četrtek, 25. december 2014

Pomembnost drobnih stvari

Božič vsakokrat znova opozarja ljudi, da imamo “prevelike oči”, zato pa ne znamo videti, kako se lepota in bistvo skrivata v navidez majhnih in nepomembnih stvareh. Iščemo vselej nekaj velikega, pomembnega, dragocenega, pa gre mimo nas. Dogaja se to zaradi tistega paradoksa, ki je v samem središču božičnega praznika, ki ga omenja tudi G. K. Chesterton: “Središče in moč celotnega stvarstva je moč najti v stvareh, ki so na prvi pogled majhne vrednosti…” 

Če tako pogledamo, je že sam nebeški Oče stvari obrnil na glavo, ko je mater svojega Sina poiskal v
majhni podeželski vasi, ki se je nahajala v obrobni deželi palestinske province. Govorimo seveda o Nazaretu, ki v Stari zavezi še omenjen ni bil, (čeprav se evangelist Matej sklicuje na preroke - 2,23), pa ga je vse odtlej, od angelovega oznanjenja Mariji, doletela svetovna slava, kakor tudi ubogo “Gospodovo služabnico”, ki jo “blagrujejo vsi rodovi”. Tudi, če se ozremo na Betlehem, je to bilo sicer Davidovo mesto, pravzaprav mestece, a že zdavnaj ni pomenilo več veliko, ker je pač središče vsega bil in, vsaj za Jude, ostal Jeruzalem. In vendar se je Božji Sin rodil tam in ne v Jeruzalemu, kjer so pričakovali pravega Božjega maziljenca. Pravzaprav pa moramo biti natančni tudi tu, ker se ni rodil v samem Betlehemu, temveč na njegovem obrobju, pa še to ne v kaki krčmi ali hiši, temveč v hlevu, natančneje v jaslih. 

Če pa gremo potem naprej, se je ta “paradoks jasli”, kot ga imenuje Chesterton, izgubil iz razno-raznih teoloških razglabljanj, kjer so bile spet pomembnejše tiste važnejše in večje reči, ohranil pa se je v božičnih pesmih, ki so odraz splošnega čutenja ljudi in njihove vere. Slednja seveda potrebuje tudi razglabljanja, v svojem bistvu pa ostaja preprosta in majhna. Zaveda se dejstva, “da je obstajal trenutek, ko je Večni vladal stvarstvu v živalskem hlevu”. Ko je torej Najpopolnejši postal človek, je to postal na najbolj ubog in ponižen način, kar je mogoče, če potem temu še dodamo, da se je rodil v nepopolni družini. Te zadeve torej najdemo v preprostih ljudskih pesmih, ki se nam zdijo že preveč banalne v svoji preprostosti, ko hlepimo po bolj popolnih in kompliciranih zadevah na vseh področjih. 

Vzemimo za primer recimo pesem “O jaslice borne, lesene”, ki v drugi kitici pravi: “Za zibel vas Kralj je izvolil, Očeta nebeškega Sin; kot dete človeško prinesel nam mir je z nebeških višin.” V tretji pa pravijo v zaključku: “Ste postelj’co mu ponudile, ki so jo odrekli ljudje.” Pa potem še v zadnji kitici: “Človeka-Boga ste sprejele, ko so ga izgnali ljudje!” Jasno je predstavljen paradoks jaslic, ki nam pove, kako izgubljamo številne priložnosti v življenju zaradi naših velikih oči, kot smo dejali v začetku. Žalostno je, da izgubljamo v tem oziru tudi priložnost, da bi končno res srečali Boga, da bi “Beseda postala meso in se naselila v nas”, ko pričakujemo s strani Boga prihod z velikim pompom, v očitnosti, da bi ga v sebi zares “čutili”… Jaslice nas opozarjajo, da Boga pravzaprav najdemo v majhnih, obrobnih, vsakdanjih rečeh in prav takšnih ljudeh. Še ne dolgo nazaj smo slišali: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). 

Morda pa bomo res ugotovili, kako nas Bog ljubi nekega jutra, ko nam bo zadišala kava, ki nam jo je skuhala žena, ki nam jo je skuhal mož; morda bomo to ugotovili v nasmehu otroka… Toliko je teh majhnih in vsakdanjih reči, ki pa so odsev večne Božje lepote in ljubezni, kakor tudi odsev dejstva, da Bog nad nami še ni obupal, čeprav smo morda mi obupali nad vsem, tudi nad njim. Ko se bomo tako ob koncu našega dneva znali zahvaliti za te drobne stvari, ki so nam polepšale sicer težek dan, bomo videli, kako Bog prihaja vedno k nam, kako se vsak trenutek sklanja k nam. Prihaja v naše uboštvo, v našo revščino in prinaša žarek upanja, prinaša dovolj svetlobe, da bi videli za korak naprej. Da, dragi bratje in sestre, velja za vse: “Čisto do vas se sklonilo nocoj je dobrotno nebo.” 

Blagoslovljen in upanja poln Božič!

nedelja, 21. december 2014

Dati odgovor

Zadnjo adventno nedeljo prav lahko poimenujemo »nedelja Device Marije«, saj je predstavljena njena središčna vloga pri odrešenju sveta – ključnega pomena je bil en sam stavek, ki ga je izrekla: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Središčnosti tega dogodka in teh besed se je še kako dobro zavedal tudi veliki Marijin častilec sv. Bernard, ki se ob znani pridigi o Gospodovem oznanjenju Mariji postavi v Nazaret in zre dogodek oznanjenja ter Nebeško Mater roti, naj že vendar izreče ključne besede. 

Takole gre del tega govora: »Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube … Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David ... To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.«

Danes Marija za vse nas ni le priprošnjica, tolažnica in srednica vseh milosti, temveč tudi in predvsem zgled verovanja, še bolj pa zgled življenja. V njem je odgovor treba dati, poklicani smo k odgovornosti. Ni res, da lahko delamo, kar želimo in kar se nam zdi. Vse je odvisno od našega odgovora – kakšen odgovor bom dal jaz Bogu? Če pozitivno odgovorim na njegov predlog, potem delam prostor v srcu za rojstvo Božjega Sina, sicer ne. Ker je Marija naš zgled to pomeni, da tudi mi, vsak od nas, spočnemo in rodimo Božjega Sina – v duhovnem smislu pač. Jezus sam nam pove, kako to naredimo. To nam pove tudi papeški pridigar, p. Cantalamessa v knjigi 'Marija, ogledalo Cerkve': treba je Božjo besedo poslušati in po njej živeti. Božja beseda je tisto, kar je v Svetem pismu, a ne samo to, temveč tudi, kar je v svetem Izročilu, to pa je vsebina cerkvenega krščanskega nauka. Marsikaj, kar so prvi učenci slišali in videli, ni bilo zapisano, temveč je prišlo do nas po izročilu. Apostol Janez sam pravi, da je napisano v evangeliju le osnovno za verovanje, ne pa vse: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25). 

Potrebni sta nam torej ponižnost in poslušnost, ker sicer v življenju nismo rodovitni, še več, zgodi se nam tisto, kar potem pove naprej p. Cantalamessa, naše masterinstvo je nepopolno ali se celo prekine, umetno prekine. Vemo, kako je danes mogoče tako nepopolno materinstvo (človek se rodi, ne da bi bil spočet), ko imamo umetno oploditev, vsem pa nam je poznana umetna prekinitev nosečnosti s splavom. Ne bomo se več kot toliko ustavljali ob etičnih vprašanjih, ki so dovolj dobro obravnavana v nauku Cerkve, temveč bomo šli na duhovno področje, ki se seveda potem zlije tudi na realno življenje. 

Kot pravi p. Cantalamessa: »Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« Nerodovitnost se prinese tudi na področje realnega življenja, potem pa stanje je takšno, kakršno je. Vsak od nas je zato poklican, da da odgovor, ker je le tako lahko zares rodoviten na vseh področjih svojega življenja. Niso samo mladi poklicani, da bi odgovorili Bogu, eden od takih vnebovpijočih neodgovorov je življenje »na koruzi«, temveč mora vsakdo odgovorno živeti svoj stan – v svetosti, ponižnosti, poslušnosti in, da, tudi čistosti. 

Prav možno je namreč, da smo uradno sicer kristjani, starši, da smo poročeni, pa ni kaj dosti iz tega. Vse lahko delamo tudi brez srca, iz dolžnosti, navade… O tem pravi p. Cantalamesa: »Kristusa pa rodi, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.«

Zgledujmo se torej po Mariji in dajmo odgovor – Bogu ljudem in sebi. Sicer se bo to žalostno stanje nerodovitnosti nadaljevalo vse dotlej, dokler ne bomo izumrli. Bog bo sicer poskrbel, da pride kdo drug na naše mesto, a moralo bi nas skrbeti, kaj bo z našimi prihodnjimi rodovi.