sreda, 26. november 2008

Gomorra

Potem ko sem si omislil knjigo Roberta Saviana, sem že nestrpno pričakoval LIFFe, da bi si ogledal še film. Končno je festival prišel, žal pa sem si uspel ogledati le dva filma, Katyń in Gomorra. Na festivalu je sicer bilo vsaj nekaj filmov, ki bi si jih želel ogledati, a žal ni zneslo. Vsega se pač ne da.

Pa preidimo k bistvu. Najbrž sem si za ogled izbral napačno uro, čeprav dosti izbire več nisem imel, razen, če bi si ga ogledal enkrat po festivalu. Izbral sem si 22. Uro zvečer. Problem ni v tem, da gre za dokaj pozno uro, ampak to izpostavi predalčkanje, ki si ga ljudje privoščimo. Pričakoval sem namreč film v slogu ameriških mafijskih kriminalk á la Boter, a se je kasneje izkazalo, da sem se krepko motil. Po ogledu filma sem prišel ven čustveno čisto razrvan, nekako podobno kakor po ogledu Auschwitza (ne filma, ampak dejanskega taborišča). Prav to pa je bila režiserjeva genialna poteza. Pozna namreč mlačnost današnjega človeka, kateremu ni dovolj pripoved zgodbe, da bi si jo lahko živo predstavljal, ampak ga mora film tako prizadeti, da se vsaj malo zamisli. Gre za prvovrstni filmski realizem, kjer so tudi igralci po večini vzeti iz običajnega prebivalstva, pa tudi iz mafijcev samih, kar dokazuje aretacija enega od protagonistov kmalu po snemanju filma.

»Pozabite torej na epiko Botra ali na privlačnost Brazgotinca (Scarface) in se pripravite na kruto, nepredstavljivo in ekstremno resničnost. Na podlagi iz krvavega boja med klani na oblasti in razkolniki, v pogubnem okolju Vele di Scampia (nedokončani betonski bloki v obliki jader v Scampii, neapeljskem predmestju), se odvija senčna stran naše družbe, tisto, kar je pod predpražnikom, tisto, o čemer si ne upamo govoriti« (Città nuova, 10.6.2008).

Matteo Garrone se namesto novinarske reportaže, uporabljene v knjigi posluži prepletanja zgodb ljudi, ki govorijo strogo v neapeljskem narečju in mafijskem argoju. Osebe so tiste, ki jih režiser uporabi kot ključ interpretacije. »V primerjavi s knjigo se morda res izgubi celostnost podobe, dimenzija problema, razvejanost zla, vendar pa s pomočjo petih zgodb, niti ne najbolj okrutnih iz knjige, nam Garrone predstavi zlo, kot smo ga le malokrat lahko videli. Temu pa se je vsaj nekdo sposoben upreti« (10.6.2008).

V filmu boste tudi videli nekaj zamenjav in prilagoditev. Tako Angelino Jolie zamenja Scarlett Johansson, pisec knjige pa prvoosebno nastopa le v eni zgodbi. Tudi zgodbe so nekoliko spremenjene. Režiserji se pač knjig ne držijo kot pijanec plota, ker želijo izraziti to, kar čutijo, vidijo… Vsekakor je ta film vreden ogleda, a se je treba znebiti apriornih sodb in si iz glave izbrisati slike hollywoodskih kriminalk. Kot zadnje pa – ne naredite iste napake kot jaz, temveč si film oglejte raje ob zgodnejši uri.

nedelja, 23. november 2008

Vladaj, Kristus, kralj!

V tem mojem razmišljanju bi se rad nekoliko poklonil svoji rojstni župniji, ki danes goduje. Razmišljal bom ob kipu Kristusa Odrešenika akad. kiparja Staneta Jarma v novogoriški konkaterdrali.

Ko sem kot majhen otrok zahajal v to cerkev, seveda to še ni bila konkatedrala. Ker pa je otrok zelo zvedav in ga vse zanima, se še vedno spomnim svojega prvega obiska te cerkve. Imel sem kakih pet let in z nono sva šla k maši v novogoriško cerkev Kristusa Odrešenika. Najprej sem seveda zagledal zares impozantni kip na desni strani. Takoj sem nono vprašal, kdo je tisti. Dobil sem seveda odgovor, da je Jezus. Potem sem opazil, da 'ima mišice' in to noni tudi povedal, ona pa mi je pokimala in potrdila. Potem sem noni rekel, da je močan in tudi to mi je potrdila. Seveda sem takrat mislil kot otrok, saj smo si v vrtcu razkazovali svoje mišice in tako velikih in napetih, kot so bile Jezusove res še nisem videl. Ta Jezus je zato potihem postal moj junak... morda tega še nikomur nisem povedal. Če bi mi kdo takrat rekel, da je Kristus kralj, bi mu seveda takoj verjel - pri takih mišicah! (seveda, da ne pozabim - najbolj me je presenetilo, ko se je ta Kristus pri maši znašel pri ambonu. Nisem mogel verjeti svojim očem, bil je on! Gospod Gašper mu je namreč bil zelo podoben v obraz.)

Kasneje so mi povedali (nona je medtem že živela v Prvačini), da je ta Kristus na križu. Zdelo se mi je čudno, da je na križu, ko pa nam je sestra Fidelis pri verouku kazala neke druge slike, kjer je bil Kristus drugačen. Ta naš Odrešenik v konkatedrali namreč drži roke kvišku (nekateri otroci so mi povedali, da zato ker je zadaj stavba Policije).

Leta so tekla, mene pa so prešinjale številne misli. Začel sem si postavljati številna vprašanja. Eno od najpomembnejših je bilo to: KAKO JE KRIŽANI LAHKO KRALJ? In res, ko gledamo na ta svet, vidimo, da tisti ponižani, nemočni ipd. ne morejo vladati nikomur, vsi jih teptajo. Kralji oz. šefi so tisti, ki imajo mnogo denarja, ki imajo vilo, mercedesa... To vprašanje me je dolgo časa vznemirjalo, potem pa sem začel bolj natančno opazovati ta naš kip. Roke ima iztegnjene kvišku! Če pa nekdo drži v tebe naperjeno pištolo ali kaj podobnega, pa rok nimaš tako iztegnjenih! In njegove noge, kakor da bi stal na prstih! Na misel so mi prišli plavalci v bazenu, ki se odrineju od zidu in tedaj se mi je preblisnilo - Jezus vendar nekam gre. Če pa Jezus nekam gre, potem ni mrtev! Vsaj ne dokončno.

Ko sem se tako spet spomnil na kip v rojstni župniji, so mi na misel prišle Jezusove besede pred Pilatom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta". Zdaj vem, kam gre ta Jezus, potem ko so ga umorili. Vrača se v svoje kraljestvo. Končno vem, zakaj moja rojstna župnija goduje na Kristusa kralja, čeprav ima v prezbiteriju Križanega.