sreda, 15. februar 2017

F kot FINANCE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (32a)

Zadeva, ki smo jo obravnavali v prejšnji številki rubrike v treh nadaljevanjih, namreč evolucionizem, nam je pustila še nekaj tematik, ki pa jih bomo obravnavali posebej, začenši že s tokratnim delom rubrike. O financah bomo govorili kot o težavi, ki jo ima vsakdo, namreč, kadar so slednje majhne ali pa jih ni. Kateri pa so tisti viri, ki so finančni, da torej finance prinašajo, ne pa jih odnašajo? 
 
Zagotovo je treba pri tem spraševanju pogledati tudi demografsko vprašanje, zato pa tudi povezavo med otroki in financami, torej s problemom rodnosti. Zadnjič smo tako omenili Thomasa Malthusa, ki je trdil, da se bo človeštvo hitreje množilo, kot pa se bo po drugi strani večala prehranska proizvodnja, kar naj bi privedlo do revščine in pomanjkanja. Zelo se je motil, saj se je vselej, ko se je človeški prirastek zmanjšal, povečala revščina. To je nedaleč od Angleževe trditve dokazal primer Irske, kjer je zaradi maltuzijanske politike prišlo do velike lakote, umrljivosti in množičnega izseljevanja v ZDA. Vseeno so se pretekli rodovi ukvarjali s tem in jih je skrbelo, da je na svetu preveč ljudi. Greg Ip pa piše v Wall Street Journal (WSJ), da imamo danes raje težavo s tem, da je ljudi premalo. 
 
Članek je sicer izšel v posebni izdaji ameriškega dnevnika, ki se je ukvarjala z “demografsko usodo” sveta. Za WSJ je demografski problem postal tako univerzalen, da bi se morali z njim ukvarjati tudi vsi finančni strokovnjaki, zato pa smo tudi mi tako povezali zadevo. Marsikdo se namreč sprašuje, posebno pa strokovnjaki finančnega področja, kako to, da po krizi tako dolgo ne pride do izboljšanja. Veliko vzrokov je bilo nakazanih, a sedaj se vse bolj uveljavlja še en ključ, ki se ga prej niso posluževali, in sicer je med glavnimi krivci tudi demografsko padanje na našem planetu. 
 
WSJ spominja, kako smo, po raziskavi OZN, že dosegli znak minus pri delavski populaciji v razvitih deželah, ta populacija pa se bo do leta 2050 zmanjšala že za  5 odstotkov. To pa se bo zgodilo tudi na tržiščih v rasti, kot sta recimo Kitajska in Rusija. Istočasno pa bo šlo v nebo po vseh teh deželah število prebivalcev nad 65-imi leti starosti. Razlogi so seveda staranje prebivalstva in padanje rodnosti, kar gleda WSJ skozi finančno prizmo: “Če poenostavimo, bodo podjetja ostala brez delavcev, strank ali kar brez obojih. V vsakem primeru pa bo zaradi tega trpela ekonomska rast”. Pri tem ne smemo pozabiti, da ko se porabniki postarajo, menjajo tudi svoje navade, vključno z nakupovalnimi.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas

nedelja, 12. februar 2017

Odločitev za življenje

Kako težko sodobni človek sprejema zapovedi, zakone, naročila in kar je še podobnega. Vsakdo bi rad bil svoboden, ampak v tem smislu, da ga ne bi prav nič oklepalo, da ne bi bilo omejitev in prepovedi, da bi bil "sam svoj mojster". Kot je lepo pravil eden od osrednjih sloganov študentskih protestov v šestdesetih, je prepovedano prepovedovati. 

Tako sem se oni dan tudi sam odločil, da bom speljeval raje pri rdeči luči na semaforju, da bom, ker
tako cenim Britance, raje vozil po levem cestnem pasu, namesto po desnem... Pretiravam? Morda, a želim povedati, kaj nastane, če si vsakdo pravila kroji po svoje, ker misli, da je on sam središče vsega, da se vse vrti le okrog njega samega. Kot pravi ljudski rek, vsako zelje zraste na nekem zelniku, zato imajo tudi določena pravila, zakoni, napotki, priporočila, svoje temelje ali svoj temelj.

Človeški zakoni, dogovori in podobne reči imajo tako človeški temelj, so del nekega človeškega izročila, in sicer gre pri njih za moralni minimum. Uzakonjajo toliko, kolikor je potrebno, da lahko ljudje nekako sobivamo med seboj. Več kot očitno je tudi izraelsko ljudstvo potrebovalo neke takšne zakone, kakor jih potrebuje pač vsako ljudstvo, tudi slovensko. Vendar ti človeški zakoni niso dovolj. Temelj mora biti globlji oz. višji, temelj mora biti večen. Večne zakone pa lahko da samo nekdo, ki je sam večen, kar pa mi ljudje nismo, se pa velikokrat obnašamo tako, kot da bi bili sami po sebi večni. Po drugi strani pa smo ljudje tudi lahko večni, a le, če se naslonimo na tistega, ki je večen in to večnost lahko da tudi nam, da smo je deležni. 

Današnje prvo berilo je zelo zgovorno v tej smeri. Pravi nam, da Božje zapovedi, ki nam jih je dokončno predstavil in razložil šele Božji Sin Jezus Kristus, ki jih je v edinosti z Očetom in Svetim Duhom tudi dal, so veliko več od le človeških. Človeške so namreč, kot smo dejali, moralni minimum, Božje pa seveda moralni maksimum, če jih tako označimo. Zlasti pa nam življenje po njih prinaša deležnost v Božjem življenju, v večnosti, v nadnaravnosti. Z življenjem po Božjih zapovedih ne živimo le zemeljsko ali "meseno", če rečemo z apostolom Pavlom, temveč živimo tudi duhovno, živimo res po Božji podobi, za kar pa nas je Bog tudi ustvaril in dal na ta svet. Ustvaril pa nas je in postavil na ta svet tudi zato, da bi tega Božjega življenja, Boga samega, bili deležni po naši smrti v polnosti. Zato nam pravi Sirah, da če hoče, lahko vsak od nas spolnjuje zapovedi in ohranja zvestobo, ker imamo svobodno voljo (Sir 15,15). 

Lahko se vsak od nas odloči tudi drugače, a je to čisto njegova lastna volja, ne pa Božja, saj: "Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano ... Nikomur ni ukazal, naj bo brezbožen, nikomur ni dovolil grešiti." (Sir 15,16-17.20). Kdor se torej odloči drugače, se odloči za ogenj, vendar je ta večen, torej se odloči za večno pogubo in trpljenje. Odloči se za tisto, kar Sveto pismo označuje kot "drugo smrt", ki pa je večna. Odloči se, da bo brez Boga, če pa zadeva obvelja tudi ob smrti, potem gre za to, da je človek večno brez Boga, vendar to seveda ni po Božji volji. Kot vsak dober oče seveda tudi Bog noče, da bi njegovi otroci bili brez očeta, v tem primeru večnega Očeta. Izbrati je torej treba Božje zapovedi, Božjo postavo, ker tako izberemo pravo življenje. Brez duhovnega življenja, ki je v končni meri življenje brez Boga, smo prav res brezbožni, ker Boga pač ne potrebujemo, saj smo sami sebi bog. Prav tako smo brez očeta, v tem primeru brez Očeta, ker slednjega ne potrebujemo, smo sami sebi očetje, matere, bratje in sestre, vse, kar je pač treba. 

Zato je ravnanje tistih, ki pravijo, da jim ni treba v cerkev, ker lahko molijo doma, da se tudi doma že zmenijo s svojim Bogom, pravzaprav nerazumno, ker s tem sporočajo, da ne potrebujejo Boga, pa da se raje pogovarjajo sami s seboj. V liturgiji in zakramentih je Bog sam resnično navzoč. Brez tega nas vse skupaj v končni fazi pripelje do tistega, kar tudi v naši družbi imamo, da se ljudje čedalje bolj zapiramo vsak v svoj svet, ki je poleg vsega še neresničen, za kar danes pravimo, da je virtualen. Smo kot Mlakarjev Rudi Valentinčič, ki: "U betuli se skrije u kwt 'n s' mjne sam sz sabu." Danes se veliko skrivamo v svojih kotih in svojih odvisnostih, pa se pogovarjamo le še sami s seboj. Vidimo, kako pomembno je življenje po zapovedih in kam privede, če se odločimo, da se jih pač ne bomo držali. Kar velja tudi za tiste, ki se niti ne odločijo.