Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota.
Vdovi iz Božje besede sta izpostavljeni zaradi svoje drže, ker bi kaj lahko ravnali tudi drugače, izpostavljeni pa sta zaradi svojega zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdovalahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve...
Tako se pač ljudje obnašamo, ko se ne zaupljivo prepustimo Božji previdnosti. Bolj gre seveda za življenjsko držo, ki pa se še kako izraža v molitvi in pa v našem obisku zakramentov, kjer mislimo na spoved in sveto mašo. Krvavo se oklepamo sebe in svojih sposobnosti, pa čeprav smo majhni in krhki, vedno pa so zadeve v življenju, ki jih more rešiti edinole Bog. Četudi pa bi mogli tudi sami rešiti kaj, pa je z Božjo pomočjo narejeno precej bolje in bolj celostno narejeno. Živimo in molimo precej bolj zaupljivo ter vdano v Božjo voljo.
