Da nas ne odplakne

V tednu po nedelji »šestdesetnici« Cerkev daje v premišljevanje vesoljni potop. Ta dogodek je povezan s priliko o sejalcu iz evangelija, in sicer gre pri potopu za resnični dogodek, ki ga poznajo praktično v svojem izročilu vse velike civilizacije, medtem ko je evangeljska podoba sicer nekako vzeta iz življenja, vendar pa naš Gospod v svojih prilikah vedno obrne stvari drugače, kakor pa so v resničnosti. Božja logika, zato pa logika nebeškega kraljestva namreč ni enaka človeški ali tudi naravni logiki, ker gre pač za nadnaravno, Božjo logiko. Kateri pametni sejalec bi namreč kar tako vsepovsod metal dobro, rodovitno Seme? So pa to Božji darovi, njegova milost. Gospod seje na njivo sveta, ki je takšna in drugačna, a to pomeni, da seje v človeška srca, v dušo. Teren je takšen in drugačen, prav kakor Gospod priliko razloži učencem. Zgodba o potopu pokaže, kako je to že od vedno v praksi oz. kako Bog spoštuje človeško svobodo. Dovzetnost za njegovo milost je takšna in drugačna, v izprijeni družbi ali civilizaciji pa srca postanejo kamnit teren, kamor Božje seme nikakor ne more prodreti. Že precej ljudstev je skozi zgodovino propadlo in še kaj jih bo, le malo se jih reši, a vendarle se vedno ohrani neki sveti ostanek, iz katerega se spet razvije številčen rod. Ladja rešitve s sredstvi zveličanja je seveda sveta Cerkev, v resnici pa je na tej ladji, kakor smo večkrat povedali, le malo ljudi. Kakor pravi Dom Chautard v svoji duhovni knjigi 'Duša vsakega apostolata', imamo kristjani s tem oznanjevanjem še ogromno dela, pač vsakdo na svojem mestu in v svojem stanu.

Prilike so tako obrnjene, da kristjani, potomci Jezusovih učencev, pač potrebujemo posebno razlago, nekdo nam mora sveti katoliški nauk pač pravilno razlagati, kakor ga je Cerkev torej vedno, povsod in vsem razlagala, če rečemo s sv. Vincencijem Lerinskim. To je to apostolsko izročilo, o katerem govori sv. Irenej – kar so učenci prejeli od Gospoda, to se je izročalo naprej in naprej. Sicer ljudje lahko gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in razumejo… Nihče ne potrebuje nekih sodobnih razlag, ki bi bile v skladu z duhom in miselnostjo časa, vsi pa v bistvu hrepenijo po resnici. Kakor pa se je zgodilo sv. Pavlu v Atenah, se vedno najde neka skupina ljudi, ki sliši enkrat tradicionalni, torej pravi, nauk, pa reče, da bi ga radi poslušali še kdaj – že iz izvirnika se razume to, ne pa, da so Pavla vzvišeno odslovili... Dom Chautard pravi, da ljudje pač potrebujejo poučevanje pravega nauka. Duhovniki dosežemo omejeno število ljudi, zato mora tudi vsak vernik delati svoje apostolsko delo, kjer v življenju pač je. Mnoge bo res življenje odplaknilo, nekateri pa bodo sčasoma razbili trda tla svojih src, da bo počasi lahko kaj sadu.

Sveti Pavel nam pove resnico, kako težko je biti pričevalec v življenju. Ni čudno, da je prav ta beseda uporabljena za mučence, saj je vse skupaj bolj mučno kot pa ne. Pa saj se vidi že vsak dan doma, kako težko delo je vse skupaj, nad sabo, nad otroki, ko se trudi za vzgojo… Vendar pa moramo, vztrajati in trdo delati, zaupajoč v Božjo milost, ki prihaja na pomoč naši krhkosti, kakor nas uči sv. Pavel. Gospod vsem nam pravi, da nam zadostuje njegova milost, ki dopolnjuje in dograjuje na naši krhkosti. Premalo res zaupamo vanjo. Noetova zgodba pa nam govori tudi o redu v duhovnem življenju in življenju nasploh, kar vsi mi današnji ljudje težko slišimo in razumemo, pa se res ni za hvaliti s tem. Treba si je postaviti neke vrste red in organiziranost, kdaj in kako stvari delamo. Imamo čas za osebno in skupno molitev, za branje, za delo. Kako delamo svoje delo? Vemo, koliko časa gre v nič zaradi tega, kar je v evangeliju – skrbi tega sveta… Koliko vsega nam pojedo elektronske naprave, koliko vsega nam razbijejo, bi pa mi, nasprotno, morali zbirati in se večkrat zbrati. V postnem času, ki je pred nami, lahko precej naredimo na tem področju, zato naj ne gre kar tako mimo. Če se ne bomo zakoreninili, nas bo pač odplaknilo.

Zakaj popravek molitve Oče naš ni dober ... oziroma je celo luteranski?

Vsake toliko časa spet pride na površje vprašanje očenaša oz. prevoda Gospodove molitve, zadnje čase sicer bolj glede izbire besede "skušnjava" ali "preizkušnja", vendar pa je julija leta 2022 celjski škof Matjaž odgovarjal tudi na različico, uvedeno v Italiji, ki jo tu obravnavamo, povzeto po strani Il cammino dei tre sentieri. Kakor smo že imeli priložnost reči glede skušnjave, je beseda seveda ustrezna, ker najbolje odslikava dvojni pomen izvirne besede - gre tako za preizkušnjo, kot tudi za skušnjavo. Druga zadeva pa je popolnoma zgrešena, pa bomo sedaj videli, zakaj. 

1.V cerkvah po Italiji se na koncu molitve Oče naš ne reče več . ..in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč: ...in ne zapusti nas v skušnjavi (non abbandonarci alla tentazione). Sprememba je bila narejena, ker naj bi italijanski "indurre" (latinsko "inducere", slovensko "vpeljati") povzročal nesporazume glede tega, da bi lahko Bog neposredno vodil človeka v skušnjavo.

2.Pravzaprav ima v aramejščini "vpeljati" permisivno vrednost, zato je pomen, da ne dovoli, da bi padli v skušnjavi. Božja neskončna modrost namreč dopušča skušnjave, da bi se z njimi lahko očistili in po njih dosegli zasluge, če jih premagamo in v njih, ko pridejo, ne pademo - ne naredimo greha, torej.

3.Vendar preidimo k spremembi. Eno bi bilo torej reči ne dovoli, da pademo v skušnjavi, povsem drugo pa ne zapusti nas v skušnjavi. Ta izraz predstavlja resno težavo, saj nas Bog ne more zapustiti v skušnjavi. Človek lahko zapusti Boga, Bog pa nikdar ne more zapustiti človeka.

4.Pravzaprav ta izjava, to je treba povedati, diši po luteranizmu. Luter namreč predlaga voluntaristično in nominalistično pojmovanje Boga. Po njegovem mnenju je filozofija nekakšna "satanova prostitutka", po kateri je Boga mogoče priznati le z vero (fideizem). Od tod izhaja nezmožnost pojmovanja Boga kot Logosa, temveč le kot bitja, ki je onkraj dobrega in zla; od tod tudi možnost, da lahko Bog nekaterim pomaga, druge pa celo zapusti. 

To pojmovanje recimo najdemo v Bergmanovem filmu 'Zimska svetloba', ko na koncu zakristan pastorju razlaga Kristusovo zapuščenost in pravilno pove, da so vsi učenci Gospoda zapustili, potem pa gre v luteransko pojmovanje: "Najhuje pa je šele imelo priti. Ko je bil Kristus pribit na križ in je tam v bolečini visel, je zaklical: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Zaklical je glasno, kolikor je mogel. Mislil je, da ga je njegov nebeški Oče zapustil. Verjel je, da je bilo vse, kar je učil, laž. V trenutkih, preden je umrl, so Kristusa razjedali dvomi. Zagotovo je to moralo biti zanj njatežje? Božja tišina." Kar je potem dvomeči pastor potrdil. Če stvari razlagamo po človeško in samo čustveno, zlahka pademo v nevarnost zmote, zato je treba vselej temeljiti na pravih prevodih in pravih razlagah. Tako tudi vemo, da je Kristus bil prepuščen skušnjavam, ki pa jih je vselej premagal, na križu pa je s prvo vrstico psalma mišljen celoten psalm, kakor je judovska navada, kjer pa potem najdemo zaupanje v Boga. Kot vedno - težava ni v prevodu, ki bi bil napačen, ampak je težava v tem, da je treba ljudi katehizirati, jim stvari razlagati, kakor je prav. To pomeni tako, kakor je Cerkev vedno, povsod in vsem razlagala in učila. 

Priprava na dobro in trdo delo

Vstopili smo v predpostni čas, ki je ogrevanje za postni čas. Postni čas je seveda tisti pravi stadion, kjer bomo zares tekmovali, kakor sv. Pavla poslušamo v današnjem berilu, vendar pa se mora vsakdo na tekmovanje pripraviti. To tekmovališče je seveda svet, je življenje, pa vemo, da se mora tudi vsak človek pripraviti, preden, kakor rečemo, gre v svet oz. v življenje, ko odraste. Na to tekmovališče moramo vstopiti, hočeš-nočeš, vsi ljudje, ki odrastejo, vendar nam Apostol pravi, da bodo nagrado prejeli le tisti, ki bodo zmogli lahkotno in svobodno teči. Marsikaj torej obstaja, kar bi nas moglo ovirati, da bi ne prav tekli. V predpostnem času se tako moremo pripraviti na to tekmo, ki bo tekma vsakogar s samim seboj, pa tudi, kakor drugod pravi sv. Pavel, "s svetom, mesom in hudičem". Vsako leto imamo tako priložnost, da se usposobimo, izurimo, osvobodimo za tisti življenjski tek, ki je najpomembnejši, vendar nam nagrada pripade le, če pridemo do konca, do cilja. Plačilo je, kakor pravi evangelij, za vse enako, gre pa seveda za nebesa, za gledanje Boga. Vendar pa to Božje gledanje ni samo nekje daleč v prihodnosti, temveč je že tu in zdaj - gre za sposobnost bolje razumeti in prepoznavati Božjo voljo, za gledanje na svet, življenje in bližnjega, ki je Božje in podobno.

Tekma se nikdar ne konča in nas sv. Pavel opozarja, da nihče ni varen, da ne pade. Dom Gueranger nam pravi, če smo morda večji od Apostola narodov? Vemo, da se z njim ne moremo primerjati, še on pa pravi, da se stalno trudi, ker se v njegovem srcu še ni polegel strah pred tem, da bi odpadel. Nihče torej še ni na koncu in ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Žal pa je veliko tega mišljenja, češ da smo že dobri takšni, kakršni smo, da le ni slabše. Že res, da je potrebno vse voljno sprejemati, kar nas doleti, tudi razmere in tako, vendar to še ne pomeni, da je treba na mestu obstati. Nasprotno, stalno je treba delati in se truditi, da bi se stvari izboljšale, narediti vse, kar je v naši moči. Najbrž marsikdo lahko najde v svojem rodu kakšno takšno figuro, ki je s trdim delom in prizadevanjem izboljšala kaj zase in za svojo družino ali svoj rod - podobno je seveda tudi v trudu za krepostno in duhovno življenje. Skratka, mi se moramo močno truditi, pa pride pomoč nebeške milosti. Ta pomoč ne bo nikdar izostala, da se ne bi končal niti naš tek po pravi poti. Kakor pravi stopniški spev današnje maše, so Gospodove oči vedno obrnjene na tistega, ki dela in trpi.

Pri evangeliju pustimo interpretacijo cerkvenih očetov, da bi se posvetili duhovnemu sporočilu za nas ljudi, saj nas tudi evangelij uči, kako si moramo nagrado v tem življenju, še bolj pa v naslednjem, v nebesih, zaslužiti s trdim in poštenim delom. Kakršnakoli nevoščljivost ne bi smela imeti mesta, ker tudi vsak od nas zapravi veliko priložnosti in časa. V tem smislu imamo mladostno dobo, potem odraslo dobo, ki jo naznanja poldne, nazadnje pa je starost. Ko si enkrat najet, ko si torej v Cerkvi, moraš pošteno in trdo delati, ne moreš odlašati na kasneje, češ da bo še priložnost. Kakor pravita Sveto pismo in bogoslužje - zdaj je čas milosti, zdaj so dnevi zveličanja. Kdo ve, če dočaka poldne, pa potem večer? Pa tudi, nam pravi Gueranger, naj si tisti, ki so že bili poklicani, ponovno prejeli Gospodov klic, saj je tisti zadnji klic rezerviran tistim, ki ga sploh še niso prejeli. To pa ne pomeni, da Bog ne bi dal dovolj milosti vsakemu, da se spet vrne na delo, ki ga je bil opustil.