nedelja, 29. december 2013

Povezana družina

Na prvo nedeljo po Božiču premišljujemo ob zgledu sv. Družine o tem, kaj je to družina, posebej pa še o tem, kaj je to krščanska družina. To vprašanje je dane kar precej "na tapetu", kot rečemo, zanima nas identiteta družine - kaj družina je, kaj so naloge njenih članov. Pa ne, da bi dvomili o tem, če je res tako, kot nas učita Božja beseda in nauk Cerkve. Ne dvomimo, da je tako prav, vendar pa je tudi prav, da si te zadeve vsake toliko časa pobliže pogledamo, si razjasnimo pojme in vsebine, se vprašamo, če gremo v po pravi poti, ali pa bo treba kaj spremeniti. Božični prazniki so tudi prazniki družine, ko imajo družine priložnost, da so nekoliko več skupaj, pa četudi v njih ni vse tako kot bi moralo biti. Pa ne le božični prazniki - tudi drugi prazniki morajo biti prazniki družine, zlasti naj bi to držalo za nedelje. Še zlasti ob nedeljah praznujemo pri maši tudi dejstvo, da je "Beseda postala meso". Vendar pa gre to praznovanje, ta prazničnost zelo pogostokrat mimo nas. 

Michelangelo - Tondo Doni
Božič je vselej razpet med jaslimi in križem, kakor drži tudi za naše življenje. Pisano je, v njem so takšni in drugačni trenutki. Novorojeno Božje dete nas vabi, da imamo realen pogled na življenje. V njem so svetli in temni trenutki, veselje in trpljenje, tako pač je. Tu na zemlji idealnega življenja ni, kakor tudi ne idealne družine. K idealnemu življenju in družini stremimo, se za to borimo. Lepo nas na to opozarja apostol Pavel v današnjem drugem berilu. Nekako pravi, naj imamo eno oko na zemlji, v realnosti, drugo pa naj se že ozira proti večnosti. V svoji notranjosti moramo vedeti, proti kateremu cilju gremo - kot posamezniki in kot skupnost, zlasti družinska skupnost. 

Tudi Sirah nam pove, kako družina prinaša takšne in drugačne dobrine. Po eni strani prinaša zdrava družina tudi materialno gotovost, trdnost, pa četudi so v tem oziru težave. Drži tisto, da je skupaj lažje. Družina prinaša tudi potomstvo. Po drugi strani pa so tu tudi duhovne dobrine, saj v družini najdemo mir, ljubezen, trdnost, gotovost, edinost, razumevanje... Vse skupaj je na voljo v družini, a se to pojmuje kot znamenja Božjega blagoslova. Zgoraj smo rekli, da je Božič TUDI družinski praznik, kakor smo prav tako zatrdili za nedeljo, ne pa SAMO. Najprej je namreč tu Bog, ki svoje darove potem po družini naklanja ljudem. Kakšen Božič pa bi to bil, če bi družina slavila samo sebe, namesto tistega, ki prvi praznuje, to pa je Božji Sin Jezus Kristus? Kakšna bi bila nedelja, če bi bilo tako?

On je tisti, ki prinaša Božji blagoslov posameznim ljudem in družinam. Če ga izrinemo, pa ni treba, da se to zgodi neposredno, potem ta blagoslov, ta Božja milost umanjka. Sirah se je dobro zavedal, da je treba biti za to, da prejmemo Božji blagoslov, pokorni. Pomeni, da je treba namesto na naše, najprej misliti na Božje pravice, kar nam kristjanom nalaga dolžnosti, ki jih imamo do Boga. Kot se pa rado izkaže, to niso le dolžnosti do Boga, temveč tudi do sebe. Ko naredimo tisto, kar smo dolžni Bogu, naredimo veliko tudi za skupnost, kateri pripadamo, kakor tudi zase osebno. Kristjani najprej pripadamo Cerkvi, potem človeštvu, potem pa vsak svoji družini, ki je lahko tudi redovna družina ali skupnost duhovnikov, katerih glava je krajevni škof. 

Simbol družinskega življenja je trikotnik, konico katerega predstavlja troedini Bog - Oče, Sin in Sveti Duh. Brez te konice ostane samo še vodoravna črta. Naši družinski odnosi so brez Boga le še zemeljski odnosi, družina je vase zaprta in se ukvarja sama s sabo. Pogosto se v tej zaprtosti vse lepe in svetle reči umaknejo grdim in temnim, kar počasi kaj lahko privede tudi do odtujenosti, ko je vsakdo le še točka zase. Treba bo torej ponovno obnoviti ta trikotnik. To bomo naredili tako, da bo Bog v naših družinah spet dobil svoje mesto. Pomeni, da bosta v družino spet prišla molitev in zakramentalno življenje. Samo to je tisto, kar zagotavlja Božji blagoslov. Poglejmo, kaj pravi o tem bl. Mati Terezija: "Družina, ki moli, ostane trdno povezana. Če spustimo v družino molitev, bo čedalje bolj trdno povezana in njeni člani se bodo med seboj čedalje bolj ljubili. Združite se v molitvi tudi samo za pet minut - od tam boste črpali vašo moč."

sreda, 25. december 2013

Praznično vzdušje


Veliko slišimo v teh dneh, praktično že cel mesec, besedno zvezo praznično vzdušje. Vsako leto je tudi na tem področju že v novembru, da o decembru niti ne govorimo, vedno ena in ista pesem, ko nas ljudi, ki že tako ali tako hitimo in se ne ustavimo niti za trenutek, spet premamijo, da še bolj panično hitimo in nekaj iščemo, za kar še sami dobro ne vemo, kaj bi to bilo. Vsak od nas si v tem vrtiljaku želi ne tistega, kar nam ponuja svet, ker imamo vsega tega že dovolj in preveč tako, da smo že siti in naveličani. Ne, želimo si drugačnih darov. Za te darove se ljudje neizmerno trudimo in si prizadevamo, na takšen in drugačen, na “dovoljen in nedovoljen” način, da bi do njih prišli, da bi si jih zagotovili, pa nam ne uspeva najbolje. Vsakokrat se nam znova in znova izmuznejo.

Govorimo seveda o darovih, ki bi jim lahko rekli, da so notranji darovi. Kateri pa so ti darovi?
Najpogostejši so mir, veselje, ljubezen in sreča. Seveda bi jih lahko še več našteli. Vem, da tudi tu govorimo eno in isto, vsaj enkrat na leto, a je vseeno pomembno, da o teh darovih še govorimo in jih tako ohranjamo v zavesti. Naravnost katastrofalno bi namreč bilo, če bi se vsemu iz obupa odpovedali samo zato, ker so ti darovi tako izmuzljivi, ker tako stežka pridemo do njih. Pravzaprav je tako, da še ko pridemo do njih, jih le malenkost okušamo in se nam takrat zares zdi, da so se nebesa združila z zemljo, kakor rečemo ob božičnih praznikih. Srčno upam, da si teh darov še vedno želimo, da po njih hrepenimo.

Samo tako lahko namreč pridemo do spoznanja, da je vse to večje od nas in si v svoji majhnosti, krhkosti in umrljivosti tega ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Gre namreč za to, da smo se ljudje tako obrnili sami vase, da zmotno mislimo, kako bomo za vse sami poskrbeli, kako bomo vse sami rešili in razvozlali. Temu seveda ni tako in nikdar tudi ne bo. Zato mislim, da do pravega prazničnega vzdušja lahko pride samo tisti, ki spozna svoje meje in omejenosti. samo tako namreč lahko pridemo do ugotovitve in spoznanja, da te darove, ki si jih ljudje tako želimo, po katerih tako hrepenimo, prinese samo nekdo, ki prihaja od zgoraj, ki je večji od vsega, tudi od zla, bolečine in smrti. Samo tako lahko človek pride do tega, da v svoji notranjosti pravzaprav resnično koprni po Odrešeniku.

Potem gredo zadeve naprej, saj je odrešenje, ki se začenja prav z božično skrivnostjo, treba sprejeti v njeni polnosti, kot nekaj, kar je bilo, je in bo. Tudi odrešenika Jezusa Kristusa je treba sprejeti kot nekoga, “ki je bil, ki je in ki pride”, kakor nam pravi knjiga Razodetja. Treba je najprej sprejeti z razumom, da to, o čemer govoriSveto pismo, zlasti sveti evangelij, ni neka izmišljena pravljica, kakor drži denimo za božička, ki si ga je omislila družba “Coca Cola” v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Treba je torej za začetek sprejeti dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da je: “Beseda meso postala in med nami prebivala,” kakor smo slišali. Začne se s tem, da nekaj slišimo in naredimo za svoje. Kakor pastirji, ki so slišali in verovali. Potem pa so seveda stopili na pot vere.

Pravzaprav smo ljudje pastirjem podobni, vprašanje je samo, če ne ostaja samo pri tem, da slišimo oznanilo o odrešeniku, potem pa ostane pri tem. Treba je namreč iti temu Odrešeniku naproti. Narediti tudi tisto, kar je naša dolžnost, naš delež pri odrešenju, pri tem, da bi dosegli tiste darove, o katerih smo govorili. V duhu je namreč Kristus res prisoten v Svetem pismu, ki ga lahko beremo tudi doma. Prav tako je v duhu navzoč v molitvi, ki jo tudi lahko opravimo doma. Konec koncev nam sam to zagotavlja: “Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20). Vendar pa samo duhovna navzočnost ni dovolj. Kar naj pomisli vsak, če mu je dovolj imeti ljudi, ki jih ima rad, navzoče samo v duhu? Ne, želim, da je tista oseba tam, kadar jo potrebujem.

Naš odrešenik Jezus Kristus je tudi resnično navzoč, in sicer v zakramentih Cerkve. V njih se tudi danes dogaja božična skrivnost. Sv. Frančišek Asiški je svojim bratom govoril, kako to drži pri sveti maši, a drži tudi za ostalih šestero zakramentov. Tisti, ki se pa tem zakramentom prisostvujemo in jih prejemamo, smo šele zares pdodbni pastirjem. Takole je dejal sv. Frančišek: “Vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.”

Bratje in sestre, morda je prav letošnji Božič priložnost, da začnemo pastirje, ki so nam dani za zgled v evangeliju, posnemati tudi z dejanji. Jezus nas čaka po naših cerkvah. Po svojih duhovnikih želi priti k nam. Prvič je prišel k nam po človeku, Devici Mariji, tudi danes prihaja vsakokrat po človeku – po svojih duhovnikih. Res je, da prejmemo Jezusove darove, se je treba najprej odpovedati svojemu ponosu. Božično oznanilo nam pravi ne samo, da je to treba storiti, temveč, da se splača.

Blagoslovljene božične praznike vam želim!

nedelja, 22. december 2013

Stremljenje k svetosti

Evangelij nam predstavi kot zelo pomembno osebo v dopolnjenju odrešenja ljudi sv. Jožefa, temu evangeljskemu zgledu pa so sledili tudi trije papeži, ki so ta velik lik vključili v osrednji del besedila svete maše (bl. Janez XXIII., Benedikt XVI. in Frančišek I.). Dali so ga takoj za Božjo mater Marijo, da bi se svetega Jezusovega rednika ne le spominjali, temveč bi ga imeli za svoj zgled in priprošnjika. 

Jožef je najprej tisti, ki ne sprejema prenagljenih odločitev, temveč naredi vse, kar mora človek narediti za to, da je njegova izbira pravilna. Umakne se v samoto in tišino ter molitev. Danes si ljudje ne vzamemo dovolj časa za to troje, kar smo pravkar navedli. Izgovorov imamo toliko, da bi naredili že veliko, če bi čas, ki ga porabimo za iskanje izgovorov in opravičevanje samim sebi, namenili raje za vsaj kratek umik v samoto, tišino, premišljevanje in molitev. Ljudje se seveda bojimo, da bo soočenje z vsem tistim, kar nam nalaga življenje - to so tudi preizkušnje in temne strani - zahtevalo od nas preveč. Ta bojazen je upravičena, če v življenju računamo zgolj in samo s svojimi lastnimi močmi. Sami bomo vse rešili - svoje in bližnjih težave. 

Jožef, ki mu že na podlagi slišanega evangeljskega odlomka lahko rečemo, da je sveti Jožef, je seveda imel tudi sam življenjske zagate in težave. Vidimo, kako ga je bilo strah, kako se je bal. Vendar pa nam evangelij tudi pove, da je bil "pravičen". Ravno to pravičnost pa bi lahko prevedli kot skrb za sveto življenje, v katerem se nekdo trudi, da bi po svojih najboljših močeh služil Bogu in bližnjemu. Pravičnost torej, ki je večja od zgolj tiste človeške pravičnosti, kjer se ljudje kaj hitro ustavimo samo pri eni zadevi, ki se glasi zelo podobno - pri pravicah. Pri slednjih se nam zdijo najbolj važne seveda tiste lastne. K sreči se Jožef ni ustavil pri tem. V bistvu se sploh ni vprašal: "Kaj pa moje pravice?" Videl je, da ni tisto v ospredju in tudi za nas drži, da nikdar niso in ne smejo biti v ospredju moje lastne pravice, temveč so, kar zadeva mene osebno, najprej dolžnosti. Ko govorimo o odnosih, potem lahko rečemo in se najbrž ne bomo kaj dosti zmotili, da pravice pripadajo drugemu - najprej Bogu, potem pa seveda ljudem, s katerimi smo v odnosu. 

Če iščem zgolj in samo svoje, potem bodo dolžnosti izvodenele, skupaj z njimi pa tudi moja identiteta, torej tisto, kar v svojem bistvu sem. Vsak od nas je v nekem "stanu", kakor rečemo. V tem stanu pa imamo po eni strani tiste dolžnosti, ki se od nas splošno pričakujejo, ki pa same po sebi še niso dovolj. Kristjan mora v svojem stanu stremeti k popolnosti: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Predvsem je torej pomembno, kako svoj stan živim pred Bogom. Sem zares naredil vse tisto, kar moram? Kje so še rezerve? 

Kot se rado izkaže, so rezerve zlasti v mojem krščasnkem udejstvovanju. Ko pridejo težke odločitve, takšne in drugačne preizkušnje, krize, se ravnajmo kakor sveti Jožef. Božji milostni darovi ne bodo izostali. Če bomo pa iskali predvsem to, kako bi sami najboljše prišli skozi, potem se prostovoljno odpovedujemo Božji milosti. Kakor nam obljublja Gospod Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo" (Mt 6,33). Naj bodo ti še zadnji predbožični dnevi polni goreče želje in hrepenenja po Božjih milostnih darovih, za katere se pa sami potrudimo, da jim v svojih srcih napravimo dovolj prostora - očistimo srca pri dobri sveti spovedi.

ponedeljek, 16. december 2013

Cerkvena stavba je svet prostor

Sprehod po cerkveni stavbi (5)

Po nekaj tedenskem odmoru nadaljujemo naše pisanje o cerkvenih stavbah. Ameriški arhitekt Steven J. Schloeder je ob priložnosti zanimive diskusije med arhitekti, ki so jo imeli pred leti, da bi dali neke napotke svetemu očetu, kakšna naj bo zares izvirno katoliška arhitektura, ki naj bi bila tudi na zunaj takoj prepoznavna, podal kar nekaj zanimivih misli, ob katerih se bomo zaustavili tudi mi. 

Takole pravi: “Cerkev, ki je načrtovana na pravilen način, ima takoj zaznavno enotnost, na enak način
kot človeško telo, pa čeprav je sestavljena iz več posameznih delov: vhodne lope, glavne ladje, prezbiterija, zvonika, krstilnice, baldahina, prižnice, pevskega kora, kripte, stranskih ladij, deambulatorija (hodnika, po katerem je mogoče obhoditi prezbiterij in/ali glavni oltar, op. A. V.), zakristije, strehe, zidov in stebrov, tlaka, vrat in oken. Krstilnica (baptisterij) se idealno nahaja pri cerkvenem vhodu, absida pa je, kot idealni kraj slavljenja, tradicionalno kraj, kjer je škofovski stol, oltar pa je tradicionalno imel nad seboj baldahin. Šele prek modernističnega pogleda, ki zagovarja neki neoddeljeni “univerzalni prostor” in mode 60. let 20. stoletja, ki je zagovarjala “multifunkcionalnost” (kar bi prevedli kot “večnamembnost”, op. A. V.), so cerkve osiromašili tako, da so iz njih odstranili specifične in artikulirane prostore, ki so izražali čudovito “edinost v različnosti”, ki se od nekdaj nahaja znotraj Cerkve”. 

Tu je že prva pomembna zadeva za nas, ki nam pove, kako prostor znotraj katoliške cerkvene stavbe (pravzaprav lahko isto trdimo tudi za pravoslavno) ni brez pomena in ni omejen zgolj in samo na funkcionalnost. Koliko se to danes upošteva, je vsem na očeh, ko dejansko od časa do časa naše cerkve služijo kot predavalnice, koncertne dvorane in še kaj v tej smeri. Glede tega: “Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo” (Lk 19,46). 

Ko govorimo o cerkveni stavbi, govorimo o BOGOSLUŽNEM PROSTORU, ostale stvari spadajo v drugačne prostore, ki jih danes zares ne manjka. Govorimo o raznih župnijskih dvoranah ipd. Najpomembnejša stvar, ki bi jo morali tako danes razumeti, je ta, da je cerkveni prostor drugačen od navadnega, vsakdanjega prostora. Kot vidimo, to danes ni težava samo arhitektov, ampak še bolj naročnikov. To je tisto, kar je najprej, potem lahko govorimo tudi o stilih in nanašanjih, kjer seveda ne bomo rekli, kako mora cerkvena stavba strogo posnemati neke pretekle ali celo “tradicionalne” stile.

Cerkvena stavba je vedno naravna podoba, ki jo je mogoče videti (to smo že imeli priložnost povedati), nevidnega Kristusovega telesa, ki je zgrajeno iz živih kamnov, po besedah apostola Petra. Kot smo dejali, notranji cerkveni prostor ni “indiferenten”, ampak še kako vpliva na človeka, ki vanj vstopi. Središčna vloga tako gre tistemu mestu, kjer je Kristus resnično navzoč, to pa je tabernakelj, ki je tudi nekoliko nad oltarjem. Prezbiterij mora seveda biti ločen od preostale cerkvene stavbe, saj je to sveti kraj par excellence, krstilnica ob vhodu, da od nje idealno prehodimo do oltarja pot od Jordana do Golgote. Svoboda nikdar ni brezmejna, ampak so določene meje in načela, ki jih je najprej treba upoštevati in se jih držati, potem pa seveda je tudi določena svoboda - denimo pri uporabi gradbenih materialov in arhitekturnega ter likovnega izražanja.

nedelja, 08. december 2013

Sedež Modrosti

Praznik Brezmadežne letos sovpada z 2. adventno nedeljo, vendar pa ta velik Marijin praznik ne gre z adventom prav nič navzkriž, saj pri gre pravzaprav pri obojem za pripravo na edinstveni dogodek - na to, da je Božji Sin postal človek, da je "Beseda postala meso", kakor nam to pove evangelist Janez. 

Francisco Zurbarán: Brezmadežno spočetje
Res dolgo so se ukvarjali z vprašanjem Marijine brezmadežnosti teologi in strokovnjaki, da so vendarle prišli do tega, da so si zadevo najprej dostojno razložili, za kar je najbolj zaslužen frančiškan bl. Janez Duns Scot, preprosti škotski menih. Potem pa so lahko zadevo tudi razglasili kot versko resnico, in sicer je to storil bl. papež Pij IX. leta 1854. Marija je to versko resnico potem tudi sama potrdila, ko se je prikazala sv. Bernardki v Lurdu, saj se je predstavila kot "Brezmadežno spočetje". Ni rekla samo, da je "Marija, spočeta brez madeža", temveč prav: "Jaz sem Brezmadežno spočetje." Torej so samo potrjene besede iz evangelija, kjer je rečeno, da je Marija v vsakem trenutku svojega življenja "do vrha prenapolnjena z Božjo milostjo", ne samo "milosti polna". To velja, če gledamo dobesedni pomen izvirne besede. Marija je torej tista, ki je Bogu bila sposobna popolnoma odstopiti ves prostor notranjosti svojega bitja.

Že nekaj časa sem razmišljal o vzkliku iz litanij Božje Matere "Sedež modrosti", včeraj pa pri nekem drugem duhovniku le še dobil potrditev, kako zelo na mestu je ta vzklik v tem času, saj resnično združuje Marijo in adventni čas. Marija je zares tisti prostor, kamor je bila položena Modrost iz nebes, torej Božji Sin Jezus Kristus. Za kristjane je Marija zgled in mogočna priprošnjica ter srednica. Pomeni, da tudi mi lahko - po Mariji in z njo, postanemo "Sedeži Modrosti", da k nam lahko pride in v nas prebiva Božji Sin. Brezmadežna Marija je pravi naslov, da lahko pripravimo Gospodu prostor, kamor bo lahko položil darove Duha, brez katerih ni pravega življenja. 

Kdor se zaveda, da potrebuje odrešenje, ta se zaveda tudi tega, da potrebuje Brezmadežno. Zaveda se tudi, da potrebuje zakramente Cerkve. Za zveličanje je namreč potrebna, kakor nam pove zadnja od šesterih resnic, Božja milost. Kdor se bo tega zavedal, bo njegov vzklik iz devetdnevnice na čast Brezmadežni: "Za teboj, Brezmadežna, hitimo." Kdor pa misli, da bo že sam vse rešil in uredil v svojem življenju, mu bo od vzklika ostal samo še nemočni krik: "Hitimo!" Kam, to je pa veliko vprašanje, ki tare sodobnega človeka. 

nedelja, 01. december 2013

Več kot jed in pijača

Čas kar hitro beži, mi pa smo že stopili v adventni čas, kjer pa nam 1. adventna nedelja ponuja takšen evangeljski odlomek, ki bi nas rad malo zbudil. Tudi advent je namreč lahko za kristjane le čas nekaj tednov, ki večinoma obsegajo december, v teh tednih pa lahko bolj ali manj tesnobno in panično tekamo sem ter tja, ne da bi se za trenutek usedli in premislili, kaj je v življenju zares važno. Lahko pa se skušamo nekoliko bolj poglobiti v ta čas, ki je nekakšen povzetek našega zemeljskega življenja. 

Advent namreč pomeni prihod, ki pa je kar trojne narave. Prvi Gospodov prihod se je že zgodil, ko je
Božji Sin postal človek zato, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in nam odprl pot v nebesa. Potem pa bo Jezus, kakor molimo v veroizpovedi: "Spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve." Vmes pa je še, kakor nam lepo pove sv. Bernard, "Jezusov prihod v Duhu". Največ lahko vsak od nas stori za tretji prihod, saj se da veliko storiti, da bi do tega duhovnega prihoda prišlo, če se potrudimo in kaj storimo za svoje krščansko stvarno in duhovno življenje. To pa je treba storiti tako, da imamo živi spomin na prvi Gospodov prihod in vse dogodke odrešenja, ki so se zgodili od Betlehema do Jeruzalema, pred očmi pa moramo imeti tudi Jezusov prihod v slavi, ker ima tako vsak od nas pred seboj svojo minljivost in se zaveda, da se bo z Gospodom pravzaprav srečal že ob svoji smrti.

Ta prihod v slavi je pomemben iz preprostega razloga, da moramo razumeti, kaj je cilj vsega. Cilj vsega stvarstva, ne le našega življenja, je Gospod Jezus Kristus. Ko namreč nimaš pred sabo cilja, tudi ne vidiš smisla. Vse je pravzaprav brez nekega globljega smisla. Kam se bo iztekla cesta našega življenja? Kako bo ob koncu naše poti? Evangelij nam pove, da bo tako, kot je bilo v "Noetovih časih". Pomeni, da bo prišel popoln preobrat, ob misli na katerega bi nas moralo pošteno stresti, vendar pa se dogaja prav nasprotno, saj delamo vse po starem. Rečeno je namreč, kako so v Noetovih časih jedli in pili, se ženili in možile... Pa se bomo seveda vprašali, kaj je pa narobe v tem, da se je, pije in ženi ter moži? 

Pravzaprav ni nobene težave, saj te reči same po sebi niso slabe, težava pa nastane, če živimo le za to, če vse to postane edini naš življenjski cilj, preko katerega ne vidimo ali ne želimo videti. Govorimo namreč o telesnosti in čustvenosti. Oboje je še kako pomembno, saj potrebujemo oboje za življenje na tem svetu. Brez obojega, bi ne bili zares ljudje, temveč bi bežali od sveta. Vendar pa obstaja nekaj, kar je še večje od tega. Evangelij je tu precej neusmiljen, saj pove, kako je človek veliko več kot samo  bitje, ki poskrbi za potešitev svojih nagonov, čutov in čustev. Na obzorju je drugačen razplet. Sveti Pavel to zemeljsko življenje jemlje na precej gledališki način, saj pravi, da bo "scena tega sveta prešla"(prim. 1 Kor 7,31), mi pa ne smemo biti navezani nanj. Kakor nas je v tem tednu spominjal bl. Tomaž Čelanski, bo vse to prešlo: "Zemlja v prah se bo zdrobila." Za vsakega od nas se bo ob smrti to zgodilo. 

Nekaj je tako jesti in piti, misleč, da se življenje tu konča. V prenesenem pomenu je tu tista pozornost samo na trenutnih užitkih, kot bi vse življenje bilo le v tem. Tudi je nekaj ženiti in možiti se, kot bi se tam vse končalo. A se tudi tam vse ne konča. Ob smrti se zdrobijo v prah tudi naši medčloveški odnosi - tu ne moremo pomagati. Ko jaz umrem, ostane družina in okolica brez mene, jaz pa brez družine in okolice. Poleg tega je nevarno, da vtakšni miselnosti postane zelo omejujoč tudi pogled na bližnjega. Nekateri pravijo, kako je najbolj važna družina. To drži relativno, ker družina ni zadnji človekov cilj, ampak je še bolj, kot smo že imeli priložnost govoriti, sredstvo za posvečevanje njenih čalnov. Potem pa je še tista druga težava, ko rečemo, kako "imamo oči" samo za ljubljeno osebo. V določeni meri že drži, a ne v povsem absolutnem smislu, saj ima tisti, ki se trudi urejeno živeti svoje najožje odnose, oči tudi za drugega. Med drugim, če vse skupaj temelji le na telesnosti in čustvenosti, se te "ljubljene osebe" lahko kar hitro menjajo, kakor nas opozarja evangelij. Rečeno je namreč, kako so se ljudje v Noetovih časih ženili in možile brez prestanka. 

Naši odnosi so namreč več kot le telesnost in čustva. Življenje v resnici gre proti nekemu drugemu cilju. Če se tega zavedamo, potem je naše bivanje na tem svetu nekaj povsem drugega. Marsikdo bo rekel danes, kako želi, da bi njegova družina bila srečna. Samo v zemeljskem smislu je to premalo. Za svoje najdražje si želim, da se zveličajo, da dosežejo večno srečo v nebesih. Vse ostalo bo minilo, se spremenilo v prah. K temu drugemu cilju nas vabi adventni čas. Tako se lahko spremeni naš pogled, tako se lahko pravzaprav spreobrnemo. Človek je namreč, za razliko od drugih živih bitij, bitje razuma in duhovno bitje. Kot tak pa je sposoben gospodovati svojemu telesu in svojim čutom ter čustvom, da bi dosegel cilj, ki je večji od njega samega in od tega minljivega sveta. Sic transit gloria mundi.

Blagoslovljen adventni čas! 

četrtek, 28. november 2013

Usmeritev prihaja od drugod

Sprehod po cerkveni stavbi (4)
 
Nadaljujemo še drugi del razmišljanja o cerkveni ladji, nekoliko pa se bomo tudi še vrnili, pač zaradi sklapljanja nekaterih misli, tudi k vhodu v cerkev. Cerkev oz. cerkvena stavba, ki bi jo sestavljala samo ladja, pravzaprav ni prava cerkev, vsaj ne po klasični logiki gradnje cerkvene stavbe, saj bi bila takšna cerkvena zgradba znamenje sveta, ki si želi samo lastne potrditve, ki je “avtoreferenčen”, velja pa, da je krščansko občestvo, ki se v cerkvi zbere, vselej odločno nekam usmerjeno, kar mora biti vidno tudi na zunaj, v bogoslužju, še prej pa v sami cerkveni stavbi. 
 
Najbrž se vsi strinjamo, da je krščansko ljudstvo vselej usmerjeno v večnost, torej je ta eshatološka prvina bogoslužja, torej tudi bogoslužnih prostorov, izredno pomembna. Občestvo že, pomembna prvina, toda občestvo v najširšem pomenu, ne le “mi, tukaj zbrani”. Tistih nekaj zbranih je namreč lahko tudi zelo v redu. Lahko so to zelo pobožni, goreči, poučeni ljudje, a so lahko tudi samo člani nekega zaprtega kroga, ki se vrti samo okrog samega sebe. Smeri potovanja ne daje zbrano verno ljudstvo (občestvo je, med drugim, precej širša stvarnost, saj vključuje najprej celotno zemeljsko Cerkev, potem pa tudi očiščujočo se Cerkev in nebeško Cerkev), kakor tudi v cerkveni ladji sami pravzaprav ni moč najti ničesar, kar bi dajalo smer. 
 
Podobno namreč beremo, če se za trenutek vrnemo k pripovedi o Noetovi ladji, kako ni imela tista velika plavajoča hiša nobenega krmila, kar pomeni, da ni vsebovala v sebi tistega, kar bi jo vodilo, ampak je prihajalo od zunaj. Skupnost torej smer poti ali svojo usmeritev najde izven cerkvene ladje, k čemur je prav, da sama cerkvena ladja vodi tudi s svojo obliko. Smer namreč vselej daje Križani, ki mora vselej biti dobro viden v prezbiteriju in je vedno v tesni povezavi z oltarjem, kjer se pri maši krvava žrtev na križu “ponavzočuje”. Na ta način sama struktura cerkve izraža in nas spominja na tisto, kar je dejal Kristus sam: “Ko pa bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Tu se pojavlja težava usmeritve nekaterih cerkva zadnjih desetletij, ki od klasičnih odstopajo tako po svoji obliki kot tudi po tem, da so pravzaprav “enoprostorske”. A nadaljujmo. 
 
Rekli smo “Križani” in ne le “križ”, ker je samo znamenje križa premalo. Papež Benedikt je tako lepo opozarjal, da marsikatero zagato zelo enostavno rešimo že samo s tem, če postavimo Križanega na sredo oltarja, saj so ljudje tako jasno usmerjeni. Hoditi po cerkveni ladji tako pomeni pluti skozi valove zgodovine, a v varnem naročju Cerkve, kjer imamo na voljo vse, kar je potrebno za zveličanje. V zvezi s tem bomo prihodnjič lahko spregovorili o krstilnici ali krstnem kamnu, ker se lepo vključi v to zadevo o hoji ali potovanju. Verni, ki vstopijo v cerkev, tako na neki način zavzamejo določeno obliko, ki pokaže, da gre za potujočo skupnost. Cilj te skupnosti pokaže, da je človeško zares človeško, avtentično, le takrat, kadar človek svobodno odgovori na Božji klic.
 
Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 24. november 2013

Pot križa - pot srca

Na zadnjo nedeljo v cerkvenem bogoslužnem letu smo povabljeni, da zremo in občudujemo tistega, ki je kralj vesoljstva oz. "univerzuma", pomeni, da nam Cerkev pravi s tem imenom, da se v to osebo stekajo vse stvari, vse gre proti njemu - on je smisel. Tako ali drugače, išče vsak od nas smisel v svojem življenju, evangelij pa nam govori, da ga najdemo v Jezusu Kristusu, ki je, kot piše, "judovski kralj", torej kralj ne samo judovskega ljudstva, temveč novega izvoljenega ljudstva, kralj vseh, ki nosimo njegovo ime, ker smo kristjani. Zato smo pa tudi mi poklicani, da bi "stal zraven in gledali", da bi zrli vanj in ga priznali za svojega kralja, za središče in smisel življenja. 

Res je, prestol tega kralja je neobičajen, saj je ta prestol križ, najbolj okrutna mučilna naprava tistega
časa. Vendar pa je ravno v tem skrita tista velika modrost, ki jo mora vsak človek spoznati, da namreč v življenju ne gre vse po njegovi logiki. Pomembne reči v življenju se nam izmuznejo, če gledamo samo s človeškimi očmi, ker so le-te premalo. Kot vstopno mesto so že v redu in tudi vsak od nas nosi podobne pomisleke in vprašanja, kakršni so se skrivali za posmehom navadnih ljudi, prvakov in vojakov, ki so gledali na Križanega. Tudi mi bi namreč radi neko "instant" rešitev ali, če rečemo v jeziku sodobnih reklam, bi rad vse rešili "z enim klikom". Bolj ko pa zremo v tega križanega kralja, bolj razumemo, da v življenju ne gre, zlasti za bistvene in pomembne reči, na tako lahek način, temveč se je treba pošteno potruditi, potrebno je iti zares po "poti križa". Veliko moramo zreti v križ, da bi, kot pravi pesem, ugotovili, da je "življenja luč" in "nebeški ključ".

Če pa se vrnemo na začetek te iste pesmi, izvemo najprej, da je križ "kraljevo znam'nje", izvemo pa še nekaj, kar je izrednega, ključnega pomena, da se v šoli križa, kjer uči naš Kralj Jezus, naučimo pravilne življenjske drže, uči nas namreč: "Srčnó se vojskovati". Ta "srčnó" seveda najprej pomeni pogumno, kar vsi razumemo, a je še bolj pomembno nekaj drugega. V besedi je beseda "srce", kar je pomembno, ker se moramo v življenju boriti predvsem "s srcem". Gre torej predvsem za notranji, za duhovni boj. Gre predvsem za "dejanja srca". Ta dejanja so očitno pomembnejša od tistih z rokami in nogami, vsaj če pogledamo našega kralja, čigar roke in noge na križu ne morejo storiti več ničesar. Tisto zares pomembno, kar stori, je na povsem drugi ravni, na ravni srca. Prva zadeva v tej smeri je že prej in je ne preberemo v današnjem odlomku, saj navkljub tej nori zagnanosti ljudi in njihovemu naslajanju and nasiljem, Jezus reče: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). Ta dejanja srca pa se še nadaljujejo in za eno izvemo tudi v današnjem odlomku, saj je Jezus odpustil skesanemu razbojniku. 

Kristus Kralj nas torej uči, naj se odpovemo pretiranemu aktivizmu, ker ni pravi način za dosego pravih življenjskih ciljev, sploh pa ne za "rešitev samega sebe" (Lk 23,35), kot tudi ni prava rešitev za druge (Lk 23,39: "Reši sebe in naju."). Pravi način je očitno "pot srca", a moramo tu paziti, da ne bi spet zamenjali pomena in dali tistega človeškega na mesto tistega, kar misli Sveto pismo pod to besedno zvezo. Pri tej poti, tem procesu, se namreč ne smemo ustaviti le pri čustvih. Tudi čustva so pomembna, a morajo biti vključena v neko širšo zadevo, saj Sveto pismo vedno, ko reče "srce", misli na celoten človekov notranji svet. Gre torej za neki duhovni proces, ki ga je treba narediti. Sveti Janez Vianej nas opozarja, kako malo pozornosti posvečamo prav duhovni rešitvi, veliko preveč pa vsemu drugemu, kar pa potem ne na sodišču življenja, kakor tudi ne na Božjem sodišču, nima nikakršne besede in veljave. 

Poklicani smo torej na to duhovno pot, kjer se bomo naučili gledati s srcem. Ta način gledanja nujno potrebuje vsak verni kristjan, da bi znal primerno gledati in spoznavati stvari v življenju, sploh tiste, ki najbolj uhajajo naši človeški logiki. Moramo priti do spoznanja skesanega roparja, da je tisti, ki se žrtvuje na križu, kralj našega življenja, da je smisel in rešitev samo v njem. Kot nam pove sv. Tomaž Akvinski, je imel skesani razbojnik nekoliko lažje delo, ker je gledal vsaj v človeka - mi danes ne zremo niti v človeka, ko smo pri sveti maši zazrti v sveto hostijo. Z očmi srca pa je mogoče priti do spoznanja iz 3. kitice pesmi "Molim te ponižno": "Vendar Bog in človek tukaj si navzoč..." Kako velika je ta skrivnost. 

Naš križani kralj, daj nam te prepotrebne milosti, odpri nam oči srca, da te bomo spoznali in vzljubili kot kralja svojega življenja, ki edini lahko zares reši človeka.

četrtek, 21. november 2013

Potujoča ladja rešitve in občestva

Sprehod po cerkveni stavbi (3)

Ko enkrat prestopimo prag cerkve, se znajdemo v “cerkveni ladji”, kakor se imenuje osrednji cerkveni prostor, kjer se zbere skupnost vernih. Ladja je tudi sicer zelo star in bogat krščanski simbol, zato se ne smemo čuditi, da ga vključuje tudi krščanski bogoslužni prostor, ki se po tem simbolu tudi imenuje. 

Mogočna osrednja ladja bazilike sv. Petra
Od začetka so Cerkev povezovali z Noetovo ladjo, saj je prav ta ladja prasimbol odrešenja, kot beremo pri Origenu: “Vsi ljudje in živali, ki so bili rešeni z ladjo, predstavljajo ljudstvo, ki se rešuje po Cerkvi”. Tudi sv. Avguštin piše, kako se duše rešujejo po ladji Cerkve, ki je narejena iz lesa, ki ne preperi. Vendar pa se podoba ladje ne omejuje le na rešitev kristjanov v viharjih zgodovine, temveč gre še naprej. 

Za krščansko občestvo sta zelo pomembna še dva vidika, občestvo in potovanje, ki bi mu bilo bolj prav reči romanje. Že res, da se v zidani cerkveni ladji zbere natanko določena skupnost, a se nikdar ne smemo omejevati le na “mi, tukaj zbrani”, ker gre seveda tista prava ladja daleč preko zidanih zidov. Skupnost, ki se zbere, ne zadošča sama sebi in ne more biti utemeljena sama na sebi – velikokrat na to pozabimo, zato pa dajemo prevelik poudarek sami sebi, kot da je to vse, kar je zbrano pri bogoslužju. Občestvo je zbrano, četudi je duhovnik, denimo, v cerkvi sam, saj so vedno prisotni: Troedini Bog, angeli in nadangeli, Devica Marija in vsi sveti ter verne duše, ki se še očiščujejo. 

Po cerkvenih ladjah so zato na takšen ali drugačen način upodobljena nebesa, zlasti s pomočjo barv in tako, da so po ladji posejani svetniki, da bi se ljudje vselej zavedali, kam ta ladja pluje. Pot proti nebesom in občestvo s svetniki pa sta izredno pomembni prvini krščanske vere. Zdi pa se, da v zadnjih nekaj desetletjih stvar ni več pomembna, ali vsaj ni tako pomembna, glede na to, da je teh upodobitev zelo malo in prevladuje belina. 

Ker se zavedamo, pred kom stojimo, ko pridemo v cerkev, se najprej pokrižamo. Skupnost namreč nikdar ni sklicana zaradi sebe, ampak vedno v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Vsi skupaj se zberemo in slavimo Boga, Cerkev na zemlji in Cerkev v nebesih ter vicah. Bog je tisti, ki zbira skupnost. Nekdo pa se lahko zares veseli le takrat, kadar prepozna edinstven dogodek, zlasti, če ta dogodek ni odvisen od naših človeških želja, in bi ga torej lahko zapisali z veliko začetnico. Kristjani namreč slavimo rešenje, ki nam ga je pridobil Božji Sin Jezus Kristus, ki je najprej postal človek, potem za nas trpel in umrl, potem pa vstal. Gre za tisto, kar nas ljudi neskončno presega. To je tisto, kar zares povzroči veselje, ki ni le površinsko, in to je tisto, kar zares združuje in nas, če tako rečemo, sili k praznovanju. Opis cerkvene ladje nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v Novem glasu.

nedelja, 17. november 2013

Kamni so lahko zelo krhki


Najbrž ni treba posebej poudarjati, da smo tudi ljudje današnjega časa zagledani v tisto, v kar so bili pri mogočnem jeruzalemskem templju tudi Jezusovi učenci - v "kamne". "Kamni" so lahko namreč simbol tistega, kar je trdno in konkretno v naših človeških očeh, te pa kar velikokrat, prevečkrat, prevladajo že nad očmi razuma, da niti ne govorimo o tem, da prevladajo tudi nad duhovnimi očmi. Nekaj se nam zdi zares vredno, če je vredno in konkretno v naših človeških očeh, vendar nas evangelij opozarja, da takšen pogled ni pravi. Ne, da ni res, kar vidijo naše človeške oči - tudi to je res, a ni vsa resničnost, takšen pogled ni celosten.

Utrdba Rohtas, Pakistan
Prav k temu, da bi znali gledati na življenje, stvari in dogodke v njem celostno, pa nas vabi evangelij 33. nedelje med letom (Lk 21,5-19). Preizkušnja in hkrati zdravilo za naš omejeni pogled, za naše omejeno gledanje na življenje, je najprej minljivost, potem pa, kot bomo videli, še nekaj drugega. 

Najprej minljivost. Vse, kar je človeško, je tudi minljivo. Minljivi so (bili) tempeljski kamni, saj je prišla vojna in resnično od templja ni ostalo drugega kot tempeljska ploščad. Dela človeških rok so torej minljiva, zato sta človeško delo in napor sicer pomembna, dostojanstvena in vse, kar hočemo, a do določene mere, ker pač dela človeških rok niso večna - zob časa jih pač pohrusta. Človek se torej ne sme ustaviti le pri kamnih, ki so sicer lepi, postavljeni na svoje mesto, a tudi izpostavljeni zakonu močnejšega, kot se je lepo izkazalo v Jeruzalemu, ko so prišli Rimljani, kot se je izkazalo tudi v 1. svetovni vojni s solkanskim mostom, ki ga v izvirniku nimamo več, saj Italijani enakega niso mogli postaviti. Treba je videti onkraj kamnov, onkraj materialnega, ki se izkaže s svojo precej vprašljivo konkretnostjo - ko pride kaj močnejšega, je pač krhko. 

Pod to kategorijo lahko postavimo tudi tisti slogan: "Važno, da je zdravje." Pride bolezen in zdravja ni več. Govorimo pač o telesnem, o fizičnem zdravju, ki mu dajemo ljudje prav bolestno velik poudarek, tudi v pozitivnem smislu, saj pojmujemo zdravje navadno kot odsotnost telesnih bolezni. Zakon močnejšega tudi tu pravi, da so telesne bolezni, ki so pač močnejše od človeškega telesnega zdravja. Treba je torej tudi tu iti onkraj in preko samo telesnega zdravja in tistega, kar se vidi na zunaj. 

Kdor bo znal videti krhkost in minljivost obojega, kar smo omenili, bo znal tudi biti hvaležen za to, dokler ima. Sicer pa velja tisto pravilo, da se tudi fizičnih dobrin človek zave šele takrat, ko jih izgubi.

Preizkušnja in hkrati tudi zdravilo za naš omejeni človeški pogled pa je tudi sila zla, kakor izvemo iz evangelija. Videti je treba namreč, da je minljivo tudi tisto, kar človek zgradi, pa na zunaj ni vidno. Govorimo o naših medsebojnih odnosih, o naših čustvenih, kulturnih, duhovnih in podobnih vezeh, za katere se je treba v življenju neverjetno truditi, da jih zgradimo in vzpostavimo, pa je vendarle tudi to izpostavljeno minljivosti. Če ne prej, se to zgodi s smrtjo, je pa še toliko drugih prvin zla, ki vplivajo na te vezi, kakor lahko vidimo po lastnih skupnostih, za katere smo še včeraj mislili, kako trdne da so. 

Tudi tu velja tisto, kar smo dejali zgoraj za fizične dobrine, da bo znal tisti, ki bo znal gledati preko tega, biti hvaležen za te vezi, zavedajoč se prav krhkosti in minljivosti tudi vseh teh vezi. Sicer bo tudi tu veljalo pravilo, da se bomo lepote vsega tega zavedli, ko bo prepozno. 

Zlo, bolečina, bolezni in, ne nazadnje, tudi smrt, vse to je v evangeliju predstavljeno kot pomembno in še kako močno, ki pa lahko tudi ni dokončno. Odvisno pač, kako se človek odloči. Obstaja namreč sila, ki je močnejša tudi od vsega tega, tudi od smrti, to pa je Božja moč. Bog je močnejši ne samo od vsega človeškega, temveč tudi od vsega hudičevega. Vse to nam je prinesel Jezus Kristus, Božji Sin. Življenje po veri, ki nam ga on predlaga, nikakor ni enostavno. Nasprotno, gre za stalno bojevanje, ki traja vse do smrti. Vendar pa: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje" (Lk 21,19). Večno življenje, torej blaženost v nebesih, si pridobijo samo tisti, ki bodo vztrajali na poti svetosti, četudi pridejo preizkušnje in padci. 

Je torej danes evangeljski odlomek tragičen? Bolj kot tragičen, je realen in nas želi prebuditi iz spanja, tragičen je namreč naš pogled in tragično lahko postane in večno ostane, če bomo pri tem (omejenem) pogledu vztrajali. Če vzamemo za svojega Kristusov pogled, je lahko ta odlomek, kakor tudi vsi podobni, vir veselja.

nedelja, 10. november 2013

Pot posvečevanja

Težava, ki jo pred nas postavi evangeljski odlomek, je resnična težava, ki tare tudi nas vernike danes. Gre za eno od ključnih vprašanj naše vere, na katerega si mora vsak od nas pogosto odgovoriti, to pa je vprašanje "vstajenja mesa in večnega življenja". Tu bi lahko spet šli na odstotke in sociološko gledali na to, koliko tistih, ki se izrekajo za katoliške vernike, sploh veruje v večno življenje. Prišli bi do nekega podatka (le-ta ni ravno "lep"), ki bi bil tudi koristen, vendar bi bili pravzaprav podobni saducejem, če bi ostali zgolj pri tistem podatku. 

Prav lahko se namreč zgodi, da teoretično tudi mi verujemo v te zadeve, da je vstajenje in večno življenje. Lahko to teorijo tudi potrjujemo s prakso, vsaj v določeni meri, saj se določenih verskih pravil držimo - hodimo recimo ob nedeljah in praznikih k sveti maši. Pomeni, da podobno kot pripadniki saducejske stranke v Jezusovem času, tudi mi nekako na zunaj izražamo svojo vero, pravzaprav svojo versko pripadnost, a to še ne pomeni, da tudi s svojim življenjem zares verujemo v "vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku", kar po drugi strani vsako nedeljo zatrjujemo. Tudi zunanja drža je pomembna, da ne bo pomote, a kristjani nismo le po kako uro na teden. Presojanje skozi večnost je zelo pomembno.

Je pa ta večnost lahko nekaj precej nedoločnega in pravzaprav na moje življenje, na moje bivanje tu na tem svetu nima nekega posebnega vpliva, saj ne predstavlja nekega realnega in konkretnega cilja, h kateremu stremim. Vprašanje, h kateremu cilju stremim, bi lahko obrnili tudi tako, da bi se vprašali, komu pa jaz v življenju odgovarjam. Odgovarjam le samemu sebi? Konec koncev, si poglejmo res tudi mi to zadevo o poroki, ki jo pred Jezusa postavijo saduceji. 

Se namreč poročim zato, da si nekoga prilastim, ker sprašujejo, čigava last bo tista žena, ali je pred mano nekaj povsem drugega? To so pomembne reči, ker smo se danes začeli spraševati le še po tem, kar meni koristi. V tej luči presojamo marsikaj, žal tudi naše odnose, pa tudi na zakon, na poroko gledamo na takšen način. Če sem važen samo jaz, potem bo to držalo v vseh pogledih mojega bivanja. Ne bom se povsem posvetil drugemu, kjer ne mislimo samo na bližnjega, temveč tudi na Boga, ker imam druge, pomembnejše reči za početi. Moji odnosi, do Boga in do bližnjega, so nekaj za sproti, za prosti čas, ni pa to nekaj, kar bi mene posvečevalo. Nimam pred sabo nekega cilja, ki gre dlje od konca tega zemeljskega življenja, ker bi sicer gledal drugače na te svoje odnose.

Pa tudi, če že rečemo, da so naši medsebojni odnosi pomembni, temu pa posvetimo tudi dovolj časa, lahko še vedno izključimo večnostno dimenzijo in postanejo medčloveški odnosi cilj sami sebi, vendar pa, kakor nas uči evangelij, to niso. Sveti zakon, družina, mož, žena, otroci - to je vse pomembno, a ne more biti samo po sebi cilj. Lahko umremo tako, da smo sozakoncu in družini posvetili veliko časa in pozornosti, ni pa nujno, da pridemo v nebesa. "Kdor je poročen, naj živi, kakor da nebi bil," nam pravi apostol Pavel (1 Kor 7,29). To ne pomeni, da se je poročiti narobe, da ne bo pomote, ampak, da ni to končni cilj našega življenja, temveč sredstvo za dosego nečesa večjega. Poroka ni neka moja iniciativa,  ampak ena od podarjenih poti, da pridem v nebesa. Tudi novi poročni obrednik nam namreč pove, da je "poroka nova pot posvečevanja dveh krščenih". Pomeni, da sta tudi prej imela vsak svojo pot posvečevanja, namreč samskost, sedaj pa je to postala poroka. Mislim, da smo vsaj malo te sreči razumeli. Seveda imamo za posvečevanje še druge poti, kakor je posvečeno življenje v duhovništvu ali redovništvu. Tudi vdovstvo je ena taka pot. Tudi, če se nekomu v zakonu zalomi, ima še vedno možnost posvečevanja, če jo želi koristiti v danih okvirjih in možnostih. Tu bi sicer bilo materiala za še kako pridigo. Seveda posledično velja kot izključevanje večnostnega vidika nezakonska skupnost (takšna in drugačna) ali samo civilna poroka kristjana - nobena od teh ni pot posvečevanja, temveč stranpot.  

Vsak od nas ima možnost, da doseže nebesa, saj je Kristus prinesel rešenje vsem ljudem, a se je treba za to v celoti odločiti, ne le teoretizirati. Če z resnim namenom stopimo na to pot posvečevanja, potem tudi Božja milost ne bo izostala, ker bo v tem primeru cilj zares posvečeval sredstva. Pa še nekaj, ne bom zaprt samo v iskanje lastne koristi, temveč bom zares znal iskati korist drugega in se tudi razdajati, ker odpiranje Bogu odpira moje srce tudi za bližnjega.

torek, 05. november 2013

“To so vrata h Gospodu”

Sprehod po cerkveni stavbi (2)

Kot smo nakazali zadnjič, predstavljajo pravzaprav cerkveni prag vrata, s katerimi pridemo do vsega tistega bogastva, ki ga je v stoletjih prevzelo nase krščansko dejanje prestopitve praga cerkve. Tudi po obliki naj bi se cerkvena vrata razlikovala od navadnih, zato navadno zgoraj niso bila upognjena. V “Navodilih o cerkveni gradnji in opremi” pravi sv. Karel Boromejski, milanski nadškof, naj vrata cerkvenih stavb “ne bodo zgoraj upognjena, glede na to, da se morajo razlikovati od civilnih vrat, ampak naj bodo pravokotna, kakor je moč videti v najstarejših bazilikah”. 

Pomeni, da pri vratih nikakor ne gre le za funkcionalnost, temveč za globoko simbolično vrednost.
Portal v Chartresu
Zadnjih petdeset let bi nas sicer radi prepričali drugače, češ da je treba stremeti k uporabnosti, a pri tem pozabljajo na dejstvo, da je človek bitje simbolov, krščanstvo pa, če tako rečemo, “vera simbolov”, brez katerih njeno sporočilo ne doseže svojega učinka. Francoski cerkveni pravnik in strokovnjak za bogoslužje Viljem Durand (1230-1296) je v 13. Stoletju napravil “Rationale divinorum officiorum”, ki je kaj kmalu postal temeljnega pomena za razumevanje simbolike cerkvenih arhitektonskih elementov, bogoslužnih predmetov in oblačil. Glede vrat piše takole: “Vrata cerkve predstavljajo Kristusa, kakor beremo v evangeliju: “Jaz sem vrata, govori Gospod””. Ta navedek nam pove, kako je prek Kristusa postalo ljudem bližnje tisto, kar je prej bilo daleč – odnos z Bogom in vse tisto, kar je prej bilo nedostopno, drugo, oddeljeno. 

Kakor pa vrata cerkve nimajo le funkcionalnega pomena, na enak način tudi niso le simboličnega pomena, ampak celostno vplivajo na človeka, saj kažejo, kako je treba v svet prostor vstopiti. Človeškemu telesu določijo ritem in pravilno držo, kakor tudi drži, da pomagajo vzpostaviti pravilno duhovno držo tistega, ki stopa čez cerkveni prag. Tu pa preidemo na srčiko krščanskega oznanila, saj človek z lastnimi na noben način ne more premagati razdalje med njim in Bogom, ampak je Gospod tisti, ki daje pobudo, ki se sklanja k človeku. Prav zaradi tega imajo mnoge cerkve bogate portale, kjer so bogate upodobitve, najpogosteje pa vidimo nad vrati Marijo, ki drži v naročju Jezusa in ga predstavlja vsem tistim, ki vstopajo v cerkev. To je jasno sporočilo, da prek cerkvenega praga, v dejanskem in prenesenem smislu, lahko stopimo samo “po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu” – to nam omogoča samo Bog, ki je postal človek. Tu na zemlji nam omogoča vstop v svetišče, kar je prej bilo nemogoče, kot smo zadnjič dejali, potem pa vstop v nebesa. 

Jezus Kristus je s svojim rojstvom napravil vhod v svetišče, predstavlja pa tudi vodo in kri, ki sta pritekla na križu iz prebodene strani. Zato se je treba brž zatem, ko prestopimo prag cerkve, pokrižati. S tem želimo ne samo obuditi spomin na sveti krst, ampak nakažemo, da želimo stopiti s celotno svojo osebo naproti Očetu, vendar to pomeni, da se bomo pustili - v duhu svetega krsta – ko smo bili od zgoraj prerojeni, oblikovati Svetemu Duhu, da bomo vse bolj podobni Kristusu. Ko smo enkrat prestopili cerkveni prag, začenjamo pot, ki nam razodeva in nam daje predokus tistih obljub, ki jih Bog že “generacije in generacije” daje svojim zvestim. Tako v bistvu to pomeni, da ko smo znotraj cerkve, nismo zaprti, ampak se nam odpirajo nove dimenzije in drugačen pogled na resničnost, stvarstvo se znotraj pravzaprav pokaže v vsej svoji resničnosti, tako da ta oddelitev od posvetnega pravzaprav ne pomeni omejitve, ampak razširitev obzorij.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 03. november 2013

Grešniki in "dobri ljudje"


Prilika o Zaheju je izredno sporočilno bogata, predvsem pa je to tista zgodba, ki nam lahko pomaga pri iskanju svoje identitete, kakor tudi identitete cerkvene skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto. Drži tista trditev pokojnega zamejskega duhovnika, da smo “skupnost spreobrnjenih grešnikov”, čeprav je to spreobračanje za kristjana kar celoživljenjska naloga in nikdar končani proces, tako da je zares spreobrnjeni grešnik šele takrat, kadar je v nebesih, saj mu v nebeški slavi zares ne zmanjka družbe pri vseh spreobrnjenih grešnikih, ki so že tam.

Etikete, ki si jih ljudje med seboj nadevamo, lahko naredijo izredno škodo, predvsem pa zanje drži, da same po sebi ne prinesejo nobene spremembe in rasti. Kaj mi pomaga ugotavljati, kdo nekdo je, ko pa ne vemo niti, kdo smo sami. To primerjanje, ki smog a obdelovali že zadnjič v priliki o farizeju in cestninarju, ne pelje nikamor. Pelje pa lahko daleč tista vrsta primerjanja, ki ga uporabi Zahej.

Da je ta možakar nizke postave navajen boriti se zase, nam je jasno iz evangelija, saj kar tako ni mogel postati “šef” med cestninarji – potrebnega je bilo kar nekaj komolčarstva. Obenem se je tudi navadil, da ga niso zanimale sodbe vseh tistih “dobrih” ljudi, ki so ga sicer označevali za grešnika, a so mu po drugi strani to njegovo posebno grešnost, ki je prinašala denar, zavidali. Tako kot je danes  kar lepa skupina ljudi, ki so si izborili lepo kariero, z bogato službo in veliko finančnimi sredstvi, tako je veljalo tudi za našega Zaheja. Vendar to ni bilo dovolj, ker ni vedel, kdo pravzaprav je. Vedel je, kaj si drugi mislijo o njem, ni pa on sam vedel, kdo je.

Tu se za nas postavlja podobno vprašanja – ali pri tem, ko sodim in presojam druge, jih kritiziram in opravljam (to je človeško početje, ki nas kar povečini krasi, izjeme so zares redke), sploh vem, kdo sem jaz sam? Mi to početje kaj koristi pri tem? Iz evangelija izvemo, da če hočemo zares spoznati, kdo smo, moramo najprej spoznati Jezusa. Mi si mislimo, da to za nas že drži, saj pravimo, da Jezusov nauk poznamo in je dober. Vendar potem pride do konkretnih življenjskih položajev, ko ta dobri Jezusov nauk odpove, ker je bi lena sama teorija, v praksi pa zame bolj kot Jezusov, zame drži moj lastni nauk. Ta moj lastni nauk mi pa ne prinaša ničesar novega v življenje.

Iz evangelija tako izvemo, da se je primerjati treba z Jezusom Kristusom, izpeljali pa bi lahko še tisto, kar smo zadnjič dejali, da se moramo primerjati še z Devico Marijo in svetniki. Kakor Zahej mora namreč vsakdo od nas zase ugotoviti, da je grešnik, kar pomeni tudi, da je njegov pogled na življenje napačen. Potem pa je tu tista pot spreobrnjenja, ki gre po petih korakih: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, izpoved grehov in pokora. Teh pet korakov je kristjanu potrebnih tudi za dobro spoved, kjer – kot verujemo – se izbrišejo naši grehi in prejmemo Božje odpuščanje, ostane pa za nas še naloga, da po najboljših močeh popravimo krivico.

Vse to pa je mogoče zato, ker naš Gospod Jezus na nas gleda drugače, kakor mi ljudje gledamo nase. Čeprav je na našem srcu še tako velika plast pepela, pa je vendarle mogoče, da se ta plast očisti in bo spet zažarela žerjavica, ki se skriva spodaj. Vsak od nas je namreč Božji otrok, ki lahko vse dokler živi, pride do spreobrnjenja in Božjega odpuščanja. Tiste besede Male Terezije, da je vsak od nas potencialni svetnik, niso iz trte izvite, ampak še kako držijo. Zato pa bi bilo veliko bolj koristno, če bi si med sabo raje pomagali, da bi bolj spoznali Jezusa, Marijo, svetnike in svetnice, kot pa, da se stalno obkladamo z ne preveč lepimi sodbami. Če smo mi tisti, ki hočemo uničenje nasprotnika, je Bog tisti, ki tega noče, ampak želi, da se človek spreobrne in zveliča. Ljudje, “dobri” in “grešniki”, smo ustvarjeni po Božji podobi, a ni samo tisto javna grešnost, ki zamegli to podobo, temveč tudi tista “privatna” grešnost, ki se odvija navadno le v manjšem krogu ljudi, ko imamo nekoga po zobeh. Spreobrnjenja in odrešenja pa potrebujemo eni in drugi.