Dobri pastir razodeva Boga

Misel na 4. velikonočno nedeljo

Nedelja Dobrega Pastirja je tista, ko še posebej prosimo za duhovne poklice, za nove, kakor tudi za svetost in stanovitnost poklicanih. Poklicani bi se naj zgledovali po tem Pastirju, ki je Kristus. On zvesto in do potankosti izpolnjuje Očetovo voljo.

Ker pa ne govorimo le o duhovnikih, naj v letu sv. Jožefa še posebej opozorim na pastirsko vlogo družinskega očeta. V vsakem primeru gre za zvesto in natančno izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti, kar je naša odgovornost, vendar s tem že kažemo tudi svojo ljubezen, saj vselej gre za velikonočno tridnevje v srcu vsakega, za umiranje sebi v korist drugih, tistih, ki so mu zaupani. Najbrž se vsi še kako zavedamo, da smo prav malo podobni temu našemu Pastirju, precej bolj pa najemniku, ki so mu precej bolj pri srcu njegovi lastni interesi. Vase dela glede na to, ali on kaj od tega ima, ali ne. Ni nobenega truda, ni ljubezni, ni srca v tem, kar dela. Ne zanimajo ga niti nevarnosti, katerim so ovce izpostavljene. Če slučajno, do nevarnosti pride, zbeži, pa pusti ovce brez pravega vodstva, da se panično razbežijo. Dobri pastir pa, kakor so napovedovali že preroki (Ezekiel 2sl.), da do zadnje kaplje krvi za svoje ovce, da bi jih rešil.

V izvirniku je pastir sicer tudi lepi, ne samo dobri, kar nas pa pripelje do paradoksa. Naš Gospod je zaradi vsega trpljenja povsem izmaličen, pa se zdi, da ni nič kaj lep, vendar je njegova lepota v njegovem darovanju, žrtvovanju za nas. Imeti določene znake svojega truda, svojega boja, ali imeti vse čim manj obrabljeno, ker smo se pač varovali, da se ne bi preveč iztrošili. Ob Veliki noči imamo vendarle tudi velikonočno svečo, ki predstavlja vstalega Kristusa, vendar je vseeno sveča, slednja pa kaže na Kristusa, ki se razdaja, zato pa se tudi izrablja. Poznati svoje ovce po imenu, bi pri nas kazalo zanimanje za zaupane nam ljudi, še zlasti za njihove duše. Kristus še poudarja notranjo vez med njim in Očetom. Gre za ljubezen, ki je v Troedinem Bogu. Podoba Troedinega Boga na zemlji je človeška družina, tako da se Boga svetu kaže tako, da se trudimo za pravi odnos v družini, ki pa ga ne more biti, če ni najprej pravega odnosa z Bogom. Če nas obsije sonce, bomo svetili tudi drugim, le tako lahko še druge ovce pridejo v Očetovo stajo, torej v sveto Cerkev, kjer edino je paša za dušo ovc.

Objavljeno v tedniku Novi glas