvoboju z Jezusom pomagali tudi saduceji. Če vstajenje mrtvih že je, potem bi po našem prepričanju to moralo biti neko podaljšanje in izboljšanje tistega, kar imamo na zemlji – celo vezi bi morale biti prav takšne, kakršne so, v večnosti bi morali veljati prav takšni zakoni kakor tu.

Zaradi tega poenostavljanja, razlaganja s človeškimi kategorijami ipd. pa tudi vzamemo kot sprejemljive za naše »življenje« po smrti samo tiste strani življenja, ki so nam všeč, ki nam ustrezajo, ki niso zahtevne, v katerih uživamo. Če bomo torej nekoč umrli – kar v teh časih ni nujno, da se bo zgodilo prav hitro – tako ali tako ni nobene težave, ker je naša duša neumrljiva – tako vsaj pravijo svetovne religije in ne le krščanstvo - in se bo pač nekje reinkarnirala, da bi se uživanje nadaljevalo. To pojmovanje reinkarnacije je seveda napačno, saj le-ta pomeni kazen, dovršitev pride, ko se ta krog ponovnega rojevanja prekine in se duša združi z Najvišjim. Tudi od krščanstva vzamemo tisto, kar nam ustreza, stvari poenostavimo, jim dodamo še malo vzhodnih prvin, ki so spet poenostavljene in prikrojene po tem, kakor ustreza zahodnemu človeku, in smo spet na začetku. Nismo si pa še zastavili vprašanja o vstajenju mrtvih, kaj šele, da bi o njem temeljito razmislili.

Do enaintridesetega leta življenja si tudi naš Pascal ni zastavil tega vprašanja. Potem pa se je vse spremenilo. Ko je spoznal Boga, je videl, da si vprašanje o večnosti vsak mora zastaviti, ker odgovor nanj pogojuje življenje vsakega posameznika – kot zakleto, smo vsi neizogibno pred možnostjo A oziroma B. Na eno je treba staviti.

Ko pa že odgovarjamo, na vprašanje ne smemo gledati z zemeljskimi, »materialističnimi« očmi, ker te ne vidijo v globino stvari. Treba je gledati s povsem drugačnimi očmi - z očmi vere, ki so edine sposobne prodreti v globino stvari in gledati preko navideznega in z drugimi kategorijami, kakor želi Jezus povedati tudi saducejem.

Prav je, da uporabimo vse darove, ki nam jih je Bog dal, da na to in podobno pomembna vprašanja odgovorimo. Zlasti je tu mišljen dar razuma, ki pa pride do skrajne točke, po Pascalu, ko si moramo razumno priznati, da je cela kopica stvari, ki ta naš razum presegajo. Tu vstopi vera.

Ko začnemo gledati z očmi vere, dobijo naenkrat vse stvari v življenju drugačno podobo in marsikaj je kakor, da bi to prvič videli. Vidimo odtenke in vidike dogodkov in ljudi v življenju, kot jih še nikdar nismo videli. Vidimo drugačno lepoto stvari in ljudi.

S takšnimi očmi lahko tudi razumemo, da bo v nebesih vse tako bistveno drugače, da bomo to lahko v polnosti razložili šele tam. Tudi sorodstvene vezi – te bodo seveda ostale, ampak bodo zelo drugačne. Šele tedaj bomo lahko zares v polnosti ljubili tudi vse svoje drage, saj vemo, kako nepopolno nam to uspeva na tem svetu in si gotovo ne želimo, da bi tako ostalo tudi v nebesih.