Pravi pogled na življenje

Misel za 26. nedeljo med letom

Odlomek te nedelje se navezuje na tistega prejšnje, saj smo tam izvedeli, kako pravilno uporabiti svoje zemeljsko bogastvo, da bi si zagotovili večno življenje, tokrat pa vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje. Slednjega ne more posredovati nihče, kdor ga nima, zato je najprej potrebno živeti v tej »pravičnosti«, torej v pravem, sinovskem odnosu z Bogom ter v »občestvu svetnikov«, torej v tesni povezanosti z Devico Marijo, angeli in svetniki, kakor tudi v tesni povezanosti z vernimi dušami. 

 

Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v

onostranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 

 

V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 

 

Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožčevo ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 

 

Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odkaže ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Izjemnost krščanstva (1)

Skozi drugačno prizmo (17)

Profesor in bloger Pietro C. nam podaja zanimiv pogled na današnje pojmovanje krščanstva in na našo krščansko zavest. Zavest naše »Stare celine« (kako na mestu je ta pridevnik!) o izjemnosti krščanstva se je v stoletjih izgubila. Kako hudo je, ko se izgubi spomin, ki ga označujemo kot »zgodovinski«. Druga plat medvojnih in povojnih zločinov je jasen pokazatelj te izgube zgodovinske zavesti in spomina. 

 

Del Človeka je, da ima neka jasna znamenja, na katera se lahko opira na tej življenjski poti. Ko torej hodimo po tem našem zemeljskem življenju, potrebujemo nujno neke oporne točke, ki nam kažejo in nas usmerjajo k presežnemu. S prihodom krščanskega Razodetja so bila človeštvu poklonjena takšna znamenja, takšne oporne točke. Danes je npr. zelo težko razumeti smisel razodetja Boga kot troedinega, pa čeprav to vsakokrat pri sveti maši izpovedujemo. To delamo, kakor je dejal Armando Matteo, na Schumacherjev način, torej na hitro, lahko pa tudi rečemo, da zelo mehansko, površno, brez neke globlje zavesti o besedah, ki jih izpovedujemo, ne le izgovarjamo. 

 

Oče je tako le neka abstraktna ideja Stvarnika vsega, kar je. Navadno je to deistično pojmovanje, da je sicer nekako pognal ves proces, a se potem oddaljil, da je torej nekje daleč in zviška gleda na vse, kar pa seveda ni dobri Oče, nasprotno. O Sinu imamo kristjani navadno povsem človeško podobo, da je torej bil neke vrste hipijevski družbeni pravičnik, potujoči modri mislec, ki se je boril le za zemeljsko pravičnost, mir in ljubezen. O Svetem Duhu nima niti smisla izgubljati besed, ker sploh nimamo nekega pojmovanja ali koncepta, pa je nekaj povsem meglenega. Če že imamo neki koncept, gre za bolj psihološki, v smislu, da se računa predvsem na posameznikova čustva, potem pa se to prodaja kot »duhovno« ali celo od »Svetega Duha«. 

 

Upravičeno lahko vse to trdimo za vsaj 90% katoličanov, če optimistično ocenjujemo. Nekaj sicer verujemo, a zgolj nekako mentalno, ni poglobljeno, tako da je zanimivo vzporediti z izkušnjo spreobrnjenega muslimana. Slednji govori, kako ta edinost Boga, ki ni krščanska enost, popolnoma izključuje pojmovanje Boga v treh osebah. Ne samo edinost, lahko bi to označili tudi kot izključnost. Vse to se namreč odslikava na življenje tistega, ki ima takšno verovanje. Njegova vera je samo intelektualna, v smislu da je Boga mogoče spoznati, npr. po nekem redu in harmoniji v stvarstvu, a se ga ne da izkusiti, ni mogoče vzpostaviti pravega odnosa z njim, kakršen je med očetom in sinom. Bog ostaja popolnoma izven in onkraj vsake ustvarjene resničnosti. Je najvišji in popolnoma drugi. Velika težava, če stvar opazimo tudi pri kakem profesorju teologije. Z razmišljanjem o izjemnosti krščanstva nadaljujemo v še enem zapisu.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas