Na pot za njim

Za to nedeljo sem oblikoval pridigarski osnutek za revijo 'Oznanjevalec', v upanju, da bo mojim bratom duhovnikom koristil pri pripravi lastne nedeljske misli. Božjo besedo 3. nedelje med letom najdete tu (klikni).

JEZUSOV KLIC PRESENEČA

Duccio di Buoninsegna - Poklic apostolov

Ko Janez Krstnik umolkne, se vse vrne na stara pota, vsakdo počne tisto, kar je že prej počel, morda družbene in moralne razmere postanejo - kot se rado zgodi - še slabše kot pred nastopom tega zadnjega starozaveznega preroka. Jezus se s tem molkom in sivim vsakdanom ne sprijazni, ne more gledati ljudi, kako tavajo po svetu in životarijo. Preveč rad jih ima, predvsem pa ima z njimi drugačne načrte, želi, da bi bili srečni, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Zato pa stori prvi korak, ker je Bog vedno tisti, ki da pobudo, in preseneti. Preseneti, ker s svojim delovanjem ne začne v centru, v Judeji torej, temveč v obrobni 'Galileji poganov'. Preseneti, ker se pojavi kar sredi belega dne, pri vsakdanjih opravilih, kot nekakšna strela z jasnega. Preseneti, ker ne pokliče samo nekih aristokratov, kakor je bil npr. prerok Izaija, temveč tudi  navadne ribiče. Tako je veljalo tedaj in tako velja danes.

BOG PRVI STOPA V ODNOS

V teh delavcih vidi Jezus nekaj več, » Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Podoben je kiparju, ki v kamnitem kvadru že vidi podobo, ki jo bo izklesal, vidi ves 'potencial' tam, kjer nekateri ne vidijo ničesar, upa tam, kjer mnogi vidijo oviro, pred katero bi se najraje usedli in zjokali. Kakor lončar zaupa in verjame, da lahko iz tiste glinene gmote naredi lončeni vrč, ki si ga je zamislil, pa če bo moral še tolikokrat znova začeti z oblikovanjem. Tak je torej ta naš Bog - noben oddaljeni tiran, ki bi se poigraval s svojimi marionetami, ampak tisti, ki prvi zaupa v človeka, v vsakega človeka.

POVABILO

Temelji na tem zaupanju, ki ga Bog goji do človeka. Prav takšno zaupanje in ljubezen do človeka so gojili tudi naši 'Božji prijatelji', svetniki. Sv. Terezija Deteta Jezusa recimo, ki je dejala, da je vsakdo potencialni svetnik, pa tudi naš véliki zavetnik Evrope, sv. Benedikt: »Čeprav se ne slepi, da noben človek ni brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način, pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik« (Léo Moulin). Tudi mi smo povabljeni, da spet pridobimo zaupanje, vero in ljubezen v človeka, zlasti mladega. Na ta način Jezusova beseda lahko pade na plodna tla in obrodi sad. Ko ob nekom začutimo to sprejetost, domačnost, potem nam ni težko podati se v takšno pustolovščino, pa čeprav je za nas v veliki meri ta pot neznanka. Nekdo zaupa vame, jaz pa vanj, tudi zato, ker hodi pred menoj, kakor pravi pastir. Oblikovanje človeka pa je seveda pot (ena od ključnih besed Markovega evangelija). Predstavljamo si lahko, da smo kakor vlak, ki pelje po začrtani poti, kdaj pa kdaj tudi iztiri. Takrat je potrebna spreobrnitev - vrnitev na tire, sicer obstanemo.

NENAVEZANOST

Kot vedno, ko se odpravljamo na potovanje, pa moramo tudi na tem potovanju skrbno izbrati, katero prtljago bomo v zeli s seboj - vso odvečno kramo je treba pustiti za seboj ali, če rečemo z besedami pokojnega kardinala Bernardina: učiti se moramo stvari izpuščati iz rok, da postajamo lažji. Koliko ljudi je preobremenjenih s svojo preteklostjo, tudi med nami duhovniki. To moramo, po sv. Avguštinu, prepustiti vse odpuščajočemu Bogu. Naše bogastvo iz preteklosti vendarle ni v tistih mrežah in čolnu - kaj nam danes predstavlja mreže in čoln? -, kakor tudi ne v tem, da bi nekako vozili očeta s seboj v samokolnici. Stkale se bodo nove mreže, dobili bomo drug čoln - to bo nova skupnost Jezusovih učencev, zbrana v čolnu-Cerkvi, vrvi mreže, ki jo bo povezovala pa ne bodo več vidne v materialnem pomenu. Prav tako pa nas ne sme paralizirati strah pred prihodnostjo, ampak moramo vse to, spet s sv. Avguštinom prepustiti neskončno previdnemu Bogu, z Abrahamom bodimo tudi mi prepričani, da: »Gospod bo preskrbel« (1 Mz 22,14).

Stati tam

Čeprav je evangeljski odlomek razmeroma kratek, je dogajanje karseda zgoščeno, prizori kar prehajajo iz enega v drugega, kot bi nam evangelist Janez želel v eni sapi povedati vse, kar potrebujemo vedeti za naše versko življenje. Moram reči, da mu kar lepo uspe. 

Začnimo pri Krstniku: "Naslednji dan je Janez spet stal tam" (Jn 1,35). Pred kratkim je doživel nekaj veličastnega, doživel je Božje razodetje ob Jezusovem krstu, ko je bila Božja bližina tako stvarna, ko mu je Oče sam razodel, kdo je Jezus... 

Toda, kako je dan potem? Razodevanja so končana. Bog ni tako otipljiv, pa vendar je Janez vztrajen in spet potrpežljivo stoji prav na tistem mestu, kjer je srečal Boga 'iz obličja v obličje'.

Težko se je vrniti v povprečnost, pravzaprav v puščavo, v prozaičnost vsakdana. Tam bolj kot Božjo bližino, doživljamo oddaljenost Boga, njegov molk. In vendar je prav tu treba vztrajati in "upati proti upanju". "Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod" (Mt 24,42)! Naslanjaj se na to svoje globoko izkustvo in v veri vztrajaj! Kakor Janez, se tudi ti znova in znova vračaj tja, kjer se te je Bog dotaknil.

Ne gre namreč več le zate in tvoje "privatno razodetje". Smisel tvojega življenja ni več v iskanju tistih občutij. Tudi ti si poklican ali poklicana, da greš k tistim, ki so ti pri srcu, kakor je to storil moj sveti zavetnik Andrej, in mu poveš, koga ste v skupnosti verujočih našli: "Našli smo Mesíja" (Jn 1,41). Moje mesto pa je, da sem dan za dnem spet tam in govorim: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Jn 1,36). Lahko sva, dragi brat in sestra: "v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju," važno je, da sva zvesta in vztrajava, četudi je težko, sva utrujena in morda ne čutiva nič posebnega. Saj veš: "Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen" (Mr 13,13). Molíva drug za drugega!