Žeja po pravi vodi

Misel na 3. postno nedeljo

Ključna beseda 3. postne nedelje je zagotovo »žeja«. Najprej se z njo srečamo v berilu, ko spremljamo pritoževanje ljudstva, ki je žejno, zagotovo pa še močneje v evangeljskem odlomku te nedelje, ki je tisti o Samarijanki. Če se ustavimo pri berilu, potem vidimo kratek spomin Božjega ljudstva, ki je še tri mesece pred tem bilo priča velikim čudežem v Egiptu, na kar pa je v tako kratkem času pozabilo in nima smisla ali občutka za Božjo previdnost. Spomnimo se, ko govorimo o Božji previdnosti, o Abrahamovem darovanju sina Izaka, ko je tista gora poimenovana »Gospod poskrbi«, ker se to resnično v življenju dogaja, a je potrebno imeti gledanje, ki gre preko samo zemeljskega ali fizičnega, zato pa temu rečemo, da je metafizično gledanje ali pogled. 

Vračamo se k prvi postni nedelji in vprašanju naših čutov in čustev – ali so res tako absolutna? Je res treba svoje fizične in čustvene potrebe zadovoljiti takoj? Puščava nas uči ravno nasprotno, in sicer, da se je potrebno zaustaviti in premisliti, se čim bolj skušati spomniti na velike in dobre reči, ki so se nam vendarle zgodile v življenju, pa se nam lahko ne bi. Tako pa, takoj ko čutim neko pomanjkanje, navadno zlasti v fizičnem smislu, moram to zadovoljiti, ne opazimo pa, da v bistvu nismo ničesar rešili, ker: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen« (Jn 4,13). Ne samo, da smo žejni, če pijemo od vode tega sveta, pa pustimo, da določeno mero vsega tega potrebujemo, ampak se dogaja to, da je naša žeja vse večja. Ker je naša želja oz. poželjivost vse večja. 

Želja in potreba pa navadno nista enako veliki, temveč prva v današnjem svetu pogosto zelo prekaša drugo, tako da ljudje skušamo ugoditi svojim željam, ki pa se vse bolj večajo in večajo, ne skušamo pa ugotoviti, kakšne in katere so naše potrebe. Tako se vse začne že pri tem, da želimo biti popolnoma samostojni in svobodni, tudi ali najprej od Boga, to je naša želja. Potreba je pa ravno nasprotna, saj človek Boga potrebuje. Iz tega sledi želja ali poželjivost po svojem bližnjem in po tem, čemur z eno besedo rečemo »blago«, obravnavata pa to prav zadnji dve zapovedi, ki govorita o slabih mislih in željah. Apostol Pavel nas lepo v 1. pismu Korinčanom, in sicer večkrat, opozori, da je sicer človeku res vse dovoljeno, v smislu, da se lahko za to odloči, pa če je dobro ali zlo, vendar pa ni vse koristno in ne vse izgrajuje (1 Kor 6,12; 10,23). To se lepo nanaša na Gospodove besede ljudstvu v puščavi, ko jim pravi, da prednje postavlja življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, pa jih vabi, naj vendarle izberejo prav, naj izberejo življenje. 

Kultura smrti, kakor je današnjo kulturo, ki že kar nekaj časa traja, označil sveti papež Janez Pavel II., človeka seveda vabi k slabi odločitvi, k takšni, po kateri bo vse bolj žejen, prinašala pa mu bo prekletstvo in smrt, zlasti je težava, ker, če se ne spreobrnemo, vse to prinese večno smrt, četudi se nam zdi, navkljub vsem slabim željam in odločitvam, to življenje še vedno ugodno in lagodno. Odrekanje, krotenje ali mrtvičenje, kakor je starinski izraz, so zato zelo koristno orodje, da bi ne stregli svojim željam in poželjivosti, temveč lepo odgovarjali na svoje potrebe, ki so potreba po Bogu, po bližnjem in potreba ne le po bivanju, temveč po življenju, v polnosti. Življenje s smislom in pravim ciljem, ki pa ni le preživetje, ampak večno življenje. To nam bo omogočalo tudi zadovoljno romanje po tem svetu, zavedajoč se, da na njem nikdar nismo sami, tako in drugače.

Objavljeno v tedniku Novi glas  

Dvigovanje za svetlejše življenje

Misel na 2. postno nedeljo

2. postna nedelja je posvečena Gospodovemu spremenjenju na gori. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le

deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času. To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Post je podoba našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Postni čas zato pomeni tudi izboljšanje našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če seveda sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se evharistijo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Objavljeno v tedniku Novi glas