nedelja, 08. april 2012

Spustimo Vstalega v svoje grobove

Marija Magdalena je šla h grobu, ko je zunaj še tema. To je tema tega sveta, ki tako zlahka vstopa v srca ljudi, in jih dela temna, umazana. V tolminski župnijski cerkvi imamo lepa Kregarjeva barvna okna, ki jih ob sončnih dnevih presvetlijo sončni žarki – eno stran dopoldan, drugo popoldan. To je res spektakel barv in luči, pa tudi sicer je naša cerkev tako svetla čez dan. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi bila ta okna zamazana z blatom? Notranjost bi postala temačna in nevljudna, ne bi si želeli vstopiti. Podobni smo čokoladnim pirhom, ki so zaviti v barvasti celofan. Naše oči in naša ušesa gledajo na to, kar se na prvi pogled sveti, hkrati pa to okoli naših src dela neke vrste zlato kletko, ki preprečuje, da bi videli in slišali tisto, kar je zares dobro in lepo, kar lahko obogati in razsvetli našo notranjost. Ne nazadnje ves ta svetleči se celofan v naša srca ne pusti niti Boga in njegove luči, ki je vendarle »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Ta naš barvni celofan je sestavljen iz številnih 'zlatih telet', ki smo si jih izbrali, da bi razsvetljevali naše življenje in navidez je res tako. V resnici se vse skupaj sveti le na zunaj, znotraj nas pa je tema. Nanjo smo se sčasoma že tako navadili, da smo jo na nek način vzljubili, si jo vzeli za sopotnico in si niti ne predstavljamo več, kakšno bi naše zemeljsko bivanje bilo brez nje.

Ta celofanski ovoj nas pravzaprav dela apatične. Pomembnih bivanjskih vprašanj si več ne zastavljamo. Govorimo, kako nas ta vprašanja zaenkrat ne zanimajo, kako zanje niti nimamo časa. Za svoje bivanje imamo dovolj, tudi za bivanje svojih najbližjih. Delo je še kar v redu, dobro plačano, imamo avto, stanovanje, otrokom ne manjka nič, starši so v domu ostarelih tudi zadovoljni… Tako mi živimo. Če smo pošteni, smo individualisti, tudi v naših domovih. Kdaj smo se v družini nazadnje zares srečali, se pošteno in iskreno pogovorili? Nas poleg tega, da našim otrokom "nič ne manjka", zanima še kaj? Je to vse, kar jim želimo zapustiti v življenju? Povejmo si pošteno, da se naši otroci danes več družijo z Messijem, Cristianom Ronaldom in Lady Gaga kot pa s svojimi starši. Njihovo in naše življenja ter mnenje oblikujejo avdiovizualna sredstva in internet. Drug za drugega se pravzaprav kaj malo zanimamo. Govorimo pa, sprijaznjeno, kako je na svetu preveč zla in trpljenja. Vendar mi za to nismo krivi, krivi so tisti "zlobneži", ki jih ne manjka, krivi so "njihovi" in ne "naši", krivi so tisti pokvarjeni politiki in duhovniki, s papežem na čelu. In kriv je Bog… no, bodimo pošteni – kriv je bog (z malo začetnico), ker smo si o njem izoblikovali neko čisto svojo podobo, ker smo iz njega naredili avtomat za kavo, ki bi nam za nekaj deset centov moral dati kavo, kakršno želimo.

Magdaleno ob praznem grobu zajame panika. Panika in strah zajameta ob najmanjšem pišu tudi današnjega človeka, saj se temelji zgradbe zamajejo. Samo poglejmo, kaj je nastalo pred dobrim letom na Japonskem, ob potresu in cunamiju, ko je prišlo tudi do jedrske katastrofe. Govorimo o deželi, kjer je zaradi stalnih potresov karseda poskrbljeno za ustrezno gradnjo hiš in ostalih objektov. Vse skupaj gradi človek, ki ne more obvladati vseh sil, čeprav bi rad. Današnjega človeka tako zajameta velik strah in tesnoba, ko se sreča z vprašanjem smrti, ko gre za njegov obstoj. Vsi tisti temelji, na katerih je gradil svoje življenje, se izkažejo za krhke, za peščene (Mt 7,26-27). Ob takšnih "ekstremnih" vprašanjih, kakršno je vprašanje smrti, se čuti izpraznjenega, brez neke pametne vsebine. S psalmistom ugotovi, da je »podoben živalim, ki poginejo« (Ps 49,13).

Prav tu pa se ponuja priložnost. Nikdar namreč ni prepozno, da bi svojo hišo, torej svoje življenje, svoje bivanje, postavili na drugačne temelje. Na začetku javnega delovanja je Jezus – po evangelistu Marku – tudi povedal, kateri so ti temelji oz. ta temelj. Če prevedemo glede na pomen, nam pravi: »Spreobrnite se in verujte, temelječ na evangeliju« (Mr 1,15). Vsak dan je za to spreobrnjenje, za radikalno spremembo pogleda na svet in življenje, nova priložnost. Vrnimo se k naši podobi čokoladnega pirha. Predstavljajmo si majhnega otroka, ki potrebuje pomoč odraslega človeka, da pride do dragocene vsebine, ki se skriva v celofanu. Najprej je veliko že to, da ugotovi, kako potrebuje pomoč, da sam ne bo zmogel – to lahko ugotovimo za naše življenje tudi mi. Predstavljajmo si, kako npr. oče (njegov pomen je treba spet odkriti in ga poudariti!) odvije tisto vrvico, razpre celofan in seže z roko vanj ter vzame ven dragoceno vsebino. Otrok srečen in zadovoljen. Lahko otrok tudi sam zmore odviti celofan. Tudi mi lahko postanemo srečni in zadovoljni, ko je ta celofan enkrat odvit. Nekateri izmed nas potrebujejo koga, da jim pomaga odviti ovoj okrog srca, drugi to zmorejo sami. Vstali Gospod ne potrebuje velike odprtine, dovolj mu je najmanjša špranja, da vstopi v temo našega groba in jo premaga s svojo Božjo močjo. Sposoben je na dan potegniti – kakor tisto čokoladno jajce – vse dobro, ki se je toliko časa skrivalo v tistem celofanskem ovoju. Božja ljubezen vseskozi obkroža ta ovoj, a spoštuje našo svobodo in je potrpežljiva (1 Kor 13,4), ko pa enkrat vstopi, izmije vso umazanijo z barvnih oken našega srca, da v polnosti in vsej lepoti zasijemo.

Kdor se sreča z vstalim Gospodom, ne more ostati ravnodušen. Svoje veselje želi naznaniti celemu svetu. Današnjemu zbeganemu, izpraznjenemu, naveličanemu, raztresenemu človeku povejmo, kje lahko najde počitek. Od tistega velikonočnega jutra naprej namreč Kristusov mir napolnjuje srca tistih, ki verujejo vanj.

Objavljeno v reviji Oznanjevalec in v tedniku Novi glas

Velikonočno voščilo 2012



































V življenju se znajdemo pred velikimi problemi: vprašanje dobrega in zla, vprašanje smisla, skrivnost življenja samega, vprašanje smrti. Vsa ta vprašanja, zlasti to zadnje, so za nas nepremostljiva ovira, podobna tistemu kamnu, ki je bil zavaljen pred vhod v Kristusov grob. Z ženami se tudi mi sprašujemo: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ta grob so naše praznine, suhote, naša nesreča, naša obupanost, naš nesmisel, naša zbeganost, naša sprijaznjenost, apatičnost. Človek tega sam ne more premagati. Tudi cel svet skupaj ne more nič proti temu. To lahko naredi le nekdo drug, nekdo, ki je sicer tudi človek, kot smo mi, pa vendarle je tudi Bog. In v naši zgodovini se je ta nekdo našel – Jezus Kristus. Vera vanj, ki je intimen odnos z vstalim Kristusom, lahko reši vse te zagate, lahko odpre naše grobove. »Vsak jezik naj izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Flp 2,11). Odpri se mu in ga povabi k sebi. Tudi ti izpovej čudovito velikonočno skrivnost: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In  prikazal se je.« (1 Kor 15,3-5). Samo to moraš z vsem svojim bitjem priznati. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9). V temo naših grobov na ta način pride tisti, ki je dejal: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8,12). Z Vstalim lahko zmagaš tudi ti. »Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.« (Raz 3,5).

Blagoslovljeno Véliko noč ti želim!

Andrej Vončina