sobota, 04. junij 2011

Razvoj metalskega stila oblačenja

Kako na cesti prepoznamo metalca


Značilni elementi metalske mode so usnjene jakne, ozke kavbojke, motoristični škornji, telovniki iz jeansa z raznimi našitki in značkami, verige in razni usnjeni modni dodatki s kovinskimi bodicami.

Današnjo prepoznavno obliko je ta stil oblačenja dobil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oprijete kavbojke v črni ali modri barvi so nosili že starejši rokerji. Metalci so, kot potomci le-teh, to kulturo samo nadaljevali, svojim kavbojkam pa so, kljub negodovanju staršev, ki so jim kavbojke kupili, dodali nekaj raztrganin in odrgnin. Namesto kavbojk, so v osemdesetih metalci, kot tudi predstavniki drugih subkultur v tem času, nosili tudi oprijete hlače iz raztegljivega materiala, predvsem v črni barvi. Dandanes teh zadnjih skoraj ne vidimo več, veliko metalcev pa danes nosi hlače v vojaškem slogu, z veliko žepi in kamuflažnimi motivi.

Ko govorimo o metalskem stilu oblačenja, so glavni pionirji bili člani britanske zasedbe Judas Priest, predvsem njihov pevec Rob Halford, ki so na svojih nastopih že ob koncu sedemdesetih let nosili usnjene obleke z raznimi okovanimi okraski. Na oder so se pogosto pripeljali kar na motorjih. Velik del njihovih oblačil je namreč izviral ravno iz sveta motociklizma. Usnjene jakne, ki jih še danes nosijo metalci niso daleč, od tiste, ki jo je James Dean nosil, ko je na velikem platnu jahal svojega jeklenega konjička.

Drugi, malo bolj kontroverzni del, pa je prišel iz t.i. 'usnjene subkulture', ki je predvsem značilna za homoseksualce in sadomazohistične seksualne tendence. Halford je, kot je šele v nekem intervjuju v poznih devetdesetih letih povedal, okovane usnjene zapestnice, pasove, verige in podobne modne dodatke nosil ravno zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ostali pa, ki usnjene subkulture niso poznali, so v teh dodatkih videli poudarek agresivnosti novega stila glasbe, ki se je razvijal. Takrat so metalci v velikem številu začeli zahajati v trgovine s seksualnimi pripomočki, da bi se lahko oblačili v tem novem slogu.

Namesto usnjene jakne v toplejših obdobjih nosijo tudi telovnike iz jeansa z raznimi našitki in značkami z logotipi skupin ter okovanimi okraski. Vsekakor pa tako pod usnjeno jakno kot pod telovnik spada črna majica s tiskanim motivom kakšne heavy metal zasedbe.

Zgoraj omenjeno je značilno predvsem za Evropo, čez lužo pa so nastajali drugačni slogi te zvrsti in z njimi tudi rahlo drugačen, ali kdaj tudi popolnoma drugačen, stil oblačenja. Medtem ko so britanski metalci, pod vplivom t.i. 'novega vala britanskega heavy metala', nosili predvsem motoristične in vojaške škornje, so privrženci v Ameriki nastalega 'thrash metala' raje imeli visoke športne copate. Značilna predstavnika te zvrsti sta zasedbi Metallica in Anthrax.

Razvoj je prihajal z vseh vetrov in vsaka skupina in vsak nov slog je dodal nekaj svojega. Člani skupine Motörhead so na primer vpeljali pasove z naboji. Iz skandinavskih dežel so prišli motivi iz njihove mitologije, zlasti značilno Thorjevo kladivo.

Najbolj priljubljen pa je v Ameriki postal 'glam metal' (imenovan tudi 'hair metal'), ki je kot že samo ime pove temeljil ravno na glamurju. Predstavniki te zvrsti, so se oblačili v oblačila, ki so bila prej značilna za ženske, nosili so škornje z visokimi petami, uporabljali so šminko in druga ličila ter veliko nakita.

Podobno je tudi na Japonskem, kjer pod vplivom gibanja 'visual kei' glasbeniki izgledajo, kot bi bili kakšni junaki iz sveta japonske animacije. Vendar pa to gibanje na Japonskem ne zajema le metalske glasbe.

Kakor ostala moda, se seveda tudi oblačila metalske subkulture skozi čas spreminjajo. Marsikateri metalec dandanes kombinira stare elemente in sodobno modo. Tako lahko vidimo nekoga, ki od metalskega ne nosi nič drugega kot le usnjeno zapestnico ali majico z motivom metalskega benda. Vsekakor pa osnovni sestavini, usnje in jeans, ki so ju že v osemdesetih opevali člani britanske zasedbe Saxon v svoji pesmi 'Denim and leather', še vedno ostajata značilni znak te subkulture.

Jure Vončina

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)

sreda, 01. junij 2011

Življenjska priložnost ali prevara?

V modnih krogih se danes spodbuja, če tako rečemo, 'izzivalno kulturo', in sicer prek spolnosti, ki pa je seveda v tesni povezavi s človeškim telesom, prek katerega se izraža. V tej perspektivi spodbujajo način oblačenja, ki ne išče neke elegance, kot je bilo to značilno nekoč, temveč ekscentričnost, ki želi slaviti telo kot tako, ne pa upoštevati človeške osebe v celoti, ki pa ni samo telo, samo meso. Telo postane tako orodje moči, ker je z njim mogoče ugodje nuditi ali ga jemati. Moda tako ni več v povezavi z resničnimi potrebami ljudi in jim ne nudi več ustreznih oblačil za različne vremenske razmere in družbene situacije, ampak gre povsem v drugo smer. Napol gole in pogosto anoreksične manekenke ter manekeni z deškim obrazom in videzom razkazujejo takšna oblačila, ki jih seveda nihče v vsakdanjem življenju ne bi nosil. V ozadju vsake modne revije so ure in ure manikur, pedikur, ličenja in friziranja. Telo je torej samo tisto, kar je videti, kar izgleda, zato se z njim vse začne in konča, vse se ustavi le na zunanji podobi, na 'fasadi', osebnost in razum, ki se skrivata zadaj, nista prav nič pomembna. Najbrž je prav zato vse več zelo mladih in lepih manekenov obeh spolov, ki se premikajo kot roboti, kot bi jim napravili lobotomijo.

Povezava sveta mode s homoseksualnim svetom je očitna, sami homoseksualni skupnosti pa je prav ta povezava zagotovila veliko večjo prepoznavnost in moč, kot bi jo sicer bili deležni glede na številčnost modnega fenomena - pri njem gre vendarle za precej maloštevilno elito. Zelo tesne povezave s svetom mode, zabave in medijev so gejevske zahteve pahnile na prve strani časopisov in v vse pomembnejše radiotelevizijske programe, pa čeprav gre za številčno precej omejeno sredino.

Moda in homoseksualci pa gresta z roko v roki tudi, ko govorimo o povsem poslovnih, marketinških potezah. Kdor gre npr. kdaj v Milanu, ki velja za eno od najpomembnejših prestolnic mode (morda je celo najpomembnejša) v katero od modnih trgovin v ulicah Montenapoleone, Bagutta ali Via della Spiga, bo tam našel veliko istospolnih predstavnikov. Razlog je preprost - ti ljudje nimajo dolgotrajnih zvez (statistika to potrjuje), nimajo majhnih otrok, ki bi jih čakali doma, zato so lahko v butikih zaposleni vse do poznih večernih ur, poleg tega pa so zelo zanesljivi in natančni. Kljub vsemu pa tudi tu gre le za interese - dokler je človek koristen in se ga da izkoristiti, da dela nadure na nadure, je vse v redu in prav, ko pa se kaj zalomi, je konec. Dokler si torej mlad, lep, suh, zdrav in ne postavljaš vprašanj, lahko tudi v svetu mode lepo uspevaš, brž ko se pa zalomi na katerem od omenjenih področij, te zavržejo kot staro in uporabljeno (da ne rečemo zlorabljeno) copato. Vezi, ki se spletejo, so samo površinske in navidezne.

Luca di Tolve (njegovo razmišljanje mi služi kot podlaga za to pisanje, op. p.), ki je bil nekoč homoseksualec, je svojo zgodbo lepo in zanimivo opisal v knjigi 'Ero gay - a Medjugorje ho ritrovato me stesso' (Piemme, Milano 2011, 252 str., 15€), kjer o svoji izkušnji s svetom mode pravi takole: "Tudi mene je privlačila moda, kakor že prej televizija in svet zabave, zaradi bleska vitalnosti, pomladne svežine, veselja in sreče, ki jo ti svetovi znajo posredovati, ko si na sceni. Kljub vsemu pa sem v zakulisju odrov, ki sem jih, meni navkljub, želel okusiti in po kateri sem želel hoditi, v vseh letih vsakokrat našel resničnost, ki je bila veliko bolj revna in povprečna. Tako na televiziji kot v svetu zabave so homoseksualci neprostovoljne marionete nekega zunanjega nastopa, ljudi, ki, s tem ko jim laskajo, spretno izrabljajo njihovo čustveno pomanjkanje, ki ga še niso uspeli ponotranjiti, za svoje lastne ambicije, pohlep po denarju, manije, kaprice in nečimrnost. Neposredna izkušnja me je naučila, da tudi tisti svet televizije in mode, ki so 'najbolj zavzeti', špekulirajo s pravicami homoseksualcev, ker ciljajo na to, da bi si pridobili publiko, gledanost ali da bi prišli do novih trgov ... Svet zabave, mode in televizije niso na stežaj razširili svojih rok, da bi me sprejeli takšnega kot sem, ampak so me, potem ko so ocenili moje sposobnosti, pustili vstopiti, da bi me nato izrabili, tako v vlogi igralca, kakor tudi stranke, kot še en člen dobro utečene ekonomsko-prehrambene verige. Z žalostjo gledam na slike iz tistih časov, kjer sem slikan ob znamenitih osebnostih družbene elite, za katere sem tedaj mislil, da so pozorni na moje potrebe. Vsi se zdimo mladi, zapeljivi, oblečeni po zadnji modi. Vendar pa izza povsod navzočih nasmehov prevara pride na dan, ker življenje ni vedno le praznik. Ni bilo tako naključje, da se kasenje, ko sem zbolel, nisem več mogel slikati s tistimi ljudmi."

Kakor torej pravi pregovor: "Ni vse zlato, kar se sveti." Sploh ne v šovbiznisu in modnem svetu. Za zunanjim bliščem se skriva velika človeška in duhovna revščina ter prevara. Človek je samo tisto, kar je po zunanjem izgledu, njegovo telo pa je predmet raznih izrab, zlorab in manipulacij. Zato pa je tako pomembno, da poskrbimo za celosten razvoj človeške osebe - pri sebi in pri drugih.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)