Z kot ZABAVA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (51b)

Zadnjič smo se spopadli z zabavo in uživanjem, in sicer s pomočjo katoliškega psihoterapevta Roberta Marchesinija (ki ga ne gre zamešati z nekim zelo znanim »etologom« istega imena in priimka!) in srbskega meniha Arsenija Jovanovića. Če nadaljujemo, potem se trpljenja, bolečine in drugih podobnih reči ljudje ne moremo odkrižati z zabavo in anestetiziranjem, temveč mora biti pristop drugačen. Ko govorimo o teh vprašanjih, pridemo do tega, da je danes pravzaprav v družbi prevladala »morala užitka«, ki seveda navadno ni kaj preveč moralna, a dejansko se je na mesto tradicionalne morale postavila neka nova morala. Prepričanje, da ima življenje neki cilj, smoter, da vsebuje neki smisel, pravzaprav predstavlja tej novi morali smrtnega sovražnika, kakor tudi prepričanje, da življenje najde svojo izpolnitev šele z uresničenjem tega smisla. Zabava za vsako ceno ne prinese ničesar drugega, kakor to, da postane človeško življenje žrtev neprestane sedanjosti, v smislu zadnjič omenjenega: »Vse in sedaj«! 

Seveda smo že v antiki imeli dve miselni smeri, dve filozofski šoli, ki sta predlagali popolnoma različni miselnosti – poleg Sokratove šole smo imeli, med drugimi, še šolo Aristipa iz Kirene. Za razliko od prijatelja Sokrata, Aristip nikdar ni razpravljal o končnem smislu življenja, temveč se je zadovoljil z zatrjevanjem, da je sreča v iskanju užitka. Takšna miselnost je seveda imela na moralnem področju svoje posledice, saj ob središčnem pomenu užitka, vrlina, prijateljstvo in druge podobne stvari postanejo le nekaj postranskega in se tega poslužujemo, kolikor nam koristi. Za kirenajško šolo sploh ni obstajal neki naravni red stvari. Kot beremo na enem fragmentu te šole: »Nič ni pravično, lepo ali sramotno po naravi, temveč samo po dogovoru (nomos) in navadi (ethos)«. Zelo podobno torej z dandanašnjim pojmovanjem. 

Še eno podobnost z današnjim časom pa najdemo pri enem od učencev Aristipa, Hegeziju, ki je trdil, da je na zemlji nemogoče doseči srečnost, seveda v smislu trajnega užitka, saj je pravih užitkov, pač zaradi telesnih bolezni in bolečin, le malo. Ker pa, skladno s filozofijo učitelja, ni obstajala nobena druga vrednota, kakor le užitek in korist, je bolje to življenje končati. Hegezijo so zato poimenovali kot »smrtnega prepričevalca« (Peisithanatos), saj so si mnogi vzeli življenje, potem ko so bili poslušali njegove teorije. Iz tega razloga so mu prepovedali učenje po filozofskih šolah. Brez smiselnost tako tudi danes vodi v obup, ki pa je zadnja pred stopnja pred samomorom. Danes imamo druge »smrtne prepričevalce«, ki krhke in šibke vabijo na smrtne počitnice v Švico, kar se seveda drago plača. Par dni v Švici, smrtni koktejl in kremacija, to je odgovor, ki se ga daje ljudem. Kot vztraja Marchesini, strasti človeka usužnjujejo, če jih ne kroti in usmerja z zdravim razumom. Prihodnjič nadaljujemo v tej smeri in zaključimo z odgovorom na vse te miselnosti, ki so tako pogubne za človeka.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (51a)

Z vsebino besede iz naslova se je bilo potrebno spopasti, saj nam svet že kar nekaj časa pravi, da je važna ravno zabava, da je potrebno uživati. To je, ne nazadnje, vsebovano tudi v pozdravu ob slovesu, ko navadno rečejo: »Uživaj!« Skratka, potrebno se je zabavati zato, da uživamo, tudi mediji naj nam bi nudili predvsem informacije in zabavo, zato se vsemu skupaj pravi »infotainment«, saj vsebuje besedi »information« in »entertainment«. Pri tem je zanimiva stvar tista, ki jo je izrekel McLuhan in smo jo, ko smo ga obravnavali, tudi podali, da so edine prave novice slabe novice. Pri novicah je torej tako, da nas zlasti želijo prestrašiti, nas pahniti v neko paranojo, potem pa se ponudi nekakšno zdravilo prav z »zabavo«, pa karkoli je že s tem mišljeno, ker je mišljeno marsikaj.
 

Toda, kako se zabavati, kako uživati? Že petdeset let to pomeni, delati, kar hočemo, prav po navodilih

satanista Aleisterja Crowleya (1875-1947). Prav v tem pa je trik vsega skupaj, saj v resnici delati to, kar nam je všeč, nikakor ne sovpada s tem, da delamo, kar hočemo, kakor nam lepo pove v svojem zadnjem delu »Viteški kodeks za moškega tretjega tisočletja« (»Codice cavalleresco dell'uomo del terzo millennio«) Roberto Marchesini. To delo je pravzaprav na neki način nadaljevanje dela »Tisto, česar moški ne povedo« (»Ciò che gli uomini non dicono«). Skratka: »Delam, kar paše mi, kar se mi dob'r zdi,« kakor so v mojih najstniških letih peli Šank Rock, ni prava pot, kar pomeni, da do pravega uživanja ne vodi zabava, vsaj ne tista, kakršno poznamo zdaj že kar nekaj desetletij.

Sploh pa zadeva ne gre po refrenu še ene rockovske pesmi: »Hoče vse in hočem to zdaj!« (»I want it all and I want it now!«), kakor je pela skupina Queen, katere biografski film se pravkar vrti po kinematografih. Potrebno se je potruditi in se žrtvovati, torej je treba biti požrtvovalni, to pa je treba narediti prostovoljno, kot neko jasno odločitev in podvig, ne da bi nas kdorkoli v to prisilil. Kot nam lepo pove srbski menih Arsenije Jovanović, je uživanje lažni raj oz. simulaker raja, saj nam želi priklicati neki podoben občutek, kakršnega nam bi dala prava blaženost, a tega ne naredi. Marchesini pove prav tako, da nas užitek sicer dvigne iz tpljenja, a tako, da nas anestetizira, ne daje pa prave smeri in smisla našemu življenju, prej obratno. Tu pride zabava. Tisti, ki namreč misli samo na to, kako bi se zabaval, pravzaprav zgreši smer, saj latinska beseda »divertere« (od koder pride italijanski »divertimento«) pomeni prav zgrešiti smer ali se oddaljiti. Kdor se zabava, torej že kar nekaj časa skuša bežati od trpljenja, a žal opazi, da se to zgodi morda le za drobec časa. Arsenije pravi, da je to podobno obesku, ki ima dve plati – če je na eni strani užitek, potem je na drugi takoj trpljenje. Nadaljujemo v tej smeri prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas