sobota, 25. februar 2012

Skozi naše puščave

Čeprav je Markovo poročilo o Jezusovem 40-dnevnem bivanju v puščavi in satanovih skušnjavah tako kratko, pa nobena beseda ni izrečena kar tako. Ko se pripravljamo na Véliko noč, je še posebej pomenljiva puščava in številka, ki je zraven, saj nam mora misel takoj preiti na izhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti. Rabinska modrost pravi, da so Izraelci zato, da so se odpravili iz Egipta, potrebovali zgolj eno noč, da pa so potrebovali kar štirideset let, da so Egipt odstranili iz svojih src.

Ivan Kramskoj - Kristus v divjini
Kako lepa ponazoritev tistega, kar ljudje tudi sami doživljamo, ko smo fizično morda že zdavnaj zapustili svoj Egipt, da bi se podali v neko obljubljeno deželo, ne pa tudi sicer. Morda smo mislili, da smo že s tem, ko smo iz te naše faraonske sužnosti šli, prišli že tudi v obljubljeno deželo, pa nazadnje ugotovimo, da ni tako, ker vanjo še ne moremo vstopiti. Ne moremo vstopiti, ker so v naših srcih še vedno nostalgične misli na polne lonce mesa in čebule.

Odpravili smo se v življenje, ne računajoč s tem, da le-to ni praznik, kakor pravi naš Slavček. Vzeli smo vse skupaj premalo zares. Ni praznik ta naš post, če smo ga vzeli količkaj resno. Ni praznik študij. Ni praznik iskanje zaposlitve in ni praznik zaposlitev, kadar jo imamo. Ni praznik zakonsko ali posvečeno življenje. Gre za trdo garanje in prebijanje skozi trnje dan za dnem. Če satan Jezusa ni pustil skozi puščavo brez boja, tudi nas ne bo. Ampak, njemu so, kot Božjemu sinu, stregli angeli – tudi mi nismo nikdar sami na tej poti.

Toda mi danes v življenjske boje vstopamo zelo pacifistično, saj si orožja vere nočemo več nadeti, ali pa ga kmalu snamemo, ker mislimo, da nas ovira na tej poti. Mislimo, kako bomo že zmogli sami. Ampak, to je zmotno prepričanje, ker sami ne bomo zmogli. Potrebujemo vsa razpoložljiva sredstva, ki nam jih Bog naklanja vse od krsta naprej, da bi se borili s skušnjavcem, pa tudi, da bi nosili naprej svoj križ.

Pri tem nam pomaga Jezus sam po zakramentih. Poleg njega pa tudi nam skozi puščavo pomagajo angeli, ki nam jih na pot pošilja Bog - tista duhovna bitja, ki jim pravimo angeli varuhi, poleg njih pa še svetniki in duše v vicah, pa tudi vsi dobri ljudje, ki jih srečujemo v življenju. Na poseben način pa nas varuje Marija, če se ji le želimo izročiti. Kakor pravi svetovno znani italijanski eksorcist p. GabrieleAmorth, se izročitve Božji Materi danes precej malo poslužujemo, zlasti to velja za matere, ki ji svojih otrok ne izročajo več, pa čeprav gre za tako enostaven obred. Ko je nekoč izganjal hudega duha, mu je le-ta dejal: »Pojdi proč, duhovnik, ker ti nič ne morem.« P. Gabriele ga je vprašal: »Zakaj mi nič ne moreš?« »Ker te varuje tvoja Gospa.« Svoje življenje je namreč p. Amorth pred vsakim novim izzivom izročil Mariji. Tako je živ in zdrav preživel 2. svetovno vojno, več kot 60 let je že pavlinski redovnik in duhovnik, pa tudi uspešen izganjalec.

Izročanje Bogu in Mariji je torej na naši življenjski poti izrednega pomena, da lahko napredujemo in se pretolčemo skozi puščavo in vse težave, ki jih v njej ne manjka.

četrtek, 23. februar 2012

Je telesni post za kristjane še 'in'?

Začenja se čas, ki se imenuje po praksi, ki pa smo jo v pokoncilski Cerkvi skoraj dokončno opustili, če pa se je že poslužujemo, je to precej redkeje kot nekoč.

Govorim namreč o postu, prav tistem telesnem, ki nam pred oči prikliče zlasti kruh in vodo. Kot se rado zgodi, pa tisto tradicijo, ki jo kristjani opustimo, prevzamejo za svoje namene druga gibanja. Pravila, ki jih je Cerkev postavila že v prvih stoletjih (postili so se kristjani že praktično od začetka), so se skozi stoletja čedalje bolj reducirala, dokler niso postala že skoraj nesmiselna – bodisi zaradi precej legalističnega pogleda na post, kakor tudi zaradi ohlapnosti pravil v zadnjih desetletjih. 

Na ta način smo sicer res odkrili tudi drugačne oblike odpovedi, smisel in vsebino posta, vendar pa so tudi te zadeve počasi začele podlegati nevarnosti, da postanejo same sebi namen. Še tako dobra vsebina se namreč brez oblike razleze in zvodeni. 

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so telesni post začeli uporabljati tudi v zdravstvene namene. Praksa se je izkazala kot zelo učinkovita, zlasti proti revmatičnim obolenjem. Danes imamo celo postne klinike, kjer se izvajajo te postne kure. Mnoge klinike telesni post poglobljajo še z duhovnimi mislimi in potmi. Kdor se resno posti, čuti, kako post ne pomeni le hujšanja, temveč človeka privede do drugačnega gledanja nase, do spremenjenega odnosa do življenja, kakor tudi do vseh drugih življenjskih zadev, ki so nam postale nekaj samoumevnega, rutina, ki jo na hitro in površno o (d) pravimo. Mar ne spada danes sem tudi naš odnos do hrane in pijače? 

Dobro je, da naše izročilo končno spet odkrivamo, kakor je pomembno tudi, da po desetletjih zgolj zunanje prakse odkrivamo tudi globlji smisel posta. Post ima namreč za prvotni cilj poglobitev odnosa z Bogom, sad tega pa je tudi srečanje človeka s samim seboj. Nikdar pa naj post ne bo samemu sebi namen, temveč ga skušajmo vedno nameniti za nekaj dobrega, plemenitega. Zraven seveda spada tudi molitev, ki zaradi posta lahko postane intenzivnejša in globlja (vsakdo zna najti pravi in globok namen). 

Ker pa nas post odpira tudi za bližnjega, naj ga oplemenitijo še dobra dela. Kateri pa so tisti primerni dnevi? Včasih so se postili ob sredah in petkih. Ob sredah zato, ker naj bi bil Jezus ta dan zaprt v ječi, ob petkih pa seveda zato, ker je naš Gospod na ta dan za naše odrešenje in zveličanje trpel in umrl na križu. Tako je nadvse primerno, da ob dnevih, ko se postimo, premišljujemo tudi Gospodovo trpljenje. 

Blagoslovljen postni čas – naj bo to res čas milosti za vse nas.

Objavljeno v tedniku Novi glas

- Literatura: Anselm Grün, Post, Slomškova založba, Maribor 2009. 

nedelja, 19. februar 2012

V hiši

V evangeliju o ozdravitvi hromega me zelo nagovori kratka besedna zveza, ki pa je zelo pomenljiva: "... v hiši" (Mr 2,1). Kako pomembno je to preprosto dejstvo, da je Jezus, Božji sin, v hiši. Lahko bi se ustavili pri točno tisti hiši, v kateri je takrat Jezus bil, opisovali, kakšne so bile hiše in zgradbe v Palestini takrat, a se za tisto 'hišo' skriva še kaj drugega, saj evangelist nekako gleda nazaj na tiste dogodke in jih razlaga v luči vere. Tako tista hiša pomeni tudi krščansko skupnost, Cerkev. 

Kako osvobajajoče je za vernega kristjana, ko se zave, da je Jezus vedno tam, da se lahko vedno k njemu zateče, da je Gospod vedno tam, da mu odvzame tisto ohromljenost, ki mu jo povzroča greh. Lahko je kristjan, vsak kristjan, od papeža do zadnjega klošarja, še tako velik grešnik, pa ga Kristus ne zapusti, ampak je tam, v hiši. 

Vsi smo tako, kot smo dejali, zaradi grehov skoraj neprestano hromi, zaradi tega pa tudi nismo v hiši, ker se, ko se oddaljimo od Kristusa, oddaljimo tudi od Cerkve. Takrat potrebujemo, da nam Gospod odvzame to našo ohromelost, vendar pa tega ne dela kjerkoli, ampak 'v hiši', to dela po svoji Cerkvi, po svojih duhovnikih. 

Drži tudi, da je verovati izredno težko, da marsikdo nad tem obupa in ostane hrom izven hiše, izven Cerkve. Iz takšnih in drugačnih razlogov ne more v hišo. Navadno je to zato, ker ljudje nad to 'Kristusovo nevesto', kakor tudi označujemo Cerkev in pomeni, da je Jezus z njo intimno povezan, ona pa z njim, mnogi obupajo, ker njeni posvečeni možje nismo najbolj zvesti, ker ga - po domače povedano - lomimo (če hočete, lahko to nadomestite tudi z besedo na 's', op. p.). Vsem tem bi rad povedal, kako na čelu Cerkve ni papež s svojimi škofi, ampak je na čelu Cerkve Kristus. Ni vseeno, kaj počnemo duhovniki v sedanjem življenju, ker bomo temu 'šefu' za svoja dejanja tu na tej naši Zemlji morali nekoč dajati odgovor.

Dejstvo pa je, da tudi danes, kakor v tisti palestinski hiši, nismo mi duhovniki tisti, ki ljudi očiščujemo grehov, ampak je to Bog. Edino on odpušča grehe - tudi nam. Lahko smo duhovniki še tako hromi, toda, zaradi vere Cerkve, tudi po takšnih Bog grehe odpusti tistim, ki pridejo po odpuščanje. 

Prijatelji so hromega nesli. Tudi danes moramo mi nositi drug drugega, če nekoliko preoblikujemo Pavlove besede v Pismu Galačanom (Gal 6,2). Dragi brat ali sestra, danes verujem jaz zate, da boš morda jutri ti zame. Vse, kar si želim je le, da bi tudi ti bil ali bila 'v hiši', ker je tam tudi tisti, ki lahko ozdravi našo ohromljenost - Jezus Kristus.