Pozabljeni seksizem

O tej temi piše italijanski katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo v marčevski številki mesečnika 'Il Timone'.  

Krščanstvo uči o enakem dostojanstvu obeh spolov. Namesto tega prevladujoča kultura, prežeta s feminizmom 2.0, ki ima 8. marec za svoj praznik, zagovarja ideološki egalitarizem, ki se ne le ne bori proti neenakostim, ampak si zatiska oči pred novimi krutimi oblikami seksizma. Tak primer so selektivni splavi, ki niso več azijska in kitajska posebnost, kar so bili desetletja, ampak so zdaj razširjeni tudi na Zahodu. Samo pomislite na Balkan: samo med letoma 2012 in 2017 je bilo v Armeniji, Azerbajdžanu, Gruziji, Albaniji in Črni gori prenatalno odstranjenih približno 8000 deklic. 

Selektivni splav se je ukoreninil tudi na Nizozemskem, kjer razlogi za splave niso zabeleženi v nobenem registru, vendar je nedavna raziskava, ki so jo avtorji podkasta De Koningswens opravili med 50 babicami, pokazala, da se je večina od njih srečala s selektivnim splavom, nekatere pa so ga v enem letu doživele „trikrat ali štirikrat“. Ta pojav že nekaj časa pesti tudi Italijo, če upoštevamo, da je ob naravnemrazmerju spolov ob rojstvu 105 moških na 100 žensk, se je že med letoma 2006 in 2009 po podatkih o kitajskih rojstvih v naši državi razmerje spolov dotaknilo 109 in naraslo celo na 119, če upoštevamo rojstva tretjega in naslednjih rodov (med indijskimi rojstvi celo 116 in 137). Vendar se s tem pokolom deklic naši mediji in sama evropska politika nikoli niso zares ukvarjali. Krščanstvo namreč uči enako dostojanstvo med spoloma, medtem ko so za sekularno misel - zgolj v besedah prvo zaveznico žensk - druge prioritete. Kot je zagotavljanje splava, ki v vsakem primeru ostaja rana za žensko, ki ne preneha biti mati, ampak postane mati otroka, ki ga ni več.

Po podatkih NIJZ se v Sloveniji uradno opravi 7,14 splavov na 1000 žensk, starih med 15 in 49 let. V Sloveniji je bilo leta 2023 narejenih 3.028 splavov. Porodov je bilo 16.811, 3,5% manj kot v letu 2022. Brez splavov bi se torej približali številu 20 tisoč, kar je še vedno malo.  

Zakaj je za modernizem povsem „logično“, da si je cerkveno učiteljstvo protislovno?

• Za modernizem je dogma izraz čustva, ki se rodi v človeku. Skratka, dogma bi bila nekakšna dogma-nedogma. Naloga učiteljstva ni opredeliti resnico kot tako, ampak naravo resnice; naravo, ki ni na objektivni ravni, ampak na ravni človeka, posameznikove vesti, torej na subjektivni ravni.

• Tako je torej dogma povezana s občutkom izkustva, vendar ta občutek ni le subjektiven, ampak je nujno tudi spremenljiv, prav zato, ker se izkustvo po svoji naravi spreminja. Ljudje so si v zgodovini božansko predstavljali drugače, tako kot so spreminjali tudi svoje moralne sodbe: nekatere stvari, ki so bile v preteklosti obsojene, po splošnem čutu ljudi niso več obsojene; pomislimo na istospolno prakso: v preteklosti je bila obsojena, zdaj pa je splošno priznana

• Če je bilo torej prav, da je cerkveno učitečljstvo v preteklosti obsodilo zmote, ki so veljale kot take, je prav tako prav, da sedanje učiteljstvo govori v nasprotju s preteklostjo in gre tako daleč, da uzakonja tisto, kar je bilo v preteklosti obsojeno. Vse to zato, ker mora po mnenju modernizma biti učiteljstvo tisto, ki opredeli naravo resnice, ne pa resnice same; tisto naravo, po kateri resnica temelji na občutku izkustva.

Objavljeno na Il Cammino Dei Tre Sentieri.