sreda, 13. september 2017

L kot LEPOTA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (39a)

Tematiko iz naslova smo že dalj časa želeli predložiti, a so bile na vrsti pač druge, a vendarle je napočil tudi čas za lepoto, sploh ob ironiji nekoga, ki je »polepšal« novi spomenik vsem žrtvam v Ljubljani. 

Danes se je smisel za lepoto prelevil v tisti aksiom, po katerem ni več lepo tisto, kar je lepo, temveč tisto, kar je – nekomu ali več ljudem – všeč. Izgubilo se je tisto, kar smo še do nedavnega uvrščali med enega od osnovnih čutov, da je torej tudi ta bil »Sensus communis«, kakor je veljalo za tip, vid, sluh, vonj in okus, vsaj zelo podobno je veljalo za čut za lepoto, pa še za druge podobne čute, tudi za tistega za sveto, če izpostavim samo enega. Ker govorimo o čutu, gre za zaznavanje zunanjih dražljajev, za to, da dešifriramo sporočilo, ki ga okolje s slednjimi sporoča. Kdor je barvno slep, ne zaznava barv takšnih, kakršne so v resnici, ker ima pač določeno napako, defekt. Podobno bi se dalo reči za pijanca, da ne more v polnosti zaznavati resničnosti... Primerov je veliko, to kar je pomembno, pa je, da obstajajo položaji, ko nekdo ne more priti do resničnosti takšne, kakršna pač je, ne more torej »gospodovati« svoji okolici, če si sposodimo začetek Svetega pisma, ne more dešifrirati sporočil, ki mu jih sporoča. Tudi z lepoto je tako, da je podvržena naši sposobnosti, da jo znamo videti, razbrati. 

Zato pa ni samo neki subjektivni vtis ali občutek, temveč ima tudi svojo objektivno dimenzijo, prav kakor resničnost, ki nas obdaja, ko človeku ne preostane nič drugega, kot samo to, da postane poslušalec in gledalec, da skratka postane poslušen tistemu, kar ga obdaja, pa se temu pusti poučiti. Vse od antičnih časov so lepoto uvrščali med tiste temeljne vrednote, ki se jim po filozofsko pravi »trancendentalije biti«. Že samo to učeno ime nam pove, da so to neke presežne danosti, ki jih sami nikdar ne bomo zaobsegli, jih pa lahko sprejmemo in vanje vstopimo, se jim pustimo nagovoriti, jim pripravljamo prostor v sebi. Gre najprej za eno, resnično in dobro, potem pa se že dodaja tudi lepo, pa pravično. 

Lepoto se je recimo v antični Grčiji upodabljalo z boginjo Venero, pravičnost z boginjo Diké, modrost z boginjo Ateno... Lepota je tako tema, ki spremlja vse kulture in vse čase, v nekaterih ima pomembnejšo vlogo kot v drugih. Grki so bili recimo prav obsedeni z iskanjem »idealnega lepega« oz. popolnosti v tem oziru, zato pa tak trud v skulpturah, geometrijskih oblikah arhitekture in še drugod. Niso je seveda dosegli, ker je zadeva pač, kot smo dejali, presežna, a vendarle je zelo pomembno takšne vrednote močno iskati. Prav pri njih, pri antičnih Grkih bomo pričeli s tem našim sprehodom po lepoti v naslednjem delu.

Objavljeno v tedniku Novi glas