torek, 09. avgust 2011

Harry Potter in izgubljene vrednote

Zakaj ima zgodba o čarovniku z očali veliko vrednost
 
V naših kinodvoranah je Harry Potter prišel do cilja in tudi v filmskem smislu zaobjel celotno zgodbo, ki je zbrana v sedmih knjigah. Morda pride izpod peresa neverjetne angleške avtorice še kaj o čarovniku z očali, vendar bi to bil samo še nek bonus, saj je bistveno zbrano v sedmih knjigah. Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, če je nekaj dovoljeno ali prepovedano, če je nekaj 'naše' ali 'njihovo', se utegne zgoditi, da boste ostali brez zanimive izkušnje ali, v tem primeru, zanimivega potovanja, kjer srečamo vse tiste vrednote, ki so jih pred časom zaprli v omaro pozabe. Angleška avtorica, Joanne Rowling, jih je v knjigah o Harryju Potterju vzela iz te zaprašene omare in jih ponudila v nekakšni 'pravljični' obliki, takšni torej, ki bi bila bližja mladim bralcem. Če pogledamo, kakšen knjižni in filmski uspeh je saga doživela, lahko rečemo, da je Potterjeva avtorska mati iznašla pravo 'čarobno formulo'.

Lahko rečemo, da je čarovnija tista osnovna tematika zgodbe o Harryju Potterju in prijateljih, ki se šolajo na Bradavičarki (Hogwartsu), ampak to drži le na prvi pogled oz. je to le tista površinska resnica. Tisti, ki so se ustavili zgolj pri površni obravnavi, morda tudi zato, ker naj zadeva ne bi bila za odrasle in zrele, so veliko izgubili – to lahko potrdi vsakdo, ki je knjige prebral, manj tisti, ki je pogledal vseh osem filmskih uprizoritev (kot praktično vselej, se je tudi tokrat izkazalo, da so knjige boljše od filmske uprizoritve). Zaradi površnega obravnavanja se je tudi našel kdo, ki je delo enostavno uvrstil v kategorijo mode 'new age', saj je v njem vendarle govora o čaranju, torej o magiji, izrecno pa se na krščansko razodetje ne nanaša. Bolj pazljivo branje nam nasprotno razkrije, kako se avtorica na mnogih mestih obrne na krščanske prvine in vrednote, zlasti na pravo ljubezen.

Dokazov za to je nič koliko. Za začetek je tu zanimiva lastnost glavnega junaka Harryja, ki je relativno imun na magijo, zaradi česar ga najnevarnejši in najmočnejši čarovnik, Mrlakenstein (Voldemort) ne uspe umoriti. Mladega čarovnika namreč varuje poseben urok, ki ga je povzročila ljubezen njegovih staršev, ki so žrtvovali svoje življenje zanj. Prav ljubezen je, torej osrednja tema sage o Harryju Potterju. Gre za ljubezen, ki rešuje in je edina sposobna premagati zlo, kakor ugotovimo tudi ob koncu sage. Tam se nazadnje Harry sam žrtvuje za rešitev svojih prijateljev in zato, da premaga zlo. Ob tem človek takoj pomisli na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Ljubezen, ki se daruje, torej – prav tista, o kateri govori in uči krščanstvo. Vendar gre saga še naprej in odgovarja tudi tistim dvomljivcem, ki pravijo, da se takšna žrtev ne splača. Harry Potter namreč na koncu svoje življenje dobi povrnjeno, prav kakor nam obljublja naš Odrešenik, Jezus Kristus: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). In jasno je nakazano, da je to življenje Harryju na koncu podarjeno.

Ne moremo seveda reči, da je Harry Potter kristološka figura, kakor je to lev Aslan v Zgodbah iz Narnije. Harry Potter namreč - bolj kot ne - spet poudari tiste naravne vrednote, tiste, ki so skrite v globini vsakega človeka, ki jih je Kristus potem pokazal v polni luči – Harry da namreč svoje življenje 'le' za svoje prijatelje, tiste torej, ki so vedno ob njem, Kristus pa da svoje življenje tudi za svoje sovražnike, ker se žrtvuje za vsakega človeka in vsakdo se po njem lahko reši.

V navezavi s tem bi lahko našteli še številne pozitivne vrednote, tudi in zlasti tiste, o katerih 'se ne pogaja', kakor je zatrdil pred časom Benedikt XVI. – o življenju, družini ter svobodi vzgoje in izobraževanja. Gre tudi za boj dobrega proti zlu in resnice proti laži, torej proti danes prevladujoči kulturi relativizma. V enem od osrednjih prizorov želi namreč Mrlakenstein Harryja prepričati, kako ne obstaja ne resnica ne laž, temveč zgolj moč, ki nekaj lahko naredi za resnično. Mladi čarovnik je jasno in glasno proti tej skušnjavi.

Nihče tudi ni popolnoma dober, kakor tudi nihče ni popolnoma zloben in slab. Vsak od nas je zaznamovan z grehom, kakor ima tudi Harry Potter v svoji duši delček Mrlakensteinove – tudi, če je kdo še tako dober, je vedno potreben očiščevanja. Zlobni čarovnik pa spet ne predstavlja hudiča, temveč je nekdo, ki se je v življenju odločal za zlo, raje kot za dobro, ker se ni dovolj potrudil, da bi lahko ugotovil, kako je ljubezen močnejša od zla. Nasprotno pa pri profesorju Robawsu Rawsu (Severus Snape), ki je sicer navidez zloben, vendar pa iz vsega srca ljubi Harryjevo mater. Zaradi tega vedno na nek način varuje mladega čarovnika. In v tem je zelo krščansko sporočilo, v smislu Avguštinovega izreka: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Vendar pa tudi drži, da ljubezen zato, da ostane resnična, včasih zahteva trpljenje in žrtvovanje.

In kako je mogoče, da v fantazijskem delu najdemo takšen zaklad simbolov? Razlogi so nekako trije. Najprej je Joanne Rowling kristjanka. Drugi je v velikem izročilu tovrstnih del v angleški književnosti, kot so npr. C. S. Lewis, J. R. R: Tolkien in G. K. Chesterton. Kot tretje pa naj rečemo, da se mnogo univerzalnih simbolnih struktur sklada s krščanstvom. Velika teologa H. U. von Balthasar in W. Benjamin sta vedno učila, kako se vsaka velika zgodba, ki je vredna pripovedovanja, sooča tudi s tematiko človekovega odrešenja. Zgodba kot je tista o Harryju Potterju, ki se neposredno spopada s sodobnim destrukcionizmom, ki propagira kaos, pomanjkanje smisla in nihilizem, je vsekakor velika zgodba, ki je vredna branja in pripovedovanja.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

nedelja, 07. avgust 2011

Kam gledaš ti?

Jezus gre na samo molit, učence pa pošlje na drugo stran jezera. Ko se potem razvname vihar, se učenci čutijo zapuščene sredi nevarnosti. Nahajajo se namreč na jezeru, ki za judovskega človeka vedno pomeni ne varnost ali vsaj negotovost, breg pa je 'veliko stadijev' oddaljen od njih. Koliko krat tudi mi čutimo ali smo tudi mi čutili, kako je Bog v težavah molčal, bil daleč od nas. In vendar pravi vernik nikdar ne more reči, da bo nekaj naredil 'on sam, z lastnimi močmi', saj nismo nikdar sami - z našim dihom se prepleta Božji dih, z našo močjo Božja moč.
   
Saj Bog je na jezeru, vendar na drugačen način - v rokah tistih, ki veslajo, ki krmarijo, ki vežejo in razpenjajo jadra, kakor je tudi v očeh vseh, ki iščejo varen pristan. Kako prav je imel François Mauriac, ko je dejal: "Včasih mislimo, da Bog ne sliši naših prošenj, v resnici pa smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov." Bog odogvarja in uslišuje na drugačen način kot si mi mnogokrat predstavljamo. Samo poglejmo, kako gre čoln, ki je tu simbol krhkosti našega življenja, kljub vsemu naprej, odločno proti drugemu bregu. Pa ne zato, ker bi ponehale nevihte v njem, ampak zaradi tega, zaradi ponižnega in skromnega čudeža veslačev v čolnu, ki se vsem težavam navkljub nikdar ne predajo, ampak se med seboj celo bodrijo in spodbujajo.

Bog ne deluje namesto nas, od nas ne odvrača neviht in viharjev, ampak nas v vseh težavah življenja podpira. Težav nam ne prihrani, ampak nam v njih daje moč in pogum, da jih premagamo. To nam še kako koristi v življenju, saj pravi pregovor, da kar človeka ne ubije, ga utrdi.Koliko je ljudi, ki bi radi živeli brez trpljenja, preizkušenj in težav, pa se zato zapirajo pred svetom. Koliko staršev je dandanes zapira svoje otroke v 'kristalne gradove', kjer jim nič ne manjka, pa jim vendar manjka vsega, ker jim manjka boja na morju življenja. Dandanes se ni težko umakniti, vsaj navidez, pred svetom in njegovimi težavami, toda to pomeni tudi odločitev za to, da ne bomo zares živeli. Jezus bi učencem lahko prištedil nevarno potovanje, toda potem se ne bi ničesar naučili, se ne bi utrdili, ne bi spoznali, kdo vresnici so oni sami in kakšen je njihov in naš Bog.

Če pa znamo vztrajati, se zgodi nepričakovano - ko smo že obupali nad vsem, pride tudi Bog, ko ga nihče več ni pričakoval (ob četrti, torej zadnji nočni straži). Da bi ga lahko spoznali, se moramo osvoboditi svojih predstav in strahov in vsaj posumiti, da bi lahko bil to Gospod. 

Tako je storil Peter, ko je dejal: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." Prvak med apostoli prosi za dve stvari - ena je pravilna, druga zgrešena. Najprej prosi, da bi šel h Gospodu, kar je zelo lepa, odlična prošnja. Tudi mi si tega želimo v svoji globini. Težava je v tem, da želi priti h Gospod tako, da hodi po vodi, kar seveda ni potrebno. Boga ne bomo srečali v blesku nekih čudežnih voda, ampak v vsakdanjih dejanjih, v prahu cest, če hočete, kakor se je zgo dilo usmiljenemu Samarijanu.

Niso pomembne postranske stvari, ampak je pomembno svoj pogled usmeriti na Jezusa, kot je to storil Peter. Ko nas obdaja tema, ko smo sredi nevihte, nam Jezus prihaja naproti. Takrat se moramo osvoboditi vsega balasta in pazljivo prisluhniti, kaj nam ima povedati. Prav zate, dragi kristjan, zate osebno, ima Jezus besede, ki jim velja prisluhniti.

Dokler ima Peter svoj pogled usmerjen samo na Kristusa, tu evangelist jasno nakaže, da gre za vstalega Kristusa ('Gospod'), mu njegova vera omogoča tudi nekaj, kar bi sicer bilo nemogoče. Potem pa ga premoti močan veter in prevzame ga strah, začne se potapljati. V le nekaj korakih je mogoče iz trdne vere preiti v strah in negotovost - to dvoje pa je kakor močvirje, ki te začne srkati vase. Dokler človek hodi, pa čeprav po vseh štirih, ostaja na površju tega morja življenja, ko pa ga strah ohromi, se začne potapljati.

Koliko krat se nam dogaja kakor Petru - dokler je naš pogled usmerjen v Boga in njegovo moč, v dobro, smo sposobni premagati vsakovrstne težave. Brž pa, ko se s pogledom usmerimo na težave, na našo omejenost, na zlo, ohromimo. In vendar tudi iz tega obstaja rešitev. Kakor Peter lahko še vedno zakličemo: "Gospod, reši me!" To je klic upanja, ker v globini vendarle vemo, da za vso to temo mora obstajati svetloba. In tu je že objem: "Gospod, imam malo vere in veliko dvomov, vendar vseeno zaupam vate, pomagaj mi!"

In prav tam nam naproti pride Gospod. Boga ni, kjer je vse popolno in zdravo, ampak je tam, kjer je trpljenje, bolečin in omejenost. Prav tam, v naši šibki veri, se nahaja. Proti nam steguje rešilno roko. Ne kaže žugajoče in obtožujoče s prstom na nas, ampak nas vleče v varen objem. 

Čoln, kamor Jezus potegne Petra, tako ni več krhka lupinica, ampak je varen pristan, ker pomeni skupnost. To je skupnost ljudi, ki ima šibko vero in veliko dvomov, vendar pa so zbrani okrog vstalega Gospoda - ob njem, z njim in v njem smo kristjani močni in nič nam ne manjka.