ponedeljek, 01. september 2008

Bog ne daj!

Evangelij 22. navadne nedelje čudovito prikaže človeški strah in protekcionizem (željo po zavarovanju) do tistih, ki jih imamo radi. Koliko staršev je danes takih, da rečejo svojemu otroku podobno kot Peter Jezusu, ko se ta otrok odloči, da gre svojo pot.

Otrok se je bolj ali manj premišljeno odločil za svojo pot, svobodno se je odločil za svojo pot, odločil se je sprejeti križ na svoje rame, to je, sprejeti vse posledice svoje odločitve. Starši pa mu v strahu, da njihov otrok ne bo zmogel tega težkega bremena, vsaj odsvetujejo, če mu že ne branijo, slediti odločitvi, ki jo je napravil. Otroku tako odtegujejo svobodo, v svojem strahu ga ne ljubijo in mu nočejo dobro, ampak slabo. Strah povzroča ljudem, da se zaprejo vase in bolj mislijo nase kakor na drugega. Vendar pa je prava ljubezen v svobodi in zaupanju. Tistemu, ki ga zares ljubimo, moramo pustiti svobodo odločitve in moramo mu zaupati, da se je prav odločil, da že ve, kaj dela. Maminih sinčkov, ki celo življenje živijo v senci svoje matere in torej nesvobodno, je vedno več. Ta zapor jih utesnjuje, utesnjuje pa jih še nekaj drugega.

Poleg vprašanja ločitve od svojih staršev, spada zraven tudi vprašanje vzgoje otrok za odločitev, in sicer življenjsko odločitev. Dandanes starši svojim otrokom nudijo vse, vendar pa jim tako še otežujejo odločitev, ki pa mora tam okrog petindvajsetega leta (prej ali kasneje) vseeno priti. In takim staršem bi rekel z Jezusom: "Proč od mene, ker ne mislite (niste mislili) na to, kar je Božje, ampak, kar je človeško". Po Božje je, da se odpovemo sebi, svojim zahtevam, ambicijam in si naložimo križ na svoje rame, da torej vzamemo ta križ otrokove vzgoje, z mislijo na prihodnjo ločitev ter križ otrokove odločitve na svoje rame, če ga zares ljubimo in mu želimo le najboljše.

Seveda pa vse skupaj ne velja le za starše, temveč za vsakega izmed nas, ko želimo nekoga imeti za svojega plišastega medvedka - vedno ob sebi, da ga svet slučajno ne bi pokvaril, ali pa, da ne bi slučajno vzel nekoga, ki nam ni všeč, ki se nam ne zdi na ravni... "Pusti tega, pusti onega, ker ni zate!" pravimo, pri tem pa mislimo le nase in na svojo korist. Nekdo mi je rekel, da moramo ob ločitvi nekoga od domačega gnezda samo trepetati in moliti. Ta drža se mi zdi tista prava in je podobna tisti skrbi usmiljenega očeta iz Lukove prilike. Ta pusti vso svobodo svojemu sinu, zaradi njega trpi, zanj trepeta, vendar pa ga brez besed sprejme, ko se vrne nazaj.

Rajši kot da torej svojim ljubljenim osebam branimo odločiti se in prizadevamo trpljenje sebi in njim, jim ob teh odločitvah raje stojmo ob strani in jih podpirajmo z molitvijo. Mislim, da je to precej bolj Božje.