četrtek, 2. september 2010

Cerkveni dokumenti

Za ta zapis sem se odločil v torek, ko smo bili na obisku pri videmskem nadškofu Mazzocatu - ta je na dan potegnil tri dokumente, ki naj bi rešili težave v videmski Cerkvi, kakor tudi v vsej Furlaniji - Julijski krajini. 'Ko je Cerkev v krizi, prizvede goro papirja,' sem dejal bratu duhovniku ob sebi. Spomnil sem se, kako sem pred časom bral kritični zapis glede gore papirja, ki ga tiska Cerkev, pri Vittoriu Messoriju, priznanem italijanskem katoliškem publicistu. Zdaj ta zapis ponujam tudi vam, dragi obiskovalci Vončotovega portala. Čeprav zadeva ni tako kratka, pa jo želim podati v celoti, da bi tudi vi vsaj nekoliko začutili Messorijev slog pisanja (popolnoma je v prevodu to seveda nemogoče, pa vendarle). Seveda je treba upoštevati, da Italijani ne znajo pisati kratkih povedi, razen če je to nujno. Naj spodbudi vašega kritičnega duha, četudi ne boste - iz več razlogov - članka v celoti prebrati.

Gre za potrditev, ne za odkritje. Mislim na raziskavo, ki jo je izvedla ena izmed najbolj razširjenih revij med italijanskimi duhovniki. Kot je bilo jasno pričakovati, so ugotovitve potrdile, da ploha papirja, ki se zliva z vseh stopenj cerkvene hierarhije, duhovnike in redovnike (tudi redovnice, stvar pa se dotika tudi "angažiranih" laikov) spravlja v čedalje večje težave.

S strani Italijanske škofovske konference (CEI) naj bi v zadnjih letih (razmišljanje je bilo pisano sredi Devetdesetih, op. prev.) izšlo več kot tri tisoč na gosto popisanih strani dokumentov. Več drugih tisočev strani je prišlo strani vse bolj zapletenega birokratskega stroja Rimske kurije, Kongregacij, Tajništev, Komisij, skratka iz vseh tistih starih in novih struktur, ki so v pokoncilskih letih več kot podvojile število zaposlenih, kljub vsem namenom "decentralizacije". Tudi papeški nauk je doživel viden pospešek, saj je v prvih desetih letih pontifikata Janez Pavel II. napisal več enciklik, ki so tudi daljše, kot kateri koli njegov predhodnik. Seveda ne najde nobene primerjave v preteklosti število njegovih govorov - ki so pogosto univerzalnega in ne le lokalnega značaja - ki jih je imel med svojimi številnimi potovanji. Temu naj dodamo še dokumente, zajetne kakor zvezki enciklopedij, ki sintetizirajo razprave Škofovskih sinod, katerih sklici (začetno so ti bili predvideni le v primerih težkih in nujnih težav Cerkve /tu se prevajalec sprašuje, kako da ni bila sklicana sinoda pred par meseci, ko so Cerkev - in jo še - pretresali spolni škandali/) so sedaj postali kar nekaj rednega na določen časovni interval, ki pa je po navadi tako kratek, da je še s strani samih škofov prišlo "moledovanje", da bi se to dogajalo bolj poredko.

Kot pravijo skoraj v en glas tisti, ki so se udeležili raziskave, se tako silna nova obilica besed kaj lahko sprevrže (gre za neizprosno pravilo) v svoje nasprotje, v neke vrste mrk, saj je nemogoče preživeti dobršen del dneva ne samo ob preučevanju, ampak tudi ob trudu, da bi osvojili ali prenesli v življenje (kakor bi želeli avtorji) napotke, ki dežujejo z vseh ravni Cerkve. Tako bi med najnujnejšimi - in morda najbolj dobrodejnimi -  reformami (kakor so zahtevali tudi ugledni cerkveni dostojanstveniki) bila razglasitev nekega "sobotnega" obdobja, kjer bi cerkveno Učiteljstvo vseh stopenj z obdobjem tišine, Cerkvi dovolilo prežvečiti gromozanski "kup", ki se je nakopičil v vseh teh letih (če je Messori pisal to sredi devetdesetih, si lahko predstavljamo, da je po dobrih petnajstih letih kup postal še večja gora, op. prev.).
Spet drugi so izrazili prepričanje, da nezmožnost že samo prebrati tisoče strani, ki oblegajo katoliško "malo čredo" preživelih, izhaja ne le iz nezaslišane količine, ampak tudi iz spremembe "sloga". Če se je namreč v preteklosti po vsej verjetnosti pretiravalo z jedrnatostjo, redki cerkveni dokumenti pa so bili suhoparni in kratki seznami stvari, ki jih je bilo treba potrditi ali zavrniti (licet - anathema sit), se je sedaj šlo v drugo skrajnost. Vsakokrat, ko se obravnava določeno vprašanje, se začne vedno od začetka, z izhodišči, definiranjem izrazov, zgodovinskimi temelji, tako da dokument dobi podobo biblično-teološko-sociološkega traktata. Preden se pride do bistva, se včasih porabi na desetine strani s stotinami navedkov iz Svetega pisma in dokumentov predhodnega učiteljstva (če bi citirali le koncilske odloke, bi bilo še v redu, op. prev.), zraven pa so še fenomenološke analize sodobnega sveta, njegove kulture, njegovih vrednot in stranpoti. Na ta način je delo (morda...) bolj kvalitetno, pogosto spoštovanja vredno po popolnosti (vprašanja obdela z vseh vidikov, op. prev.), vendar na račun pastoralne učinkovitosti, ki bi vendarle morala biti osnovni cilj tistih strani.
Da seveda ne pozabimo, da so dokumenti plod raznih komisij, torej so podrejeni pravilom skupinskega dela - iskanje skupnih točk med različnimi deli nujno pripelje do "kompromisnih" trditev, ki lahko včasih celo hkrati nekaj potrjujejo in zanikajo, kar spet pomnoži besede. Te so kratke in jasne samo tedaj, ko so prepričanja prav tako jasna in jih v polni odgovornosti podpiše ugledna osebnost, ki hkrati sprejme dobre in slabe strani napisanega. Zdi se, da so tudi v Cerkvi le redki, ki si to še upajo narediti.
Če nadaljujemo z jasnim govorjenjem, tisto parresío, s tisto "odkritosrčnostjo", ki jo nam vernikom priporočajo prav mnogi od teh dokumentov, ki bi se lahko v jezikovnem slogu iz leta 1968 označili kot "prejemniki uslug cerkvenega učiteljstva", Cerkev po svojem človeškem elementune more uiti zakonom, ki vladajo vsaki človeški instituciji. Med temi zakoni je eden, ki neizprosno spominja, da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo istovetnosti, morda celo na neko nezavedno negotovost.

Ker se tisti, ki veruje v evangelij, ne bi smel bati resnice, ki je pogosto boleča, je pa tudi - kot pravi sam Kristus - edina, ki osvobaja, imamo kaj razmišljati. Da ni verbalna poplava s strani cerkve, namesto znamenja vitalnosti in bogastva (kakor mnogi, ko tolažijo sami sebe, trdijo), znamenje nekega stanja, ki nas spodbuja k pogumnemu, morda tudi neizrosnemu, izprašanju vesti pri samih koreninah? Kot da bi  - v krizi, če že ne vere, vsaj "istovetnosti", katoliškega pogleda na svet (Katholische Weltanschauung, kakor pravijo Nemci) - mislili, da bomo težavo rešili tako, da si ne bomo zastavili par osnovnih in krutih vprašanj, ampak da bomo najprej napravili nek "transfer" (da bomo krožili, če rečemo s starimi Slovenci, kakor mačka okrog vrele kaše, op. prev.), najprej z enim dokumentom, potem s serijo komentarjev na ta dokument, potem z organizacijo simpozija na temo dotičnega dokumenta, potem pa po vsej možnosti še enga, na katerem bi se razpravljalo o rezultatih prvega.
Po drugi strani, najbrž tu deluje še druga sociološka stalnica. Že smo pisali o vse večji "birokratizaciji" Cerkve (članki so izhajali vsak teden v pomembnih časopisu "Corriere della sera" kot kolumne, pod naslovom "Vivaio"op. prev). Vsaka struktura, vsaka ustanova mora nujno upravičiti samo sebe, svoj obstoj in funkcionarje, ki delajo pod njenim okriljem. V industrijskem ali trgovskem podjetju, upravičijo različne stopnje te strukture svoj obstoj v proizvodnji ali prodaji blaga ali uslug. Sama državna birokracija, čeprav v svoji zaspani ravnodušnosti, mora (ali bi morala) delovati v stvarnosti ter zagotavljati administracijo in usluge.

Toda Cerkev, tudi po svoji institucionalni plati, ni ne podjetje ne ministrstvo - talent, s katerim mora trgovati in ga vnovčiti ni nič drugega kot Božje beseda. Iz tega nujno sledi, da je novi, bujno razraščeni (Messori uporabi besedo 'hipertrofičen', op. prev.) razred "funkcionarjev svetopisemske besede" na nek način prisiljen upravičiti samega sebe s tem, da množi - drugega niti ne more - človeške besede: dolg dokument, izjavo, še en simpozij...

Dobro se seveda zavedamo občutljivosti in zapletenosti težav, kakršne so te, na katere smo skušali nakazati. Zavedamo se tudi, da je na tem mestu - kakor tudi povsod drugod - naše prepričanje napačno. Če je tako, bomo rde volje spremenili svoje prepričanje. Med darovi, ki bi jih radi posebej skrbno ohranili, je tista, ki je danes še posebej dragocena in redka, da rečemo, če je treba: "Motil sem se". In zelo imamo radi opozorilo Charlesa Péguyja vsakemu verniku: "Nihče izmed nas ni cerkveni oče. Veliko je že biti njen vredni sin...".

Kljub vsem tem zadržkom pa se nam zdi, kakor je potrdila raziskava, iz katere smo izhajali, da težava obstaja, zato obstaja tudi potreba, da se vprašamo po vzrokih. Ne nazadnje nas k obravnavanju takšnih vprašanj spodbuja dejstvo, da je med najpomembnejšimi dokumenti preobilne proizvodnje cerkvenega učiteljstva tudi spodbuda laikom, naj delujemo v življenju Cerkve, ki se oddaljuje od zastarelega sloga pisanja. V tem slogu je bil položaj (kakor je dejal veliki dominikanski teolog Yves Congar) nas vernih laikov trojne vrste: "na kolenih pred duhovnikom, sedeč pod prižnico in z rokami v žepu, da bi iz njega vzeli denarnico".

- Vittorio Messori, La sfida della fede (Milano: Sugarco edizioni, 2008), 213-216.