petek, 11. oktober 2013

Vzgoja med pravicami in dolžnostmi

Strašljive posledice “permisivne vzgoje”

Katoliški pisec in publicist Rino Cammilleri, rojen leta 1950, piše o svoji generaciji: “Moja generacija, ki se je navdihovala pri revoluciji šestdesetih let 20. stoletja, se je napajala z geslom: “Prepovedano je prepovedovati”. V skladu s to miselnostjo je tudi vzgojila (če temu tako rečemo) svoje otroke. Ti so, ker niso imeli drugega obzorja, na enak način storili tudi s svojimi otroki. Že tri generacije smo tako vajeni na “pravice” in gorje tistemu, ki bi nas podučil, kako tudi v še tako neciviliziranem amazonskem plemenu obstajajo dolžnosti. Paradoksalno je, kako v tej obstajajo samo dolžnosti, medtem ko v naših “naprednih” skupnostih dolžnosti izginjajo”. 

Takšni vzgoji, kjer so prepovedi in omejitve prepovedane, pravimo permisivna vzgoja. Naši starši, rojeni po 2. svetovni vojni, so to miselnost prevzeli, jo prenesli na nas, mi pa na svoje otroke (pač, tisti vrstniki, ki jih imajo, sam potem te otroke dobim k verouku, op. a.). K sreči smo se začeli počasi, a zelo počasi, zavedati, kako takšne vrste vzgoja sploh ni vzgoja in nikamor ne pelje. Naš rojak in znani psihoterapevt Bogdan Žorž (pogovor z iskreni.net) pravi, da pretiravanje s pravicami le še pospešuje in spodbuja razvajenost, ki jo je v svoji knjigi označil celo za “raka sodobne družbe”. Tudi sam pa je še kako proti permisivni vzgoji, ki pravi, da je zelo pogubna, celo za obstoj same naše države. Življenje otrok, mladostnikov in mladih, ki živijo v tej prevladi zgolj in samo pravic, lahko poimenujemo z imenom znane in posrečene oddaje, ki smo jo tako radi spremljali: “Igre brez meja”. 

V teh igrah brez meja se želi uresničiti hipijevski moto “Paradise now”, kar pride najbolj do izraza ob koncih tedna, po raznoraznih zabavah, najbolj brutalno po tistih, kjer se vrti t. i. “elektronska glasba”. Čez teden so pa vsi zdolgočaseni, v pričakovanju tistega “vikend-vrhunca” pa si izmislijo kako drugo “igro brez meja”, kakršno, recimo, omenja Galimberti v svoji knjigi “Grozljivi gost”, da, denimo, z avtocestnega nadvoza mečejo kamne na avtocesto, medtem ko prihajajo avtomobili, kakor se je tudi zares zgodilo. Spektakel si lahko predstavljate sami. 

Cammilleri navaja primer dveh orožnikov, ki sta končala v bolnišnici s hudimi poškodbami, ko sta v okolici Grosseta v Toskani ustavila štiri mlade, ki so se vračali z rejv partija, vsi pa so bili pod vplivom alkohola in drugih mamil (zadeva je sicer stara že kaki dve leti in pol, vendar nas te težave še vedno pestijo, op. a.). Seveda bo kdo rekel, kako da se je to zgodilo v Italiji, ampak lahko na to hitro odgovorim, da nima smisla tiščati glave v pesek, ker so težave tudi v Sloveniji podobne, konec koncev se to “vikend-nasilje” dogaja tudi pri nas, če znamo to videti. Naokrog sta torej tam pri Grossetu prišla dva nič hudega sluteča orožnika, “da bi opozorila, kako civiliziranost in alkoholno-toksična anarhija ne spadata skupaj”. Tu pa se je pojavil “drugi obraz džungle, ki ni več tisti igrivi – zverinsko nasilje”. Medtem ko sta namreč policista vnašala podatke, so jima za hrbet prišli omenjeni mladi in ju brutalno pretepli s koli, ki so jih našli v bližini. 

Cammilleri nas vabi k premisleku: “Če bi zverinsko pretepena orožnika morda streljala in morda celo koga ubila, bi bilo ogorčenje vseh “dobrih” na vrhuncu. Duhovniki bi kričali, naj se nihče ne dotika Kajna, levica in pravosodje pa bi poskrbela za takojšnjo in popolno zadostitev pravici. Najbrž bi oba orožnika morala celo zamenjati obraz in naslov bivanja, da bi se ognila maščevanju anarhoidne galaksije. Po ubitih rejverjih bi poimenovali eno od parlamentarnih dvoran, predsedstvo države pa bi finančno podprlo snemanje filma, ki bi ovekovečil njihovo mučeništvo”. Če se ne motim, se je ravno nekaj podobnega zgodilo, ko je bil v Genovi ubit neki protestnik ob vrhu G-8… 

Pravice torej, kakršne je zahtevala tista petnajstletnica, ki so jo pokazali po televizijskem dnevniku pred časom, ko se je sončila v družbi svojega velikanskega psa. “Novinar se je približal in dekle vprašal, kako to, da tako velik pes nima ne vrvice ne nagobčnika. Intervjuvanka je znala hitro odgovoriti: “Kako si me sploh upate snemati brez mojega dovoljenja”? Seveda je na pamet poznala svoje “pravice”. Takšne vrste vzgoja goji samo individualistični egoizem in je, po besedah Cammillerija, le drugi obraz nihilistične filozofije, proti kateri bi se seveda bilo treba boriti na vseh ravneh – na to ne opozarja le Cerkev, ampak tudi “laični” misleci, kakor, denimo, zgoraj omenjeni Galimberti, pa tudi Eco, Zoja, Byung Chul Han idr. 

“Generacija ’68, ki ima danes šestdeset in več let, zavzema vse najpomembnejše družbene pore in vsiljuje svoj huxleyjevski pogled na svet in družbo. Kaj se bo zgodilo z nasilneži, ki so se spravili v okolici Grosseta na tista orožnika? Vabili jih bodo v pogovorne oddaje, v najslabšem primeru pa jih bo “poboljšal” kak “ulični” duhovnik. Saj ne more biti drugače, ko pa je že sama ideja kaznovanja stvar prazgodovine”. 

Tu imata svojo vlogo seveda tudi država in Cerkev, kakor nam pove Bogdan Žorž: “Država je poklicana, da ustvarja take življenjske pogoje, v katerih se bodo starši lahko posvetili vzgoji. Sem sodi vse, od davčne in družinske politike pa do organizacije otroškega varstva in šolstva. Žal danes pogosto ni tako. Šolski sistem hitro rad zaide – in postavi starše v vlogo nekakih pomočnikov učiteljem. V resnici bi morala tudi šola biti le pomoč staršem! Cerkev pa ima tu še posebno poslanstvo. Ko govorimo o treh poslanstvih Cerkve: evharistiji, oznanjevanju in dobrodelnosti, ne moremo mimo dejstva, da vsa tri poslanstva v resnici živijo samo v povezanosti z družino, z vzgojo. Velikokrat poudarjamo, da Cerkev skrbi za vzgojo duhovnih vrednot. To je res, a tudi tu je treba neko jasno zavedanje: tudi duhovne vrednote se najprej oblikujejo v družinski vzgoji. Včasih je bilo to samoumevno. Ko danes ugotavljamo, da šepa prav vzgoja duhovnih vrednot v družini, bi bilo potrebno veliko več pozornosti in energije nameniti temu, kako pomagati družini, da bi se vzgoja vrednot vrnila vanjo”. Za verne starše pa velja naslednji nasvet: “Naj se trudijo nikoli ne pozabiti, da je njihov otrok v resnici božji otrok, ustvarjen po božji podobi in jim je le zaupan v vzgojo in varstvo – da ga pripravijo na samostojno življenje odraslega”!

Objavljeno v oktobrski prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

nedelja, 06. oktober 2013

Nekoristni služabniki

Zelo pogosto imamo ljudje skušnjavo, da bi radi vse zaobsegli in razložili, da bi radi imeli vse v svojih rokah in obvladali. Radi bi vse preverili in pretehtali, za vse bi moral na neki način obstajati števec, ki bi nas opozarjal, kdaj je treba - kakor pri avtomobilu - spet napolniti rezervoar. Prošnja učencev po pomnožitvi vere je zelo normalna, je zelo človeška, vendar gre pri veri ravno za to, da ni človeška zadeva in se je zato ne da izmeriti in preveriti, ker ni količinska zadeva. Vera je velik dar, ki ima zelo veliko moč, za katero bi lahko celo dejali, da je lahko eksplozivna. Je namreč podobna semenu, ki je zasejano v srce vsakega človeka ob krstu, vendar pa se kaj lahko zgodi, da tam tudi kot tisto majhno seme ostane.

Tisti: "Gospod, pomnoži nam vero." kaže na čakanje in statičnost učencev. Tudi mi kristjani smo velikokrat takšni, to pa zasledimo tudi v kakih dokumentih, kakor sem odkril pred par tedni. Prvo poglavje nekega škofijskega programa je namreč nosilo približno takpen naslov: "Čakanje na darove Svetega Duha". Že res, da je vera milostni dar od Boga, ampak sta zanjo potrebna dva, da bi iz tistega semena nekega dne zrastlo drevo, ki pravzaprav ni kar neko drevo. Jasno je, da gre za tisto "drevo življenja", ki ga je človek nekoč zapravil. Zakaj je pa sedaj to drevo pomembno? Zato, ker kristjani vse preeč mislimo, da je s krstom že vse skupaj kar rešeno in nam ni treba ničesar več delati na verskem področju. Prepričani som, da vera "dela" že kar sama od sebe, nam pa ni treba ničesar dodati. Vendar pa drži za našo vero ravno to, da moramo zanjo tudi sami marsikaj postoriti, kakor je treba denimo za sadno drevo, da bi nekega dne zrastlo in dalo svoje sadove. Res je, na koncu je Bog tisti, ki daje rast, je pa tudi tisti, ki bo po svojem Sinu Jezusu zahteval od nas sadove, da bi nam nekega dne, ko se bomo s tem Sinom srečali "na štiri oči" lahko, kot smo rekli zgoraj, jedli od drevesa življenja, da bi torej lahko vstopili v nebeški raj.

Pri krstu smo namreč pogosto pozabili na bistveno - da je krst potreben za zveličanje. Bodimo pozorni, ker nismo rekli, da krst DAJE zveličanje, temveč, da JE POTREBEN ZA ZVELIČANJE. Kot smo dejali, nam je pri krstu vsejano tisto majhno seme vere, potem pa je potrebna drža, ki je podobna drži tistega služabnika. Slednji namreč po opravljenem določenem delu na gospodarjevi posesti ne gre počivat, temveč začne drugo delo. Da bi nam vera res nekega dne odprla nebeška vrata, da bi torej zrastla v lepo drevo, kot je rečeno s prispodobo, je potreben stalen napor. Vero je treba vse življenje gojiti. Pri tem seveda ne gre pričakovati, da bodo rezultati takojšnji, kakor ljudje radi delamo. Sploh ne smemo biti osredotočeni na rezultate - ti bodo ali tudi ne. Mi moramo biti veseli lahko, če spet rečemo s prispodobo, delamo na Gospodovi posesti. Gotovo, kakšen sad bomo tudi dobili že sedaj, zlasti, kadar bomo znali kaj deliti z drugimi ljudmi. Nekatere bo treba k delu na Gospodovi posesti še povabiti - ne pozabimo, da je prostora dovolj, ker je "žetev velika". Spet druge bo treba spodbujati, da bi spet bolj odločno pograbili za delo. Sadovi, tisti dokončni, pa za vse pridejo šele ob koncu tega našega zemeljskega potovanja. Do takrat le delamo svoje dolžnosti, a nas to razveseljuje. 

Vem, danes ne radi slišimo besede "dolžnost", vendar pa si bomo morali spet vtepsti to besedo v glavo. Gojenje vere je namreč naša dolžnost. Mislim tudi, da nam je vsem jasno, kaj je hrana za našo vero. Je treba ponoviti? To je molitev, to so zakramenti, to so dobra dela, tudi žrtve in križ, ki ga je treba vsak dan nositi. Vendar pa za vse to ne gre pričakovati ob koncu dneva ali kdajkoli pohvale, ker: "Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti."