torek, 18. avgust 2009

Kdo je kriv?

Pri ljudeh sem naletel na nekaj pripomb glede pridige ljubljanskega nadškofa Urana. Sam pridige nisem slišal, sem si jo pa sedaj prebral in moram reči, da je tudi meni ta pridiga precej čudna.

Dobil sem občutek, da se še vedno nahajamo vsaj v letih med obema vojnama, če že ne v 19. stoletju, ko se je začela na Slovenskem tako imenovana ločitev duhov. Takrat so namreč zagovarjali brezpogojno zavrnitev vsega liberalnega in boj proti vdoru liberalnega duha med in v katoličane. Niso pa upoštevali celo stoletje trajajočega procesa sekularizacije, ki je bil posledica razsvetljenstva iz 18. stoletja, še bolj pa se je to utrdilo z obdobjem liberalnih vlad in zakonov v Avstriji, tja do leta 1879, ko je nastopila Taaffejeva vlada.

Takrat so trdili, da je ljudstvo dobro in da bi bilo še boljše, če bi ga podpirali ustrezni zakoni, torej zakoni, ki bi ne bili liberalni. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da na ta način v cerkvenih krogih niso dosegli dobrih rezultatov, ker jih tudi niso mogli - nova mentaliteta se je že preveč zasidrala v družbo.

Če pa me tedanje postopanje in postopanje potem do druge svetovne vojne ne preseneča, saj je do drugega vatikanskega koncila tako mišljenje in postopanje nekaj običajnega, pa me preseneča, da smo že skoraj petinštirideset let po koncu koncila še vedno na istem.

V Cerkvi še vedno obtožujemo brezbožne oblastnike, ki sprejemajo prav take zakone, ter tako kvarijo sicer dobro in še kar verno slovensko ljudstvo - ali ni ravno to ljudstvo tisto, ki se teh zakonov drži, namesto da bi se držalo božjih zapovedi? Se da to s silo preprečiti in ljudi nagnati na pravo pot? Da ne bo pomote - tudi sam menim, da je za krizo odločilnega pomena to, da smo se oddaljili od vrednot, a smo katoličani prvi, ki bi se morali nad tem zamisliti, ne da se oziramo po drugih in jih obtožujemo.

So namreč za to, da so cerkve čedalje bolj prazne, da družina ni to, kar bi morala biti itd. krivi tisti na čelu države in njim podobni? Tudi, a to nas ne sme toliko zanimati, ker so konec koncev predstavniki ljudstva in torej tudi pokazatelji stanja v družbi. Za vrednote se moramo zavzeti in jih spoštovati najprej mi in to svetu tudi pokazati. Z zgledom, ne z obtoževanjem, saj smo kristjani luč sveta, sol zemlje, kvas... Če se vrnemo k začetni ljubezni, ki smo jo opustili, našemu zgledu lahko sledijo številni. Pot iz krize je Jezus, ki je sam pot, on je tudi pot iz laži, ker je resnica in nenazadnje je pot iz smrti, ker je življenje. Na to pot moramo stopiti sami in hoditi po njej, potem pa nanjo skušati privabiti še druge, a z zgledom, ne z obtoževanjem.

Da pa ne bo pomote, nad liberalne zakone se je spravil tudi koprski škof Metod, da ne bo na tapeti le ljubljanski nadškof. Morda se je še kdo izmed naših pastirjev, a to navsezadnje le dokazuje, da je tovrstno razmišljanje in postopanje še vedno prisotno v naši Cerkvi, nenazadnje bo naslednje leto poskrbela, da se bo po dolgem času spet napolnil celjski štadion

nedelja, 16. avgust 2009

Perspektiva večnosti

To razmišljanje sem pravkar poslal na Družino. Tiče se polemiziranja v pismih bralcev s Potrčem. To je moj odgovor tistim kar petim, ki so polemizirali s Potrčem. Vaši odzivi so seveda zaželjeni!

Ko sem bral polemiziranje bralcev z Miranom Potrčem, ki je predhodno polemiziral z Alojzom Sokom, sem opazil predvsem nekaj – da v odgovorih ni perspektive večnosti.

Odgovor s takšno perspektivo bi se namreč nekoliko pomilovalno nasmehnil gospodu Potrču, ki se še vedno krčevito bori za pridobitve NOB-ja in samoupravnega socializma ali kakor koli se ta stvar že imenuje, saj te stvari v večnosti ne štejejo. G. Sok je opozoril na sedemdeset let, ki jih je g. Potrč dopolnil. Ko pa začne »sestra smrt« (oprosti, dragi »Asiški ubožec«) že kar pogosteje trkati na vrata, ko tvoji sovrstniki že zapuščajo ta svet, se počutiš, če ne veruješ v večnost, čedalje bolj osamljenega. Verjetno bo ta občutek pri ljudeh, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, čedalje hujši, tem bolj se bo bližal tisti nič, ki je ali ga ni (stvar okusa) po smrti.

Nekaj pa mi pri nas kristjanih ne gre v račun – zakaj neki zdaj tako tožimo nad krivicami, ki so se nam dogajale v preteklosti? Mar pričakujemo, da nam jih bodo povrnili ali se zanje opravičili tisti, ki jim je prejšnji sistem ugajal? Morda celo pričakujemo, da bodo isti ljudje spremenili svoj pogled na pretekle dogodke? To se pri večini od njih ne bo zgodilo, če pa se kdo od njih na stara leta spreobrne in začne ponovno verovati v evangelij, se moramo z njim veseliti, saj se je v očetovo hišo vrnila ovčka, ki se je bila izgubila. Seveda, če verjamemo v večnost, kjer ni delitev na leve in desne, na črne in bele… Ali v večnost še verjamemo, dragi bratje in sestre?

Če je vaš odgovor pritrdilen, potem se nimate kaj hudovati nad vsemi krivicami, ki so se zgodile vam, Cerkvi in vsem ljudem dobre volje, ker Bog vse vidi. Ko so našemu župniku v zaporu dejali, da bodo njemu in Cerkvi vzeli vso lastnino, jim je takole odgovoril: »Kar vzemite, bogastvo Cerkve itak ni od tega sveta«. Da, lepa je naša vera! V večno življenje.