petek, 12. februar 2016

Sveto pismo in izročilo, temelj katoliške vere

Če na Cerkev gledamo pravilno, ne le racional(istič)no, potem jo vidimo v luči apostola Pavla, ki uporabi zanjo podobo telesa, in sicer gre za telo božanskega izvora, saj ga je postavil sam Kristus. Temelj duhovnega pogleda na Cerkev je torej najprej vera v Kristusa kot Božjega Sina, iz tega sledi vse ostalo. Temu božansko ustanovljenemu in postavljenemu telesu je bilo potem zaupano izročilo vere. Po latinsko se temu pravi Depositum fidei, kar si lahko predstavljamo kot svoje denarno premoženje, ki ga izročimo sami v upravljanje banki, zato pa tudi temu, kar damo na banko, pravimo »depozit«.

To izročilo je sestavljeno iz dveh elementov, od katerih je eden tisto, kar se je prenašalo bolj ali manj ustno iz roda v rod, drugi pa je pisni element. Tudi, ko rečemo »pisni element«, ne mislimo absolutno le na Sveto pismo, saj je bil v času tudi še kak drug del izročila Cerkve lahko zapisan, je pa res, da se kar v večini primerov zadeve naslanjajo na Sveto pismo. Izročilo vere je tisto, kar je Cerkev vedno učila in verovala, zato je pravilo, da gre za stvari ki se jih je verovalo vedno, povsod in s trani vseh vernih (»Quod semper, quod ubique, quod ab omnibus creditum est«), kakor se je lepo izrazil sv. Vincencij Lerinški.

Kristus svojim učencem namreč ni nikdar zapovedal, naj pišejo, temveč naj ljudi poučujejo oz. še več kot to, naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25).

Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo. 

Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. To telo je Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Zanj je naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih spomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila. Določene stvari so se šele sčasoma izoblikovale v natančno določen nauk ali versko resnico. Nekatere tovrstne resnice so bile natančno definirane in predložene v verovanje, temu rečemo s tujko tudi "dogma". Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).

Takšno je tudi, če pogledamo, učenje cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. V spisu proti krivovercem pravi sv. Irenej pravi za slednje, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa" (2 Tim 1,13). 

V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nadszgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25). 

Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskega učenja. Namesto tega sledimo modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve pač oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno, značilno pa je to bilo za Bultmanna in druge njegove sledilce. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili konec koncev priče tudi na nedavnem katehetskem simpoziju, kjer je govoril br. Enzo Biemmi. Ne rečem, da ni povedal mnogo dobrega, s čimer se je zagotovo moč strinjati, ne moremo se pa strinjati z vztrajanjem zgolj na podajanju "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma. Netradicionalno je bilo recimo razlaganje svete družine, ki je pa tako ali tako že zelo razširjeno po Cerkvi. Kerigma je neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre.

Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa vse obrniti na glavo in spremeniti. Treba je prav spremeniti sistem, kot temu pravimo. Tudi to je bilo jasno izraženo v dejstvu, da so nekateri govorili, kako bo potrebno spet popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo prej obratno, da aktualni sistem po nekaj desetletij ne deluje več oz. ni prinesel nobenih sadov, nobenega izboljšanja, prej obratno. Kot pravi Andrea Brugnoli, se bo treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imeli smo oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževal lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da je oznanilo in poučevanje v veri izvajal. Vesel sem bil, da je tako razmišljal tudi voditelj simpozija in vodja pastoralne službe v naši škofiji.