torek, 08. april 2014

Upanje ne osramoti

Pot za ločene in ponovno poročene (1)

Ob diskusiji glede obhajila ljudi, ki so se civilno, torej pred državo, ločili in ponovno poročili, je podal zanimivo razmišljanje jezuit p. Domenico Marafioti, teolog in docent na Papeški teološki fakulteti za južno Italijo, ki ima sedež v Neaplju. Na to razmišljanje se bomo naslonili. Odgovarja namreč na tisto vprašanje, kaj lahko dušni pastirji ponudimo ljudem, ki so se znašli v tovrstnem položaju in ne morejo prejeti odpuščanja po zakramentalni poti, ker jim ne moremo podeliti odveze. Tega pa ne moremo storiti zato, ker ti ljudje bodisi ne morejo popraviti storjene škode bodisi se ne morejo osvoboditi objektivnega grešnega stanja. 

Zadoščevanje oz. popravilo krivice in škode, ki smo ju s svojimi grešnimi dejanji povzročili, je dejanje
spovedanca, ki ga ni mogoče spregledati. Trdni sklep, da v prihodnje ne bomo grešili, je seveda nujen, a je to odločitev za prihodnost, treba pa se je tudi zavezati k temu, da popravimo tisto, kar je bilo povzročeno v preteklosti, sploh, če smo krivično ravnali proti svojemu bližnjemu - kdo pa je lahko še bolj bližnji od družinskih članov? Pomeni, da, če sem ukradel določeno vsoto denarja, ni dovolj, da se le zavežem, da bom v prihodnje delil denar v dobrodelne namene, temveč moram po najboljših močeh tudi povrniti tisto, kar sem ukradel. V tem stanju, da pretekle škode ne morejo popraviti, so tisti, ki so se civilno ločili in prav tako civilno ponovno poročili, s tem pa so osnovali novo družino. 

Ti se lahko približajo Božjemu usmiljenju na nezakramentalni način, ki je v molitvi, kot prošnji za odpuščanje (Reconciliatio et Paenitentia 34; Familiaris Consortio 84). Najbolj zgovorna v tem oziru je prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18,13-14). Medtem ko se farizej postavlja s svojimi lastnimi zaslugami, cestninar priznava svoj greh in krivdo ter prosi odpuščanja, tako da ponavlja: “Bog, bodi milostljiv meni, grešniku”! Zanj Jezus pravi, da je šel domov opravičen, vseeno pa mu nihče ni dejal: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi”, kakor je Jezus sam dejal hromemu (Mt 9,2). Cestninar gre domov opravičen zato, ker zaupa v Božjo dobroto in usmiljenje. Nima popolnega prepričanja v odpuščanje, kakor ga imajo v veri tisti, ki dobro opravijo sveto spoved, ima pa upanje, da bo usmiljenje prejel, ker je zanj prosil v iskreni molitvi. Jezus pravi, da njegovo upanje ni bilo “osramočeno”, torej upa upravičeno. 

Iskrena prošnja za usmiljenje je torej lahko uslišana v molitvi, ki je naslonjena na upanje. V tem oziru je učinkovita tudi tista prošnja za odpuščanje, ki je v molitvi Oče naš, saj sv. Pavel zatrjuje, da “upanje ne osramoti” (Rim 5,5), ker je tudi upanje ena od božanskih (teologalnih) kreposti, kakor sta še vera in ljubezen (agápe, caritas), ki so podlaga za krščansko življenje. Poglejmo natančneje, kako se to prenese na ponovno poročene ločence. Postno bogoslužje in evangeljski odlomki nam govorijo o treh vrstah spokornih dejanj - o postu, molitvi in miloščini kot poteh, ki jih lahko prehodimo, da dosežemo odpuščanje in prenovo življenja (Mt 6,1-18; Tob 12,8), kar potrjuje še veliko drugih svetopisemskih besedil. Molitev kot pot do usmiljenja najbolje izrazi najbrž Davidov psalm Miserere (Ps 51/50), pa tudi Mr 9,29 (“Ta rod se lahko izžene le z molitvijo”) in sam Oče naš. O postu kot poti za dosego milosti, pa ne le kot odpoved hrani, temveč kot o odpovedi vsake vrste, nam lepo pričuje Jona (3,7) kakor tudi Joel 2,12.15; Mt 17,21 in Apd 14,23 (molitev in post). Za miloščino, da bi dosegli usmiljenje, nam pričujejo Tobit (4,7-10), Sirah (3,29), Luka (16,9) in Matej (25,31sl), ne da bi pozabili Petrove trditve: “Ljubezen pokrije mnogo grehov” (1 Pt 4,8), kjer so mišljena zelo konkretna dejanja do ubogih in pomoči potrebnih.

/dalje prihodnjič/

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 06. april 2014

Zaupati v Gospodovo prijateljstvo


Evangeljski odlomek, ki nam ga ponuja 5. postna nedelja, je bil tradicionalno, skupaj z odlomki preteklih postnih nedelj, del priprave na krst v antični Cerkvi. Je najbolj podrobno poročilo o Jezusovem čudežu, vendar moramo to besedo “čudež” jemati v pomenu, kakršnega ponuja apostol Janez – čudež je znamenje, torej neke vrste smerokaz, ki kaže naprej, ki gre onkraj samo človeškega, da bi kristjani lahko vsaj nekoliko izstopili iz naše človeške logike stvari oz. najglobljih življenjskih vprašanj, potem pa vstopili v Božjo logiko, v Božji pogled na življenjske stvari, na življenjske težave in vprašanja. Najprej gre za vprašanje prijateljstva, potem pa še posebej za vprašanje življenja in smrti. Prav to drugo vprašanje je najtežje ne le za kristjane, temveč nasploh za vse ljudi in za vsakega človeka posebej.

Če pogledamo najprej na vprašanje prijateljstva. Vsak od nas se še kako dobro zaveda, kako dobro in lepo je imeti pravega in dobrega prijatelja, tudi Sveto pismo nam pravi, da kdor najde pravega prijatelja, najde zaklad (Sir 6,14), kar je kasneje tudi prešlo v človeški pregovor. Marta, Marija in Lazar imajo čudovit prijateljski odnos z Jezusom, kakor ga ima tudi Jezus z njimi. V njihovi hiši se rad ustavi, tam najde oporo, tudi oni pa poiščejo Jezusa, ko ga najbolj potrebujejo. Vendar je to kaj čuden in muhast prijatelj, če gledamo z našimi človeškimi očmi, to pa se prav v tem današnjem primeru najbolj očitno izkaže. Ko je Lazar smrtno bolan in je na tem, da umre, bi se pričakovalo, da bi pravega prijatelja nič ne oviralo pri tem, da ne bi obiskal tistih, ki so njegovi prijatelji, pa če je nevarnost še tako velika – ne smemo pozabiti, da je Betanija v neposredni bližini Jeruzalema, tam pa so že sklenili, da bodo Jezusa umorili. Tu se že postavi eno od pomembnih vprašanj, ki je, kako pojmujemo mi sami prijateljski odnos, kako pravzaprav pojmujemo vsak medčloveški odnos. So ti odnosi cilj našega življenja, ali pa so sredstva za dosego nečesa višjega?

Za vernega človeka to nikakor ne more biti le postransko vprašanje, ker nas pravzaprav sprašuje po naši veri v večno življenje. Res je, tudi Jezus sam drugod pravi, da nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13). To vsekakor drži, toda o kakšnem in katerem življenju je tu govora? Za Janeza tudi to ni postransko vprašanje, ker vselej govori o ne le zemeljskem, torej biološkem življenju, temveč o večnem življenju. Tega drugega pa človek ne more zagotoviti, mi pa velikokrat pričakujemo od svojih bližnjih, tudi od svojih prijateljev, prav nemogoče stvari in velikokrat mislimo le nase in na tisto dobro, za kar mi sami v svoji omejenosti mislimo, da je dobro. Ni nujno, da je v danem trenutku dobro tisto, kar jaz mislim, da je dobro. V teh svojih nemogočih pričakovanjih, smo velikokrat podobni Marti v prvem delu njene trditve: “Ko bi bil ti tu, bi moj brat ne umrl.” So neka dejstva, ki jih še tako dober prijatelj ne more spremeniti, čeprav bi jih rad. Zanimivo, kako iščemo vedno neke krivce za našo nesrečo, kako vedno iščemo tisto slabo in črno, kadar imamo priložnost, da vendarle na zadeve pogledamo tudi drugače.

Pravilno bi seveda bilo ceniti dejstvo, da je prijatelj prišel, ker bi mu potem bili tudi sposobni zaupati vso svojo bolečino, vse svoje težave. Velikokrat pa, nasprotno, temu prijatelju, zaloputnemo vrata, ker zmotno mislimo, da ni prišel ob pravem času. Toda, kako lahko vendarle nekdo, če je zares naš prijatelj, sploh pride ob nepravem času? Kdaj pa je potem pravi čas? Ko to govorim, ne mislim le na naša človeška prijateljstva, temveč tudi na prijateljstvo z Bogom, z Gospodom Jezusom, z Božjo Materjo Marijo. Ker se nam v naših bolečinah in stiskah čisto po človeško zdi, da nam niso blizu, jim zaloputnemo vrata srca ravno takrat, ko bi bilo najbolj potrebno, da bi jim ta vrata najbolj odprli in prednje izlili vso tisto grenko in težko vsebino, ker so edini, ki lahko vse to odtranijo od nas in naše srce očistijo, da lahko tudi kot ljudje spet zaživimo. Velikokrat mislimo, da nebeškemu Očetu, Gospodu Jezusu in Materi Mariji ni mogoče rešiti teh stvari, ker so preveč pokvarjene, preveč gnile, preveč polomljene in pretežke. Spet smo podobni Marti, ki je rekla, da je nemogoče obuditi njenega brata, ker je ležal že četrti dan in je bila sodba o tem, da je umrl, že definitivna. Za Gospoda ni nobena sodba v našem življenju že kar definitivna – tista pride potem. Ko smo najbolj ranjeni, ko so zadeve najbolj gnile, polomljene in težke, ravno takrat moramo spustiti Gospoda in nebeško Mater v svoja srca. Kar je človeku nemogoče, je še kako mogoče za Boga.